Jedro

Za razliko od pritožbe, revizije v upravnem sporu ni mogoče vložiti zaradi zmotne presoje pravilnosti postopka izdaje upravnega akta. Revidentov ugovor, da pred izdajo izpodbijanega sklepa ni imel možnosti, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za odločitev, pa v obravnavanem primeru, glede na določbo tretjega odstavka 449. člena ZGD-F, tudi ne predstavlja bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu po določbi drugega odstavka 75. člena ZUS-1.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu - ZUS (Ur. l. RS, št. 50/97 in 70/2000) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper sklep tožene stranke z dne 21. 3. 2003, s katerim je tožena stranka tožnika, zaradi krivdnih razlogov, razrešila s položaja glavnega direktorja javnega podjetja A., d.o.o..

2. V obrazložitvi izpodbijane sodbe se sodišče prve stopnje sklicuje na določbe 25., 27. in 28. člena Zakona o gospodarskih javnih službah – ZGJS (Ur. l. RS, št. 32/93) in na določbo 449. člena Zakona o gospodarskih družbah – ZGD (Ur. l. RS, št. 30/93, 29/94, 82/94, 20/98 - ZGD-C, 84/98 - ZGD-D, 6/99 - ZGD-E in 45/2001 - ZGD-F) in navaja, da je imela tožena stranka vsa zakonska pooblastila za izdajo izpodbijanega akta, in je lahko ne glede na ugotavljanje krivdnih razlogov razrešila tožnika s funkcije direktorja javnega podjetja, zato tožba ni utemeljena.

3. Tožnik v pritožbi (sedaj reviziji) uveljavlja pritožbene razloge zmotne uporabe materialnega prava, bistvene kršitve določb postopka upravnega spora in zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga, da sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da njegovemu zahtevku ugodi in izpodbijani sklep tožene stranke odpravi. Ne strinja se s stališčem sodišča prve stopnje, da s tem, ko mu ni bila dana možnost, da se pred izdajo izpodbijanega sklepa izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo sklepa, niso bila kršena pravila postopka. Navaja, da je takšno stališče sodišča prve stopnje v nasprotju z načeli Evropske konvencije o človekovih pravicah, ustavnimi (enako varstvo pravic po 22. členu Ustave RS) in zakonskimi načeli (načelom zaslišanja strank po 9. členu ZUP, bistvena kršitev določb postopka po 3. točki tretjega odstavka 25. člena ZUS). To stališče je tudi v nasprotju s sodbo Vrhovnega sodišča U/2001 (pravilno U 2/2001) z dne 19. 4. 2000, ki jo je Vrhovno sodišče potrdilo z odločbo Up 9/2001. Navaja še, da ima pravni interes, da se sklep o razrešitvi odpravi, ker mu zaradi krivdne razrešitve ne pripada odpravnina in tudi sicer mu ni vseeno, ali je bil razrešen iz krivdnih razlogov ali ne. Zahteva plačilo stroškov postopka.

4. Tožena stranka na pritožbo (revizijo) ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. S 1. 1. 2007 je začel veljati ZUS-1, ki je v prvem odstavku 107. člena določil, da Vrhovno sodišče v vseh že vloženih zadevah odloča po ZUS-1, v drugem odstavku 107. člena pa, da se zadeve, v katerih je bila vložena pritožba pred uveljavitvijo ZUS-1, obravnavajo kot pritožbe po ZUS-1, če izpolnjujejo pogoje za pritožbo po določbah ZUS-1, to je v primerih, ko je pravnomočnost sodbe po zakonu pogoj za izvršitev upravnega akta ter v primerih, ko je pritožba izrecno dovoljena na podlagi posebnega zakona. V drugih primerih se vložene pritožbe, ki jih je vložila upravičena oseba in so pravočasne in dovoljene po določbah ZUS, obravnavajo kot pravočasne in dovoljene revizije, prvostopenjske sodbe pa postanejo pravnomočne. Glede na to določbo se v obravnavanem primeru vloženo pritožbo obravnava kot pravočasno in dovoljeno revizijo po ZUS-1, sodba sodišča prve stopnje pa je postala pravnomočna dne 1. 1. 2007. 7. Revizija je izredno pravno sredstvo proti pravnomočni sodbi sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Po določbi prvega odstavka 85. člena ZUS-1 se lahko revizija vloži le zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1, za razliko od postopka s pritožbo, kjer se glede na 2. točko prvega odstavka 75. člena ZUS-1 preizkuša tudi pravilnost presoje postopka izdaje upravnega akta. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 85. člena ZUS-1). Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pa pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1). V tem okviru je bil izveden revizijski preizkus v obravnavani zadevi.

