Jedro

Upravičenec iz 3., 4. in 5. člena ZDen je oseba, ki izpolnjuje pogoje glede jugoslovanskega državljanstva v času podržavljenja (9. člen ZDen). Na drugačno odločitev v stvari ne vpliva članstvo Slovenije v EU.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je prvostopno sodišče na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) zavrnilo tožničino tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 25.8.2003, s katero je tožena stranka zavrnila pritožbo M.S. (kot pravne prednice tožnice) zoper odločbo Upravne enote K. z dne 13.11.2002. S to odločbo je prvostopni organ zavrnil zahtevo za denacionalizacijo podržavljenega nepremičnega premoženja, vpisanega v zemljiški knjigi pri vl. št. 173 in 310, obe k.o. P., ker prejšnja lastnika v času podržavljenja nista bila jugoslovanska državljana.

Prvostopno sodišče je pritrdilo odločitvi in razlogom, ki jih je za svojo odločitev v obravnavani zadevi navedla tožena stranka v izpodbijani odločbi. Pojasnilo je, da je določbo 1. odstavka 9. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen) že presojalo Ustavno sodišče Republike Slovenije, ki v svoji odločbi, št. U-I-23/93 z dne 20.3.1997 (Uradni list RS, št. 23/97), ni ugotovilo neskladnosti tega dela ZDen z Ustavo, zato je tudi prvostopno sodišče zavrnilo vse tožbene ugovore, ki so se nanašali na kršitev Ustave. Prvostopno sodišče je pojasnilo tudi, da je iz navedene odločbe ustavnega sodišča razvidno, da je uporaba določbe 2. odstavka 35. člena Zakona o državljanstvu FLRJ (Uradni list DFJ, št. 64/95 in Uradni list FLRJ, št. 54/46 in 105/48), dopustna. V prej navedeni odločbi pa je Ustavno sodišče Republike Slovenije pojasnilo, da Odloka AVNOJ ni mogoče posebej presojati pred ustavnim sodiščem, ker ne velja več. Ker v ZDen ni pravne podlage za to, da bi se v denacionalizacijskem postopku presojala ustavnost in zakonitost predpisov oziroma posamičnih aktov, s katerimi je bilo izvedeno podržavljenje, prvostopno sodišče ni presojalo zakonitosti Odloka AVNOJ.

Zoper prvostopno sodbo vlaga tožnica pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov iz 1. odstavka 72. člena ZUS in predlaga, da pritožbeno sodišče razveljavi prvostopno sodbo in vrne zadevo prvostopnemu sodišču v ponovni postopek. Vztraja pri vseh dosedanjih navedbah.

Meni, da je sodba nepravilna in nezakonita, ker grobo krši osnovne človekove pravice in tudi, da je ZDen diskriminatoren do pripadnikov nemške manjšine, ker temelji na kolektivni krivdi, ki je v nasprotju s Konvencijo o varstvu človekovih pravic, ker ne zagotavlja enakosti ne glede na narodnostni izvor, državljanstvo in druge okoliščine. Poleg tega kot nov pritožbeni razlog uveljavlja tudi kršitev Evropskega pravnega reda oziroma kršitev prava Evropske unije, ki ga je Slovenija prevzela ob vstopu v Evropsko unijo kot polnopravna članica. Meni, da je diskriminacija na podlagi državljanstva, ki jo je uvedel ZDen, od 1.5.2004 dalje v neskladju z določbami 12. in 17. - 22. člena Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti (PES). Tožnica je državljanka Republike Avstrije, ki je članica EU, prav tako so bili državljani Republike Avstrije njeni predniki in jo je zato v tem postopku treba obravnavati enako kot državljane Republike Slovenije. Sodišče Evropske unije sicer še ni obravnavalo primerov s področja denacionalizacije in so stališča o tem, ali je tudi to področje predmet prave Evropske unije, različna, vendar je nesporno, da določbe PES od 1.5.2004 neposredno učinkujejo tudi v pravnem redu Slovenije in se od dneva polnopravnega članstva Slovenije v EU vse nasprotne določbe nacionalnega prava ne smejo uporabljati.

