Jedro

Posamezni račun, izdan na podlagi začasne situacije, ni poziv k prevzemu del in ne pomeni dokončanja del. Da bi lahko govorili o končanju del, bi morala biti izdana končna situacija in podpisan primopredajni zapisnik.

Ker tožena stranka ni ugovarjala količini izvedenih del ali zaračunanim cenam, so pravilno izstavljene začasne situacije postale samostojne denarne obveznosti, ki so dospele v dogovorjenem 15 dnevnem roku. Zato vprašanje dokončanja oziroma nedokončanja del za plačilo po začasnih situacijah ni relevantno, gre namreč za obračunavanje vrednosti del, izvedenih med gradnjo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijani II., III. in IV. točki izreka potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je prvostopenjsko sodišče sklep Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 21769/2010 z dne 19. 2. 2010, zaradi delnega umika tožbe razveljavilo v 1. točki izreka glede zamudnih obresti od neplačanih terjatev: po računu št. 7000-998190 v višini 648,44 EUR za čas od 15. 2. 2009 do 17. 2. 2010, po računu št. 7200-998190 v višini 9.652,99 EUR za čas od 1. 9. 2009 do 17. 2. 2010, po računu št. 7000-1003665 v višini 16,33 EUR od 15. 2. 2009 do 17. 2. 2010, po računu št. 7200-1003665 v višini 1.455,97 EUR za čas od 1. 9. 2009 do 17. 2. 2010 in v tem delu postopek ustavilo (I. točka izreka). V preostalem delu (celotna glavnica in preostale zakonske zamudne obresti) je obdržalo zgoraj navedeni sklep o izvršbi v 1. točki izreka v veljavi (II. točka izreka sodbe). V 3. točki izreka pa je navedeni sklep o izvršbi razveljavilo (III. točka izreka sodbe). Toženi stranki je naložilo plačilo stroškov izvršilnega in pravdnega postopka v znesku 4.904,64 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od šestnajstega dne od dneva vročitve sodbe sodišča prve stopnje dalje do plačila (IV. točka izreka sodbe).

2. Zoper II., III. in IV. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje se je pravočasno pritožila tožena stranka. Uveljavlja vse pritožbene razloge po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremeni oziroma razveljavi ter zadevo v tem delu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila. Predlagala je zavrnitev pritožbe in potrditev sodbe sodišča prve stopnje. Priglasila je stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Iz predloženih računov izhaja, da so bili le računi v predlogu za izvršbo označeni kot VL št. 1. - 4., torej račun št. 112295 z dne 1. 4. 2009, račun št. 113103 z dne 2. 6. 2009, račun št. 113749 z dne 28. 7. 2009 in račun št. 114863 z dne 4. 11. 2009 (A4 - A7), izdani na podlagi pogodbe št. 5126/07-NIG. Gre za t. i. „asfaltarsko pogodbo“, s katero se je tožeča stranka zavezala za asfaltiranje prekopanih površin pri izgradnji optičnega omrežja na področju Mestne občine Maribor. Tekom postopka, predvsem v ugovoru zoper sklep o izvršbi in v svoji prvi pripravljalni vlogi, je tožena stranka spornim računom ugovarjala zaradi nekvalitete opravljenih del. Pri tem se je sicer pavšalno sklicevala na vse račune (razen računov s katerimi tožeča stranka vtožuje zamudne obresti od že plačanih računov), vendar konkretizirano navedla, da ugovarja napake pri izvedbi asfaltiranja. V dokaz teh napak je predložila fotografije, ki so bile na naroku dne 27. 6. 2011 predočene zaslišanim pričam. Iz zapisnika o naroku je razvidno, da se vse fotografije nanašajo na napake pri izvedbi asfaltiranja.

6. Za zgoraj navedene račune, izdane na podlagi „asfaltarske“ pogodbe, tudi ni sporno, da so bili izdani na podlagi začasnih situacij št. 15, 16, 17 in 18 (A16 - A19). Zato je sodišče prve stopnje zmotno zaključilo, da je z izdajo navedenih računov, tožeča stranka toženo stranko obvestila, da so dela končana in jo pozvala naj dela prevzame. Posamezni račun izdan na podlagi začasne situacije namreč ni poziv k prevzemu del in ne pomeni dokončanja del. Da bi lahko govorili o končanju del, bi morala biti izdana končna situacija in podpisan primopredajni zapisnik. Do navedenega, kot je to ugotovilo sodišče prve stopnje, v konkretnem primeru ni prišlo. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožena stranka sama navajala, da je opravljena „asfaltarska“ dela količinsko prevzela. Prav tako tožena stranka, niti v postopku na prvi stopnji niti v pritožbi ni oporekala zaračunanim cenam. Ker torej tožena stranka ni ugovarjala količini izvedenih del ali zaračunanim cenam, so pravilno izstavljene začasne situacije postale samostojne denarne obveznosti, ki so dospele v dogovorjenem 15 dnevnem roku. Zato vprašanje dokončanja oziroma nedokončanja del, za plačilo po začasnih situacijah ni relevantno, gre namreč za obračunavanje vrednosti del, izvedenih med gradnjo (3. odstavek 61 Posebne gradbene uzance – PGU).

