Jedro

V postopku pred izdajo odločbe o odstranitvi objekta po 3. odstavku 74. člena ZUN, ki je bil zgrajen brez lokacijskega dovoljenja, je bilo ugotovljeno, da investitor v postavljenem roku ni zaprosil za izdajo lokacijskega dovoljenja oz. da ni zaprosil za izdajo dovoljenja do izdaje te odločbe, zato je bil ukrep po navedeni določbi utemeljen.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločbo urbanistične inšpekcije Uprave inšpekcijskega nadzorstva občin ... z dne 9.9.1992, s katero je navedeni upravni organ prve stopnje odredil, da mora tožnik v roku dvajset dni po prejemu odločbe odstraniti zidano klet z leseno nadgradnjo (brunarico) tlorisa 6,60 x 5,10 m, ki jo je zgradil na zemljišču parc.št. 252 brez lokacijskega dovoljenja in vzpostaviti zemljišče v prejšnje stanje na lastne stroške.

Tožeča stranka v tožbi navaja, da tožena stranka v izpodbijani odločbi napačno trdi, da je odločba organa prve stopnje z dne 19.12.1988 postala pravnomočna, ker jo je izpodbijal s pritožbo. Meni, da ni bilo razlogov za izdajo odločbe o odstranitvi, čeprav ni zaprosil za izdajo lokacijskega dovoljenja. Ves čas je namreč čakal na prekategorizacijo zemljišča, in dokler ta ni sprejeta, je menil, da sploh ne more zaprositi za izdajo lokacijskega dovoljenja. Tožbi prilaga zahtevo za uvedbo lokacijskega postopka, naslovljeno na Oddelek za prostorsko urejanje in varstvo okolja ..., ki ima isti datum kot tožba in navaja, da upravni organ prve in druge stopnje ne bi smela odrediti odstranitve objekta, dokler ni izdana negativna odločba. Ne strinja se z ugotovitvijo v odločbi tožene stranke, da je podan tudi drugi razlog za odločitev v stvari. Res je sicer nadaljeval z deli, vendar teh del ni mogoče označiti kot gradnjo, ker je na zidano klet postavil le lesen provizorij, ki ga lahko vsak čas odstrani. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izreku in razlogih izpodbijane odločbe ter predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Izpodbijana odločba temelji na določbi 3. odstavka 74. člena zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (Uradni list SRS, št. 1/84, 37/85 in 29/86 in Uradni list RS, 26/90 in 48/90 - ZUN), po kateri izda organ urbanistične inšpekcije odločbo o odstranitvi objekta v naslednjih primerih: 1) če ugotovi, da se investitor ne ravna po odločbi o ustavitvi gradnje in brez lokacijskega dovoljenja z gradnjo nadaljuje; 2) če za urejanje prostora pristojni upravni organ lokacijsko dovoljenje zavrne; 3) če investitor v roku, določenem v odločbi o ustavitvi gradnje, ne zaprosi za lokacijsko dovoljenje oziroma ne priglasi nameravane graditve. Če torej urbanistični inšpektor ugotovi, da je izpolnjen vsaj eden od prej navedenih pogojev, ki jih zakon našteva alternativno, investitorju objekta naloži, da objekt odstrani. Da dejansko stanje za uporabo navedenega urbanističnega ukrepa obstoji, izhaja iz podatkov upravnih spisov. V postopku pred izdajo odločbe je upravni organ prve stopnje ugotovil, da sta izpolnjena dva pogoja za izdajo odločbe iz navedene zakonske določbe, t.j. nadaljevanje z gradnjo (zapisnik o opravljenem inšpekcijskem pregledu na kraju samem z dne 13.7.1992) in da tožnik ni zaprosil za izdajo lokacijskega dovoljenja, kar je toženi stranki dne 19.8.1992 sporočil Oddelek za prostorsko urejanje in varstvo okolja občine ... Sicer pa to dejstvo, da tožnik vse do izdaje izpodbijane odločbe ni zaprosil za izdajo lokacijskega dovoljenja, ni sporno. Tožbene navedbe tako dejansko stanje potrjujejo, poleg tega pa tožnik šele tožbi prilaga vlogo z datumom 26.3.1993, s katero pristojni občinski upravni organ za urejanje prostora prosi za uvedbo postopka za izdajo lokacijskega dovoljenja. Tožbena navedba, da prvostopna odločba o ustavitvi del z dne 19.12.1988 ni postala pravnomočna, nima podlage v upravnih spisih, zato ni utemeljena. Neupoštevne so tudi tožnikove navedbe o nestrinjanju z nadaljevanjem gradnje, ker so tožbena novota v razmerju do njegove pritožbe proti prvostopni odločbi. Sodišče namreč v skladu z določbo 1. odstavka 39. člena o upravnih sporih odloči o sporu praviloma na podlagi dejanskih okoliščin, ki so bile ugotovljene v upravnem postopku.

Sodišče je svojo odločitev oprlo na 2. odstavek 42. člena zakona o upravnih sporih, ki ga je v skladu s 4. členom ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I) smiselno uporabilo kot republiški predpis.