Jedro

Ključno je, ali je tožnik vedel, da mora pred posegom v stroj slednjega ustaviti in kako se ga ustavi. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bil tožnik z navedenim seznanjen, zato je utemeljeno zavrnilo vse ostale dokazne predloge, ki so se nanašali na usposobljenost tožnika kot nepotrebne. Tožnik je predlagal, da prva toženka predloži pisne izpitne pole, s čimer je želel dokazati, da je izpit potekal v slovenskem jeziku, zaradi česar naj ne bi bil ustrezno usposobljen za varno delo. Ker je tožnik sam izpovedal, da je dovolj razumel slovenščino za opravljanje dela, ni bilo potrebno, da bi usposabljanje iz varstva pri delu potekalo s pomočjo tolmača.

Ker je zdravnik medicine dela ugotovil, da tožnik izpolnjuje posebne zdravstvene zahteve za opravljanje dela, predložitev izjave o oceni tveganja za ugotovitev posebnih zdravstvenih zahtev ni bila potrebna.

Tudi če bi se stroj za izdelavo betonskih cevi štel za nevarno stvar, pa je odgovornost prve toženke (in s tem druge toženke) v celoti izključena na podlagi prvega odstavka 153. člena OZ. Pri prvi toženki ni bila vzpostavljena niti dopuščena praksa čiščenja tekočega traku stroja za izdelavo betonskih cevi med obratovanjem stroja. To je bilo prepovedano, s čimer so bili seznanjeni vsi zaposleni, tudi tožnik. Prva toženka tako ni mogla pričakovati, da bo tožnik splezal po lestvi na višino treh metrov in pričel s čiščenjem tekočega traku ne da bi predhodno stroj ustavil in se prepričal, da je stroj ustavljen.

Izrek

I.Pritožbi prve tožene stranke se delno ugodi tako, da se znesek prisojenih stroškov v II. točki izreka, ki jih mora tožnik povrniti prvi toženki, zviša na 7.558,81 EUR. V preostalem se pritožba tožeče in prve tožene stranke zavrneta in se potrdi nespremenjeni del sodbe.

II.Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbe in odgovora na pritožbo, prvi toženi stranki pa je dolžna povrniti stroške pritožbe v višini 156,79 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka dalje.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek za plačilo odškodnine v skupni višini 118.774,17 EUR z zakonskimi zamudnimi 0brestmi in plačilo mesečne rente v višini 500,00 EUR (I. točka izreka). Tožniku je naložilo, da prvi toženki povrne stroške postopka v višini 6.745,56 EUR (II. točka izreka), drugi toženki pa 772,33 EUR (III. točka izreka).

