Jedro

Okoliščina, da gre pri opravljanju dela v tujini za poseben pravni in dejanski položaj pripadnikov, ki ima za posledico tudi posebni plačni režim, ne vpliva na posebno razumevanje pravice do tedenskega počitka, sploh pa ne na način, da pripadniki že v osnovi te pravice ne misijah ne bi imeli. Enako pravice do tedenskega počitka oziroma upravičenja do plačila odškodnine v primeru, da ta pravica ni zagotovljena ne izključuje zagotovitev misijskega dopusta oziroma odsotnosti v trajanju 96 ur.

Začetek postopka predhodnega vprašanja pred Sodiščem EU s strani nižjih sodišč je fakultativne narave. V predmetni zadevi pritožbeno sodišče ugotavlja, da odločitev o tožbenem zahtevku ni odvisna od rešitve predhodnega vprašanja glede razlage oziroma glede veljavnosti ali razlage prava Evropske unije.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo in sklepom odločilo, da se postopek ustavi zaradi delnega umika glede zahtevka za plačilo 423,05 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 9. 2013 dalje do plačila (I. točka izreka), da je tožena stranka dolžna tožniku plačati 2.162,60 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 12. 2015 dalje do plačila (II. točka izreka), v presežku za plačilo zneska 126,81 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 12. 2012 dalje do plačila in plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 2.162,60 EUR od 11. 12. 2012 do vključno 13. 12. 2015 pa je tožbeni zahtevek zavrnilo (III. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, naj tožniku povrne stroške postopka v višini 433,52 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (IV. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo, smiselno pa zoper njen ugodilni del in zoper odločitev, da je dolžna tožena stranka tožniku povrniti njegove pravdne stroške, se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.). Navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ker je prisodilo odškodnino in hkrati nadomestilo. V obrazložitvi sodbe se je sodišče prve stopnje v določenem delu postavilo na stališče, da gre za nadomestilo, v drugem delu pa je navedlo, da gre za odškodnino. Če gre za odškodnino, potem je podana kršitev 14. in 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter kršitev 22. člena Ustave RS, saj ji ni bila dana možnost, da se seznani z nosilnimi razlogi odločitve sodišča prve stopnje. Poudarja, da bi tožnik moral izkazati vse predpostavke odškodninske odgovornosti, česar pa ni storil, saj elementov odškodninske odgovornosti ni niti zatrjeval niti dokazoval. Prav tako zatrjuje, da je sodba neobrazložena v delu njenih ugovorov, ki se nanašajo na Direktivo 89/391/EGS in na dopustna odstopanja po 17. členu Direktive 2003/88/ES, katerih udejanjenje je določba 53. člena Zakona o službi v Slovenski vojski (ZSSloV, Ur. l. RS, št. 68/07 in nasl.), zaradi česar sta posebni misijski dopust in odsotnost v trajanju 96 ur urejena kot enakovredni nadomestni počitek z višjo nominalno osnovo plače (vključno z dodatki). Nadalje navaja, da gre pri opravljanju vojaške službe v tujini za poseben pravni in dejanski položaj pripadnikov Slovenske vojske, ki utemeljuje drugačno plačilo v okviru posebnega plačnega režima v skladu z 98.c členom Zakona o obrambi (ZObr, Ur. l. RS, št. 82/1994 in nasl.). Poudarja, da glede na v sodbi Višjega delovnega in socialnega sodišča, opr. št. Pdp 331/2015 z dne 22. 4. 