Jedro

Umik predloga je izjava volje, podana v postopku pri sodišču, ne pa pogodba. OZ sankcijo ničnosti določa le za pogodbe, ki nasprotujejo ustavi, prisilnim predpisom ali moralnim načelom. Izjava volje ne more povzročiti ničnosti. Pri podani izjavi volje je za presojo sodišča, ali jo bo upoštevalo ali ne, pomembno zgolj to, ali zakon tako izjavo volje sploh dopušča in ali je to izjavo podala upravičena oseba. Nikakor pa ne presoja smotrnosti te izjave.

Pri umiku predloga ne more iti za nedovoljeno razpolaganje, saj umik ni razpolaganje z zahtevkom, ki bi ga imel zakon v mislih pri tej prepovedi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ustavilo postopek prisilne poravnave in nad dolžnikom začelo stečajni postopek (1. točka izreka), odločilo, da v postopku prisilne poravnave imenovani upravitelj T. nadaljuje z delom kot upravitelj v stečajnem postopku in ugotovilo prek katere pravnoorganizacijske oblike opravlja svoje naloge in pristojnosti (2. točka izreka), odločilo je še, da se predujem za kritje začetnih stroškov stečajnega postopka v višini 3.434,50 EUR krije iz založenega predujma za kritje stroškov prisilne poravnave (4. točka izreka, pri čemer sklep ne vsebuje 3. točke izreka). V obrazložitvi je glede 1. točke izreka navedlo, da je dolžnik umaknil predlog za začetek postopka, zato je odločilo v skladu z 2. odstavkom 149. člena ZFPPIPP.

2. Zoper navedeni sklep se je upnik pravočasno pritožil. Navaja, da je tako upnik kot tudi družbenik dolžnika. Sodišče v izpodbijanem sklepu ni navedlo, kdaj je dolžnik umaknil predlog za začetek postopka prisilne poravnave, niti ni navedlo, na kakšen način je to storil oziroma kdo je dolžnika pri tem zastopal. T. B. je dolžnika zastopal do 11.2.2013, pritožnik pa do 24.1.2013. Dolžnik ima terjatev do A. in T. B. v višini 540.558,59 EUR na dan 25.2.2013 (kupnina za nepremičnine v višini 490.000,00 EUR z zamudnimi obrestmi). Družbeniki dolžnika T. in A. B., R. F. (pritožnik), M. J. in A. G. so 21.6.2012 sklenili dogovor o oddelitvi družbe P. d.o.o., s katerim so oddelili del dolžnika (trgovsko dejavnost), vpisana je bila družba T. d.o.o., katere družbeniki so postali vsi družbeniki dolžnika, T. B. pa je bil imenovan za njenega direktorja; pri tem so bile na novo družbo prenesene obveznosti do prevzetih delavcev v višini 111.609,93 EUR, ki pa jih je dejansko plačal dolžnik, zato ima to terjatev do T. d.o.o.. Poleg tega ima dolžnik še terjatev do T. iz naslova dobavljenih pekarskih izdelkov v višini 200.000,00 EUR. Skupaj ima tako dolžnik terjatve, ki presegajo 850.000,00 EUR. Ta sredstva pa bi zadostovala, da stečaj ne bi bil potreben, s potrditvijo prisilne poravnave pa bi bili upnikom tudi zagotovljeni boljši pogoji poplačila kot v stečajnem postopku. Plačila v višini preko 850.000,00 EUR bi dolžniku zagotovila zadostno likvidnost, da bi normalno posloval in dosegel potrditev in izpolnitev predlagane prisilne poravnave, kar naj oceni izvedenec, ki naj poda mnenje tudi o tem, ali je bil umik predloga za začetek prisilne poravnave ekonomsko upravičen in smiseln. T. B., ki je umaknil predlog, bi moral skupaj s povezanimi osebami dolžniku plačati že zapadle obveznosti, ki presegajo 850.000,00 EUR. Po 1. odstavku 263. člena ZGD-1 je bil dolžen ravnati v dobro dolžnika s skrbnostjo vestnega in poštenega gospodarstvenika, kar ni upošteval pri umiku predloga. S tem je zgolj zlorabil formalno pravico, ki jo ima po ZFPPIPP, saj ni ravnal v dobro dolžnika, temveč v korist sebe in svoje žene ter družbe T. B. d.o.o. Pravice do umika predloga tako ni izvrševal v skladu z njenim namenom, temveč z očitnim namenom škodovati drugemu – dolžniku (3. odstavek 7. člena OZ), saj so on in z njim povezane osebe dolžniki insolventnega dolžnika. Tako je ravnal v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja (1. odstavek 5. člena OZ) in v nasprotju z načelom prepovedi zlorabe pravic iz 7. člena OZ, zato umik nasprotuje prisilnim predpisom (5. in 7. členu OZ) in moralnim načelom in je v skladu s 86. členom OZ ničen. Pri tem so razlogi za umik tudi bistveni za oceno, ali je ravnal v nasprotju s prisilnimi predpisi in moralnimi načeli in ali je posledično umik ničen. Predlagal je, naj sodišče prve stopnje opravi glavno obravnavo, dopusti in izvede predlagane dokaze ter izpodbijani sklep nadomesti tako, da ga razveljavi, podrejeno pa je predlagal, naj to stori višje sodišče. 3. Pritožba ni utemeljena.

4. Sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu ni bilo dolžno navesti, kdaj je dolžnik umaknil predlog za začetek postopka prisilne poravnave, na kakšen način je dolžnik to storil oziroma kdo je dolžnika pri tem zastopal. V primeru pomislekov o pravilnosti te vloge je imel pritožnik vsekakor možnost vpogleda v spis, pri čemer pa je tudi zastopan po odvetniku, ki ima možnost neposrednega vpogleda v elektronski spis. Iz umika predloga (r. št. 248 spisa) pa je jasno razvidno, da je bil ta vložen neposredno na sodišču dne 7.2.2013, vlogo je podal dolžnik, zastopan po direktorju T. B., za katerega tudi pritožnik navaja, da je bil v tistem času direktor dolžnika in zato tudi upravičen dati takšno vlogo.

5. Pritožnik se sklicuje na to, da je umik predloga za začetek prisilne poravnave ničen, ker naj bi nasprotoval prisilnim predpisom in morali, nadaljevati bi se moral postopek prisilne poravnave. Dejstva, ki jih v zvezi s tem navaja pritožnik, se nanašajo na razmerje med direktorjem dolžnika in družbeniki, teh vprašanj pa v insolvenčnem postopku ni mogoče reševati. Pri tem pa pritožnik ne upošteva, da je umik predloga izjava volje, podana v postopku pri sodišču, ne pa pogodba. Obligacijski zakonik (v nadaljevanju OZ) v 86. členu, na katerega se sklicuje pritožnik, sankcijo ničnosti določa le za pogodbe, ki nasprotujejo ustavi, prisilnim predpisom ali moralnim načelom. Izjava volje ne more povzročiti ničnosti (še pri sklenitvi pogodb napaka volje povzroči le izpodbojnost posla, ne pa tudi njegove ničnosti – primerjaj 45., 46. in 49. člen OZ). Pri podani izjavi volje je za presojo sodišča, ali jo bo upoštevalo ali ne, pomembno zgolj to, ali zakon tako izjavo volje sploh dopušča in ali je to izjavo podala upravičena oseba. Nikakor pa ne presoja smotrnosti te izjave. Ob ugotovitvi, da 149. člen Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP) celo izrecno dopušča umik predloga za začetek postopka prisilne poravnave in določa tudi posledice izjave take volje, in ob ugotovitvi, da je izjavo o umiku podala upravičena oseba – direktor insolventnega dolžnika, je tako izjavo sodišče dolžno upoštevati. Res 3. člen Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP, pri čemer se določila ZPP uporabljajo na podlagi 1. odstavka 121. člena ZFPPIPP) določa, da lahko stranke prosto razpolagajo z zahtevki, ki so jih postavile v postopku, sodišče pa ne prizna le razpolaganja strank, ki nasprotuje prisilnim predpisom ali moralnim pravilom. Pri umiku predloga ne more iti za tako nedovoljeno razpolaganje, saj umik ni razpolaganje z zahtevkom, ki bi ga imel zakon v mislih pri tej prepovedi. Namen te procesne omejitve je namreč v tem, da se strankam onemogoči, da bi s procesnimi sredstvi dosegle učinek, ki ga s poslom materialnega prava ne morejo doseči. Tako iz gramatikalne kot namenske razlage zakona izhaja, da taka nedovoljena razpolaganja lahko predstavljajo le odpoved zahtevku, pripoznava zahtevka in poravnava, ne pa umik. Tako tudi Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 1. knjiga, stran 44-47 (Založba Uradni list Republike Slovenije in GV Založba, 2005).

6. Opozoriti je tudi potrebno, da insolventnega dolžnika ni mogoče prisiliti, da izpelje vsa dejanja, ki vodijo k potrditvi prisilne poravnave, če tega noče, brez njega pa tega nikakor ni mogoče doseči. Če se je dolžnik (po svojem zakonitem zastopniku) odločil, da tega postopka ne bo izpeljal, je to s stališča insolvenčnega postopka njegova avtonomna odločitev, ki jo je treba upoštevati.

7. Sodišče prve stopnje je tako pravilno upoštevalo umik predloga za začetek postopka prisilne poravnave, ki ga je podal direktor insolventnega dolžnika. Posledica umika predloga pa je, da se nad dolžnikom začne stečajni postopek (2. odstavek 149. člena ZFPPIPP), pri čemer je direktor dolžnika to v izjavi o umiku celo izrecno predlagal. Da bi dolžnik že izven postopka prisilne poravnave odpravil vzroke insolventnosti (v teh primerih se zaradi umika predloga za začetek postopka prisilne poravnave ne začne stečajni postopek – primerjaj 3. in 4. odstavek 149. člena ZFPPIPP), pa pritožnik niti ne trdi, iz navedb v pritožbi pa to tudi ne izhaja niti smiselno. Razlogi, ki jih v obrazložitev pritožbe navaja pritožnik, so razlogi, zaradi katerih bi lahko pritožnik kot družbenik nastopil proti upravi oziroma direktorju družbe, na primer v odškodninski tožbi, nikakor pa niso razlogi, s katerimi bi bilo mogoče izpodbiti sklep sodišča prve stopnje o začetku stečajnega postopka zaradi umika predloga za začetek postopka prisilne poravnave.

8. Odločitev sodišča prve stopnje je tako pravilna, zato je višje sodišče ob ugotovitvi, da sodišče prve stopnje tudi ni naredilo nobene kršitve, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti (350. člen Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP, v zvezi s 366. členom ZPP), pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (128. člen ZFPPIPP).