Jedro

Kot prekinitev poteka zastaralnega roka ne štejejo zahtevki, ki jih vloži prevoznik, razen če jih vloži proti drugemu prevozniku.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka je dolžna v roku 15 dni od prejema te sodbe povrniti toženi stranki stroške pritožbenega postopka v znesku 842,29 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku roka za prostovoljno izpolnitev do plačila.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 115200/2012 z dne 9.8.2012 razveljavi v 1. in 3. točki izreka in se tožbeni zahtevek zavrne (I. točka izreka). Odločilo je še, da je tožeča stranka (v nadaljevanju tožnica) dolžna v roku 15 dni toženi stranki (v nadaljevanju toženki) povrniti njene pravdne stroške v višini 3.172,62 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po preteku roka za izpolnitev obveznosti dalje do plačila (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo sodišča prve stopnje se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa predlaga, da jo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Ne strinja se, da je treba pravno razmerje med zavarovancema pravdnih strank presojati le po Konvenciji o pogodbi za mednarodni prevoz blaga po cesti (v nadaljevanju CMR). Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do njenih navedb, da je tožbeni zahtevek utemeljen že na podlagi zakonskih določb o nepogodbeni odškodninski odgovornosti zavarovanca toženke kot imetnika nevarne stvari. Iz 28. člena CMR izhaja, da je med strankama prevozne pogodbe možna tudi izvenpogodbena terjatev in da se lahko le prevoznik, ne pa tudi pošiljatelj, sklicuje na določbe CMR, ki izključujejo njegovo odgovornost ali pa določajo ali omejujejo odškodnino. V obravnavanem primeru je neposlovna odškodninska odgovornost zavarovanca toženke nedvomno podana. Sodi, ki so polni izredno nevarne in reaktivne kisline, so nevarna stvar, njen imetnik in tisti, ki mu je služila oziroma je z njo razpolagal, pa je zavarovanec toženke. Zavarovanec toženke za nastalo škodo odgovarja tudi krivdno, ker ni zadosti preveril in poskrbel, da bi bila kislina shranjena v ustrezni embalaži. Za odškodninske terjatve Obligacijski zakonik (v nadaljevanju OZ) določa triletni zastaralni rok, ki začne teči, ko je oškodovanec izvedel za škodo in za tistega, ki jo je povzročil. Tožbeni zahtevek ni zastaral niti v primeru, če se pravno razmerje med zavarovancema pravdnih strank presoja po CMR, saj je bil zavarovanec toženke hudo malomaren pri pošiljanju nevarnega tovora. Po mnenju sodišča prve stopnje pomeni huda malomarnost skrajno nepazljivost, ki se glede na stopnjo opustitve približuje eventualnemu naklepu, vendar ne pojasni, iz česa črpa tako ozko tolmačenje pojma malomarnosti. Sodišče prve stopnje je le povzemalo navedbe toženke in ni upoštevalo, da je šlo v obravnavanem primeru za izredno nevarno in reaktivno kemikalijo, ki je nevarna tako za ljudi kot za okolje, zato za ravnanje z njo veljajo strožji standardi skrbnosti. Če tisti, ki embalira in pošilja tako nevarno kislino in je nosilec nevarne dejavnosti, ne preveri primernosti embalaže, pristane tudi na možne škodljive posledice. Reaktivnost kisline je bila zavarovancu toženke kot strokovnjaku znana. Dejstvo je, da so sodi s kislino puščali in je bilo z njimi nekaj narobe. Toženka ni izkazala, da je njen zavarovanec preveril, če je izbrana embalaža primerna za to kislino in če dovolj tesni, da kislina ne bi uhajala. Toženka se je sklicevala zgolj na dobavitelja embalaže, s čimer pa se zavarovanec toženke kot strokovnjak na področju ravnanja z odpadki ne more razbremeniti odgovornosti. Ni prepričljiv zaključek sodišča sodišča prve stopnje, da je zavarovanec toženke pri izbiri embalaže ravnal s potrebno skrbnostjo, ker je sklenil pogodbo s strokovnjakom J. B., pisna navodila glede posod za pakiranje kisline pa je dala sežigalnica C. Iz logistične pogodbe med K. in J. B. ter iz pogodbe o odstranjevanju odpadkov med K. in J. B. ne izhaja, da bi se slednji kot strokovnjak zavezal, da bo v obravnavanem poslu opravil vsa dejanja, ki so potrebna pred končnim uničenjem klorsulfonske kisline. Iz 4. točke pogodbe o odstranjevanju odpadkov je razvidno, da K. jamči podjetju J. B. za vse pošiljke glede upoštevanja predpisov glede kakovosti in pogojev za sprejem v vsakokratni obrat za recikliranje ali odstranjevanje odpadkov; da stroške, povezane z morebitnimi odstopanji, krije K.; da bo v primeru odstopanj in s tem povezanih zavrnitev, podjetje K. pošiljke, ki jih zavrnitev zadeva, prevzelo nazaj na svoj račun. Iz navedenega izhaja, da podjetje J. B. od zavarovanca toženke ni prevzelo nobene odgovornosti za ravnanje z odpadki, temveč mu zgolj pomaga pri izbiri embalaže. Ne držijo ugotovitve sodišča prve stopnje, da je sežigalnica C. določila vrsto embalaže za kislino. Iz pogodbe med K. in C. izhaja, da je slednja podala zahteve zgolj glede maksimalne velikosti in teže embalaže, zahtevala pa je tudi tehnično brezhibno stanje teh posod. Navedbe toženke, da je navodila glede embalaže dala sežigalnica, zato niso podprte z nobeno pisno dokumentacijo. Sodišče prve stopnje se ne bi smelo zadovoljiti zgolj s pisno izjavo zavarovanca toženke in zaslišanjem priče D., ki kot prevoznik ne more poznati podrobnosti dogovorov med K. in J. B., temveč bi moralo glede razmerja K. – J. B. – C. zaslišati vsaj še predlagani priči A. M. iz družbe J. B. in D. B. iz C. Ne glede na to toženka ni dokazala, da je njen zavarovanec preveril, če je izbrana embalaža primerna za kislino in če dovolj tesni, da kislina ne bi uhajala, zato je bil ta pri pošiljanju nevarnega tovora hudo malomaren. Tožbeni zahtevek ni zastaral tudi zato, ker je zastaranje zadržano. Zavarovanec toženke nikoli ni zavrnil zahtevka za povrnitev škode. Napačno je stališče sodišča prve stopnje, da je zavrnitev zahtevka za svojega zavarovanca poslala toženka, ker je slednja napisala dopis z dne 15.3.2010 v svojem imenu in ne v imenu svojega zavarovanca. Oškodovanec ima pravico zahtevati povrnitev škode tako od povzročitelja škode kot od njegove zavarovalnice. Slednja pa nista enotna sospornika, za katera velja, da ravnanja enega štejejo tudi v korist drugega. Ko je tožnica zahtevala, da toženka predloži listine, ki so pri drugi stranki, je sodišče prve stopnje zaključilo, da tožnica zahteva, da toženka predloži listine svojega zavarovanca in ne svojih listin, zato je zahtevo zavrnilo. Navedeno ni v skladu z namenom 227. člena ZPP.

