Jedro

Ker tožnica ni dokazala, da je nezaposlena brez svoje krivde, ni upravičena do preživnine po razvezi zakonske zveze.

Izrek

I. Pritožbi N. J. se delno ugodi in se izpodbijana sodba v drugi alineji točke III spremeni tako, da je tožnik dolžan za njeno preživljanje za čas od 18. 12. 2010 dalje, plačevati preživnino v znesku 235,00 EUR mesečno.

II. V preostalem delu se pritožba N. J. in v celoti pritožba toženke oziroma nasprotne tožnice G. J. zavrneta in potrdita sodba in sklep sodišča prve stopnje.

III. Pravdne stranke same krijejo svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razvezalo zakonsko zvezo, ki sta jo dne 15. 5. 1993 sklenila tožnik oziroma nasprotni toženec L. J. (v nadaljevanju toženec) in toženka oziroma nasprotna tožnica G. J. (v nadaljevanj prvotožnica). Odločilo je še, da se mladoletni hčerki zaupata v vzgojo in varstvo prvotožnici, toženec pa je dolžan za njuno preživljanje plačevati po 180,00 EUR mesečno za hčerko L. in po 220,00 EUR mesečno za hčerko N. Sodišče je odločilo tudi o stikih med hčerkama in tožencem. Preživninski zahtevek prvotožnice za plačilo preživnine v znesku 300,00 EUR mesečno je prvostopenjsko sodišče zavrnilo. Hkrati je sodišče izdalo začasno odredbo glede zaupanja mladoletnih hčera v vzgojo in varstvo prvotožnici ter o plačilu preživnine za njuno preživljanje. Prvotožničin predlog za izdajo začasne odredbe za njeno preživljanje je sodišče prve stopnje zavrnilo in še odločilo, da vsaka stranka sama krije svoje stroške pravdnega postopka.

Prvotožnica je s pravočasnima pritožbama izpodbijala sklep o začasni odredbi, s katerim je prvostopenjsko sodišče zavrnilo njen predlog za začasno plačilo preživnine za njeno preživljanje ter pritožbo zoper sodbo v delu v katerem je sodišče prve stopnje odločilo o preživljanju hčerke L. ter o njenem preživljanju. Zoper odločitev o preživnini pa je pritožbo vložila tudi N. J. (drugotožnica), ki je po izdaji sodbe postala polnoletna. Pritožnici uveljavljata pritožbene razloge napačne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka.

Prvotožnica meni, da je zmotno stališče sodišča prve stopnje, da ni izkazala za verjeten njen zahtevek za plačilo preživnine. Izkazano je, da nima sredstev za življenje, prav tako pa tudi, da brez svoje krivde ni zaposlena. Iz dopisa svetovalke Zavoda RS za zaposlovanje izhaja, da prvotožnici ni bilo mogoče ponuditi ustreznega, niti primernega dela oziroma delovnega mesta. Prvotožnica nima možnosti zaposlitve v poklicu kuharice, saj nima nikakršnih delovnih izkušenj, prav tako pa tudi nima možnosti zaposlitve v programih javnih del. Dodatno zmanjšuje njene zaposlitvene zmožnosti okoliščina, da je sama s hčerko, ki je stara 9 let. V pritožbi zoper sodbo ponavlja svoje trditve in še navaja, da je od omenjenega dopisa minilo že devet mesecev, pa še vedno ni našla zaposlitve. Navaja še, da živi v majhnem in odročnem kraju, da nima možnosti uporabe avtomobila, služb, ki bi jih lahko opravljala le dopoldan, ko še nekako ima avtobusno povezavo za vožnjo na delo, pa ni. Za delo v gostilnah se zaposluje mlajše delavke brez otrok, ki nimajo težav s prevozi na delo in imajo lastno prevozno sredstvo ali pa živijo v kraju zaposlitve, občasna priložnostna dela v gostinstvu pa so pridržana dijakinjam in študentkam, ki so daleč najcenejša delovna sila. Mnenje prvostopenjskega sodišča, da bi si toženka lahko našla delo, če bi hotela, je zato zmotno in v nasprotju s splošno znanimi dejstvi. Sklep, da naj bi bila sama kriva, ker je nezaposlena je zato napačen.