2.Zoper sodbo se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov. V obsežni pritožbi prepisuje navedbe iz prve pripravljalne vloge in vloge z dne 11. 3. 2025. Poleg tega uveljavlja kršitev pravil postopka zaradi neizvedbe in neopredelitve do dokaznega predloga, da se prvi toženki naloži predložitev navodil za delo s strojem, pisne izpitne pole in izjava o varnosti z oceno tveganja. Nasprotuje tudi zavrnitvi dokaza z zaslišanjem A. A. Ker sodišče ni upoštevalo, da je v postavljenem roku predložil listine, ki so priloga policijskemu poročilu, je podana kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Nepravilna je tudi zavrnitev dokaza s postavitvijo izvedenca grafološke stroke, saj je podal jasne trditve, da podpis na izjavi o seznanjenosti z oceno tveganja, pogoji dela in pravicami ter obveznostmi iz delovnega razmerja ni njegov, zato uveljavlja kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. V preostalem ponavlja, da ni bil ustrezno usposobljen za varno delo, ker ni bil poučen v jeziku, ki ga razume. Navodila in opozorila so bila v slovenščini, njegovo razumevanje slovenščine pa je osnovno, zato je tudi potreboval tolmača za albanski jezik. Vztraja, da bi moralo sodišče postaviti novega izvedenca iz varstva pri delu oziroma izvedenca strojne stroke. Ponavlja, da bi moral izvedenec zagnati linijo v avtomatiziranem načinu delovanja. Izvedenec ni podal celovitega odgovora o delovanju linije v avtomatiziranem načinu delovanja. Pomembno je, ali je bila dovoljena uporaba stroja na način, da se je premaknil trak zaradi sipanja v kiblo. B. B. je s svojim posegom spremenil avtomatizirano delovanje linije, kar je lahko vplivalo na delovanje stroja in možnost njegove zaustavitve. Tožnik je stroj zaustavil, zaradi posega v avtomatiziran program pa se je trak še premaknil. Izvedenec je napačno povzel izpoved tožnika in se postavil v vlogo sodnika z ocenjevanjem njegove izpovedi. Tožnik ni bil usposobljen za ravnanje s strojem v izrednih situacijah. Izvedenec je ocenil, da je do poškodbe prišlo ali ker tožnik ni izklopil tekočega traka ali pa je trak izklopil, nekdo drug pa je v operaterjevi kabini trak spet vklopil. Tožnik ni bil seznanjen z izklopom stroja s tipko stop niti z načinom ročnega izklopa v operaterjevi kabini, zato ni mogel vedeti, da se bo trak premaknil, ko ga bo čistil. Pomembno je tudi, da lestev, ki jo je moral uporabiti, ni bila ustrezna. Stroj je nevarna stvar, tožnik pa ni bil poučen o varnem načinu dela v primeru zamašitve traku. Prva toženka ni zagotovila ustreznega nadzora nad delom, čeprav je šlo za izredni dogodek, ki se prehodno še ni zgodil. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do navedb, da ni imel veljavnega zdravniškega spričevala in dokazila o tem, čeprav je zatrjeval, da ni izpolnjeval posebnih zdravstvenih zahtev. Ker je šlo za velik in težek stroj z vsiljenim tempom delovanja, delo se je opravljalo v hrupu in prahu ter na višini, je podana objektivna odgovornost. Objektivne odgovornosti ni uveljavljal le zaradi dela na višini, ampak tudi zaradi samega stroja, ki se skladno s sodno prakso šteje za nevarno stvar. Da je bil stroj nevaren, je ugotovil tudi izvedenec. Čeprav je tožnik napačno uporabljal stroj, je le-ta sam po sebi nevaren, zato je podana objektivna odgovornost (II Ips 291/2013). Tožnik se ni poškodoval med tem, ko je z desno roko čistil trak, ampak ga je zagrabil stroj za levi rokav, ko je s čiščenjem končal, kar pomeni, da je delo na neustrezni lestvi, zaradi katere je bil omogočen dostop do nezaščitenih vrtečih delov stroja, v vzročni zvezi z nastalo škodo. Sodišče prve stopnje se do nevarnosti stroja ni opredelilo, zato je podana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Predlaga spremembo sodbe tako, da se zahtevku ugodi, podredno pa razveljavitev in vrnitev zadeve v nov postopek. Priglaša stroške pritožbe.

3.Prva toženka se pritožuje zoper II. točko izreka, ker ji sodišče prve stopnje ni priznalo urnine v višini 200 točk za narok z dne 13. 6. 2024 in z dne 20. 11. 2024 ter za ogled dne 27. 1. 2025. Poleg dodatnih točk zahteva še plačilo 1 % materialnih stroškov in 22 % DDV. Izpostavlja tudi napako pri izračunu vrednosti priznanih točk, saj ji glede na priznanih 9.403 točk ob vrednost točke 0,60 EUR in 22 % DDV-ju pripada 6.893,43 EUR. Predlaga spremembo odločitve o stroških tako, da se ji prizna še 950,69 EUR stroškov postopka.

4.Tožnik in prva toženka sta odgovorila na pritožbo nasprotne stranke in predlagala njeno zavrnitev.

5.Pritožba prve toženke je delno utemeljena, pritožba tožnika ni utemeljena.

