Jedro

Prvi odstavek 78. člena ZKP obvezuje sodišče, da sankcionira z denarno kaznijo žalitev sodišča ali druge osebe, ki sodelujejo v postopku, tako da se tudi na ta način zagotavlja primerna raven medsebojnega komuniciranja in omogoča potek postopkov skladno s procesnimi pravili.

Izrek

I. Pritožba zasebnega tožilca A. T. se zavrne kot neutemeljena.

II. Zasebni tožilec je dolžan plačati takso v višini 30,00 EUR.

Obrazložitev

1. Višje sodišče v Ljubljani je z izpodbijanim sklepom na podlagi določbe prvega odstavka 78. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) zasebnega tožilca A. T. kaznovalo z denarno kaznijo v višini 300,00 EUR, zaradi žalitev sodišča, navedenih v pritožbi zoper sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani V K 26908/2014 z dne 29. 6. 2016, v spremembi predloga za izločitev sodnic in v dopolnitvi pritožbe zoper sodbo sodišča prve stopnje z dne 1. 9. 2016. 2. Zoper sklep je zasebni tožilec vložil pritožbo zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Vrhovnemu sodišču je predlagal, naj pritožbi ugodi in izpodbijani sklep, kot navaja, razveljavi (spremeni tako, da mu denarne kazni ne izreče), podrejeno pa se zavzema za razveljavitev sklepa in vrnitev zadeve višjemu sodišču v novo odločanje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. V pritožbi pritožnik navaja, da kritika nepoštenega sodstva izhaja iz 39. člena Ustave (v nadaljevanju URS) in da sodstvo samo po sebi nima pravice do časti, saj takšna pravica obstoji samo za fizične, žive osebe. Kritiko sodstva je izrazil pri izvrševanju pravice do pritožbe, nerazumljivo pa je, da ima slovensko sodstvo dvoje meril, ki se nanašajo na izvajanje URS. Dovoljuje namreč izvajanje prepovedanega nacizma (prvi odstavek 14. člena URS), hkrati pa tudi izvajanje dvojnih meril glede pravice do enakopravnosti (drugi odstavek 14. člena URS). V pritožbi je podal le ostro kritiko sodnice, ki ga je izzvala s tem, da odobrava slovenskemu narodu, da tujce žali kot goljufe, pijavke, kot preračunljive in izkušene goljufe. Tako je v pritožbi izpostavil cinizem slovenske sodnice do drugega naroda. V njegovem izražanju ne gre za zaničevanje. Ne razume tudi kaj je slabega, če je sodnico imenoval manekenka, saj bi s svojim videzom prav gotovo bolje uspevala in imela boljšo kariero v modni hiši Chanel v Parizu. Primerjava sodnice z manekenko je resnična trditev, ne pa poniževanje. Navaja, da je s tem tudi kritiziral sodničino pravno znanje, ne ve pa, zakaj naj bi imenovanje sodnice manekenka pomenilo zaničevanje. Izraz je bil kompliment in višje sodišče s svojimi navedbami v zvezi s tem izraža prepovedan nacizem, saj vse razloži proti tujcu. Tako tujec ne sme povedati niti resnice, medtem ko pa sme Slovenec tujcu očitati in raznašati o njem po sosedstvu in sodstvu, da je preračunljiv in izkušen goljuf, pijavka, da ima poslovno dejavnost "izsiljevanje" in da je diplomo "ponaredil v Luksembourgu". Citirane navedbe so za slovensko sodstvo le prekoračitev normalne komunikacije, ne pa hud poseg v dostojanstvo druge osebe. Iz pritožbe nadalje izhaja, da se ne strinja s sodbo sodišča druge stopnje, ki je zavrnilo njegovo pritožbo zoper sodbo sodišča prve stopnje in tudi temu sodišče očita, da je kršilo prvi odstavek 14. člena URS, da je pripadnike drugega naroda ovrednotilo kot drugorazredne ljudi in da svojo državljane vrednoti kot ljudi prvega razreda, ki smejo žaliti in se pri tem sklicuje na prakso Ustavnega sodišča RS. Višjemu sodišču očita nacizem in kršitev 14. in 39. člena Ustave ter se ne strinja z razlogi za izrek oprostilne sodbe. Sklicuje se tudi na odločbo Ustavnega sodišča Up-1128/12, da je mogoča ostra kritika in navaja, da ima pravico do takšne kritike.

