Jedro

Presoja pravilnosti izpodbijane odločitve je tako omejena zgolj na ugotovitev, ali je sodišče prve stopnje, potem ko se je z odgovorom na tožbo seznanilo z dejstvom, da je pred avstrijskim sodiščem v teku postopek med istima pravdnima strankama, v katerem tožena stranka napram tožeči stranki uveljavlja zahtevek na ugotovitev neobstoja njene odgovornosti za poplavne dogodke v novembru leta 2012, pravilno ugotovilo obstoj treh odločilnih elementov, in sicer istovetnost strank, istovetnost zahtevkov in začetek teka postopkov, ki so od prvostopnega sodišča po uradni dolžnosti, torej ne odvisno od morebitnega ugovora litispendence, terjali sprejem izpodbijane odločitve.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II. Pravdni stranki krijeta sami svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedenim sklepom je sodišče prve stopnje pravdni postopek prekinilo.

2. Proti temu sklepu se pritožuje tožeča stranka. S prekinitvijo postopka se ne strinja in pritožbenemu sodišču predlaga, da sklep razveljavi, ter da se predmetni postopek nadaljuje. Izpostavlja, da ugovor mednarodne litispendence, ki ga je podala tožena stranka, ni utemeljen. Tožeča stranka je na toženo stranko naslovila odškodninski zahtevek dne 30. 6. 2015 z namenom izvensodne rešitve zadeve. Tožena stranka je zakonitega zastopnika tožeče stranke povabila na Dunaj na sedež družbe dne 20. 7. 2015 ter mu ponudila pogajanja in mirno rešitev spora. Dne 22. 7. 2015 pa je pred Deželnim sodiščem v Celovcu zoper tožečo stranko vložila tako imenovano negativno ugotovitveno tožbo, s katero si je zlonamerno želela zagotoviti pristojnost avstrijskega sodišča brez utemeljenega pravnega interesa. Slednja tožba je bila tožeči stranki skupaj s prevodom vročena šele 20. 10. 2015. Zaradi iztekajočega se 3-letnega roka za vložitev odškodninske tožbe je tožeča stranka pred Okrožnim sodiščem v Mariboru zoper toženo stranko vložila predmetno tožbo, in sicer že dne 24. 9. 2015, ko ji ni bilo, niti ji ni moglo biti znano, da naj bi tožena stranka zoper njo kjerkoli uveljavljala kakršnekoli sodne zahtevke. Po stališču pritožbe tožbeni zahtevek negativne ugotovitvene tožbe, da se ugotovi, da tožeči stranki zoper toženo ne pripada pravica do zahtevkov iz kakršnegakoli pravnega razloga, ter da tožena stranka tožeči v zvezi s poplavnim dogodkom na Dravi meseca novembra 2012 iz kakršnegakoli pravnega razloga ne odgovarja, niti ni istoveten z zahtevkom v tej pravdi. Podana je zgolj subjektivna, ne pa tudi objektivna identiteta zahtevkov, prav tako zanj tožena stranka nima potrebnega pravnega interesa. Očitno je, da je negativno ugotovitveno tožbo, ki je slovenski sistem ne pozna, vložila takoj po prejemu predloga tožeče stranke za izvensodno poravnavo, to je dobre tri mesece pred iztekom 3-letnega roka za odškodninsko tožbo, čeprav je dajatvene zahtevke lahko pričakovala glede na vsa medijska poročanja o oškodovancih v Sloveniji, ter si je glede na prejeti odškodninski zahtevek želela zagotoviti pristojnost avstrijskega sodišča o odločanju o samem odškodninskem zahtevku konkretne tožeče stranke. Po mnenju tožeče stranke je smiselno in logično, da vložena dajatvena tožba odvzame pravni interes negativni ugotovitveni tožbi, ki jo je v Republiki Avstriji tožena vložila zoper tožečo stranko. Dajatvena tožba je obsežnejša od ugotovitvene po svojem predmetu, saj je njen zasledovalni cilj širši. Gre zgolj za povezana zahtevka, nikakor ne istovetna, zato sodišče upoštevaje prvi odstavek 30. člena Uredbe št. 1215/2012 ni dolžno prekiniti postopka ter je odločitev o prekinitvi v diskreciji naslovnega sodišča. S prekinitvijo predmetnega postopka in izrekom naslovnega sodišča, da v zadevi ni pristojno, bi se toženi stranki omogočila očitna zloraba prava, saj z vložitvijo negativne ugotovitvene tožbe zoper tožečo stranko v Avstriji več kot jasno skuša zlorabiti pravila o mednarodni pristojnosti iz 32. člena Uredbe št. 1215/2012, saj si s takšno tožbo, ki ni niti istovetna niti izdana sodba ne razrešuje konkretnega spora med strankami, zgolj kupuje forum v nasprotju z namenom same Uredbe Bruselj-1, v nasprotju s 6. členom Evropske konvencije o človekovih pravicah, ki omogoča pravočasno rešitev zadev in v nasprotju s 17. členom Evropske konvencije o človekovih pravicah, ki prepoveduje zlorabo pravic udeležencev.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo pritrjuje sprejeti odločitvi sodišča prve stopnje, predlaga zavrnitev pritožbe kot neutemeljene ter priglaša stroške pritožbenega postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje ob preizkusu izpodbijanega sklepa v mejah razlogov, uveljavljanih s pritožbo, in v okviru uradnega preizkusa zadeve po drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s 366. členom istega zakona ugotavlja, da je sodišče prve stopnje na ugotovljeno dejansko stanje sprejelo pravilno procesno odločitev. Sprejeto odločitev je tudi skrbno in zanesljivo obrazložilo, zato sodišče druge stopnje v izogib nepotrebnemu ponavljanju kot pravilne povzema razloge sodišča prve stopnje za sprejeto odločitev, ter v zvezi s pritožbenimi navedbami le še dodaja.

