Jedro

Prvo sodišče bi moralo o pravdnih stroških odločiti v sodbi in ne s posebnim sklepom. O zahtevi za povrnitev stroškov namreč sodišče odloči v sodbi ali meritornem sklepu, s katerim se konča postopek pred njim (4. odstavek 163. člena ZPP). S posebnim sklepom o stroških lahko odloči le med postopkom, kadar pravica do povračila stroškov ni odvisna od odločbe o glavni stvari (6. odstavek 163. člena ZPP).

Izrek

Pritožbi zoper sodbo se zavrneta in se v izpodbijanem obsodilnem delu (točka I.) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pritožbe zoper sklep se zavrneta in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Pravdne stranke trpijo vsaka svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

: Prvo sodišče je z izpodbijano sodbo odločalo o tožbenem zahtevku za plačilo nepremoženjske in premoženjske škode v zvezi s škodnim dogodkom z dne 23.5.2003. Ugotovilo je, da se je tožnik tedaj telesno poškodoval kot voznik kolesa z motorjem v prometni nesreči, ki jo je povzročil drugi toženec z vozilom, ki je imelo odgovornost obvezno zavarovano pri prvi toženi stranki. Toženima strankama je naložilo v solidarno plačilo odškodnino za tožnikovo nepremoženjsko škodo v višini 14.000,00 EUR (3.500,00 EUR od zahtevanih 6.295,36 EUR za telesne bolečine, 9.200,00 EUR od zahtevanih 12.517,78 EUR za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti in 1.300,00 EUR od zahtevanih 2.086,46 EUR za strah) z zahtevanimi zakonskimi zamudnimi obrestmi ter 62,59 EUR za premoženjsko škodo (tč. I. izreka).

V presežku je zahtevek zavrnilo (za razliko do vtoževane višine nepremoženjske in premoženjske škode z obrestmi - tč. II. izreka).

O pravdnih stroških je odločilo s posebnim sklepom. Tudi te je naložilo v nerazdelno plačilo toženima strankama, in sicer v odmerjeni višini 1.585,92 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obe toženi stranki se z ločenima pritožbama pritožujeta tako proti sodbi v obsodilnem delu kot proti sklepu.

Prva tožena stranka izpodbija sodbo iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Predlaga njeno spremembo z zavrnitvijo tožbenega zahtevka ali vsaj razveljavitev in vrnitev zadeve v ponovno odločanje prvemu sodišču. Ne strinja se z njegovo ugotovitvijo, da tožnikova poškodba izvira iz obravnavane prometne nezgode. Meni, da tožnik tega ni dokazal. Graja dokazno oceno in opozarja na nedoslednosti v tožnikovi izpovedbi. Ocenjuje jo za nejasno in neprepričljivo. Potrdil jo je le njegov prijatelj M., ki kot tak ni dovolj objektiven. Izvedenec medicinske stroke je svoje mnenje o mehanizmu nastanka poškodbe spreminjal. Možnosti, da je tožnik padel s kozolca, ni izključil. Sodišče mu je nekritično sledilo. Podrejeno kot previsoko za vse oblike škode graja višino dosojene odškodnine za nepremoženjsko škodo.

Druga tožena stranka sodbo izpodbija zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Tudi ona predlaga spremembo z zavrnitvijo celotnega zahtevka in naložitvijo plačila pravdnih stroškov tožeči stranki. Podrejeno se zavzema za spremembo z znižanjem odškodnine na največ 8.000,00 EUR ali za razveljavitev in vrnitev zadeve v odločanje prvemu sodišču. Tudi zadnjo je sporen že temelj zahtevka oziroma vzročna zveza med prometno nesrečo in poškodbo. Vzročna zveza tudi po njenem mnenju ni dokazana. Zato tudi ni odgovornosti toženih strank. Podrobno analizira tožnikovo izpovedbo in vse možne variante nastanka škode. Najbolj verjetna se ji zdi možnost, da je tožnik padel s kozolca. Iz previdnosti graja še višino dosojene odškodnine, smiselno le za nepremoženjsko škodo.