5. Vrhovno sodišče nima pomislekov o pravilnosti ugotovitve dejanskega stanja o očitani kršitvi - žalitev sodišča (sodnice sodišča prve stopnje) v navedbah zasebnega tožilca v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje. Prvi odstavek 78. člena ZKP obvezuje sodišče, da sankcionira z denarno kaznijo žalitev sodišča ali druge osebe, ki sodelujejo v postopku, tako da se tudi na ta način zagotavlja primerna raven medsebojnega komuniciranja in omogoča potek postopkov skladno s procesnimi pravili. Vse navedbe in očitki, zaradi katerih je sodišče druge stopnje izreklo denarno kazen zasebnemu tožilcu, predstavljajo po prepričanju Vrhovnega sodišča žaljivo vrednostno oceno, ki izraža prezir in zaničevanje sodišča in sodne avtoritete in kot je pravilno zapisalo sodišče druge stopnje, osebni napad na sodnico sodišča prve stopnje, ki je izrekla oprostilno sodbo, zoper katero je zasebni tožilec vložil pritožbo. Tudi po presoji Vrhovnega sodišča očitki o nacizmu, o tem da gre za sodni cirkus in sodniški kriminal, o pokvarjenosti sodišča, ljubljanske sodne veje oblasti in slovenskega naroda ter o pristranskosti in nestrokovnosti brez kakršnih koli dejanskih podlag, o aroganci in izpadih sodišča ki so cinični in na najnižji ravni, o sodnici, da ne zasluži niti minimalne stopnje poštenja in avtoritete, enako je ne zasluži niti sodišče, o tem, da zasebni tožilec sodnico označuje za manekenko Chanel, pri čemer gre za navedbo, da naj sodnica rajši dela v modni hiši kot pa v sodstvu in da bo imela boljšo kariero, saj sodnica ne zna ne brati in pisati, pomenijo navedbe z namenom zaničevanja in omaloževanja in predstavljajo negativno vrednostno sodbo. Ni se mogoče strinjati z zasebnim tožilcem da so njegove navedbe o sodnici sodišča prve stopnje kot o manekenki lahko pomenile le kompliment, ne pa izrazov zaničevanja oziroma žalitve. Pri vseh navedbah zasebnega tožilca gre torej za žaljivo vrednostno oceno, ki izraža prezir in zaničevanje, kar ne omogoča zaključka, ki ga ponuja zasebni tožilec, o ostri in odprti kritiki sodišča in dela sodnice zaradi izrečene oprostilne sodbe. Zato odločitev višjega sodišča o nedopustnosti in žaljivosti navedb zasebnega tožilca v pritožbi, ki obsegajo negativne vrednostne sodbe o sodnici ter o sodstvu ne pomenijo kršitev njegove ustavne pravice o svobodi izražanja, navedene v prvem odstavku 39. člena Ustave. Res je sicer, kar navaja zasebni tožilec, da tudi pretirana in žaljiva kritika sama po sebi ne pomeni vedno izražanja, ki bi ga bilo mogoče opredeliti kot zaničevanje. Vendar pa njegove navedbe v pritožbi ne pomenijo, da je bila njegova izjava v kontekstu oziroma povezana s samim predmetom pritožbe, ampak je šlo za navedbe zunaj konteksta polemične in pretirane kritike in za navedbe, ki pomenijo žaljiv napad na sodišče in sodstvo ter na osebno dostojanstvo sodnice. Predmet pritožbe, torej izpodbijanje razlogov sodbe sodišča prve stopnje, je bil z izražanjem v pritožbi, ki pomeni sramotitev in zaničevanje, potisnjen v ozadje in ni bil več povezan z namenom vložitve pravnega sredstva ali ostra kritika dela sodišča. Zato se tudi ni mogoče strinjati z navedbami zasebnega tožilca v pritožbi, da s pisanjem ni nameraval žaliti niti sodnice, niti sodišča. 6. Z navedbami, v katerih polemizira z razlogi sodbe sodišča druge stopnje, zasebni tožilec ne navaja ničesar, kar bi izpodbijalo pravilnost odločitve višjega sodišča o denarnem kaznovanju. Navaja razloge, ki se ne nanašajo na izpodbijani sklep, ampak sodijo k nestrinjanju z odločitvijo, ki jo je sprejelo pritožbeno sodišče. Zato tudi ni relevantna primerjava med besedami, ki so bile predmet zasebne tožbe in njegovimi besedami v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje.

7. Po navedenem je Vrhovno sodišče na podlagi določbe tretjega odstavka 402. člena ZKP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno.

8. Odločitev o plačilu stroškov, nastalih v zvezi s pravnim sredstvom, temelji na prvem odstavku 94. člena ZKP. Sodna taksa je odmerjena po tarifni št. 74013 Zakona o sodnih taksah.