8. Predmet spora v obravnavani zadevi je sklep o razrešitvi tožnika s položaja direktorja javnega podjetja A., d.o.o.. Imenovanje in razrešitev direktorja v javnem podjetju ureja 27. člen ZGJS, določbe ZGD pa se uporabljajo za posamezna vprašanja, ki v ZGJS niso urejena. Po določbi drugega odstavka 27. člena ZGJS direktorja imenuje in razrešuje ustanovitelj javnega podjetja na podlagi javnega razpisa pod pogoji, na način in po postopku, določenim s statutom. Razrešitev direktorja Javnega podjetja A., d.o.o., poleg navedene določbe ZGJS ureja Akt o ustanovitvi družbe z omejeno odgovornostjo A. Javno podjetje d.o.o., ki v petem odstavku 10. člena določa, da poslovodjo imenuje nadzorni svet ustanovitelja, ki ga lahko tudi odpokliče. Sodišče prve stopnje je tako pravilno ugotovilo, da je tožena stranka ustanovitelj tega javnega podjetja in zato je imel njen nadzorni svet vsa pooblastila, da je tožnika razrešil s položaja direktorja.

9. Pravilna je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da vprašanje krivdnih ali nekrivdnih razlogov razrešitve v obravnavani zadevi ni relevantno pri presoji zakonitosti izpodbijanega sklepa. Materialnopravna podlaga za takšno ugotovitev sodišča prve stopnje je dana v določbi tretjega odstavka 449. člena ZGD-F (Ur. l. RS, št. 45/01), veljavni v času tožnikovega odpoklica z mesta direktorja. Sodišče prve stopnje sicer navedene zakonske podlage ni izrecno navedlo, vendar ta pomanjkljivost na zakonitost sodbe ni vplivala. Po navedeni določbi ZGD-F lahko ustanovitelj kadarkoli odpokliče poslovodjo, ne glede na to, ali je bil ta imenovan za določen ali nedoločen čas. Glede na tako pravico ustanovitelja (odpoklic ni niti časovno omejen in tudi ni pogojen z obstojem krivdnih ali nekrivdnih razlogov), pravilnost in utemeljenost razloga razrešitve nista relevantna pri presoji zakonitosti sklepa o razrešitvi. Ker tožnik tudi ne zatrjuje, da je bil odpoklic mogoč in vezan le na razloge, določene v družbeni pogodbi, v tem primeru v aktu o ustanovitvi (drugi stavek tretjega odstavka 449. člena ZGD-F), razlog za razrešitev v obravnavani zadevi ni bistveni element za presojo zakonitosti sklepa o razrešitvi, ki je po svoji pravni naravi enostranska izjava volje, zato na zakonitost razrešitve nima vpliva. Razlog razrešitve pa je lahko, zaradi različnih pravnih posledic na delovnopravnem in na obligacijskopravnem področju, relevanten pri presoji teh razmerij (obstoja delovnega razmerja oziroma pravice do plačila odpravnine), kar pa je predmet drugih sodnih postopkov. Pravilna je tako presoja sodišča prve stopnje, da je imela tožena stranka vsa zakonska pooblastila za izdajo izpodbijanega sklepa in je lahko, ne glede na ugotavljanje krivdnih razlogov, tožnika razrešila s funkcije direktorja, zato je izpodbijani sklep o razrešitvi, ne glede na razlog razrešitve, zakonit. Glede na navedeno revizijski ugovor nepravilne uporabe materialnega prava, ki ga tožnik niti ni konkretiziral, ni utemeljen.

10. Revident uveljavlja tudi revizijski razlog bistvene kršitve določb postopka upravnega spora, vendar po presoji Vrhovnega sodišča ta ugovor ni utemeljen. V skladu z določbo prvega dostavka 107. člena ZUS-1, je namreč Vrhovno sodišče pri presoji tega ugovora vezano na uporabo določb ZUS-1, ki v prvem odstavku 85. člena kot bistvene kršitve določb upravnega spora določa le kršitve iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1. Zato za razliko od pritožbe v upravnem sporu, revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne presoje pravilnosti postopka izdaje upravnega akta, kar smiselno uveljavlja revident. Njegov ugovor, da pred izdajo izpodbijanega sklepa ni imel možnosti, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za odločitev, pa v obravnavanem primeru, glede na določbo tretjega odstavka 449. člena ZGD-F, tudi ne predstavlja bistvene kršitve določb postopka upravnega spora po določbi drugega odstavka 75. člena ZUS-1. Pa tudi sicer ta njegov ugovor ni utemeljen, saj iz izpodbijanega sklepa o razrešitvi in iz procesnega dejanskega stanja, ugotovljenega na podlagi listin upravnega in sodnega spisa, izhaja, da je bil izpodbijani sklep sprejet tudi na podlagi njegovega pisnega zagovora.

11. V obravnavani zadevi tožnik tudi ne more uspeti s sklicevanjem na sodno prakso in odločbo Vrhovnega sodišča Up 9/2001 ter sodbo U/2001 (pravilno U 2/2001) z dne 19. 4. 2000. Navedeni odločbi Vrhovnega sodišča se namreč nanašata na drugačno pravno podlago oziroma se ne nanašata na uporabo določbe tretjega odstavka 449. člena ZGD- in sta bili izdani v pritožbenem postopku na podlagi določb ZUS, zato sicer v bistvenem delu istovetna dejanska podlaga ne narekuje iste pravne posledice oziroma enake odločitve Vrhovnega sodišča. 12. Glede na navedeno revizijska razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu nista podana, sicer pavšalen revizijski razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pa ni dovoljen. Zato je Vrhovno sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi določbe 92. člena ZUS-1. 13. Izrek o stroških temelji na prvem odstavku 165. člena Zakon o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1.