Jedro

Pravno pomembna relevantna dejstva v predmetni zadevi so, da je tožena stranka gospodarski subjekt, predmetno poslovno stavbo je imela v finančnem leasingu že predhodnica tožene stranke.

Iskanje novih prostorov ne pomeni izkoriščanje premoženjskega stanja, nezadostne izkušenosti ali lahkomiselnosti tožene stranke in da gre zgolj za neprijetnost tožene stranke.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v III. točki izreka spremeni tako, da sedaj glasi: "Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni od prejema sodbe sodišča druge stopnje povrniti stroške postopka pred sodiščem prve stopnje v višini 12.136,26 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi."

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje (I. točka izreka).

III. Tožena stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v I. točki izreka ugodilo zahtevku tako, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki v roku 15 dni znesek 426.803,01 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, v presežku glede plačila 1.406,99 EUR je tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka). V III. točki izreka je toženi stranki naložilo plačilo stroškov tožeče stranke v višini 12.426,90 EUR.

2. Zoper sprejeto odločitev se pritožuje tožena stranka. V pravočasni pritožbi navaja, da izpodbija odločitev sodišča iz I. in III. točke izreka iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Ne strinja se z zaključkom sodišča prve stopnje, da najemnina in kasneje uporabnina v višini 19.055,00 EUR nista oderuški, saj se je sodišče oprlo izključno na izjave prič M.P. in Z.K., ki sta kot temelj za višino najemnine, ki je nerazumno višja od zneska leasinga, po predhodni leasing pogodbi navedla, da tožena stranka ni bila zavezanec za DDV zato si je morala popravljati vstopni DDV in ima večje stroške. Najemnik pa ni zavezanec za DDV, kar pomeni, da se že po zakonu DDV za najemna razmerja ne obračunava. Sodišče prve stopnje je nadalje zaključilo, da zgolj dejstvo, da je bila najemnina višja od leasing obroka, ne zadošča za sklepanje, da je šlo za oderuško najemnino, saj ne gre enačiti leasing pogodbe in najemne pogodbe. Slednje sicer ne pomeni, da je najemnina oderuška, potrjuje pa navedbo tožene stranke, da višina najemnine dejansko ni pomenila zgolj plačila za uporabo nepremičnine, temveč je bil del najemnine namenjen pokrivanju preteklega dolga družbe K.K. d.o.o.. Slednje izhaja tudi iz elektronskega sporočila z dne 5. 6. 2016, iz katerega izhaja, da najemnina znaša 10.500,00 EUR, poleg tega pa tožena stranka pokriva še 5.000,00 EUR kot poravnavo že zapadlega dolga. V takšen podpis pogodbe pa je bila tožena stranka prisiljena. Sodišče prve stopnje pa se do teh navedb sploh ni opredelilo, čeprav so ključne za presojo ali gre dejansko za oderuško najemnino. Tožena stranka je tudi predlagala izvedenca, ki bo ocenil vrednost tržne najemnine, saj je najemnina v višini 19.055,00 EUR močno pretirana in ustreza objektivnemu elementu oderuške najemnine. Tožena stranka je zatrjevala, da je tožeča stranka izkoristila stisko in neugoden položaj tožene stranke in tako izsilila podpis pogodbe, ki vsebuje škodljiva določila in oderuško najemnino, čemur sodišče ni sledilo. Upoštevati je namreč potrebno, da na parceli št. 263/11 k.o. S.S. stojita dve hali, ki sta ju zgradili družbi K.K. d.o.o. in kasneje tožena stranka. Nesporno je bilo ugotovljeno, da gre za družinsko podjetje družine P., ki je preko svojih družb obe hali zgradila za lastne potrebe, zaradi česar je bila prvotno tudi sklenjena pogodba o leasingu in ne najemna pogodba, hali pa sta bili zgrajeni namensko za potrebe proizvodnje tožene stranke. Tako preselitev celotne proizvodnje ni zgolj neprijetna, kot to ugotavlja sodišče, temveč gre za dolgotrajen in drag proces. Na podlagi navedenega tožena stranka vztraja pri pobotnem ugovoru iz naslova preveč plačanih najemnin. Sodišče pa je tudi preuranjeno ugotovilo, da najemnina ni oderuška, saj bi v postopek bilo potrebno pritegniti izvedenca. Sodišče pa je tudi narobe odmerilo stroške postopka, saj se je predmet postopka začel z nižjo vrednostjo spora, kar pomeni 2400 točk za vložitev tožbe in vse nadaljnje vloge in naroke do spremembe tožbenega zahtevka. Prav tako tožeča stranka ni upravičena do kilometrine na razdalji med K. in M., saj bi si lahko tožeča stranka izbrala pooblaščenca iz kraja sedeža sodišča. Tudi sicer pa so stroški pretirano odmerjeni. Predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni in tožeči stranki naloži v plačilo stroške tožene stranke oziroma sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in vrne zadevo sodišču v nov postopek.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Sodišče prve stopnje je izpodbijano sodbo preizkusilo v okviru pritožbenih navedb in po uradni dolžnosti (350. člen ZPP).

5. V skladu s prvim odstavkom 119. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) je pogodba oderuška, če kdo izkoristi stisko ali težko premoženjsko stanje drugega, njegovo nezadostno izkušenost, lahkomiselnost ali odvisnost in si izgovori zase ali za koga tretjega korist, ki je v očitnem nesorazmerju s tistim, kar je sam dal ali storil ali se zavezal dati ali storiti drugemu. Takšna pogodba je nična.