3. V odgovoru na pritožbo toženka predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pri odločanju o utemeljenosti predmetnega tožbenega zahtevka se je sodišče prve stopnje pravilno oprlo na določbe CMR, kar je v 8. točki obrazložitve izpodbijane sodbe tudi ustrezno obrazložilo. S tem se je posredno, vendar še vedno zadostno, opredelilo tudi do drugačnega, tudi po presoji pritožbenega sodišča neutemeljenega stališča tožnice, da je treba tožbeni zahtevek obravnavati na podlagi določb OZ o neposlovni objektivni odškodninski odgovornosti. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo, da je predmetni tožbeni zahtevek tožnica utemeljevala z navedbami, da je do škodnega dogodka, v katerem je njen zavarovanec kot prevoznik utrpel škodo na tovornjaku, prišlo med prevozom zaradi neustreznega embaliranja klorsulfonske kisline glede na njeno kemijsko sestavo in nevarne lastnosti. Odgovornost pošiljatelja prevozniku za škodo, povzročeno osebam, priboru oziroma opremi (kamor se uvršča tudi v obravnavanem primeru poškodovani tovornjak (1)) in drugemu tovoru, ter za vse stroške, povzročene zaradi slabega pakiranja tovora, ureja določba 10. člena CMR. Glede na pojasnjeno se pritožbeno sodišče strinja, da gre v obravnavanem primeru za tožbo v zvezi s prevozom po konvenciji CMR. Pravica do vložitve tožbe v zvezi s prevozom po tej konvenciji pa glede na 32. člen CMR zastara v enem letu, razen v primeru namerne kršitve ali kršitve, ki je po zakonu pristojnega sodišča izenačena z namerno kršitvijo.

