Jedro

Tožena stranka ni odgovorila na tožbo v predpisanem 30 dnevnem roku in ker so bili izpolnjeni tudi ostali pogoji za izdajo zamudne sodbe, je sodišča prve stopnje o zadevi pravilno odločilo z zamudno sodbo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana zamudna sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano zamudno sodbo naložilo toženi stranki, da je dolžna tožnici A. A. plačati iz naslova odpravnine znesek 3.027,64 EUR z zakonskimi zamudnimi obresti od 19. 11. 2011 dalje do plačila, iz naslova jubilejne nagrade za 30 let delovne dobe pa znesek 919,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 3. 2010 dalje do plačila, vse v 8 dneh pod izvršbo (I. točka izreka). V skladu z uspehom v sporu je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti stroške postopka v znesku 272,04 EUR, kar mora nakazati na račun odvetnika A. B. št. ... pri NLB d.d. v roku 8 dni od vročitve sodbe, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od tako določene zapadlosti dalje do plačila pod izvršbo (II. točka izreka).

Tožena stranka se je pritožila zoper sodbo iz pritožbenega razloga bistvene kršitve določb postopka po določbi 1. točke prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 in spremembe), ki se v skladu z določbo 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004) uporablja tudi v sporih pred delovnim sodiščem. Navaja, da je dne 10. 4. 2012 dvignila sodno pisanje, vendar je po pregledu dokumentacije ugotovila, da se je v njej nahajala le tožba, ne pa tudi poziv za odgovor na tožbo s pravnim poukom. Ker tako poziva ni prejela, ni mogla podati odgovora na tožbo. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče razveljavi izpodbijano sodbo in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožnica v odgovoru na pritožbo navaja, da je tožena stranka tožbo nesporno prejela, zaradi česar je imela možnost, da se posvetuje in poda ustrezen odgovor. Meni, da je vložila pritožbo zgolj iz razloga zavlačevanja postopka.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano zamudno sodbo v mejah pritožbenega izpodbijanja in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava (drugi odstavek 350. člena ZPP). Pri tem ni preizkušalo zamudne sodbe zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, saj se takšna sodba iz tega razloga v skladu z določbo drugega odstavka 338. člena ZPP ne more izpodbijati. Pritožbeno sodišče je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje pri sprejeti sodbi pravilno uporabilo materialno pravo. Poleg tega tako v zvezi z izvedenim postopkom kot z izdano sodbo ni storilo nobene bistvene postopkovne kršitve, na katere je opozorila pritožba in na katere je moralo pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti.

V tem sporu je bilo o tožničinih zahtevkih odločeno z zamudno sodbo. Sodišče izda takšno sodbo v postopku, v katerem se neposredno ne izvajajo dokazi in se ne izvede obravnava. Dejansko temelji institut zamudne sodbe na predpostavki, da tožena stranka s svojo pasivnostjo, ker ne poda odgovora na tožbo oziroma ga vloži po predpisanem roku, priznava kot točne navedbe tožeče stranke, s katerimi ta utemeljuje tožbeni zahtevek, pri čemer na takšen način prizna tudi tiste navedbe, ki zanjo niso ugodne. Tako postanejo tožbene navedbe nesporne in jih ni potrebno dokazovati ter v nadaljevanju izpodbijati po vsebini.

V konkretnem primeru tožena stranka ni odgovorila na tožbo v predpisanem 30 dnevnem roku, kot je to določeno v 277. členu ZPP, čeprav je izkazano, da ji je bil pravilno vročen drugopis tožbe zaradi podaje odgovora. Glede tega niso utemeljene pritožbene navedbe, da ob vročitvi tožbe ni prejela tudi pisnega poziva, da odgovori na tožbo, saj je iz sodnega spisa razvidno (l. št. 5), da je sodišče prve stopnje odpravilo pošiljko na njen naslov, v kateri sta bila vložena tožba in poziv na odgovor z obrazcem Dodg-t-d1. Po ugotovitvi pritožbenega sodišča je imela tožena stranka možnost, da bi po prejeti pošiljki ustrezno reagirala, saj bi s pravočasnim odgovorom lahko uveljavila tako vsebinske kot postopkovne ugovore na tožbo ter predložila dokaze, ki bi ji lahko bili v korist, pa očitno takšnega interesa ni imela.

Tudi po ugotovitvi pritožbenega sodišča je iz vsebine tožbe razvidna utemeljenost tožbenih zahtevkov, pri čemer zatrjevana dejstva o neizpolnjenih denarnih obveznosti tožene stranke do tožnice iz naslova odpravnine ob upokojitvi in jubilejne nagrade niso v nasprotju s predloženimi listinskimi dokazi ali dejstvi, ki so splošno znana. Odločilno je, da je bila tožnica delavka tožene stranke, ki ji je dne 31. 10. 2011 prenehalo delovno razmerje zaradi upokojitve, pri čemer je pred tem že dne 1. 3. 2010 dosegla 30 let delovne dobe pri svojem delodajalcu ter tako izpolnila pravico do zahtevane jubilejne nagrade. Vse navedeno tako utemeljuje zaključek, da so bili v sporu podani pogoji za izdajo zamudne sodbe.

Zato je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo in v celoti potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).