6.Tožnik se je poškodoval dne 6. 9. 2019 pri opravljanju dela za prvo toženko, ki je imela v času nesreče sklenjeno kolektivno nezgodno zavarovaje pri drugi toženki. Do nesreče je prišlo, ko je tožnik čistil tekoči trak stroja za izdelavo betonskih cevi. Ob nesreči je stal na lestvi na višini približno 3 metrov, v desni roki je imel kompresor, s katerim je čistil beton, ki je padel na trak. Ko je končal s čiščenjem in se je želel spustiti po lestvi, mu je med valje tekočega traku zagrabilo levi rokav delovne obleke in potegnilo roko tako, da mu jo je odtrgalo pri ramenu. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da ni podana ne krivdna ne objektivna odgovornost, saj je tožnik izključno odgovoren za nastalo nesrečo, ker pred čiščenjem ni izklopil stroja, čeprav posegi v delujoči stroj niso bili dovoljeni, prva toženka pa takega ravnanja ni mogla niti predvideti niti preprečiti. Navedlo je jasne in skladne razloge za sprejeto odločitev, opredelilo se je do vseh relevantnih navedb in dokaznih predlogov, zato se sodbo da preizkusiti in ni podana očitana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki se v delovnih sporih uporablja na podlagi 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih.

7.Tožnik v pritožbi prepisuje svoje navedbe iz prve pripravljalne vloge, da ni bil ustrezno usposobljen za varno delo, ker ne govori in ne razume slovenščine, zato bi moral biti poučen v albanskem jeziku. Te neutemeljene ugovore je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo v 8. točki obrazložitve. V sodnem postopku je bil sicer postavljen sodni tolmač za albanski jezik, vendar je tožnik na vprašanje predsednice senata pojasnil, da razume slovensko, le težko govori. Tudi zaslišan je povedal, da živi v Sloveniji od leta 2008, od takrat dela za prvo toženko oziroma njene pravne prednike, komunikacija pa je potekala v slovenščini. Povedal je, da je imel dovolj osnovnega znanja slovenščine, da je lahko opravljal svoje delovne naloge. Glede na to, da je tožnik delal pri prvi toženki pred nesrečo več kot 10 let, je njegovo razumevanje slovenščine dovolj dobro za opravljanje dela, torej tudi za razumevanje navodil in usposabljanja iz varstva pri delu. Narava komunikacije na delovnem mestu je veliko bolj sproščena in neformalna kot na sodišču, zato okoliščina, da je tožnik za svoje zaslišanje pred sodiščem prve stopnje imel pomoč sodnega tolmača, ker slabše govori slovenščino, ne pomeni, da za varno opravljanje dela ni bil ustrezno poučen.

8.Prva toženka je predložila dokazila, da je bil tožnik ustrezno usposobljen za varno opravljanje dela. Ključno je, ali je tožnik vedel, da mora pred posegom v stroj slednjega ustaviti in kako se ga ustavi. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bil tožnik z navedenim seznanjen, zato je utemeljeno zavrnilo vse ostale dokazne predloge, ki so se nanašali na usposobljenost tožnika kot nepotrebne. Tožnik je predlagal, da prva toženka predloži pisne izpitne pole, s čimer je želel dokazati, da je izpit potekal v slovenskem jeziku, zaradi česar naj ne bi bil ustrezno usposobljen za varno delo. Ker je tožnik sam izpovedal, da je dovolj razumel slovenščino za opravljanje dela, ni bilo potrebno, da bi usposabljanje iz varstva pri delu potekalo s pomočjo tolmača. Če kdo od navzočih na usposabljanju česa ni razumel, so sodelavci prevedli, kar ni bilo razumljeno, kot je izpovedal C. C. Predložitev izpitnih pol tako ni bila potrebna, prav tako ni bilo sporno, da so bile pole sestavljene v slovenščini (prvi odstavek 214. člena ZPP).

9.Tožnik je predlagal, da prva toženka predloži izjavo o oceni tveganja, da bo lahko izvedenec odgovoril na vprašanje, ali je bil tožnik ustrezno poučen o varnem delu. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da pri zahtevi in prepovedi, da se pred posegom v stroj le-ta ustavi, ne gre za posebno znanje, ampak osnovo iz varstva pri delu, opozorila glede tega pa so na samem stroju in ob tipkah, ki so nameščene na dveh mestih pri stroju, zato izvedba tega dokaza ni bila potrebna.