6. 32. člen CMR se nanaša na katerekoli tožbene zahtevke, ki izhajajo iz konvencije, ne le na zahtevke v zvezi s kršitvijo prevozne pogodbe. Zastaralni rok tako velja za vsa dejanja, povezana s prevozom tovora, in se nanaša na postopke v prid prevoznika in postopke proti prevozniku, na pogodbene in zunajpogodbene postopke. Med drugim velja tudi za zahtevke proti upravičencu na tovoru zaradi škode na prevoznem sredstvu, ki izvira iz stanja ali narave tovora na prevozu (2).

7. Tudi sicer velja, da je pošiljatelj obvezan izročiti prevozniku stvari ustrezno zapakirane. Kakšen je ustrezen način pakiranja, je odvisno od narave stvari, ki je dana na prevoz. Ustrezno pakiranje je potrebno tako zaradi zaščite pošiljateljevih stvari pred prevozom, kot tudi zato, da ni zaradi neustreznega pakiranja ogrožena varnost drugih stvari na vozilu, vozila samega in varnosti tretjih v prometu. Gre za pošiljateljevo obveznost v zvezi s prevozno pogodbo, zato njena kršitev predstavlja kršitev pogodbene obveznosti. Pošiljateljeva odgovornost za škodo, ki nastane prevozniku zaradi kršitve navedene pogodbene obveznosti pošiljatelja, je zato poslovna odškodninska odgovornost. Okoliščina, da je klorsulfonska kislina zelo reaktivna kislina, zato jo je po stališču pritožbe šteti za nevarno stvar, ne spreminja (poslovne) narave odškodninske odgovornosti pošiljatelja. Pravila o neposlovni odškodninski odgovornosti, na katero se sklicuje pritožba, pridejo v skladu z OZ v poštev izključno takrat, ko povzroči škodo oseba, ki z oškodovancem pred tem ni bila v pogodbenem razmerju. Določba 28. člena CMR navedenega ne spreminja. V skladu z navedeno določbo lahko oškodovanci izbirajo med pogodbeno in nepogodbeno odškodninsko odgovornostjo le v primerih, ko to dopušča nacionalno pravo. Določba je namenjena razrešitvi položaja, kadar notranje pravo predvideva poleg odškodnine na podlagi pogodbe še kakšno dodatno odškodninsko obveznost, ki nima temelja v prevozni pogodbi in bi izhajala iz same povzročene škode v zvezi s prevozno pogodbo (v takem primeru se lahko prevoznik razbremeni svoje izvenpogodbene obveznosti tako, da se sklicuje na to določilo). Namen določila je razlikovati med pogodbenimi in izvenpogodbenimi odškodninskimi obveznostmi, kar poznajo nekateri pravni redi. Pri nas OZ tega razlikovanja ne pozna (3).

8. Glede na vse navedeno pritožba neutemeljeno vztraja pri tem, da je treba utemeljenost tožbenega zahtevka presojati na podlagi določb OZ o nepogodbeni odškodninski odgovornosti zavarovanca toženke kot imetnika nevarne stvari in posledično glede zastaranja uporabiti določbo 352. člena OZ o zastaranju neposlovnih odškodninskih terjatev.

9. Kot že navedeno, pravica do vložitve tožbe v zvezi s prevozom po tej konvenciji glede na 32. člen CMR zastara v enem letu. Kadar gre za namerno kršitev ali malomarnost, ki je po zakonu pristojnega sodišča izenačena z namerno kršitvijo, pa zastara v treh letih. Podlago za tolmačenje pojma malomarnosti v smislu skrajne nepazljivosti, ki se glede na stopnjo opustitve približuje eventualnemu naklepu, kot to pojasnjuje sodišče prve stopnje, tako daje sam 32. člen CMR.