Tudi sklep o stroških z ločenima pritožbama izpodbijata obe toženi stranki. Pritožbenih razlogov ne navajata. Navezujeta se na pritožbi o glavni stvari in predlagata, naj jima pritožbeno sodišče ugodi ter odločitev o pritožbenih stroških ustrezno spremeni.

Tožeča stranka je odgovorila na vročeno pritožbo proti sodbi, ki jo je vložila prva tožena stranka. Meni, da je sodba pravilna in predlaga zavrnitev pritožbe.

O pritožbah proti sodbi Čeprav pritožnika navajata, da izpodbijata sodbo v celoti, imata pravni interes le za izpodbijanje obsodilnega dela To smiselno izhaja tudi iz njunih pritožbenih navedb. Pritožbeno sodišče jo je zato preizkusilo le v tem obsegu. Hkrati je po uradni dolžnosti preverilo pravilno uporabo materialnega prava in pazilo na morebitne uradno upoštevne absolutne bistvene kršitve pravil pravdnega postopka (2. odstavek 350. člena ZPP).

Pritožba prve tožene stranke ne konkretizira pritožbenega razloga absolutne bistvene kršitve pravil pravdnega postopka. Druga tožena stranka pa tega pritožbenega razloga ne uveljavlja. Ob uradnem preizkusu pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodba nia obremenjena s procesnimi kršitvami, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti.

Ker tožeča stranka ne vlaga pritožbe, je sodba v zavrnilnem delu (točka II. izreka) pravnomočna. Enako velja za sklep o ustavitvi postopka pod točko III. izreka, ki je ne izpodbija nobena pravdna stranka.

Ni bilo sporno, da sta bila tožnik in drugi toženec kot zavarovanec prve tožene stranke 23.5.2003 udeležena v prometni nesreči kot voznika motornih vozil. Prvo sodišče je ugotovilo, da je tožnik vozil kolo z motorjem po klancu navzdol, toženec pa ga je dohiteval z osebnim vozilom Twingo. Pri tem ga je s sredino čelne strani svojega vozila zadel v zadnji del njegovega zadnjega kolesa. Tožnik je padel vzvratno na pokrov toženčevega vozila in se pri tem telesno poškodoval. Odgovornost za nesrečo je zaradi protipredpisne vožnje (ugotovljene kršitve 25. člena v času nesreče veljavnega Zakona o varnosti cestnega prometa) v celoti pripisalo drugi toženi stranki (1. odstavek 154. člena Obligacijskega zakonika - OZ). Zanjo na podlagi obveznega zavarovanja avtomobilske odgovornosti tožniku neposredno odgovarja tudi prva tožena stranka (1. odstavek 964. člena OZ in 1. odstavek 965. člena istega zakona). Zato jima je naložilo v plačilo celotno dosojeno odškodnino. V tem delu pritožbi odločitve prvega sodišča (glede polne odgovornosti druge tožene stranke za prometno nesrečo) ne grajata. Kot pravilno jo sprejema tudi pritožbeno sodišče. Pač pa je za obe pritožnici še vedno sporno, ali je tožnik obravnavano telesno poškodbo (zlom prvega prsnega vretenca) res utrpel v omenjeni prometni nezgodi. Opirata se na tožnikovo prvotno (kasneje spremenjeno) izjavo, dano zdravnikom, da se je poškodoval pri padcu s kozolca in trdita, da zaradi pomanjkanja vzročne zveze tudi njune odgovornosti za tožnikovo škodo ni.

Pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje dokazni oceni prvega sodišča, utemeljeni v jasnih, popolnih in pravilnih razlogih sodbe, da se je tožnik poškodoval v prometni nesreči s tožencem in ne pri padcu s kozolca. Oporo ima v pravilno ocenjenih dokazih: izpovedih obeh udeležencev nesreče, očividca nesreče B. M. in tožnikove žene ter v izvedenskih mnenjih obeh izvedencev. Kot je pravilno ugotovilo že prvo sodišče, ju pritožnika nista z ničemer ovrgla, saj morebitnih drugih izvedencev nista predlagala. Prvo sodišče je zato njuni mnenji upravičeno upoštevalo, zlasti potem, ko sta oba izvedenca izčrpno odgovorila na vse pripombe toženih strank. Dokazno ju je primerjalo z drugimi dokazi ter na podlagi uspeha celotnega postopka pravilno odločilo o vzročni zvezi med prometno nezgodo in tožnikovo poškodbo.

Tako se je z mnenjem izvedenca cestnoprometne stroke zanesljivo prepričalo, da je bil potek nesreče tak, kot sta ga skladno opisala tožnik in očividec B. M. (da je tožnik padel na pokrov motorja toženčevega vozila) in ne tak, kot ga je opisal toženec (da tožnik po trčenju sploh ni padel). Zaradi skladnosti M. izpovedbe z ugotovitvami izvedenca cestnoprometne stroke ni imelo nikakršne osnove za dvom o M. objektivnosti in verodostojnosti. Prva tožena stranka tovrstne pomisleke prvič omenja šele v pritožbi, kar je neupoštevno (1. odstavek 337. člena ZPP).

Osnovo za zaključek o tožnikovem padcu na toženčevo vozilo je imelo sodišče zlasti v časovno potni analizi nezgode, ki jo je izdelal izvedenec cestnoprometne stroke in ki je po tehnični in fizikalni plati ovrgla toženčevo izpovedbo. Kot že rečeno, drugi toženec nasprotnih dokazov ni ponudil. Zato tudi s pritožbo v tej smeri, ko vztraja, da tožnik ni padel na njegov pokrov motorja, ne more uspeti. Njegove navedbe, da na avtomobilu in kolesu z motorjem ni bilo poškodb, pa so prepozne (na to se sklicuje prvič šele v pritožbi in tega ne opraviči) in protispisne. Prezre, da so jih zabeležili že policisti in jih je ugotovil tudi izvedenec (list. št. 140).

Obe pritožnici nadalje menita, da rahel trk med vozili ni mogel povzročiti tožnikove poškodbe. S temi laičnimi navedbami ne moreta omajati nasprotnih pravilnih in ugotovitev prvega sodišča, oprtih na strokovno argumentirani mnenji obeh izvedencev. Izvedenec medicinske stroke je upoštevaje konkretno ugotovljene podatke o prometni nezgodi (hitrost vozil, potek nesreče), ki jih je podal izvedenec cestnoprometne stroke, potrdil možnost nastanka tožnikove poškodbe v obravnavani prometni nesreči. Dokler teh konkretnih podatkov ni imel (po podatkih spisa je pisno mnenje izdelal pred postavitvijo izvedenca cestnoprometne stroke), je podal splošno mnenje o mehanizmu nastanka tožnikove poškodbe. Tudi po pridobitvi navedenih podatkov v njegovem mnenju ni nasprotij v zvezi z upoštevanjem elementa hitrosti vozil, na katere v pritožbi nakazuje prva tožena stranka. Že v pisnem mnenju je namreč pojasnil, da lahko tožnikova poškodba nastane celo pri navadnem padcu na zadnjico, torej brez elementa hitrosti, kar je kot dodatno ugotovljeno okoliščino upošteval pri (naknadnem) ustnem podajanju mnenja. To pa je bilo skladno s pisnim mnenjem, kar je ugotovilo že prvo sodišče. Po drugi strani je nastanek take (izolirane) poškodbe (brez drugih nujno spremljajočih poškodb) pri padcu z višine s kozolca izvedenec praktično izključil. O takem padcu prvo sodišče tudi ni našlo nobenih materialnih dokazov. Tožnikovo prvotno izjavo v tej smeri, podano zdravnikom takoj po prometni nezgodi, na katero se kot pritožnica ponovno opira druga tožena stranka, je pravilno ocenilo kot neresnično. Utemeljeno je verjelo njegovemu pojasnilu, zakaj jo je podal in kasneje spremenil (razlogi na strani 9 sodbe). Pritožbeno sodišče jih sprejema, kajti tudi toženec je potrdil, da je v času prometne nezgode vozil brez vozniškega izpita.