2015 zavzeto stališče, da se v času koriščenja posebnega dopusta pripadniku v MOM plača obračunava le v višini nominalne osnove (brez dodatkov), bi moralo takšno stališče veljati tudi za vse ostale oblike počitka, torej tudi za tedenski počitek. Po njenem mnenju drugačno stališče pomeni zmotno uporabo materialnega prava. Navaja, da je pri izračunu kakršnegakoli nadomestila treba upoštevati 6. člen Uredbe o plačah in drugih prejemkih pripadnikov Slovenske vojske pri izvajanju obveznosti, prevzetih v mednarodnih organizacijah oziroma z mednarodnimi pogodbami (v nadaljevanju: Uredba), zato je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, ko je pri izračunu nadomestila za dan tedenskega počitka upoštevalo mesečno plačo z dodatki in ne le osnove. Uveljavlja kršitev 14. in 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter kršitev 22. člena Ustave RS, ker se sodišče ni opredelilo do ugovorov glede specifik dela in bivanja na misijah v tujini. Zgolj nošenje uniforme, urejenost, skrb za higieno, upoštevaje hišnega reda in pozdravljanje, s čimer je sodišče utemeljilo presojo, da tožniku tedenski počitek ni bil zagotovljen, še ne pomeni opravljanje vojaške službe. V zvezi s tem bi bilo potrebno Sodišču Evropske unije zastaviti predhodno vprašanje glede Direktive 2003/88/ES z dne 4. 11. 2013, ki ureja le dva položaja – delovni čas in počitek. Nadalje pritožba navaja, da je tožena stranka tožniku zagotavljala tedenski počitek in o tem redno vodila tudi mesečne evidence, ki jih je predložila in iz katerih so jasno razvidni dnevi tedenskega počitka. Pri tem izpostavlja, da je bila edina trditvena podlaga tožnika ta, da naj tožniku na misiji tedenski počitek ne bi bil nikoli zagotovljen. Če po stališču sodišča prve stopnje evidence niso verodostojne, tudi ne morejo biti verodostojne izpovedi tožnikov in njihovih prič, ki so vsi tudi tožniki. Uveljavlja kršitev 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker sodišče ni upoštevalo vsebine evidence. Prav tako sodišče ni obrazložilo, zakaj evidence niso verodostojne. Zoper evidence tožnik ni vložil ugovora po službeni poti. Nadalje navaja, da je bilo dejansko stanje glede opravljanja dela oziroma nalog na misiji napačno ugotovljeno. Uveljavlja kršitev 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker je tožnik izrecno izpovedal, da 10 % dni, ki so bili v evidenci označeni kot prosti, ni bilo nalog. Kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je podana tudi zato, ker je tožnik v svoji izpovedi v celoti potrdil verodostojnost evidenc, saj je izpovedal, da se je počitek prenesel v naslednji teden, če zaradi padalskih nalog ni bil zagotovljen. Uniforma je družbena nuja, omejitev izhodov iz baze pa je potrebna zaradi zagotavljanja varnosti pripadnikov Slovenske vojske, do česar se sodišče prve stopnje ni opredelilo in je zato podana kršitev 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter kršitev 22. člena Ustave RS. Tedenski počitek ne pomeni, da posameznik dela prav vse, kar se mu zahoče. Glede stroškov postopka navaja, da sodišče prve stopnje ne bi smelo tožniku prisoditi kilometrine, ki se povrne samo za pot, na kateri ne vozi javno prevozno sredstvo. Razlogov, ki bi opravičevali kilometrino, sodba nima, zato je tudi v tem delu podana bistvena kršitev določb postopka. Izpodbija tudi odločitev sodišča prve stopnje o priznanju stroškov prihoda tožnikovega pooblaščenca na narok, saj te stroški niso bili potrebni, glede na to, da je v kraju sedeža sodišča dovolj odvetnikov, tožnik pa ni navedel nobenih utemeljenih razlogov. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP je pritožbeno sodišče sodbo v izpodbijanem delu preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo niti tistih bistvenih kršitev določb postopka, ki jih tožena stranka navaja v pritožbi in ne tistih, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Dejansko stanje je popolno in pravilno ugotovilo, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je pravilno uporabilo tudi materialno pravo. Z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje soglaša tudi pritožbeno sodišče in se v izogib ponavljanju nanje le sklicuje.

5. Sodišče prve stopnje je v tem sporu odločalo o nadomestilu za neizrabljen tedenski počitek. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bil tožnik napoten na opravljanje vojaške službe na Kosovo v času od 22. 3. 2013 do 29. 9. 2013. Ugotovilo je, da v tem času tožena stranka tožniku ni zagotovila tedenskega počitka v trajanju 22 dni ter je zato tožbenemu zahtevku delno ugodilo.

