Jedro

Dejstvo, da je tožnica zaradi začasno povečanega obsega dela za ista dela sklenila več zaporednih pogodb o zaposlitvi za določen čas v skupnem trajanju nekaj več kot leto in pol, ne pomeni nezakonitosti sklenjenih pogodb.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je bila tožnica od 1.7.2004 dalje pri toženi stranki v delovnem razmerju za nedoločen čas, da ji z 31.12.2004 delovno razmerje ni zakonito prenehalo in da ji je tožena stranka tudi od 1.1.2005 dalje dolžna priznati pravice iz delovnega razmerja, kot če bi delala in jo pozvati nazaj na delo. Ugotovilo je, da je bila tožnica od 6.6.2003 dalje pri toženi stranki zaposlena na delovnem mestu delavec v klavnici in razkoščevalnici za določen čas, nazadnje na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 28.6.2004 za čas od 1.7. do 31.12.2004, vseskozi zaradi začasno povečanega obsega dela. Obseg dela je bil v tem obdobju pri toženi stranki začasno povečan zaradi prilagajanja konkurenčnih podjetij veterinarsko sanitarnim zahtevam Evropske unije, po prenehanju teh razlogov pa je začel povečan obseg dela koncem leta 2004 upadati. Zato je tožena stranka na tožničinih delih utemeljeno zmanjševala število delavcev, zaposlenih za določen čas in je zato tudi tožnici po poteku zadnje pogodbe o zaposlitvi za določen čas z 31.12.2004 delovno razmerje zakonito prenehalo.

Sodišče druge stopnje je tožničino pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Soglašalo je z ugotovitvami, da je tožena stranka dokazala postopno zmanjševanje povečanega obsega dela, kar se je kazalo predvsem pri zmanjšanju potreb po delavcih, ki so delali zgolj na izkoščevanju mesa, s tem da so ta dela glede na sistemizacijo delovnih mest pri toženi stranki v večjem obsegu ponovno prevzemali mesarji, ki so bili pred tem zaradi povečanega obsega proizvodnje v večji meri angažirani zgolj pri klanju živine.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožnica revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je sodišče druge stopnje kršilo načelo neposrednosti, ker ni sledilo pritožbenim navedbam za izvedbo nadaljnjih dokazov, katerih izvedbo je nezakonito zavrnilo že sodišče prve stopnje. Na tak način je bilo tožnici onemogočeno, da bi dokazala, da je tožena stranka ves čas nezakonito zaposlovala delavce za določen čas in da je na tak način zaposlovala delavce še tudi po prenehanju delovnega razmerja tožnice. Na tak način je bila tožnici kršena pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS. Z dopuščanjem ureditve, da so pri toženi stranki lahko dela izkoščevanja opravljali delavci kar na treh delovnih mestih, to je klavec in izkoščevalec I, klavec in izkoščevalec II ter delavec v klavnici in izkoščevalnici, je bilo toženi stranki omogočeno poljubno manipuliranje z dokazovanjem začasnih potreb po delu. Poleg tega se sodišče ni opredelilo do dejstva, da je tožnica kar na podlagi petih zaporednih pogodb o zaposlitvi za določen čas opravljala enaka dela, kar vse kaže, da je šlo za trajne potrebe po opravljanju dela. Zaključek, da je šlo za začasno povečanje potreb zgolj pri izkoščevanju, pa je tudi sicer nevzdržen, saj je šlo za povezan delovni proces, ki zahteva enakomerno zasedbo delovnih mest. Revizija je bila na podlagi 375. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, uradno prečiščeno besedilo, Ur. l. RS, št. 73/07) vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija ni utemeljena.

Na podlagi 371. člena ZPP revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem je revizijsko sodišče vezano na dejanske ugotovitve, ki so bile podlaga za izdajo izpodbijane sodbe, saj zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja revizije ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP).

Sodišče druge stopnje se je ustrezno opredelilo do pritožbenih navedb v zvezi z zavrnitvijo nadaljnjih dokaznih predlogov tožnice. Ob strinjanju, da je bilo na podlagi izvedenih dokazov dejansko stanje dovolj razčiščeno za odločitev, se je pravilno oprlo na določbe drugega odstavka 287. člena ZPP, po katerih senat z ustrezno obrazložitvijo zavrne predlagane dokaze, za katere misli, da niso potrebni za odločitev. Glede na navedene določbe ter določbe o prosti oceni izvedenih dokazov (8. člen ZPP) ne gre za kršitev načela neposrednosti in kršitev ustavnih določb o enakem varstvu pravic, če sodišče obrazloženo zavrne izvedbo nepotrebnih dokazov. Da je tožena stranka s tožnico sklenila več zaporednih pogodb o zaposlitvi za določen čas za delo v klavnici in izkoščevalnici v skupnem trajanju dobrega leta in pol, da je imela pogodbe o zaposlitvi sklenjene z večjim številom delavcev in da je sklepala pogodbe o zaposlitvi še tudi v letu 2005, je sodišče ugotovilo že na podlagi izvedenih dokazov, oziroma večina teh dejstev med strankama niti ni bila sporna.