10. Pri presoji, ali je zavarovanec toženke ravnal s skrbnostjo dobrega strokovnjaka, je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo, da je klorsulfonska kislina nevarna snov in da obveznosti pošiljatelja pri pošiljanju nevarnega blaga v prevoz ureja Zakon o prevozu nevarnega blaga (v nadaljevanju ZPNB). Drugačni pritožbeni očitni niso utemeljeni. Pritožbeno sodišče nima nobenega pomisleka v dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, da je zavarovanec toženke za dobavitelja embalaže (in tudi sicer za opravo celotnega posla s C.) izbral strokovnjaka na področju ravnanja z nevarnimi odpadki (J. B.), ki je navodila o tem, kakšno embalažo je potrebno uporabiti, dobil neposredno pri sežigalnici odpadkov C., prav takšna embalaža pa je bila tudi uporabljena. Dokazna ocena sodišča prve stopnje je v skladu z metodičnimi napotki 8. člena ZPP, torej celovita in popolna, poleg tega je tudi vsebinsko prepričljiva, zato jo pritožbeno sodišče v celoti sprejema in se nanjo v izogib ponavljanju v celoti sklicuje. V odgovor na pritožbene navedbe še dodaja, da je imelo sodišče prve stopnje za navedene dejanske zaključke dokazno podlago v pisni izjavi Z. M., sklenjenih pogodbah in drugi listinski dokumentaciji. Da je sežigalnica C. dala navodila tudi glede vrste embalaže, je sodišče prve stopnje prepričljivo zaključilo na podlagi pisne izjave Z. M. in listine na B46. Pritožba zato ne more uspeti z izpostavljanjem okoliščine, da iz pogodbe med zavarovancem toženke in C. izhajajo le zahteve glede maksimalne velikosti in teže embalaže ter tehničnega brezhibnega stanja posod. Za presojo skrbnosti ravnanja zavarovanca toženke ni bistveno, da J. B. od zavarovanca toženke ni prevzel nobene odgovornosti za ravnanje z odpadki, pomembno je zgolj to, da je zavarovanec toženke za dobavitelja embalaže izbral strokovnjaka na področju odstranjevanja odpadkov in da se je ravnal po njegovih navodilih. Dvoma v dokazno oceno sodišča prve stopnje zato ne vzbuja niti določba 4. točke pogodbe o odstranjevanju odpadkov, ki jo izpostavlja pritožba. Pravilne dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje o tem, kako je zavarovanec toženke ravnal pri embaliranju klorsulfonske kisline in o njegovih zaznavah v času njenega skladiščenja, tudi po presoji pritožbenega sodišča ne utemeljujejo sklepa o namernem nepravilnem ravnanju ali o ravnanju s hudo malomarnostjo. Sodišče prve stopnje je zato pravilno upoštevalo enoletni zastaralni rok.

11. Pritožba neutemeljeno očita sodišču prve stopnje, da bi moralo glede razmerja K. – J. B. – C. zaslišati predlagani priči A. M. iz družbe J. B. in D. B. iz C. Navedene dokazne predloge je tožnica podala za dokazovanje drugih dejstev, ki niso relevantna za presojo ravnanja zavarovanca toženke do oddaje tovora v prevoz. Zaslišanje priče A. M. je namreč tožnica predlagala kot dokaz, da je R. D. takoj, ko je voznik opazil uhajanje dima izpod cerade, po telefonu kontaktiral A. M. glede navodil in da mu je bilo naročeno, da se blago v primeru, da se ne kadi več, odpelje na namembni kraj. Zaslišanje priče D. B. pa je predlagala za dokazovanje dejstev v zvezi z škodo oziroma njeno višino.

12. Tudi sicer je sodišče prve stopnje navedene dokazne predloge utemeljeno zavrnilo kot nepotrebne. Ob upoštevanju, da je bilo treba za izključitev triletnega zastaralnega roka glede na določbo 32. člena CMR zgolj izključiti namerno oziroma skrajno nepazljivo ravnanje pri pripravi tovora za prevoz, so za odločitev zadostovali že izvedeni dokazi. Sicer pa pritožba konkretno ne pojasni, kaj bi lahko pričanje navedenih prič spremenilo oziroma o čem konkretno bi lahko navedeni priči izpovedali.