6. Očitek postopkovne kršitve uveljavlja tožena stranka z navedbami, da se sodišče ni zadosti opredelilo do njenih ugovorov glede specifik dela in bivanja na misijah v tujini. Očitek ni utemeljen, razlogi za to pa so podani v nadaljevanju. Prav tako ni podana uveljavljana kršitev 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo tožnik utemeljuje z navedbami o tem, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo vsebine evidenc ter z navedbami, da je tožnik izrecno izpovedal, da 10 % dni, ki so bili v evidenci označeni kot prosti, ni bilo nalog. S temi pritožbenimi navedbami tožena stranka pravzaprav ne uveljavlja pritožbenega razloga protispisnosti, temveč graja dokazno oceno sodišča prve stopnje. Prav tako graja dokazno oceno sodišča prve stopnje z zatrjevanjem kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker naj bi tožnik v svoji izpovedi v celoti potrdil verodostojnost evidenc oziroma da se je tedenski počitek dejansko izvajal. V obrazložitvi izpodbijane sodbe ni pomanjkljivosti, ki bi onemogočale njen preizkus, tako da ni podana tudi uveljavljena bistvena kršitev postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

7. Sodišče prve stopnje se je do ugovorov tožene stranke v zvezi z Direktivo 89/391/EGS in Direktivo 2003/88/ES opredelilo, saj se je v zvezi z ugovori tožene stranke sklicevalo na sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 424/2015 z dne 12. 11. 2015, ki se je obširno opredelilo do navedenih direktiv in ugotovilo, da predpisi EU ne izključujejo 24 urnega počitka. Neutemeljen je torej pritožbeni očitek kršitve 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter 22. člena Ustave RS.

8. Pritožba pravilno opozarja, da je pravna narava plačila, ki gre delavcu v zvezi z neizkoriščenimi dnevi tedenskega počitka, odškodnina za premoženjsko škodo, in ne denarno nadomestilo, vendar taka zmotna pravna kvalifikacija ne vpliva na pravilnost odločitve, da je tožnik upravičen do zahtevanega izplačila iz naslova prikrajšanja zaradi neizkoriščenega tedenskega počitka. Nenazadnje je tožnik sam v tožbi navedel, da zahteva plačilo odškodnine za neizkoriščene dneve tedenskega počitka.

9. Četudi sodišče prve stopnje ni posebej razlogovalo o elementih odškodninske obveznosti, je v dejanskih ugotovitvah izpodbijane sodbe vendarle dovolj podlage za zaključek, da so podane predpostavke pogodbene odškodninske obveznosti. Splošno pravilo o pogodbeni odškodninski odgovornosti je določeno v drugem odstavku 239. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in nasl.), ki določa, da če dolžnik ne izpolni obveznosti ali zamudi z njeno izpolnitvijo, je upnik upravičen zahtevati tudi povrnitev škode, ki mu je zaradi tega nastala. Predpostavke poslovne odškodninske odgovornosti so tako protipravnost (kršitev pogodbe), škoda ter vzročna zveza med kršitvijo pogodbe in škodo po načelu naravne vzročnosti. Odgovornost za kršitev pogodbe ni krivdne (subjektivne) narave - dolžnik se je ne more razbremeniti z dokazom, da ni kriv, ampak mora dokazati nepredvidljive okoliščine, ki niso pod njegovim nadzorom1. To ni bilo ugotovljeno, protipravno ravnanje tožene stranke (kršitev obveznosti zagotovitve tedenskega počitka) in nastanek škode jasno izhajata iz ugotovitev sodišča prve stopnje, pri čemer je treba upoštevati še domnevo vzročnosti. Vprašanje krivde bi bilo relevantno, če bi tožnik zahteval večji obseg škode od predvidljive (243. člen OZ), česar pa ni uveljavljal, saj je vezal škodo le na kršitev pogodbe oziroma obveznosti tožene stranke do zagotovitve tedenskega počitka. Neutemeljen je torej pritožbeni očitek kršitve 14. in 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter 22. člena Ustave RS.