6. V obravnavani gospodarski zadevi je tožeča stranka, gospodarska družba s sedežem v Sloveniji, dne 24. 9. 2015 proti toženi stranki, gospodarski družbi s sedežem v Avstriji, vložila tožbo zaradi plačila odškodnine. V tej zatrjuje odgovornost tožene stranke za škodo, ki je tožeči stranki nastala zaradi poplavnih dogodkov v novembru leta 2012 na reki D.. Ker je tožena stranka v odgovoru na tožbo podala ugovor litispendence in ugovor mednarodne nepristojnosti Okrožnega sodišča v Mariboru zaradi že dne 22. 7. 2015 vložene tožbe, ki jo je tožena stranka zoper tožečo stranko vložila pred Deželnim sodiščem v Celovcu v Avstriji in s katero zoper tožečo stranko uveljavlja ugotovitveni zahtevek, da v tej zadevi tožeči stranki v zvezi s poplavnim dogodkom na Dravi v letu 2012 iz kakršnegakoli pravnega razloga ne pripada pravica do zahtevkov, oziroma podrejeno, da tožena stranka v tej zadevi v zvezi s poplavnim dogodkom na Dravi novembra 2012 iz kakršnegakoli pravnega razloga tožeči stranki v tej pravdi ne odgovarja, je sodišče prve stopnje, sledeč določbi prvega odstavka 29. člena Uredbe (EU) št. 1215/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. 12. 2012 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah (v nadaljevanju Uredba) obravnavani pravdni postopek prekinilo.

7. Izpodbijano odločitev je sprejelo z obrazložitvijo, da je Avstrijsko sodišče tisto, ki je prvo začelo postopek, da ni nobenega dvoma o tem, da postopek v Avstriji in postopek v Sloveniji tečeta med istima strankama in da gre v obravnavanih postopkih za enake dejanske in pravne elemente in za zasledovanje istega cilja, saj gre v obeh postopkih za vprašanje obstoja odgovornosti v tem sporu tožene stranke zaradi poplavnih dogodkov v novembru 2012 na reki Dravi in s tem za ista zahtevka v smislu prvega odstavka 29. člena Uredbe.

8. Sodišče prve stopnje je uvodoma pravilno obrazložilo, da ker sta tako Avstrija kot Slovenija državi članici Evropske unije, in ker gre torej v tej zadevi za gospodarski spor med dvema gospodarskima družbama iz različnih držav članic Evropske unije, je sodišče za odločitev uporabilo določbe Uredbe.

9. Citirana Uredba v prvem odstavku 29. člena določa, da če pred sodišči različnih držav članic tečejo postopki z istim zahtevkom med istima strankama, vsa sodišča razen tistega, ki je prvo začelo postopek, po uradni dolžnosti prekinejo svoje postopke, vse dokler se ne ugotovi pristojnost sodišča, ki je prvo začelo postopek. Presoja pravilnosti izpodbijane odločitve je tako omejena zgolj na ugotovitev, ali je sodišče prve stopnje, potem ko se je z odgovorom na tožbo seznanilo z dejstvom, da je pred avstrijskim sodiščem v teku postopek med istima pravdnima strankama, v katerem tožena stranka napram tožeči stranki uveljavlja zahtevek na ugotovitev neobstoja njene odgovornosti za poplavne dogodke v novembru leta 2012, pravilno ugotovilo obstoj treh odločilnih elementov, in sicer istovetnost strank, istovetnost zahtevkov in začetek teka postopkov, ki so od prvostopnega sodišča po uradni dolžnosti, torej ne odvisno od morebitnega ugovora litispendence, terjali sprejem izpodbijane odločitve.