10.Za potrebe izdelave mnenja glede vprašanja dovoljenosti uporabe stroja za sipanje betona v kiblo je tožnik zahteval, da prva toženka predloži celotna navodila o ravnanju s strojem. Prva toženka je po tožnikovem pozivu v vlogi z dne 6. 5. 2024 (ponovno) predložila navodila o uporabi stroja, tožnik pa po tem ni zatrjeval, da so obstajala še druga navodila. Poleg tega je izvedenec za izdelavo mnenja o ustreznosti uporabe stroja za sipanje betona in varnem delu s strojem imel dovolj podatkov, zato izvedba dodatnih dokazov ni bila potrebna, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje.

11.Pritožbeno vztrajanje, da tožnik ni bil zdravstveno usposobljen za delo, ker ni izpolnjeval posebnih zdravstvenih zahtev za delovno mesto, kot izhaja iz zdravniškega spričevala z dne 22. 11. 2017, je neutemeljeno. Sodišče prve stopnje se je opredelilo do tega ugovora v 10. točki. Ugotovilo je, da je tožnik imel veljavno zdravniško spričevalo z dne 28. 11. 2018, s čimer se je opredelilo do neutemeljenih navedb tožnika, da iz spričevala z dne 22. 11. 2017 izhaja, da ne izpolnjuje posebnih zahtev za delovno mesto delavec v proizvodnji betonskih izdelkov in viličarist. Ker je zdravnik medicine dela dne 28. 11. 2018 ugotovil, da tožnik izpolnjuje posebne zdravstvene zahteve za opravljanje dela, predložitev izjave o oceni tveganja za ugotovitev posebnih zdravstvenih zahtev ni bila potrebna.

12.Sodišče prve stopnje je vpogledalo tudi v listine, ki so bile priloga policijskega poročila (listine od A 83 do A 100) ter jih upoštevalo pri sprejemu odločitve, kljub pomotnemu zapisu, da tožnik teh listin ni predložil. Zaradi napačnega zapisa, da tožnik ni predložil prilog policijskega poročila, ni podana kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Protispisnost je podana, če sodišče napačno povzame listinsko gradivo, na katerega opre svojo odločitev glede pravno odločilnih dejstev, do česar v tej zadevi ni prišlo. Tožnik je predložil listine, ki so bile priloga policijskega poročila ob ogledu kraja delovne nesreče, pri čemer je uveljavljal, da so ugotovitve, da prva toženka za nesrečo ni odgovorna, nepravilne. Sodišče prve stopnje je samo ugotavljalo, kako je prišlo do nesreče, ali je podana odgovornost prve in druge toženke, in ni izhajalo iz zaključkov policije, ampak iz dokazov, ki jih je izvedlo samo.

13.Sodišče prve stopnje utemeljeno ni zaslišalo A. A., ki je vodil inšpekcijski postopek glede delovne nesreče. Tožnik je na prvem naroku za glavno obravnavo, ko je predlagal zaslišanje navedene priče, navedel le, da je slednji izvajal ogled in izdelal poročilo. Kaj je inšpektor ugotovil, izhaja iz predloženega poročila, zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo ta dokazni predlog. Pritožbene navedbe, da je inšpektor napisal zapisnik brez tožnikove navzočnosti in z njim govoril v slovenščini, tega ne spremenijo. Kot pojasnjeno je sodišče prve stopnje samo ugotavljalo, kako in zakaj je prišlo do nesreče, zato ni bilo potrebno zaslišati inšpektorja, da bi pojasnil, kakšne so bile njegove ugotovitve, kaj mu je povedal tožnik in to, da je z njim govoril v slovenščini.

14.Sodišče prve stopnje je utemeljeno zavrnilo tudi dokazni predlog s postavitvijo izvedenca grafološke stroke. Tožnik je zatrjeval, da ni podpisal izjave, da je seznanjen z oceno tveganja, pogoji dela in pravicami ter obveznostmi iz delovnega razmerja z dne 1. 3. 2017, vendar slednje ni odločilno. Ključno je, da je tožnik vedel, da ne sme posegati v stroj oziroma čistiti tekočega traku, ko stroj obratuje, zato ni bilo potrebno ugotavljati, ali je podpis na izjavi tožnikov.

