Jedro

Presoja dopustnosti naknadne prošnje za priznanje mednarodne zaščite se opravi v dveh fazah, in sicer je najprej predmet predhodne obravnave vprašanje, ali so se pojavili novi elementi ali ugotovitve oz. je prosilec navedel take nove elemente ali ugotovitve v zvezi z vprašanjem, ali izpolnjuje pogoje, da bi bil upravičen do mednarodne zaščite na podlagi Direktive 2011/95/EU (člen 40 (2)). Če obstajajo taki novi elementi ali ugotovitve, pa se v skladu s členom 40 (3) Direktive 2013/32/EU preveri, ali ti novi elementi in ugotovitve znatno povečujejo verjetnost, da prosilec izpolnjuje pogoje, zahtevane za upravičenost do tega statusa. To preverjanje se izvede v skladu s členom 10(3)(a) Direktive 2013/32/EU in členom 4 Direktive 2011/95/EU, ki pristojnemu organu nalaga, da v sodelovanju s prosilcem obravnava ustrezne elemente njegove naknadne prošnje za mednarodno zaščito. Če sta oba pogoja za dopustnost izpolnjena, se obravnavanje prošnje nadaljuje po vsebini v skladu s poglavjem II Direktive 2013/32/EU.

Iz navedenega izhaja, da je zavrženje ponovne prošnje izjema od pravila, da mora biti vsaka prošnja za mednarodno zaščito predmet vsebinske obravnave v zvezi z izpolnjevanji pogojev za to zaščito. Pristojni organ in posledično tudi sodišče jo zato lahko opredelita kot nedopustno samo po opravljeni (zahtevani) vsebinski presoji izpolnjenosti obeh navedenih pogojev za nedopustnost prošnje, pri tem pa upoštevati razlage Sodišča EU, kdaj novi elementi ali ugotovitve pomembno povečujejo verjetnost, da prosilec izpolnjuje pogoje za status mednarodne zaščite.

Izrek

I.Pritožbi se ugodi, sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije I U 1314/2025-17 z dne 18. 8. 2025 se razveljavi in se zadeva vrne istemu sodišču v novo sojenje.

II.Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožbo (I. točka izreka sodbe), vloženo zoper sklep Ministrstva za notranje zadeve, št. 2142-5790/2023/41 (1222-15) z dne 8. 7. 2025. S tem sklepom je toženka zavrgla tožnikov zahtevek za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji. Sodišče je odločilo tudi, da se zavrže tožnikova zahteva za povrnitev stroškov postopka (II. točka izreka), saj o nagradi in povračilu stroškov svetovalca za begunce odloča pristojno ministrstvo z odločbo.

2.V obrazložitvi sodbe je sodišče pritrdilo odločitvi toženke, da nova dejstva in dokazi, ki jih je tožnik navedel oziroma predložil v zahtevku za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite, pomembno ne povečujejo verjetnosti, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite v smislu pete alineje prvega odstavka 64. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1).

3.Tožnik (v nadaljevanju pritožnik) je zoper sodbo vložil pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, naj Vrhovno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi tožbi, podredno, naj razveljavi izpodbijano sodbo in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

4.Toženka na pritožbo ni odgovorila.

5.Pritožba je utemeljena.

6.Iz sodne prakse Sodišča Evropske unije (v nadaljevanju SEU) izhaja, da je glede na člen 2(q) Direktive 2013/32/EU tudi naknadna prošnja, ki je bila podana po izdaji dokončne odločbe v zvezi s predhodno prošnjo, prošnja za mednarodno zaščito in da jo je v skladu z načelom pravnomočnosti dovoljeno zavreči kot nedopustno v primeru, če prosilec v naknadni prošnji ne predloži novih navedb ali dokazov v zvezi z vprašanjem, ali izpolnjuje pogoje kot upravičenec do mednarodne zaščite na podlagi Direktive 2011/95/EU, oziroma če ne navede takih novih elementov ali ugotovitev (člen 33 (2) (d) Direktive 2013/32/EU). Pri tem SEU, upoštevaje člene 33 (2)(d), 40 (2) in (3) Direktive 2013/32/EU, poudarja, da je možnost zavrženja naknadne prošnje kot nedopustne izjema od obveznosti njene vsebinske obravnave, zato jo je treba razlagati ozko, in nasprotno, primere, v katerih se v skladu z navedeno direktivo zahteva, da se naknadna prošnja šteje za dopustno, pa široko.

