Jedro

Kaplje oz. malo tekočine na stopnicah v ničemer ne presegajo nevarnosti, kakršnim smo vsi ljudje (celo otroci) izpostavljeni vsakodnevno. Zaključek sodišča prve stopnje, da s sokom malo polite stopnice predstavljajo nevarno stvar, je torej materialnopravno napačen.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremeni tako, da se zavrne še tožbeni zahtevek na plačilo 3.537,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi v višini predpisane obrestne mere zamudnih obresti, zmanjšane za temeljno obrestno mero od 11.1.2005 do izdaje sodbe sodišča prve stopnje in z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izdaji sodbe sodišča prve stopnje dalje.

Tožnica mora toženki v petnajstih dneh plačati 126,88 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev dalje.

Obrazložitev

Odločitev sodišča prve stopnje Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženki naložilo, da mora tožnici plačati 3.537,00 EUR odškodnine za nepremoženjsko škodo z zakonskimi zamudnimi obrestmi in 2.357,07 EUR pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi, višji tožbeni zahtevek pa je zavrnilo.

Odločilne pritožbene navedbe Zoper takšno sodbo se iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov pritožuje toženka, ki predlaga, da višje sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne.

Pritožnica meni, da glede odgovornosti ni pravilno enačiti škode, ki jo delavec utrpi med delovnim časom s tisto, ki jo utrpi na delu ali v zvezi z delom.

Toženka obsežno izpodbija dokazno oceno sodišča prve stopnje, ki je ugotovilo, da je tožnica padla, ker ji je zdrsnilo zaradi polite tekočine, čeprav so se trditve o politem soku začele pojavljati šele, ko se je tožnica o tem poučila. Pred tem, torej pri zdravniku in pri pooblaščencu za varstvo pri delu, pa je povedala, da je padla, ker je nerodno stopila in ni navajala drugih vzrokov. Sodišče to pripiše potisnjenju v podzavest, šoku in amneziji, čeprav v spisu ni nobenih dokazov, da je pri tožnici do tega prišlo. Pritožnica graja ugotovitev sodišča prve stopnje, da neroden sestop nikoli ne more biti le v sferi človeka, pač pa je lahko tudi v zunanjih dejavnikih, ki po prepričanju pritožnice nasprotuje sama sebi. Sodišče mora odločati na podlagi dejstev, ugotovljenih z določeno stopnjo gotovosti, verjetnost in posredna sklepanja ne zadoščajo. Pritožnica izpodbija tudi dokazno oceno izpovedi varnostnega inženirja, za katero je sodišče prve stopnje sodilo, da ni verodostojna, ker ni predložil svojih zapiskov o nesreči. S takšno ugotovitvijo se toženka ne strinja, saj ga sodišče ni pozvalo, naj zapiske predloži. Toženka tudi nasprotuje zaključku sodišča prve stopnje, da odgovarja objektivno. Ugotovljeno je bilo, da je bila količina politega soka, če je sploh bila, zelo majhna. Med postopkom ni bilo govora o veliki količini razlite tekočine. Če pa je bila količina tekočine res tako majhna, to ne more spremeniti sicer urejenih, osvetljenih, varno in standardno grajenih stopnic, opremljenih s protizdrsnimi trakovi in ograjo, v kategorijo nevarnih stvari v smislu objektivne odgovornosti. O tem, da stopnice s tako majhno količino razlite pijače, še niso nevarna stvar, se je izrekla tudi že sodna praksa.

Celo če bi bile stopnice nevarne, se je toženka razbremenila odgovornosti, saj je dokazala, da je do nesreče prišlo zaradi ravnanja tretje osebe, ki naj bi tekočino polila, katerega dejanja toženkin zavarovanec ni mogel pričakovati, saj je obstajal tihi dogovor, da se soka ne nosi po stopnicah.

Toženka se je razbremenila odgovornosti tudi zato, ker je dokazala, da je do nesreče prišlo zaradi ravnanja oškodovanke same, saj tožnica priznava, da ni uporabljala držala. Tožnica tudi ni gledala kam stopa, saj je bila zatopljena v pogovor.

Pritožnica izpodbija tudi odločitev sodišča prve stopnje o stroških postopka.

Pritožba je utemeljena.

Odločilne dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje Od številnih ugotovitev sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi so za odločitev o tožbenem zahtevku odločilnega pomena le naslednje: – tožnica se je 11.1.2005 med delovnim časom poškodovala pri toženkinem zavarovancu, ko ji je na stopnicah pri hoji navzdol spodrsnilo, – stopnice so bile polite z majhno količino soka, – iz ugotovitev sodišča prve stopnje in iz trditev pravdnih strank ne izhaja, da bi bile sicer stopnice kakorkoli neurejene.