Obe tožnici očitata sodišču prve stopnje, da je zmotno ugotovilo preživninske potrebe hčera. Tako je prvotožnica pri prikazu stroškov za L. pozabila upoštevati mesečni strošek s kolonijo in šolskimi potrebščinami ter strošek ogrevanja. Strošek ogrevanja znaša najmanj 20,00 EUR za vsako od hčera. Pri presoji preživnine za mld. L. je sodišče neutemeljeno znižalo postavki za igrače in prehrano doma. Meni, da stroški osnovnošolke ne morejo biti nižji od 350,00 EUR.

Drugotožnica navaja, da je stroške za njeno preživljanje sodišče ocenilo vsaj za 100,00 EUR prenizko. Stroški za prehrano so višji, saj ima v šoli le malico. Poleg tega zaradi nekoliko prevelike teže potrebuje posebno prehrano. Za obutev in oblačila je tožnik sam ocenil N. potrebe na 80,00 EUR mesečno, zato jih je prvostopenjsko sodišče neutemeljeno oklestilo na 60,00 EUR. Sodišče bi moralo za N. priznati strošek v višini 100,00 EUR letno kot strošek obiskovanja rojstnodnevnih zabav, strošek GSM v znesku 20,00 EUR. Režijski stroški niso samo 40,00 EUR, kolikor je upoštevalo prvostopenjsko sodišče, potrebuje pa tudi žepnino. Drugotožničine potrebe znašajo najmanj 450,00 EUR. Izrek je nejasen in pomanjkljiv, saj iz izreka ne izhaja, da je preživnina za drugotožnico določena mesečno. Pritožnici izrecno izpodbijata tudi stroške postopka. Menita, da jih je dolžan nositi toženec, ki je postopek zakrivil, saj se je čustveno navezal na drugo žensko, preživnine pa ni hotel plačevati vse do izdaje sodbe.

Toženec je v odgovoru na pritožbo predlagal njeno zavrnitev in potrditev sodbe sodišča prve stopnje.

Pritožba prvotožnice ni utemeljena, pritožba drugotožnica pa je delno utemeljena.

Dolžnost preživljanja zakonca je učinek zakonske zveze osebno-premoženjske narave, ki ob izpolnjenosti zakonsko določenih pogojev, „preživi“ zakonsko zvezo. V sodobni družbi se od odraslih oseb pričakuje, da si same priskrbijo sredstva za življenje. Pa vendar obstoj določenih okoliščini izven krivde preživninskega upravičenca pogojuje pravico do preživnine oziroma tej nasprotno obveznost preživljanja drugega zakonca. Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR) jih izpostavlja v 81. členu, po katerem ima zakonec pravico zahtevati preživnino od drugega zakonca, če nima sredstev za življenje in če brez svoje krivde ni zaposlen. Navedeni zakonski predpostavki morata biti podani hkrati oziroma kumulativno, breme njunega dokazovanja pa je na tistem, ki zatrjuje obstoj pravice do preživljanja. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da prvotožnica ni dokazala, da je nezaposlena brez svoje krivde. Brezpredmetno je prvotožničino izpostavljanje okoliščin, ki naj bi pogojevale njeno nezaposljivost, ko pa hkrati ni zatrjevala nikakršne aktivnosti glede pridobitve zaposlitve. V tej smeri je, kot ji to pravilno očita toženec, podala zgolj pavšalno navedbo, da je poklicala v nekaj gostiln, katerih imen pa se zaslišana kot stranka ni mogla spomniti. Na Zavod za zaposlovanje RS se je prijavila po vložitvi tožbe in skoraj leto dni po toženčevi izselitvi iz njunega skupnega prebivališča. Tudi dopis Zavoda za zaposlovanje z dne 25. 11. 2011 ne dokazuje obstoja navedene pravno relevantne okoliščine iz 81. člena ZZZDR. Iz dopisa izhaja, da se je prvotožnica s svetovalko dogovorila za bolj intenzivno iskanje dela in zaposlitve na drugem svetovalnem intervjuju, ki se je vršil 19. 11. 2010. Navedba svetovalke v dopisu, ki je bil sestavljen šest dni kasneje (25. 11. 2010), da prvotožnici ni uspela ponuditi ustreznega niti primernega dela oziroma delovnega mesta, zato nima nikakršne teže. Prvostopenjsko sodišče je tudi pravilno zaključilo, da toženka ni dokazala trditev o okoliščinah njene nezaposljivosti glede na to, da je mlada (36 let), da je dobrega zdravja, ustrezne poklicne izobrazbe (kuharica s končano štiriletno gostinsko šolo) in da otroka nista potrebna njene posebne skrbi, saj je starejša hči (srednješolka) že polnoletna, za mlajšo pa po njenih trditvah lahko poskrbi njena mati, ki se je upokojila in s katero živi v isti hiši. Glede na navedeno, je treba pritrditi zaključku sodišča prve stopnje, da bo prvotožnica morala izkazati večjo aktivnost in odločnejše korake k pridobitvi zaposlitve. Pri tem ne gre le za njeno obveznost do same sebe, ampak predvsem za obveznost do obeh hčera, katerih preživljanje je odvisno od njunih staršev, ki so v ta namen dolžni storiti vse kar je v njihovi moči, da za to pridobijo ustrezna sredstva(1).