7.Presoja dopustnosti se opravi v dveh fazah, in sicer je najprej predmet predhodne obravnave vprašanje, ali so se pojavili novi elementi ali ugotovitve oz. je prosilec navedel take nove elemente ali ugotovitve v zvezi z vprašanjem, ali izpolnjuje pogoje, da bi bil upravičen do mednarodne zaščite na podlagi Direktive 2011/95/EU (člen 40 (2)). Če obstajajo taki novi elementi ali ugotovitve, pa se v skladu s členom 40 (3) navedene direktive preveri, ali ti novi elementi in ugotovitve znatno povečujejo verjetnost, da prosilec izpolnjuje pogoje, zahtevane za upravičenost do tega statusa. To preverjanje se izvede v skladu s členom 10(3)(a) Direktive 2013/32/EU in členom 4 Direktive 2011/95/EU, ki pristojnemu organu nalaga, da v sodelovanju s prosilcem obravnava ustrezne elemente njegove naknadne prošnje za mednarodno zaščito. Če sta oba pogoja za dopustnost izpolnjena, se obravnavanje prošnje nadaljuje po vsebini v skladu s poglavjem II Direktive 2013/32/EU.

8.Iz navedenih stališč izhaja, da je zavrženje ponovne prošnje izjema od pravila, da mora biti vsaka prošnja za mednarodno zaščito predmet vsebinske obravnave v zvezi z izpolnjevanji pogojev za to zaščito. Pristojni organ in posledično tudi sodišče jo zato lahko opredelita kot nedopustno samo po opravljeni (zahtevani) vsebinski presoji izpolnjenosti obeh navedenih pogojev za nedopustnost prošnje, pri tem pa upoštevati razlage SEU, kdaj novi elementi ali ugotovitve pomembno povečujejo verjetnost, da prosilec izpolnjuje pogoje za status mednarodne zaščite. Pri tem za dopustnost naknadne prošnje ni nujno, da je pristojni organ prepričan, da nov dokaz zadostno podpira naknadno prošnjo, ampak zadostuje, da se znatno poveča verjetnost, da prosilec izpolnjuje pogoje, ki se zahtevajo za priznanje statusa upravičenca do mednarodne zaščite na podlagi Direktive 2011/95/EU.

9.Kot izhaja iz izpodbijane sodbe, je pritožnik zahteval uvedbo novega postopka za mednarodno zaščito z navedbami, da je prejel drugo vabilo pristojnega alžirskega ministrstva za obvezno služenje vojaškega roka, kar sta toženka in sodišče štela za novo dejstvo v zvezi z vprašanjem, ali prosilec izpolnjuje pogoje kot upravičenec do mednarodne zaščite. Oceno, da navedena nova okoliščina pomembno ne povečuje verjetnosti, da pritožnik izp0lnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite, pa je toženka oprla na stališče, da so njegove navedbe glede slabih razmer v vojski posplošene in da ni pojasnil, kaj naj bi slabe razmere sploh pomenile, poleg tega pa so tudi dokazno nepodprte. Sodišče se je ob sklicevanju na določbo 71. člena ZUS-1 strinjalo s temi razlogi toženke.

10.Navedeno po presoji pritožbenega sodišča pomeni, da je bil pritožnikov zahtevek v upravnem postopku zavržen zaradi presplošnih in celo nejasnih navedb, ne pa zaradi presoje, ki bi odgovorila, zakaj nove trditve in predloženi dokaz (drugo vabilo na obvezno služenje vojaškega roka) ne vplivajo na verjetnost, da bi pritožnik lahko izpolnjeval pogoje za mednarodno zaščito, oziroma da je ta verjetnost neznatna ali je ni. Toženka, če je štela pritožnikove navedbe za premalo določne in jasne, bi namreč navedeno presojo lahko opravila le, če bi pritožnika pozvala (kar ga nesporno ni) k nadaljnji konkretizaciji pavšalnih navedb oziroma k razjasnitvi, kaj dejansko misli s slabimi razmerami v vojski. Šele to bi vzpostavilo tudi podlago za vsebinsko presojo, ali so okoliščine, zaradi katerih pritožnik zavrača obvezno služenje v vojski, lahko relevantne z vidika pogojev za mednarodno zaščito in posledično pomembno povečujejo verjetnost njihovega izpolnjevanja.

11.Glede tega pritožba utemeljeno očita zgrešenost stališča v izpodbijani sodbi, s katerim je bil zavrnjen tožbeni ugovor o navedeni kršitvi upravnega postopka, in sicer da toženka pritožniku ni bila dolžna zastavljati vprašanj, ki bi ga vodila k navajanju njegovih drugih okoliščin. Vrhovno sodišče se strinja s pritožnikom, da navedeno ni v nobeni povezavi z ugotovljeno presplošnostjo njegovih navedb. Tako je v zvezi s tem in v zvezi s sklicevanjem prvostopenjskega sodišča na "zaostreno" dokazno breme na strani prosilca za uvedbo ponovnega postopka pomembno, kar je sicer navedeno že v prvostopenjski sodbi, da mora prosilec glede na določbo prvega odstavka 65. člena ZMZ-1 v zahtevku za uvedbo ponovnega postopka res sam predložiti dokaze oziroma navesti nova dejstva, ki opravičujejo nov postopek (ker pozna okoliščine, zaradi katerih se ne želi vrniti v izvorno državo in ki so nastale po pravnomočnem zaključku prejšnjega postopka odločanja o mednarodni zaščiti). Vendar je pomembna tudi dolžnost upravnega organa po postavljanju konkretnejših vprašanj za morebitno razjasnitev ali nadaljnjo konkretizacijo zatrjevanih okoliščin.