Pravna podlaga Pravno podlago za odločitev v tej zadevi predstavljajo določbe Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR), predvsem 184. člen, po katerem mora delodajalec povrniti škodo, ki jo delavec utrpi pri delu ali v zvezi z delom po splošnih načelih o odškodninski odgovornosti. ZDR torej napotuje na uporabo določb Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) o odškodninski odgovornosti. Tožbeni zahtevek na plačilo odškodnine je utemeljen, če sodišče ugotovi, da so podani vsi elementi civilnega delikta, to je: nedopustno ravnanje oziroma škodljivo dejstvo, nedopustna škoda, vzročna zveza med škodo in nedopustnim ravnanjem ter toženčeva odgovornost (1. odstavek 131. člena OZ) ali pa če sodišče ugotovi, da je škoda nastala zaradi nevarne dejavnosti ali nevarne stvari, za katero imetnik odgovarja ne glede na krivdo (2. odstavek 131. člena OZ), vzročnost pa se domneva (149. člen OZ).

V odškodninskem pravu velja pravilo krivdne odgovornosti, odgovornost ne glede na krivdo je izjema, ki že zato narekuje utesnjujoč razlagalni pristop. Objektivna odgovornost je tako predvidena le za tiste nevarne stvari in dejavnosti, iz katerih izvira večja škodna nevarnost za okolico in ne za običajno nevarne stvari in dejavnosti, ki smo jim izpostavljeni vsakodnevno(1). Da bi bila neka stvar ali dejavnost nevarna, naj bi imela dve lastnosti - (statistično) večjo nevarnost nastanka škode kot običajno ter to, da potencialna grozeča škoda ne bo majhna. Objektivna odgovornost je praviloma podana takrat, ko je stvar ali dejavnost nevarna sama po sebi, in mora biti pridržana za tiste primere, ko gre za tako zelo nevarne stvari ali dejavnosti, da jih kljub veliki skrbnosti ni mogoče imeti vedno pod svojim nadzorom in tako ni mogoče pravočasno odvrniti nesreče(2).

O uporabi materialnega prava v izpodbijani sodbi Četudi bi bila (sicer obsežno in tehtno izpodbijana) dokazna ocena sodišča prve stopnje o tem, da so bile stopnice kritičnega dne malo polite s sokom, pravilna, je materialnopravni zaključek sodišča prve stopnje, da s sokom pokapljane stopnice predstavljajo nevarno stvar, napačen. Sodišče prve stopnje ni niti ugotovilo, da bi bile sporne stopnice iz takšnega materiala, ki bi, pokapljan oz. malo polit, drsel. Česa takega tožnica tudi ni zatrjevala. Ne glede na to pa pritožbeno sodišče poudarja, da kaplje oz. malo tekočine na stopnicah v ničemer ne presegajo nevarnosti, kakršnim smo vsi ljudje (celo otroci) izpostavljeni pravzaprav vsakodnevno. Zaključek sodišča prve stopnje, da s sokom malo polite stopnice predstavljajo nevarno stvar, je torej materialnopravno napačen.

Ugotovitev sodišča prve stopnje, da so bile stopnice malo polite in ugotovitev sodišča prve stopnje, da so bile temnejše oz. brez naravne svetlobe (ki tudi sicer presega trditve tožnice), bi kvečjemu utemeljevali krivdno odgovornost toženkinega zavarovanca, za katero pa je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi pravilno in obsežno ugotovilo, da in zakaj ni podana. Dokazno oceno in razloge sodišča prve stopnje o krivdni odgovornosti pritožbeno sodišče sprejema in jih ne bo ponavljalo.

Odločitev pritožbenega sodišča Ob pravilni uporabi materialnega prava je bilo torej treba v skladu z določbo 4. točke 358. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) pritožbi ugoditi in izpodbijano sodbo spremeniti tako, da se tožbeni zahtevek zavrne v celoti.

O ostalih pritožbenih navedbah Pritožbeno sodišče še pojasnjuje, da se ni opredelilo do ostalih pritožbenih trditev, ki bi utegnile pripeljati do enakega pritožbenega rezultata, do tistih pritožbenih trditev, ki niso utemeljene, pa tudi ne do pritožbenih trditev o napačni odmeri pravdnih stroškov, saj glede na spremembo sodbe niso odločilnega pomena.

O pravdnih stroških Ker je pritožbeno sodišče spremenilo izpodbijano sodbo, je v skladu z določbo drugega odstavka 165. člena ZPP odločilo o stroških vsega postopka. Tožnica, ki s tožbenim zahtevkom ni uspela, mora toženki v skladu z določbo prvega odstavka 154. člena ZPP povrniti potrebne (155. člen ZPP) pravdne stroške. Toženka je priglasila le stroške sodne takse za pritožbo, ki znaša 126,88 EUR, kar ji je tožnica dolžna povrniti.

Če tožnica stroškov ne bo plačala v 15 dneh, bo morala plačati tudi zakonske zamudne obresti od zneska dolžnih pravdnih stroškov in sicer od poteka paricijskega roka dalje.

(1) prim. sodba Vrhovnega sodišča RS, opr. št. II Ips 142/2005

(2) prim. dr. Mateja Končina Peternel, Novejši razvoj odškodninske odgovornosti: Pojem nevarne stvari in nevarne dejavnosti; Podjetje in delo, št. 6, 18.10.1999