Sodišče prve stopnje je s pomočjo izvedenca iz varstva pri delu ugotavljalo, ali je bil sporni stroj na dan nesreče pravilno uporabljen s strani B. B., ki je trak iz pozicije za izdelavo betonskih cevi prestavil v pozicijo za sipanje betona v kiblo, kot tudi glede vprašanja varne organizacije dela. Sodni izvedenec je odgovoril na vsa zastavljena vprašanja in svoje mnenje ustrezno obrazložil, zato je sodišče prve stopnje utemeljeno sprejelo izvedensko mnenje in zavrnilo predlog za postavitev izvedenca strojne stroke. Izvedenec iz varstva pri delu je imel ustrezno znanje glede delovanja stroja, da je lahko odgovoril na vsa relevantna vprašanja. V ustni dopolnitvi mnenja se je opredelil do pripomb tožnika, zato ni bilo potrebno, da bi se postavil nov izvedenec, ne s področja varstva pri delu ne s področja strojne stroke.

Iz izpodbijane sodbe izhaja, da za delo s strojem za izdelavo betonskih cevi ni bilo potrebnih več delavcev. Izvedenec iz varstva pri delu je pojasnil, da je za delo na spornem stroju v avtomatiziranem načinu delovanja zadostoval en delavec, kot tudi, da je B. B. lahko spremenil pozicijo traku in stroj uporabil za sipanje betona. Takšen način uporabe spornega stroja je bil dovoljen in ni spremenil avtomatiziranega načina delovanja. Izvedenec je ustrezno obrazložil, da simulacija avtomatiziranega delovanja z več saržami ne bi pripomogla k dodatnim odgovorom, saj je edina razlika pri delovanju stroja s saržami in brez v obremenitvi traku, zaradi tega pa stroj ni deloval drugače, prav tako se ga je dalo ustaviti. Tožnik zato neutemeljeno vztraja, da se izvedenec ni dovolj opredelil do avtomatiziranega načina delovanja, posega v to delovanje in da bi moral izvesti simulacijo delovanja z več saržami, da bi se ugotovilo, kaj je tožnik dejansko storil oziroma izklopil.

Tožnik s ponavljanjem navedb, da je stroj zaustavil, vendar je zaradi posega B. B. v avtomatizirano delovanje tekoči trak naredil še dva obrata, ne uspe omajati pravilnega dokaznega zaključka sodišča prve stopnje, da stroja ni ustavil, zaradi česar je prišlo do nesreče. Zaključek med drugim temelji na jasni in nedvoumni ugotovitvi izvedenca iz varstva pri delu, da če bi tožnik ugasnil avtomatizirano delovanje, stroj ne bi naredil še dveh obratov, ko je bil v bližini transportnega traku. Če bi tožnik ugasnil avtomatizirano delovanje, bi se stroj zagotovo ustavil v 3,5 sekundah in ne bi prišlo do nezgode, saj bi tožnik potreboval minimalno 20 sekund, da bi prišel od prostora, kjer so bile komande za izklop, do transportnega traku. Do nesreče tako ni prišlo, ker je B. B. stroj za izdelavo betonskih cevi uporabil za sipanje betona v kiblo, pri čemer se je transportni trak umazal, ampak zato, ker tožnik pred čiščenjem traku stroja ni ugasnil, čeprav bi ga moral.

Izvedenec je dopustil možnost, da je lahko tožnik stroj ustavil, ko ga je čistil, nekdo drug pa ga je ponovno prižgal, vendar je sodišče prve stopnje ugotovilo, da do tega ni prišlo. Sodišče prve stopnje je pojasnilo, da je izpoved tožnika glede tega, ali je stroj izklopil ali ne, neprepričljiva. Tožnik je bil negotov in je izpovedoval o ostalih okoliščinah, poleg tega je ob pregledu v UKC D. dne 7. 9. 2019 izjavil, da se je nesreča zgodila ob delujočem stroju. Pritožba te prepričljive in argumentirane dokazne ocene sodišča prve stopnje s prepisovanjem pripomb na izvedensko mnenje z dne 11. 3. 2025 ni uspela omajati.