6. Bistvena značilnost oderuštva je subjektivni element. Oderuštvo je posledica zavestnega ravnanja in nesorazmerje med izpolnitvama ni nikoli naključno. Namen ustvariti nesorazmerno korist mora biti povezan s posebnimi okoliščinami pri drugi pogodbeni stranki, ki je šibkejša in ranljiva1. Sodišče prve stopnje ima o neobstoju subjektivnega elementa ustrezne razloge v 18. točki obrazložitve. Pravilen je materialnopraven zaključek sodišča prve stopnje, da v konkretnem primeru niso podani pogoji oderuške pogodbe in zato sporna najemna pogodba ni nična (prvi odstavek 119. člena OZ).

7. Pravno pomembna relevantna dejstva v predmetni zadevi so, da je tožena stranka gospodarski subjekt, predmetno poslovno stavbo je imela v finančnem leasingu že predhodnica tožene stranke K.K. d.o.o., pred tem pa še I.P. s.p.. Ves čas so se tako tožena stranka kot njeni predniki s tožečo stranko dogovarjali za nadaljevanje leasinga oziroma kasneje najema ter spremembe najemne pogodbe v leasing pogodbo, da bi nadaljevali z opravljanjem gospodarske dejavnosti. Pravilno je sodišče v 18. točki obrazložitve zaključilo, da zgolj dejstvo, da so imeli poslovne roke dogovorjene z Nemci in da niso mogli iz teh razlogov iskati drugih poslovnih prostorov, ne predstavljajo subjektivnega elementa oderuštva, torej takšnih težkih osebnih razlogov na strani tožene stranke, ki bi jih izkoristila tožeča stranka (stisko težko premoženjsko stanje oz. odvisnost).

8. Pravilno je sodišče prve stopnje zaključilo, da iskanje novih prostorov ne pomeni izkoriščanje premoženjskega stanja, nezadostne izkušenosti ali lahkomiselnosti tožene stranke in da gre zgolj za neprijetnost tožene stranke, ki bi morala poiskati druge prostore, v kolikor s pogodbo določene najemnine ne bi želela plačevati. Za predmetni postopek je povsem nerelevantno, kako je bila višina najemnine oziroma kasneje uporabnine določena. Iz same najemne pogodbe izhaja, da se DDV ne plačuje, ker najemodajalec ni zavezanec za DDV, zato so tozadevna pritožbena zatrjevanja neutemeljena, Prav tako je nerelevantno ali je v višino najemnine vključeno tudi poravnavanje prejšnjih obveznosti družbe K. d.o.o., saj je slednje predmet svobodnega pogodbenega razmerja med strankama, pri sklepanju takšne pogodbe pa kot je že pojasnilo sodišče prve stopnje subjektivni elemet oderuštva ni bil ugotovljen.

9. Pritožba se neupravičeno sklicuje na vsebino predloga najemne pogodbe, iz katerega bi naj izhajala višina najemnine 10.500,00 EUR, predmetne listine tožena stranka tekom postopka pred sodiščem prve stopnje ni predložila, niti je ni priložila pritožbi. Tudi sicer pa je navedeno dejstvo glede na neobstoj subjektivnih elementov oderuške pogodbe povsem nerelevantno. Iz tega razloga je sodišče prve stopnje tudi pravilno zavrnilo pritegnitev izvedenca finančne stroke, saj bi ugotavljanja primerne najemnine za poslovni prostor in s tem ugotavljanje objektivnega elementa oderuštva, upoštevaje, da subjektivnega elementa ni, pomenilo nepotrebno zavlačevanje in dražitev postopka. Glede na obrazloženo je sodišče druge stopnje pritožbo zoper I. točko izreka izpodbijane sodbe zavrnilo in v tem delu sodbo sodišča prve stopnje potrdilo v skladu s 353. členom ZPP (točka II izreka).

10. Pravilno pritožba opozarja, da je sodišče prve stopnje zmotno odmerilo stroške postopka za tožbo, prvo pripravljalno vlogo in prvi narok dne 31. 5. 2017. Tožena stranka je za ta dejanja upravičena do nagrade v višini 2500 točk glede na sporno vrednost 313.880,00 EUR. Prav tako ji za čas potovanja v skladu s 6. členom Odvetniške tarife glede na razdaljo K. - M. pripada zgolj 3 x 100 točk in ne 200 točk za vsak narok, za naroka 4. 9. 2017 in 11. 10. 2017 1500 točk. Pravilno pa je sodišče prve stopnje tožeči stranki priznalo potne stroške (kilometrino) na relaciji K. - M. - K., tožeča stranka ima namreč sedež v K. in je od nje neupravičeno pričakovati, da si bo vzela pooblaščenca iz kraja sedeža sodišča. Sodišče prve stopnje pa je tožeči stranki priznalo previsoke stroške iz naslova kilometrine, saj je slednja upravičena glede na razdaljo K. - M. 232,25 km v obe smeri za trikratni prihod ob vrednosti kilometrine 0,37 EUR do potnih stroškov v višini 515,60 EUR. Glede na obrazloženo, upoštevaje vrednost odvetniške točke 0,459 EUR, 2 % materialne stroške in 22 % DDV na odvetniške storitve in potne stroške je tako tožeča stranka upravičena do nagrade v višini 12.136,26 EUR. Glede na navedeno je sodišče druge stopnje odločitev o stroških sodišča prve stopnje v III. točki izreka spremenilo, kot izhaja iz izreka sodbe sodišča druge stopnje v skladu s 3. točko 365. člena ZPP (I. točka izreka).

11. Tožena stranka je s pritožbo uspela zgolj v neznatnem stroškovnem delu, zato v skladu s 165. členom in drugi odstavek 154. členom ZPP krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

1 M. Juhart, Obligacijski zakonik s komentarjem, splošni del, stran 626