7. Naročnik ima sicer v primeru nekakovostno izvedenih del oziroma napak pravico odkloniti plačilo tistih postavk začasnih situacij, ki se nanašajo na dela, ki so izvedena z napako. Vendar pa mora za uspešno ugovarjanje plačil vtoževanih računov, izdanih na podlagi začasnih situacij, podati zahtevano konkretno trditveno podlago. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da tožena stranka trditvenemu bremenu ni zadostila, zaradi česar se s presojanjem obstoja napak ni ukvarjalo. Pritožbeno sodišče s takšnim zaključkom sodišča prve stopnje soglaša. V svoji prvi pripravljalni vlogi je tožena stranka zatrjevala, da zaradi napak izvedenih del uveljavlja pravico do znižanja plačila in kumulativno še pravico do povračila (druge) škode. Prav tako je tožena stranka opisala napake in v dokaz napak predložila fotografije ter trdila, da je tožečo stranko o napakah ustno obvestila že tekom izvajanja del. Vendar slednje ne predstavlja zadostne trditvene podlage za uveljavljanje jamčevalnih zahtevkov zaradi napak izvedenih del. Prvič, naročnik mora od izvajalca v primeru ugotovljenih napak primarno uveljavljati zahtevek za odpravo napak in s tem izvajalcu omogočiti, da napako odpravi sam (637. člen OZ), česar tožena stranka v ugovoru zoper sklep o izvršbi in svoji pripravljalni vlogi ni zatrjevala, da je storila. Drugič, pa mora tudi v primeru uveljavljanja drugih jamčevalnih zahtevkov (v obravnavanem primeru znižanje plačila), naročnik med drugim zatrjevati in dokazati tudi, da je prej (pred uveljavitvijo teh zahtevkov) izvajalcu omogočil, da napako v primernem roku odpravi sam, le-ta pa tega ni storil (639. člen OZ). Slednjega tožena stranka, kot je to ugotovilo že sodišče prve stopnje, ni zatrjevala. Že na podlagi navedenega se izkaže, da je zaključek sodišča prve stopnje, da ugovor tožene stranke, s katerim je uveljavljala znižanje plačila in povračilo škode zaradi napak izvedenega „asfaltarskega“ dela, ni utemeljen. Zato sodišče pravilno ni izvajalo drugih predlaganih dokazov, saj dokazi ne morejo nadomestiti pomanjkljive trditvene podlage. Glede na navedeno, je tožena stranka račune izdane na podlagi „asfaltarske“ pogodbe dolžna plačati.

8. Računi v predlogu za izvršbo označeni kot VL št. 7. - 11., torej račun št. 112787 z dne 8. 5. 2008, račun št. 113476 z dne 3. 7. 2009, račun št. 113030 z dne 26. 5. 2009, račun št. 113226 z dne 9. 6. 2009 in račun št. 113414 z dne 30. 6. 2009 (A8 - A12), niso bili izdani na podlagi „asfaltarske pogodbe“, saj slednje ne izhaja niti iz naročilnic, niti iz računov. Prav tako je na dejstvo, da so bili na podlagi „asfaltarske“ pogodbe izdani le štirje računi, v postopku na prvi stopnji opozorila tožeča stranka. Na podlagi navedenega je pravilen materialno pravni zaključek, da vsaka naročilnica (A1 – A3), s katero je tožena stranka naročila različna dela in jih je nato tožeča stranka opravila ter zaračunala z računi, v predlogu za izvršbo označenimi kot VL št. 7. - 11., predstavljajo samostojno pravno podlago. Ker tožena stranka konkretnih ugovorov zoper navedene račune ni podala, jih torej ni prerekala, zato jih je dolžna plačati.

9. Z računi v predlogu za izvršbo označenimi kot VL št. 5., 6., 12. in 13., torej račun št. 7000-998190 z dne 31. 12. 2008 (A15), račun št. 7200-998190 z dne 30. 6. 2009 (A23), račun št. 7000-1003665 z dne 31. 12. 2008 (A13) in račun št. 7200-1003665 z dne 30. 6. 2009 (A14), je tožeča stranka vtoževala zamudne obresti od že plačanih (z zamudo) računov. Navedenim računom je tožena stranka v ugovoru zoper sklep o izvršbi ugovarjala z navedbo, da ne ve, na kaj se nanašajo, nato v pravdnem postopku pa le v delu, v katerem je tožeča stranka kasneje tožbo umaknila. Ker tožena stranka tudi v pritožbi konkretizirano ne izpodbija odločitve glede navedenih računov, je dolžna tudi te račune plačati.

10. Glede na navedeno uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, kot tudi ne tisti na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), zato je bilo potrebno pritožbo tožene stranke zavrniti in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrditi (353. člen ZPP).

11. Vsaka stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka. Pritožnik namreč s pritožbo ni uspel (165. člen v zvezi s 154. členom ZPP), stroški tožeče stranke za odgovor na pritožbo pa niso bili potrebni za postopek, saj z njim ni pripomogla k odločitvi pritožbenega sodišča o pritožbi (155. člen ZPP).