Neutemeljeno je tudi pritožbeno vztrajanje, da tožnik ni bil usposobljen za ustavitev stroja v primeru takšne izredne situacije, ko se je umazal transportni trak pri sipanju betona v kiblo. Izvedenec je pojasnil, da je tožnik moral pred vsakim čiščenjem stroja le-tega ustaviti in je tudi vedel, kako se ga ustavi. Sodišče prve stopnje je po zaslišanju delavcev prve toženke E. E., F. F. in G. G. ugotovilo, da so vsi vedeli, da se lahko stroj čisti šele, ko je ustavljen. Prav tako so vsi, tudi G. G., ki ni pogosto delal na spornem stroju, znali stroj ustaviti. Tudi tožnik je zaslišan povedal, da je pred tem stroj vedno čistil oziroma podmazoval trak, ko je bil stroj ugasnjen, torej je s tem pravilom zagotovo bil seznanjen, tudi sicer pa je splošno znano dejstvo, da se v stroj, ki obratuje, ne sme posegati. Iz izpodbijane sodbe nadalje izhaja, da so bila na stroju opozorila, na vsaj dveh mestih pa tudi tipke, s katerimi se je stroj zaustavil, tožnik pa je bil izkušeni delavec, zato se pritožbeno sodišče strinja tudi z zaključkom, da je tožnik vedel, kako se mora stroj ustaviti. Izvedenec je v svojem mnenju izrazil dvom v izpoved tožnika, da ni znal ustaviti linije oziroma stroja, vendar s tem ni posegel v vlogo sodnika, saj je dokazni zaključek o neverodostojnosti tožnikovih tovrstnih navedb sprejelo sodišče prve stopnje na podlagi vseh izvedenih dokazov in ne izvedenec.

Sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo ugovor tožnika, da prva toženka ni zagotovila ustreznega nadzora nad delom, ker naj bi šlo za izredno situacijo. Ugotovljeno je bilo, da B. B. tožniku ni naročil, da mora očistiti beton s tekočega traku med obratovanjem stroja, kot tudi, da se stroj nikoli ni čistil med obratovanjem. Tožnik je bil izkušen delavec, zato ni bilo potrebno, da bi nekdo ves čas stal zraven in nadziral njegovo delo. Ravnanje tožnika je bilo tudi po oceni pritožbenega sodišča nepričakovano in nepredvidljivo. Zaposleni pri prvi toženki so potrdili, da se stroja ni čistilo med obratovanjem. G. G. je sicer izpovedal, da je sam že čistil trak med obratovanjem, vendar ni izpovedal, da bi bila to praksa. Pojasnil je tudi, da ko je to storil, ga ni nihče videl, prav tako je potrdil, da je vedel, da med obratovanjem ne sme posegati v stroj, s čimer je potrdil navedbe toženk in izpovedi ostalih zaposlenih, da se čiščenje ni izvajalo med obratovanjem stroja. Tudi tožnik je zaslišan povedal, da stroja še nikoli ni čistil med obratovanjem in ni znal pojasniti, zakaj ni ustavil stroja, preden je pričel s čiščenjem. Prva toženka torej ni dopuščala čiščenja stroja med obratovanjem. To ni bila stalna praksa, zato tudi ni mogla pričakovati, da bo tožnik splezal po lestvi do transportnega traku in valjev ter pričel s čiščenjem med obratovanjem stroja.