10. Ni mogoče slediti pritožbenim navedbam, da bi sodišče prve stopnje moralo upoštevati le osnovo plače, brez dodatkov, tako kot se obračunava plača v času koriščenja posebnega dopusta. Gre namreč za različna pravna instituta, ki se med seboj ne izključujeta in ju tudi ni mogoče enačiti. Tudi iz sodbe Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 226/2017 z dne 23. 1. 2018 izhaja, da je za višino odškodnine za premoženjsko škodo, ki izvira iz nezagotovljene pravice delavca do tedenskega počitka, relevantna celotna plača (osnova in dodatki), opredeljena v odločbi o plači za čas napotitve v mirovne sile, ki je sicer določena na mesečni ravni v pavšalnem nominalnem neto znesku.

11. Tudi to, da gre pri opravljanju dela v tujini za poseben pravni in dejanski položaj pripadnikov, ki ima za posledico tudi posebni plačni režim, ne vpliva na posebno razumevanje pravice do tedenskega počitka, sploh pa ne na način, da pripadniki že v osnovi te pravice ne misijah ne bi imeli. Enako pravice do tedenskega počitka oziroma upravičenja do plačila odškodnine v primeru, da ta pravica ni zagotovljena ne izključuje zagotovitev misijskega dopusta oziroma odsotnosti v trajanju 96 ur. Ni odločilno poudarjanje pritožbe, da Direktiva 2003/88/ES z dne 4. 11. 2013 ureja dva položaja - delovni čas in počitek, saj s tem tedenski počitek ni izključen. Bistveno je, da je delavec, če mu delodajalec pravice do tedenskega počitka ne zagotovi, upravičen do plačila, kot ga zahteva v predmetni zadevi.

12. Tožena stranka se zavzema za prekinitev postopka in postavitev predhodnega vprašanja Sodišču Evropske unije (v nadaljevanju Sodišče). Odstop zadeve v odločanje Sodišču je pravica sodišča, če ugotovi, da je to potrebno, ni pa to njegova dolžnost. Sklep, s katerim predhodno vprašanje odstopi v odločanje Sodišču, je Vrhovno sodišče RS oziroma drugo sodišče dolžno izdati le v primeru, ko zoper odločbo Vrhovnega sodišča ali odločbo drugega sodišča, ki je odvisna od predhodne rešitve vprašanja glede razlage oziroma glede veljavnosti ali razlage prava Evropske unije, stranke v postopku ne morejo vložiti rednega ali izrednega pravnega sredstva (prim. drugi odstavek 113.a člena Zakona o sodiščih – ZS). Začetek postopka predhodnega vprašanja pred Sodiščem s strani nižjih sodišč je torej fakultativne narave. V predmetni zadevi pritožbeno sodišče ugotavlja, da odločitev o tožbenem zahtevku ni odvisna od rešitve predhodnega vprašanja glede razlage oziroma glede veljavnosti ali razlage prava Evropske unije.