Izkaže se, da je dokazna ocena o vzročni zvezi opravljena po pravilih 8. člena ZPP: skrbna, celovita in pravilna. Obe pritožbi pa sta v tem delu neutemeljeni.

Enako velja zanju tudi v delu, ko grajata dosojeno višino odškodnine.

Prvo sodišče je pri njeni odmeri izhajalo iz pravilnih materialnopravnih izhodišč, določenih v 179. členu OZ: o stopnji telesnih in duševnih bolečin ter strahu in njihovem trajanju pa tudi iz namena odškodnine in pomena prizadete dobrine. Po navedenem pravnem pravilu je treba pretehtati vse okoliščine, ki so vplivale na konkretnega oškodovanca in mu nameniti primerno denarno zadoščenje za njegovo škodo (subjektivno merilo). Hkrati mora biti odškodnina določena objektivno, torej glede na razmerja med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami in odškodninami zanje ter upoštevaje sodno prakso o odmeri odškodnine v podobnih primerih (objektivno merilo).

Na podlagi mnenja izvedenca medicinske stroke je prvo sodišče ugotovilo, da je tožnik utrpel zlom prvega prsnega vretenca. Pavšalna pritožbena navedba druge tožene stranke, da poškodba sama po sebi ne opravičuje dosojene višine (skupne) odškodnine, ne more omajati pravilne ugotovitve prvega sodišča, oprte na strokovno mnenje izvedenca medicinske stroke, da gre za hudo telesno poškodb. Po Fischerjevi klasifikaciji se take poškodbe uvrščajo med srednje hude primere. Sodišča zanje prisojajo odškodnine v okviru od 2 do 92 povprečnih neto plač, povprečno 24 neto plač (primerjaj: Dunja Jadek Pensa - Denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo, Ljubljana 2001). Dosojena odškodnina v skupni višini 14.000,00 EUR, kar je v času sojenja predstavljalo 15,26 povprečnih neto plač (maj 2009 - 917,56 EUR; Uradni list RS, št. 61/2009), je znotraj navedenega okvira in objektivno primerljiva s podobnimi primeri iz sodne prakse.

Odškodnina je primerno odmerjena tudi po posameznih vrstah škode.

Trajanje intenzivnih bolečin jej prvo sodišče pravilno povzelo po izvedenskem mnenju. Pritožbi menita, da bolečine niso mogle biti tako hude, češ da se je tožnik po prihodu iz bolnišnice vozil z motorjem.

Iz ugotovitev prvega sodišča izhaja, da je obdobje najhujših bolečin (2 dni izredno hude, 3 dni stalno hude bolečine) sovpadalo s petdnevno hospitalizacijo. V času, ki je za pritožnici sporno (po prihodu domov), pa so bile po ugotovitvi prvega sodišča bolečine hude le še občasno in jih je lajšal z analgetiki (skupaj še 4 dni), nato pa srednje hude (3-4 mesece) ter lažje. Ob takih ugotovitvah ni mogoče zmanjšati pomena tožnikovih bolečin zaradi njegove pokretnosti v ugotovljenem bolečinskem obdobju. Ugotovljena stopnja bolečin namreč ni bila tako huda, da bi onemogočala vsakršno gibanje tožnika. Zato je pravilno ovrednotena, skupaj z ostalimi spremljajočimi nevšečnostmi med štirimesečnim zdravljenjem, kar je pravilno in popolno pojasnjeno v razlogih na straneh 10 in 11 sodbe. Dosojena odškodnina v višini 3.500,00 EUR je po oceni pritožbenega sodišča primerna ugotovljenemu trajanju in intenzivnosti bolečin in je ni treba zniževati.