10. Okoliščine, ki zadevajo vprašanja pristojnosti, niso predmet presoje v okviru izpodbijane odločitve, saj je namen prekinitve postopka prav v tem, da se najprej ugotovi pristojnost sodišča, ki je prvo začelo postopek, zato se sodišče druge stopnje do pritožbenih navajanj, ki zadevajo vprašanje pristojnosti, ki v tej fazi postopka tudi ni bilo predmet presoje prvostopnega sodišča, ni opredeljevalo.

11. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da postopek v Sloveniji in postopek v Avstriji tečeta med istima strankama, s čemer je tedaj podan element identitete strank, kar pritožbeno tudi ni sporno.

12. Pritožbena sporna tudi ni ugotovitev sodišča prve stopnje, da je avstrijsko sodišče tisto, ki je prvo začelo postopek, saj je bila tožba pred avstrijskim sodiščem vložena dne 22. 7. 2015, pred slovenskim sodiščem pa dne 24. 9. 2015. Sodišče prve stopnje je v zvezi s tem tudi pravilno uporabilo določbo 32. člena Uredbe, ki veže začetek teka postopka na trenutek, ko je pisanje o začetku postopka vloženo pri sodišču in ne na trenutek vročitve tožbe nasprotni stranki, kot to sicer velja po slovenskem ZPP.

13. Pravilna je tudi presoja sodišča prve stopnje, da gre v obeh postopkih za zahtevka z enakimi dejanskimi in pravnimi elementi, torej za istovetnost zahtevkov in so nasprotna pritožbena uveljavljanja neutemeljena. Sodišče prve stopnje je razloge za presojo, da gre v obeh postopkih za istovetna zahtevka, obrazložilo v točki 8 obrazložitve izpodbijanega sklepa, ter jih sodišče druge stopnje kot pravilne v celoti povzema, saj jim v bistvu ni kaj dodati. Medtem ko obrazložitve sodišča prve stopnje, da zahtevka v obeh primerih temeljita na istih dejanskih in pravnih elementih ter zasledujeta isti cilj, pritožba niti ne izpodbija, pa so njena razumevanja učinka morebitne uspešne uveljavitve negativnega ugotovitvenega zahtevka v postopku pred avstrijskim sodiščem napačna. Učinek morebitne ugodilne sodbe ne bi bil le v možnosti ugovora zoper dajatveni tožbeni zahtevek tožeče stranke, pač pa bi takšna sodba predstavljala pravnomočno razsojeno stvar o vsebini spornega razmerja med strankama po obeh zahtevkih. Ko sodišče ob pogojih iz prvega odstavka 29. člena Uredbe postopek prekine, se namreč, potem ko se ugotovi pristojnost sodišča, ki je prvo začelo postopek, vsa sodišča, razen tistega, ki je prvo začelo postopek, izrečejo za nepristojna v korist tega sodišča (tretji odstavek 29. člena Uredbe). Cilji in namen določb Uredbe so namreč jasni; čimbolj zmanjšati možnost sočasnih postopkov in zagotoviti, da v različnih državah članicah niso izdane nezdružljive sodne odločbe. Navedeno pa se uresničuje prav z doslednim spoštovanjem določb o litispendenci, kot so opredeljene v Oddelku 9 Uredbe in čemur je pravilno sledilo tudi sodišče prve stopnje.

14. Neutemeljena in brez relevantnega vpliva na izpodbijano odločitev so tudi pritožbena navajanja in razlogovanja o namenih, ki so vodila toženo stranko k vložitvi tožbe pred avstrijskim sodiščem. S tem, da je za zaščito svojega pravnega položaja, potem ko se je nakazovala možnost odškodninske tožbe zoper njo, saj je bila z odškodninskim zahtevkom neposredno izzvana, sama vložila tožbo za razbremenitev svoje odgovornosti, toženi stranki gotovo ni mogoče očitati zlorabe pravic in tudi ne zlorabe pravil o mednarodni pristojnosti. Tožeča stranka bo v postopku pred avstrijskim sodiščem, če meni, da slednje ni pristojno za obravnavanje zadeve, lahko vložila ugovor mednarodne pristojnosti, in uveljavljala vse argumente, ki jih je v zvezi s tem navajala v tej zadevi ter avstrijskemu sodišču predlagala, da se izreče za nepristojno v korist mariborskega sodišča, kot je to v obrazložitvi izpodbijanega sklepa obrazložilo že sodišče prve stopnje.

15. Glede na vse obrazloženo je sodišče druge stopnje pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

16. Tožeča stranka, neuspešna s pritožbo, in tožena stranka, ki z odgovorom na pritožbo ni prispevala k sprejeti odločitvi sodišča druge stopnje, krijeta sami svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. in 155. členom istega zakona).