Materialnopravno izhodišče za presojo preživnine za otroka je v določilu 129. člena ZZZDR. Ta določa, da se preživnina določi glede na potrebe upravičenca in materialne ter pridobitne zmožnosti zavezanca. Sodno določena preživnina mora biti torej v ravnovesju med navedenimi pravno relevantnimi okoliščinami. Tožnica je zatrjevala, da znašajo stroški preživljanja za mld. L. 323,00 EUR mesečno. Navedeno trditev je potrdila tudi, ko je bila zaslišana kot stranka. Prvostopenjsko sodišče je navedeno oceno zmanjšalo za 23,00 EUR (na 300,00 EUR mesečno) po presoji, da sta postavki igrače in prehrana previsoki. Prvotožnica je namreč strošek igrač ocenila na znesek 20,00 EUR, strošek prehrane doma pa na 80,00 EUR. Takšna ocena prvostopenjskega sodišča je po mnenju pritožbenega sodišča pravilna. Mld. L. ima namreč prehrano (malico in kosilo) tudi v šoli, poleg tega pa je, po navedbah prvotožnice, tudi v podaljšanem bivanju. Njeni stroški prehrane zato ne morejo biti bistveno višji od stroškov N., ki ima v šoli le malico. Sodišče prve stopnje pa je pravilno kot previsok ocenilo tudi strošek igrač. Otroci morajo glede svojih potreb slediti standardu svojih staršev, katerih preživninska obveznost pada z nujnostjo posameznih preživninskih stroškov. Glede na navedeno je odločitev sodišča prve stopnje, da je ob upoštevanju otroškega dodatka toženčeva preživninska obveznost do mld. L. 180,00 EUR (72%) prvotožničina pa 70,00 EUR (28%) pravilna.

Drugotožnica utemeljeno graja oceno stroškov prehrane ter obutve in oblačil. Ta ocena ne more biti nižja od tiste, ki jo je sodišče podalo pri oceni potreb mld. L., saj ima drugotožnica v šoli le malico, strošek obutve in oblačil 18-letnice pa je nedvomno višji od enakega stroška 9-letnice. Po drugi strani ni mogoče sprejeti pritožbene kritike ocene tistih stroškov, ki jih drugotožnica v tožbi sploh ni navedla (strošek žepnine, strošek rojstnodnevnih zabav) ali pa jih ni navedla v višjem znesku od priznanih (režijski stroški). Stroške N. oziroma drugotožnice je tako mogoče oceniti na znesek 380,00 EUR. Po odštetju stroškov otroškega dodatka in ob upoštevanju enakega razmerja pri porazdelitvi preživninskega bremena, kot velja pri dosoji preživnine za mld. L. (oče 72%, mati 28%), je toženec dolžan za preživljanje N. oziroma drugotožnice plačevati po 235,00 EUR mesečno. V skladu z peto alinejo 358. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) je bilo zato treba izpodbijano sodbo v tem delu spremeniti.

Odločitev o stroških postopka temelji na pravilni uporabi določbe 413. člena ZPP. V zakonskih sporih ter sporih iz razmerij med starši in otroci, sodišče o stroških postopka ne odloča po kriteriju uspeha, ampak po prostem preudarku. Glede na to, da je razvezni postopek potekal v interesu obeh pravdnih strank in da je bila rešitev spora iz razmerij med starši in otroki prav tako v interesu obeh pravdnih strank, je prvostopenjska odločitev, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka pravilna.

Na določilu 413. člena ZPP temelji tudi odločitev o stroških pritožbenega postopka.

(1) Po določilu 102. člena ZZZDR morajo starši omogočiti svojim otrokom pogoje za zdravo rast, skladen osebnosti razvoj in usposobitev za samostojno življenje in delo.