Za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti je tožniku od zahtevanih 12.518,78 EUR prisodilo 9.200,00 EUR. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z ugotovitvami na strani 11 in 12 sodbe. V njih v nasprotju s pritožbenimi navedbami prve tožene stranke ni ugotovitve o tožnikovi invalidnosti III. kategorije. Na podlagi izvedenskega mnenja je prvo sodišče zgolj orientacijsko primerjalo tožnikovo prizadetost z invalidnostjo, ki se ugotavlja v postopkih pred ZPIZ. Kategorija invalidnosti za odločanje o tovrstni škodi ni pravnorelevantna. Ugotoviti je treba vse omejitve v oškodovančevih življenjskih aktivnostih, ki jih je opravljal in bi jih ob rednem teku stvari (če se ne bi poškodoval) opravljal v prihodnje, kar pa je prvo sodišče pravilno in popolno ugotovilo. Ugotovljeno 15 % zmanjšanje življenjskih aktivnosti zaradi zmanjšane gibljivosti prsno ledvene hrbtenice, ki omejuje tožnikovo sposobnost tako za težja kot lažja fizična dela, ob ugotovitvi, da se danes 40-letni tožnik preživlja s kmetovanjem na svoji kmetiji, vsekakor utemeljuje dosojeno višino. To pa pomeni, da je tudi v tem delu odškodnina odmerjena pravilno.

Tudi pri odškodnini za strah, ko jo je prvo sodišče odmerilo v višini 1.300,00 EUR, pritožbeno sodišče sprejema vse njegove ugotovitve. Ob neobrazloženih in pavšalnih pritožbenih navedbah ne najde razlogov za predlagano znižanje.

Ugotovitev o materialni škodi in dosojeni odškodnini zanjo pritožbi ne grajata oziroma konkretizirata. Ob uradnem preizkusu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je odločitev tudi v tem delu pravilna v materialnopravnem in procesnem pogledu.

Drugih pritožbenih očitkov na sodbo ni bilo. Uradni preizkus je pokazal, da je pravilna in brez uradno upoštevnih procesnih kršitev. Zato je pritožbeno sodišče obe pritožbi zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

O pritožbah zoper sklep o pravdnih stroških Pritrditi je treba drugi toženi stranki, da bi moralo prvo sodišče o pravdnih stroških odločiti v sodbi in ne s posebnim sklepom. O zahtevi za povrnitev stroškov namreč sodišče odloči v sodbi ali meritornem sklepu, s katerim se konča postopek pred njim (4. odstavek 163. člena ZPP). S posebnim sklepom o stroških lahko odloči le med postopkom, kadar pravica do povračila stroškov ni odvisna od odločbe o glavni stvari (6. odstavek 163. člena ZPP). Za tak primer pa tu ne gre. Vendar navedena kršitev 163. člena ZPP ni vplivala na pravilnost odločitve o stroških. Zato pritožbeno sodišče vanjo ni posegalo.

Tudi v tem delu ni bilo drugih pritožbenih očitkov. Ob uradnem preizkusu sklepa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvo sodišče pravilno uporabilo 154. člen ZPP, Odvetniško tarifo in ZST kot relevantno materialno pravo. Prav tako tudi v tem delu ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev pravil pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Zato je zavrnilo tudi ti dve pritožbi in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

O pritožbenih stroških je odločeno na podlagi 1. odstavka 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. člena istega zakona za pritožnici in v zvezi s 1. odstavkom 155. člena ZPP za tožečo stranko. Pritožnici morata sami trpeti svoje stroške s pritožbo, ker z njima nista uspeli. Tožeča stranka pa zato, ker njen odgovor na pritožbo ni pomagal pri reševanju pritožbe.