Ker je do nesreče prišlo izključno zaradi neupoštevanja jasnih navodil, da je potrebno stroj pred čiščenjem ustaviti, se sodišče prve stopnje utemeljeno ni opredeljevalo do ustreznosti lestve in pripomočkov za čiščenje. Pri tem pa velja izpostaviti, da izvedenec ni potrdil, da bi bila lestev v vzročni zvezi z nastankom škode, čeprav je ugotovil, da bi bilo primerneje, da bi bil na voljo stojni podest. Stroj je bil tudi ustrezno opremljen z navodili za varno delo, opozorili pred posegi v stroj med obratovanjem, tipke za ustavitev stroja so bile tako v operativni kabini kot na mešalcu in ni bilo ugotovljeno, da bi bile nepravilno nameščene. Valji tekočega traku sicer niso bili zaščiteni, vendar kot je pojasnil izvedenec, to niti ni bilo potrebno, saj so se nahajali na višini treh metrov, poleg tega ni bilo ne dovoljeno ne predvideno, da se delavci gibljejo v njihovi bližini med obratovanjem stroja.

Pritožbeno sodišče se strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da ni podana ne krivdna ne objektivna odgovornost. Čeprav je do poškodbe tožnika prišlo, ko je bil na lestvi na višini cca 3 metrov od tal, nesreča ni posledica višine. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da sporni stroj ne predstavlja nevarne stvari. Nedelujoči stroj ni nevarna stvar, to je stvar iz katere izvira večja škodna nevarnost za okolico (drugi odstavek 131. člena Obligacijskega zakonika - OZ), čiščenje stroja pa ne predstavlja nevarne dejavnosti. Do delovne nesreče ni prišlo zaradi škode, ki bi jo povzročil stroj med obratovanjem, zaradi dela v hrupu in prahu, zaradi tempa delovanja stroja, ampak zaradi neupoštevanja navodil o čiščenju, saj tožnik stroja predhodno ni ustavil. Če bi tožnik stroj ustavil, do nesreče ne bi prišlo, kot je to pojasnil tudi izvedenec, ki ni potrdil, da je sporni stroj nevaren. Povedal je, da so stroji v proizvodnji običajno nevarni, da pa bi moral opraviti dodatne raziskave, da bi se lahko opredelil do nevarnosti spornega stroja. Slednje pa ni bilo potrebno, saj do nesreče ni prišlo zaradi nevarnosti, ki jo predstavlja obratovanje stroja za izdelavo betonskih cevi, ampak nepravilnega ravnanja tožnika, ki stroja pred čiščenjem ni ustavil.

Tudi če bi se stroj za izdelavo betonskih cevi štel za nevarno stvar, pa je odgovornost prve toženke (in s tem druge toženke) v celoti izključena na podlagi prvega odstavka 153. člena OZ, tožnik pa se neutemeljeno sklicuje na odločitev v zadevi VSK I Cp 395/2007. Pri prvi toženki ni bila vzpostavljena niti dopuščena praksa čiščenja tekočega traku stroja za izdelavo betonskih cevi med obratovanjem stroja. To je bilo prepovedano, s čimer so bili seznanjeni vsi zaposleni, tudi tožnik. Prva toženka tako ni mogla pričakovati, da bo tožnik splezal po lestvi na višino treh metrov in pričel s čiščenjem tekočega traku ne da bi predhodno stroj ustavil in se prepričal, da je stroj ustavljen. Valji tekočega traku, ki so potegnili rokav tožnikove leve roke, niso bili zaščiteni, ker so se nahajali na višini treh metrov, kar pomeni, da zadrževanje v njihovi bližini niti ni bilo možno, tudi izvedenec pa je pojasnil, da posebna zaščita ni bila potrebna, zato so neutemeljene pritožbene navedbe o nevarni organizaciji delovnega procesa.