13. Pisni zahtevek zadrži zastaranje do dneva, ko prevoznik zavrne zahtevo s pisnim sporočilom in vrne zahtevi priložene listine. Breme dokazovanja, da sta bila prejeta zahteva ali odgovor in vrnjene listine, je na stranki, ki se opira na ta dejstva. Poznejši zahtevki, ki se tičejo istega predmeta, ne zadržijo zastaranja (2. točka 32. člena CMR). Glede na takšno določbo pritožbeno sodišče prvenstveno opozarja, da se ta nanaša na zahteve, ki so vložene proti prevozniku, zato se kot prekinitev poteka zastaralnega roka ne štejejo zahtevki, ki jih vloži prevoznik (tak je obravnavani primer), razen če jih vloži proti drugemu prevozniku (4).

14. Ne glede na navedeno, če se zanemari dejstvo, da ne gre za zahtevek proti prevozniku, se pritožbeno sodišče strinja, da je bilo v obravnavani zadevi zastaranje zadržano le v času od 15.1.2010 do 15.3.2010. Na podlagi listinskih dokazov je namreč sodišče prve stopnje prepričljivo zaključilo, da je odškodninski zahtevek, ki ga je tožnica dne 13.1.2010 poslala zavarovancu toženke, ta pa ga je posredoval toženki in o tem tožnico tudi obvestil, za svojega zavarovanca zavrnila toženka. Pritožba neutemeljeno vztraja, da ni mogoče šteti, da je zavarovanec toženke s pisnim sporočilom zavrnil njeno zahtevo, ker je toženka napisala dopis v svojem imenu. Odločilna je vsebina dopisa z dne 15.3.2010 kot celota, na njeni podlagi v povezavi z vsebino dopisa z dne 29.1.2010 pa je sodišče prve stopnje sprejelo pravilen dejanski zaključek. V pritožbi izpostavljena okoliščina, da sta povzročitelj škode in zavarovalnica, pri kateri ima zavarovano odgovornost, navadna in ne enotna sospornika, nima zunaj pravdnega postopka nobenega pomena. Dejanskega zaključka sodišča prve stopnje, da tožnica ni dokazala posredovanja dokumentacije, pritožba konkretizirano ne izpodbija.

15. Ob upoštevanju, da je bila prevozna pogodba sklenjena 18.8.2009, je enoletni zastaralni rok začel teči 19.11.2009. Tudi če se upošteva zadržanje zastaranja v času od 15.1.2010 do 15.3.2010, je bila v času vložitve predloga za izvršbo v začetku avgusta 2012 vtoževana terjatev zaradi poteka enoletnega zastaralnega roka iz 32. člena CMR nedvomno že zastarana. Sodišče prve stopnje je zato tožbeni zahtevek pravilno zavrnilo.

16. Na preostale pritožbene navedbe (v zvezi s predložitvijo listin, ki so pri drugi stranki) pritožbeno sodišče ni odgovarjalo, saj niso odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

17. Pritožbeni razlogi niso podani, prav tako pritožbeno sodišče ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), zato je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

18. Na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP je pritožbeno sodišče odločilo še o stroških pritožbenega postopka. Ker tožnica s pritožbo ni uspela, sama krije pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP). Tožnica je dolžna povrniti toženki stroške odgovora na pritožbo v znesku 842,29 EUR, saj je vsebina odgovora na pritožbo pripomogla k odločitvi pritožbenega sodišča (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je v skladu z Zakonom o odvetniški tarifi (ZOdvT) toženki priznalo nagrado za postopek po tar. št. 3210 v znesku 670,40 EUR, pavšalni znesek za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev po tar. št. 6002 v znesku 20,00 EUR in 22% DDV, skupno 842,29 EUR. V primeru zamude je tožnica dolžna plačati tudi zakonske zamudne obresti. Toženka ni izkazala utemeljenosti zahteve za povrnitev priglašenih stroškov za fotokopije in tiskovine v znesku 10,00 EUR, zato ji pritožbeno sodišče teh stroškov ni priznalo.

(1) Prevozno sredstvo namreč šteje kot oprema oziroma pribor za opravljanje prevoza (primerjaj Konvencija CMR s komentarjem, GZS, 2005, str. 42).

(2) Primerjaj Konvencija CMR s komentarjem, str. 99. (3) Primerjaj Konvencija CMR s komentarjem, str. 86. (4) Primerjaj Konvencija CMR s komentarjem, str. 98.