Jedro

V konkretnem primeru je na podlagi osmega odstavka 37. člena ZDT-1 uporabljiva odločba Ustavnega sodišča RS Up 679/06, U-I-20/07 z dne 10. 10. 2007, ki se sicer nanaša na sodnike. V njej je izraženo smiselno stališče, da je potrebno v primeru, ko Vlada RS ne izbere kandidata, za katerega Državnotožilski svet na podlagi dokončnega mnenja meni, da je strokovno usposobljen, (z njegovim mnenjem pa se strinja tudi pristojni minister), pojasniti razloge za svojo odločitev. Le na ta način se lahko preveri, da so Vlado RS pri odločitvi o neimenovanju predlagane kandidatke vodili razlogi v javnem interesu in ne kakšni drugi.

Izrek

I. Tožbi se ugodi. Sklep Vlade Republike Slovenije št. 70101-2/2013/4 z dne 13. 3. 2013 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna povrniti tožnici na 285,00 EUR odmerjene stroške upravnega spora z 22 % DDV v 15 dneh, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Iz 1. točke izreka izpodbijanega sklepa izhaja, da je Vlada Republike Slovenije (v nadaljevanju Vlada RS) zavrnila predlog ministra za notranje zadeve št. 110-10/2013 z dne 9. 1. 2013 za imenovanje vrhovne državne tožilke na Vrhovnem državnem tožilstvu RS. Iz 2. točke izreka pa izhaja, da je glede na prejšnjo točko sklepa Vlada RS ugotovila, da je razpis neuspešen in da Ministrstvu za notranje zadeve nalaga, da kandidatko A.A. obvesti o odločitvi Vlade RS.

Zoper tako izdani sklep tožnica vlaga tožbo, v kateri pojasnjuje procesne predpostavke za vložitev tožbe. Govori tudi o pravici do napredovanja, povzema pa tudi predhodni postopek. Pojasnjuje, da je zaprosila Vlado RS za posredovanje listin, ki so predstavljale podlago za sprejeto odločitev, zlasti zapisnik in magnetogram 54. redne seje Vlade RS z dne 13.3. 2013, vendar brez uspeha. Tudi izdani sklep ji je bil poslan šele na njeno posredovanje več kot leto dni od njegovega sprejetja.

Meni, da je izpodbijani sklep nezakonit in arbitraren, saj nima obrazložitve in tudi ne pravnega pouka. V sodni praksi je bilo sprejeto enotno stališče, da se za postopke državnih tožilcev glede izvolitve, imenovanja, napredovanja in podobno, smiselno uporabljajo določbe Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Pri tem se sklicuje na 214. člen ZUP. Pojasnjuje, da gre v konkretnem primeru za napredovanje na višje državno tožilsko mesto, kar določa šesti odstavek 37. člena Zakona o državnem tožilstvu (v nadaljevanju ZDT-1). Z nastopom državno tožilske službe namreč državni tožilec pridobi pravico do napredovanja v skladu s pogoji, ki jih določa zakon. Naslovno sodišče je v svojih sodbah zavzelo stališče, da gre pri pravici do napredovanja za individualno in zakonsko pravico državnega tožilca, za katero morajo veljati procesni standardi, kot so pravica do sodnega varstva, pravica do učinkovitega pravnega sredstva, oziroma enako varstvo pravic v povezavi s prepovedjo diskriminacije. Pojasnjuje, da je minimalne standarde obrazložitve za vladne akte v postopku imenovanja državnih tožilcev, Vrhovno sodišče RS postavilo v sodbi opr. št. II Up 6/2004 z dne 19. 1. 2005. S postopkom imenovanja na področju pravosodja pa se je ukvarjalo tudi Ustavno sodišče RS v odločbi Up 679/06, U-I-20/07 z dne 10. 10. 2007. V nadaljevanju se tožnica sklicuje še na dodatno sodno prakso Vrhovnega sodišča RS in tega sodišča. Meni, da v postopku izbire kandidatov za najvišje položaje v pravosodju ni dopustno arbitrarno in neobrazloženo zavračanje predlaganih kandidatov. Toliko bolj velja to za tožnico, ki uveljavlja pravico do napredovanja na višje državno tožilsko mesto. Ker izpodbijani sklep ni obrazložen, ni mogoče preizkusiti njegove zakonitosti niti s procesnega, niti z materialnopravnega vidika.

Tožnica zato sodišču predlaga, naj po opravljeni glavni obravnavi tožbi ugodi, izpodbijani sklep odpravi in zadevo vrne Vladi RS v ponovno odločanje. Tožena stranka pa naj ji povrne nastale stroške upravnega spora skupaj z davkom na dodano vrednost. Tožena stranka je sodišču posredovala upravne spise, odgovora na tožbo pa ni podala.

Sodišče je o zadevi odločilo izven glavne obravnave na podlagi drugega odstavka 59. člena ZUS-1. Tožba je utemeljena.

Tudi po mnenju sodišča gre v primeru izpodbijanega akta za posamični akt, izdan v upravni zadevi, za katerega se smiselno uporablja ZUP, saj se z njim odloča o pravici tožnice do napredovanja in imenovanja na višje državno tožilsko mesto, kot ji to zagotavlja 37 člen ZDT-1. Taki akti pa so lahko predmet presoje pred upravnim sodiščem v skladu z drugim odstavkom 2. člena ZUS-1, o čemer se je sodna praksa sodišč že večkrat izrekla.