Tožena stranka in zastopnik javnega interesa na pritožbo nista odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev prvostopnega sodišča v obravnavnem primeru pravilna in zakonita, zanjo je prvostopno sodišče navedlo utemeljene razloge, na katere se pritožbeno sodišče, da se izogne ponavljanju, v celoti sklicuje. Glede pritožbenih navedb pa še dodaja: V 3a členu Ustave Republike Slovenije je določeno, da lahko Slovenija z mednarodno pogodbo, ki jo ratificira državni zbor z 2/3 večino glasov vseh poslancev, prenese izvrševanje dela suverenih pravic na mednarodne organizacije, ki temeljijo na spoštovanju človekovih pravic in temeljnih svoboščin, demokracije in načel pravne države, ter vstopi v obrambno zvezo z državami, ki temeljijo na spoštovanju teh vrednot. Določeno je tudi, da se pravni akti in odločitve, sprejeti v okviru mednarodnih organizacij, na katere Slovenija prenese izvrševanje dela suverenih pravic, v Sloveniji uporabljajo v skladu s pravno ureditvijo teh organizacij.

Na podlagi te ustavne določbe je Republika Slovenija sklenila Sporazum o članstvu v Evropski uniji, ki ga je sprejela z Zakonom o ratifikaciji MPPEU (Uradni list RS, št. 12/04 - Mednarodne pogodbe št. 3/04). Z včlanitvijo v Evropsko unijo s 1. majem 2004 je v Sloveniji začel veljati celoten pravni red Evropske unije. Ta pa sega le na področja, navedena v aktih EU.

Tožnica se sklicuje na določbe PES. Ta pa v 2. členu določa, da je naloga skupnosti, da z vzpostavitvijo skupnega trga in ekonomske ter monetarne unije in z izvajanjem skupnih politik ali dejavnosti iz 3. in 4. člena PES v tej skupnosti spodbuja skladen, uravnotežen in trajnosten razvoj gospodarskih dejavnosti, visoko stopnjo zaposlenosti in socialne zaščite, enakost med moškimi in ženskami, trajnostno in neinflatorno rast, visoko stopnjo konkurenčnosti in konvergence ekonomskih učinkov, visoko raven varstva in izboljšanje kakovosti okolja, zvišanje ravni in kakovosti življenja ter ekonomsko in socialno kohezijo in solidarnost med državami članicami.

Podrobneje so ta področja navedena v 3. in 4. členu PES.

Med področja, na katerih je Republika Slovenija prenesla izvrševanje dela svoje suverenosti na Evropsko unijo, pa ne spada denacionalizacija. ZDen namreč ne ureja prometa s podržavljenim premoženjem, prav tako ne ureja vračila podržavljenega premoženja kot splošne odškodnine in ne posega v lastninsko pravico, ampak ureja pod določenimi pogoji, predpisanimi v ZDen (eden temeljnih pogojev je jugoslovansko oziroma slovensko državljanstvo ob podržavljenju premoženja, ne pa državljanstvo ob vračanju), poseben način pridobitve lastninske pravice na premoženju, ki je bilo ob uveljavitvi ZDen družbena lastnina. ZDen je bil v Republiki Sloveniji v letu 1991 sprejet zato, da je bila ustvarjena pravna podlaga za popravo krivic v obliki vračanja premoženja, ki je bilo podržavljeno z jugoslovanskimi oziroma slovenskimi revolucionarnimi predpisi po drugi svetovni vojni, če so za to izpolnjeni z ZDen predpisani pogoji.

Eden ključnih pogojev za upravičenje do denacionalizacije je določen v 1. odstavku 9. člena ZDen, ki se glasi: "Fizične osebe iz 3., 4. in 5. člena ZDen so upravičenci, če so bile v času, ko jim je bilo premoženje podržavljeno, jugoslovanski državljani in jim je bilo po 9.5.1945 to državljanstvo priznano z zakonom ali mednarodno pogodbo." Skladnost te določbe z Ustavo RS in mednarodnimi pogodbami in konvencijami je ocenjevalo Ustavno sodišče RS in v odločbi, opr. št. U-I-23/93 z dne 20.3.1997 (Uradni list RS, št. 23/97), ugotovilo, da določbe 1. in 2. odstavka 9. člena ter 3. odstavka 63. člena ZDen niso v neskladju z Ustavo. Ugotovilo je tudi, da uporaba določbe 2. odstavka 35. člena Zakona o državljanstvu FLRJ (Uradni list DFJ, št. 64/45 in Uradni list FLRJ, št. 54/46 in 105/48) v postopkih ugotavljanja državljanstva ni v neskladju z Ustavo. Svoje stališče glede ustavnosti in utemeljenosti razlikovanja po ZDen med osebami, ki so imele ob podržavljenju jugoslovansko (in slovensko) državljanstvo in jim je bilo to državljanstvo priznano po 9.5.1945, je pojasnilo zlasti v točkah 33 do 58 obrazložitve navedene svoje odločbe. Na to obrazložitev se sklicuje tudi pritožbeno sodišče v obravnavani zadevi in je na tem mestu ne ponavlja.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS tožničino pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo prvostopnega sodišča.