13. Ni mogoče slediti pritožbenim navedbam, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo posebne narave dela na misiji. Tožnik je bil tako kot vsak delavec (tudi pripadnik Slovenske vojske) do tedenskega počitka upravičen, zato se tožena stranka svoje obveznosti glede zagotavljanja tedenskega počitka ne more razbremeniti s sklicevanjem na okoliščine, povezane z življenjem in delom na misiji. Tožena stranka izpodbija dokazno oceno sodišča prve stopnje v zvezi z izpovedmi prič in tožnika ter listinskim dokazom (evidenco tožene stranke o prostih dneh pripadnikov Slovenske vojske na misiji). Sodišče prve stopnje je v obravnavani zadevi prepričljivo in argumentirano pojasnilo, zakaj je svojo odločitev oprlo na izpovedi tožnika in njegovih sodelavcev (A.A. in B.B.) in ne na izpoved prič, predlaganih s strani tožene stranke (C.C., D.D. in E.E., za katere je sodišče prve stopnje na podlagi njihovih izpovedi ocenilo, da očitno niso bili seznanjeni s tožnikovimi konkretnimi nalogami) ter evidence tožene stranke o prostih dnevih pripadnikov Slovenske vojske na misiji. Pritožbeno sodišče teh argumentov ne ponavlja in pritožbene navedbe, s katerimi tožena stranka izpodbijajo dokazno oceno, zavrača kot neutemeljene, saj niso vzbudile dvoma v dokazno oceno sodišča prve stopnje, ki je prepričljiva in logična ter skladna s splošno znanimi dejstvi o poteku dela na mednarodnih misijah. Pritožbeno sodišče soglaša tudi z dokazno oceno, da s strani tožene stranke sestavljene evidence ne dokazujejo, da je imel tožnik na označene dni dejansko proste dneve. Okoliščine, kot so nošenje uniforme, spoštovanje Pravil Slovenske vojske in pravil obnašanja v vojaški bazi, nedovoljeni zasebni izhodi, seveda vplivajo na presojo, da pripadnik ne koristi (tedenskega) počitka. Tudi če je v evidencah določen dan označen kot prost obveznosti, je namreč mogoče dokazovati nasprotno, kar je tožnik tudi dokazal (njegova izpoved in izpovedi dveh prič, ki sta bili na isti misiji). Pri tem ni odločilno, da tožnik v zvezi s tedenskim počitkom ni vložil ugovora po službeni poti.

14. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da sodišče prve stopnje tožniku ne bi smelo priznati stroškov prihoda na narok v višini prevoženih kilometrov. Pravilnik o povrnitvi stroškov v pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 15/2003 in nasl.) v drugem odstavku 9. člena določa, da se v primeru, če javno prevozno sredstvo ne vozi ob primernem času, povrnejo stroški za prevožene kilometre. Glede na to, da je bil narok za glavno obravnavo dne 8. 9. 2017 razpisan ob 9. uri in glede na podatke na spletni strani F. d. d., tožniku javno prevozno sredstvo ni bilo omogočeno ob primernem času, saj bi na narok za glavno obravnavo lahko prišel šele okoli 10. ure. Sodišče prve stopnje je zato tožniku pravilno priznalo stroške za prevožene kilometre za prihod na narok.

15. Neutemeljeno je pritožbeno zavzemanje, da stroški prihoda tožnikovega pooblaščenca na narok niso bili potrebni, glede na to, da je v kraju sedeža sodišča dovolj odvetnikov, ki nudijo kvalificirano pravno pomoč. Pritožbeno sodišče je res večkrat zavzelo stališče, da kot potrebne stroške ni mogoče upoštevati stroškov prevoza pooblaščenca, ki ima sedež izven kraja sedeža sodišča (sklep VDSS opr. št. Pdp 507/2014 z dne 20. 10. 2014 in opr. št. Pdp 19/2014 z dne 9. 1. 2014), vendar je v teh zadevah šlo za situacijo, ko je stranka za zastopanje pooblastila odvetnika iz drugega kraja izven območja tožnikovega bivališča in tudi izven območja sodišča.2 Tožnik pa je v obravnavanem primeru pooblastil odvetnika iz območja svojega prebivališča, zato je sodišče prve stopnje pravilno priznalo stroške za prevožene kilometre za prihod pooblaščenca na narok.

16. Druge pritožbene navedbe za odločitev niso pravno odločilne, zato pritožbeno sodišče nanje skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP ne odgovarja.

17. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

18. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato skladno z določbo prvega odstavka 154. člena v povezavi s prvim odstavkom 165. člena ZPP sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

1 Možina D., Odškodninska odgovornost za kršitev pogodbe, Podjetje in delo, 2016, št. 2, str. 260. Sklep Vrhovnega sodišča II Ips 316/2017 z dne 16. 2. 2017. 2 Prim. sodbo in sklep Višjega delovnega in socialnega sodišča, opr. št. Pdp 470/2016 z dne 3. 11. 2016.