Kot izhaja iz podatkov v spisu, se je tožnica prijavila na razpis za prosto mesto vrhovno državne tožilke na Vrhovnem državnem tožilstvu RS, ki je bil objavljen v Uradnem listu RS št. 55/2012 z dne 20. 7. 2012. Po postopku iz 31. - 33. člena ZDT-1 je Državnotožilski svet oblikoval dokončno mnenje z dne 19. 12. 2012, po katerem je na prvo mesto za razpisano prosto mesto, razvrstil tožnico. Tedaj pristojni minister je dne 9. 1. 2013 predlagal Vladi RS, da tožečo stranko imenuje za vrhovno državno tožilko na Vrhovnem državnem tožilstvu RS. V nadaljevanju je Vlada RS sprejela izpodbijani sklep in z njim zavrnila predlog ministra za imenovanje tožnice za vrhovno državno tožilko. Z njim pa je dejansko zavrnila tudi predlog tožnice za napredovanje. Izpodbijani sklep je bil tožnici vročen šele po tem, ko je zahtevala, da se ji vroči, to je 13. 5. 2014. Čeprav se Vlada RS v uvodu izpodbijanega sklepa sklicuje na 34. člen ZDT-1, pa v skladu z njim ni ravnala. Na podlagi drugega odstavka omenjenega člena Vlada RS vroči odločbe glede imenovanja vsem kandidatom, ki so se prijavili na razpis za prosto državnotožilsko mesto, razen tistim, katerih prijave so bile že v postopku razpisa zavrnjene ali zavržene, torej pri katerih do vsebinske presoje prijave sploh ni prišlo. Če je razpis neuspešen, pa mora ministrstvo o tem skladno z 36. členom ZDT-1 (zgolj) obvestiti vodjo državnega tožilstva.

V skladu z 210. členom ZUP mora pisna odločba obsegati uvod, naziv, izrek, obrazložitev, pouk o pravnem sredstvu ter če se izda v fizični obliki, podpis uradne osebe in žig organa. Izpodbijani sklep take vsebine nima, saj ne vsebuje niti obrazložitve, niti pouka o pravnem sredstvu. Nedvomno pa bi, glede na določbe ZUP, pa tudi glede na svojo vsebino, (zavrnitev imenovanja in napredovanja, kljub pozitivnemu mnenju Državnotožilskega sveta) obrazložitev izpodbijani sklep vsekakor moral vsebovati. Po mnenju sodišča je v konkretnem primeru tudi na podlagi osmega odstavka 37. člena ZDT-1, uporabljiva odločba Ustavnega sodišča RS št. Up 679/06, U-I-20/07 z dne 10. 10. 2007, ki se sicer nanaša na sodnike. V njej je izraženo smiselno stališče, da je potrebno v primeru, ko Vlada RS ne izbere kandidata, za katerega Državnotožilski svet na podlagi dokončnega mnenja meni, da je strokovno usposobljen, (z njegovim mnenjem pa se strinja tudi pristojni minister), pojasniti razloge za svojo odločitev. Le na ta način se namreč lahko preveri, da so Vlado RS pri odločitvi o neimenovanju predlagane kandidatke vodili razlogi v javnem interesu in ne kakšni drugi.

V konkretnem primeru gre za sklep, ki nima razlogov o odločilnih dejstvih. Iz izpodbijanega sklepa tako tudi ni razvidno, ali so bila ta dejstva sploh presojana. Zato gre za akt z bistveno pomanjkljivostjo, tako da sodišče niti ne more presoditi, ali je zakonit ali ne. Če so namreč akti pomanjkljivi in nimajo vsebine kot jo določata 210. oziroma 214. člen ZUP, so lahko zagotovljena pravna sredstva le navidezna. Pri tem je stopnja podrobnosti, s katero mora biti obrazložen akt, določena s tistim, kar zahteva učinkovito pravno sredstvo zoper akte v vsakem posameznem primeru posebej. Tožnici dejansko ni bila dana možnost, da akt izpodbija s konkretnimi ugovori, saj jih ne pozna. S tem je bila po mnenju sodišča kršena tudi njena ustavna pravica do učinkovitega sodnega varstva, do pravnega sredstva, pa tudi do enakega varstva pravic iz 22. člena, 23. člena in 25. člena Ustave RS.

Glede na povedano gre za bistveno kršitev pravil postopka iz tretjega odstavka 27. člena ZUS-1 v zvezi s 7. točko drugega odstavka 237. člena ZUP, ki je razlog za odpravo odločbe iz 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1. V ponovljenem postopku bo morala tožena stranka tožnici izdati akt v skladu z določili ZUP, torej tako, da bo vseboval uvod, izrek, obrazložitev ter pouk o pravnem sredstvu. Pri tem bo morala nov akt, glede na obrazloženo zgoraj, obrazložiti z ustrezno stopnjo podrobnosti.

Izrek o stroških upravnega spora temelji na tretjem odstavku 25. člena ZUS-1.