Sodišče prve stopnje je glede na navedeno pravilno zavrnilo odškodninski zahtevek tožnika in mu naložilo, da prvi in drugi toženki povrne stroške postopka. Prva toženka pa utemeljeno opozarja, da je sodišče napačno izračunalo vrednost priznanih točk, prav tako ji zmotno ni priznalo urnine v višini 200 točk za dva naroka. Narok za glavno obravnavo dne 23. 6. 2024 je trajal od 9.00 do 11.50 ure, narok za glavno obravnavo dne 20. 11. 2024 pa od 10.00 do 12.45 ure, kar pomeni, da prvi toženki za vsakega od narokov na podlagi prvega odstavka 6. člena Odvetniške tarife (OT) pripada urnina v višini 200 točk, torej skupaj 400 točk. Sodišče prve stopnje je prvi toženki priznalo 200 točk le za enega od narokov. Napisalo je sicer, da gre za stroške odsotnosti iz pisarne po četrtem odstavku 6. člena OT, vendar slednjih prva toženka niti ni priglasila, zato gre za očitno pisno pomoto in gre za stroške urnine po prvem odstavku 6. člena OT. Pritožbeno sodišče ji je zato priznalo še 200 točk za urnino. Prvi toženki na podlagi 4. točke tar. št. 21 OT pripada tudi 700 točk za ogled, ki ga je opravil izvedenec in na katerem je bila prisotna pooblaščenka prve toženke. Skupaj tako pripada prvi toženki 10.200 točk iz naslova vloženih vlog, zastopanja na narokih in ogledu. Upoštevajoč novo višino pripadajočih točk, pripadajo prvi toženki materialni stroški v višini 112 točk (tretji odstavek 11. člena OT). Odvetniški stroški prve toženke na prvi stopnji tako znašajo 10.312 točk, kar ob vrednosti točke 0,60 EUR in 22 % DDV-ju znaša skupaj 7.548,38 EUR. Poleg navedenih stroškov prvi toženki pripadajo še stroški prihoda stranke na narok 10,43 EUR, kar pomeni, da mora tožnik prvi toženki iz naslova stroškov postopka na prvi stopnji povrniti skupaj 7.558,81 EUR.

Ker je sodišče prve stopnje zmotno odmerilo stroške postopka prve toženke, je pritožbeno sodišče njeni pritožbi delno ugodilo in spremenilo izpodbijano sodbo v II. točki izreka tako, da se znesek stroškov, ki jih mora tožnik povrniti prvi toženki, zviša na 7.558,81 EUR (5. alineja 358. člena ZPP). V preostalem delu pa je kot neutemeljeno zavrnilo pritožbo prve toženke in v celoti pritožbo tožnika (353. člen ZPP) ter potrdilo nespremenjeni del sodbe sodišče prve stopnje.

Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje stroške pritožbe, prav tako krije prva toženka sama svoje stroške odgovora na pritožbo, saj ni pripomogel k odločitvi (prvi odstavek 154. in 155. člena ZPP v povezavi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Ker pa je prva toženka s pritožbo delno uspela, od dodatno zahtevanih 950,69 EUR stroškov ji je bilo priznanih 813,25 EUR, kar pomeni 84 % uspeh, ji mora tožnik povrniti 84 % stroškov pritožbe, svoje stroške odgovora na pritožbo pa krije sam. Pritožbeno sodišče je prvi toženki skladno s prvim odstavkom 155. člena ZPP in OT priznalo stroške za sestavo pritožbe v višini 250 točk in materialne stroške v višini 5 točk, skupaj 255 točk. Upoštevajoč vrednost odvetniške točke (o,60 EUR) in 22 % DDV znašajo stroški prve toženke 186,66 EUR. Glede na 84 % uspeh mora tožnik prvi toženki povrniti stroške pritožbe v znesku 156,79 EUR.

-------------------------------

1Prim. VSRS sodba VIII Ips 9/2017 z dne 21. 11. 2017, VSRS sodba II Ips 362/2017 z dne 20. 9. 2018. Pritožba se posledično neutemeljeno sklicuje na odločitev v starejši zadevi VSRS sklep II Ips 291/2013 z dne 3. 7. 2014.

2Prim. sodbo VSRS VIII Ips 212/2010 z dne 2. 4. 2012, kjer je bil delodajalec kot imetnik nevarne stvari, verižnega transporterja, v celoti prost objektivne odgovornosti zaradi kršitve delavca, ki je vedel, da ne sme vstopati v transporter med njegovim delovanjem, kljub temu pa je to pravilo kršil.

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 131, 131/2, 153, 153/1

Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 214, 214/1, 339, 339/2, 339/2-15, 358, 358-5

Podzakonski akti / Vsi drugi akti

Odvetniška tarifa (2015) - člen 6, 6/1, 6/4, 11, 11/3

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.