12.Po navedenem je prvostopenjsko sodišče napačno presodilo v tožbi zatrjevano procesno kršitev, kar je imelo za posledico, da ni opravilo vsebinske presoje tožbenih navedb, za katere je tožnik štel, da so zadostna podlaga, da se mu dovoli vložitev ponovne prošnje za mednarodno zaščito. Pritožnik, ki se je šele s prejemom sklepa toženke seznanil z razlogom za odločitev, je namreč upravičeno šele v tožbi podal navedbe, ki se nanašajo na stanje v vojski (med drugim, da vojake v alžirski vojski silijo k nemoralnim dejanjem, drogi, da jih nečloveško kaznujejo, uporabljajo proti protestnikom, ki protestirajo zaradi zavarovanja človekovih pravic, kar naj bi bilo v nasprotju s njegovim prepričanjem). Vrhovno sodišče se zato strinja s pritožnikom, da bi se sodišče prve stopnje do teh navedb moralo opredeliti, saj pritožnik z njimi dodatno utemeljuje (konkretizira) svojo ponovno prošnjo in brez njihove ocene ni mogoče potrditi odločitve toženke. Ob tem dodaja, da navedenega ne morejo nadomestiti razlogi v 25. točki izpodbijane sodbe, v kateri je sodišče splošno predstavilo primere iz priročnika Urada visokega komisariata OZN o (ne)upravičenosti do statusa begunca v zvezi z izvajanjem vojaške obveznosti in navedlo, da pritožnik takih okoliščin ni navajal. S tem se je že spustilo v vsebinsko presojo pritožnikove upravičenosti do statusa begunca, torej kot da je bila prošnja za mednarodno zaščito že vložena z vsemi sestavinami in elementi, potrebnimi za obravnavo, ter ob ustreznem sodelovanju toženke, kar vse pa iz izpodbijane sodbe ne izhaja.

13.Že iz navedenih razlogov je Vrhovno sodišče zaradi bistvene kršitve pravil postopka upravnega spora iz tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 v zvezi s 14. točko drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) pritožbi ugodilo, izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču, da opravi nov postopek (77. člen ZUS-1).

14.Odločitev o stroških temelji na drugem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1.

-------------------------------

1Sodba C-921/19 z dne 10. 6. 2021, točki 31 in 33.

2Sodba C-216/22 z dne 8. 2. 2024, točke 34-36.

3Prim. sodbo SEU C-921/19 z dne 10. 6. 2021, točka 62. Pri tem sodišče v 59. točki posebej izpostavlja, da čeprav okoliščina, da je bila prva prošnja že predmet izčrpne obravnave, upravičuje, da države članice najprej predhodno preučijo dopustnost naknadne prošnje, zlasti glede na to, ali v utemeljitev te prošnje obstajajo novi elementi ali ugotovitve, ki se nanašajo na preučitev, ali prosilec izpolnjuje pogoje za status upravičenca do mednarodne zaščite na podlagi Direktive 2011/95, pa ta okoliščina ne more upravičiti, da se presoja teh dejstev in ugotovitev v okviru te predhodne preučitve ne izvede v skladu s členom 10(3)(a) Direktive 2013/32 in členom 4 Direktive 2011/95.

4SEU je npr. v sodbi C-216/2022 z dne 8. 2. 2024 (točki 49-50) navedlo, da ker je za dopustnost naknadne prošnje potrebno, da novi elementi ali ugotovitve pomembno povečujejo verjetnost, da prosilec izpolnjuje pogoje kot upravičenec do mednarodne zaščite na podlagi Direktive 2011/95, ne zadošča, da se prosilec sklicuje na kateri koli nov element ali ugotovitev, ne glede na njegovo upoštevnost glede na pogoje, ki se zahtevajo za upravičenost do mednarodne zaščite.

5Sodba C-921/19 z dne 10. 6. 2021, točke 58-60.

6Sodba Vrhovnega sodišča I Up 36/2023 z dne 5. 4. 2023, 8. točka obrazložitve.

7Iz zahtevka z dne 16. 6. 2025 za uvedbo ponovnega postopka na strani 3 izhaja, da je bil pritožnik vprašan, ali želi prisotnost pravnega zastopnika pri podaji vloge, kar je odklonil.

EU - Direktive, Uredbe, Sklepi / Odločbe, Sporazumi, Pravila

Direktiva 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite - člen 10, 10/3, 10/3-a, 40, 40/2, 40/3

Direktiva 2011/95/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. decembra 2011 o standardih glede pogojev, ki jih morajo izpolnjevati državljani tretjih držav ali osebe brez državljanstva, da so upravičeni do mednarodne zaščite, glede enotnega statusa beguncev ali oseb, upravičenih do subsidiarne zaščite, in glede vsebine te zaščite - člen 4

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.