Bistvene za odločitev so nadaljnje ugotovitve sodišča, da je v času tožničine zaposlitve pri toženi stranki šlo za začasno povečan obseg dela, ker je tožena stranka s predhodno pravočasno izpolnitvijo veterinarsko sanitarnih zahtev Evropske unije lahko prevzela tudi del mesarsko klavniške dejavnosti drugih tovrstnih podjetij, ki so bila prisiljena začasno zmanjšati proizvodnjo zaradi tehnološkega usposabljanja in prilagajanja strožjim zahtevam Evropske unije. Pri tem so pomembne ugotovitve, da se je tožena stranka temu povečanemu obsegu proizvodnje prilagodila tudi tako, da je kvalificirane in bolje usposobljene delavce na delovnem mestu mesarja klavca in izkoščevalca v večji meri zaposlila na zahtevnejših delih klanja, potrebo po manj strokovno zahtevnih delih izkoščevanja pa v večji meri pokrivala z zaposlovanjem za določen čas manj usposobljenih in le priučenih delavcev. Po prenehanju začasno povečanega obsega dela pa je lahko v večji meri potrebe po izkoščevanju mesa ponovno pokrila z bolj usposobljenimi mesarji in tako zagotovila uravnoteženo odvijanje delovnega procesa. Število delavcev, ki so delali zgolj na izkoščevanju, ustrezno zmanjšala, ko je posameznikom potekla pogodba o zaposlitvi za določen čas.

Na gornje dejanske ugotovitve nižjih sodišč je revizijsko sodišče vezano. Kolikor posamezne revizijske navedbe nasprotujejo tem dejanskim ugotovitvam, pomenijo poskus uveljavljanja zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kar ni dovoljeni revizijski razlog (tretji odstavek 370. člena ZPP). Zato jih sodišče ni moglo upoštevati.

Notranja ureditev tožene stranka, ko je bilo v aktu o organizaciji in sistemizaciji delovnih mest predvideno, da lahko dela izkoščevanja mesa opravljajo tako mesarji klavci, kot delavci v klavnici, ni bila nezakonita. Ob taki ureditvi je imela tožena stranka odprte možnosti, da je začasno povečan obseg dela v oddelku proizvodnje mesa pokrila tako, da je bolj usposobljene mesarje v večji meri angažirala pri zahtevnejšem klanju živine, na tak način nastali izpad in povečane potrebe po manj zahtevnem delu izkoščevanja pa začasno pokrila z zaposlitvijo potrebnega števila manj usposobljenih delavcev za določen čas. Po prenehanju povečanega obsega proizvodnje je na tak način lahko zadržala na delu bolj usposobljene mesarje, ki jih je lahko v večji meri ponovno zaposlila pri izkoščevanju mesa, delavcem na teh delih pa so z iztekom pogodb o zaposlitvi za določen čas postopoma prenehala delovna razmerja, kot je bilo v pogodbah o zaposlitvi že vnaprej predvideno in kot je bilo v tožničinem primeru. Za tak primer sklenjena pogodba o zaposlitvi za določen čas ni bila nezakonita, saj je tudi v tem primeru šlo za začasno povečan obseg dela oziroma za začasno povečane potrebe po delu izkoščevanja mesa.

Dejstvo, da je tožnica zaradi začasno povečanega obsega dela za ista dela sklenila več zaporednih pogodb o zaposlitvi za določen čas v skupnem trajanju nekaj več kot leto in pol, ne pomeni nezakonitosti sklenjenih pogodb. Tudi upoštevaje ta dejstva je tožena stranka s tožnico sklepala pogodbe o zaposlitvi za določen čas znotraj zakonitega okvira iz drugega odstavka 53. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Ur. l. RS, št. 42/02), ki prepoveduje sklenitev ene ali več zaporednih pogodb o zaposlitvi za določen čas z istim delodajalcem in za isto delo le, če je neprekinjeni čas trajanja zaposlitve daljši kot dve leti, oziroma v spornem obdobju celo tri leta (237. člen ZDR).

Glede na povedano sodišče ugotavlja, da revizijski razlogi niso podani. Zato je sodišče na podlagi 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.