Jedro

Ker toženec ni imel sklenjenega obveznega zavarovanja za svoje vozilo, ni imel statusa zavarovanca. Zato prvo sodišče utemeljeno ni upoštevalo limita iz 6. odstavka 7. člena ZOZP.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da ostane sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 99999/2008 z dne 19.11.2008 v veljavi v prvem odstavku izreka za glavnico 69.623,81 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3.12.2008 do plačila (I. točka izreka), tožencu pa je naložilo plačilo pravdnih stroškov tožnice v znesku 4.440,20 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje toženec, ki uveljavlja vse pritožbene razloge iz 338. člena ZPP in predlaga, da pritožbeno sodišče razveljavi izpodbijano sodbo in vrne zadevo prvemu sodišču v novo sojenje, podrejeno pa, da sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne. Navaja, da je napačno stališče prvega sodišča o temelju tožbenega zahtevka. Oškodovanec je upravljal kolo z motorjem s hitrostjo, ki je bila manjša od polovične hitrosti glede na tisto, ki je najvišja dovoljena, do prometne nesreče pa je prišlo na cesti, na kateri je hitrost omejena na 90 km/h. Po 30. členu ZVCP-1 je moral voznik vozila, katerega hitrost je bila za več kot polovico nižja od največje dovoljene hitrosti na cesti, vklopiti varnostne utripalke. Oškodovanec varnostnih utripalk ni vklopil, saj je izpovedal, da na kolesu z motorjem to niti ni bilo mogoče. Mnenje izvedenca, da bi morala biti cesta opremljena z ustreznim prometnim znakom, ki bi udeležencem prometu, ki ne morejo prižgati vseh štirih varnostnih utripalk, prepovedal vožnjo po taki cesti, ni v skladu s 30. členom ZVCP-1. Če vozilo nima možnosti vklopa vseh štirih utripalk, se voznik takšnega vozila ne bi smel udeleževati prometa na takšni cesti. Prvo sodišče bi zato moralo ugotoviti, da se oškodovanec s takim vozilom na cesti, na kateri je prišlo do prometne nesreče, sploh ne bi smel voziti. Zato je napačen zaključek sodišča o odsotnosti prispevka voznika kolesa z motorjem k prometni nesreči. Glede soprispevka oškodovanca je prvo sodišče napačno sklepalo tudi glede položaja kolesa z motorjem na cestišču v trenutku trka. Izvedenec je pojasnil, da naj bi se kolesarji in kolesa z motorjem gibali vsaj 0,5 m od roba ceste, oškodovanec pa je upravljal kolo z motorjem na razdalji 1,4 m od desnega roba vozišča. Ni mogoče pritrditi sodišču prve stopnje, da je bila takšna vožnja skladna s pravili cestnega prometa. Pravilen bi bil zaključek, da toženec ni mogel in moral pričakovati, da se bo prek sredine njegovega voznega pasu proti sredinski črti celotnega vozišča, torej nepravilno in z bistveno prenizko hitrostjo, peljalo kolo z motorjem. Sodišče bi zato moralo ugotoviti, da je nastali škodni dogodek izključno posledica ravnanja voznika kolesa z motorjem. V postopku je bilo sporno tudi vprašanje, ali sta oškodovanca v trenutku trka nosila ustrezni čeladi. Zaključek sodišča, da sta oškodovanca uporabljala ustrezni čeladi, je nepravilen. Oškodovanec je nosil čelado rdeče barve, enako je zase izpovedala tudi oškodovanka. Ker je iz fotografij razvidno, da sta bili na kraju dogodka najdeni dve čeladi, in sicer rdeča in pisana, je jasno, da oškodovanca nista govorila resnice, to pa zato, ker nista imela nameščenih čelad. Toženec graja tudi ugotovitev, da bi lahko reagiral na nevarnost, če ne bi vozil z večjo hitrostjo od dovoljene, saj naj bi bil od mesta trčenja oddaljen okoli 58 m. Iz izpovedi oškodovanca izhaja, da je bilo kolo z motorjem na cesti približno 15 – 20 m, ko je prišlo do trka. Predpostavka o oddaljenosti 58 m, kolikor naj bi toženec lahko pred trkom zagledal kolo z motorjem, je v nasprotju z izpovedbama oškodovanca in toženca. Izvedenec je izhajal iz oddaljenosti od priključne ceste do mesta trčenja, vendar tekom postopka nihče ni zatrjeval, da sta oškodovanca pripeljala na glavno cesto prav s stranske ceste, ki jo omenja izvedenec. Izvedenec je pojasnil, da bi toženec imel zgolj 2,7 sekunde časa, da bi kolo z motorjem lahko zaznal, kar bi mu omogočilo zgolj spremembo smeri vožnje, ne pa tudi ustavitve vozila, niti ob hitrosti 90 km/h, če bi oškodovanec vozil kolo z motorjem s hitrostjo 20 km/h in bi bil na cesti res šele 15 m. Ob izpovedbi oškodovanca, da je bil na cesti vsega 15 m, enako pa sta izpovedala tudi oškodovanka in toženec, je nerazumljivo, zakaj sodišče in izvedenec tega podatka nista upoštevala. Izvedenec je tudi izpovedal, da bi bile posledice pri oškodovancih manjše, če bi voznik kolesa z motorjem vozil bližje desnemu robu cestišča, tega dela izvedenčevega mnenja pa sodišče ni upoštevalo in tega tudi ni pojasnilo. V času prometne nesreče je bila višina regresa skladno s 7. členom ZOZP omejena na 2 milijona SIT, česar sodišče ni upoštevalo, zato je zmotno uporabilo materialno pravo. Toženec je uveljavljal zastaranje dela tožbenega zahtevka. Prvo sodišče je zavzelo stališče, da zahtevek ni zastaran, ker je treba upoštevati 5-letni rok, kar je materialnopravno zmotno. Tožeča stranka se je glede višine odškodnine sklicevala na odškodninska zahtevka oškodovancev, pri čemer je ta zahtevka in zdravstveno dokumentacijo predlagala v dokazne namene, hkrati pa je navedla, da te listine povzema tudi v trditveno podlago. Ista listina ne more hkrati služiti kot trditvena podlaga in dokaz, na kar je toženec opozoril že v prvi pripravljalni vlogi. Prvo sodišče je napačno štelo, da so trditve tožeče stranke zadostne. Tožnica ni zadostila trditvenemu bremenu. Izplačilo odškodnine je bilo močno pretirano. Potrebno je upoštevati škodo, kakršno sta pred pravdo v odškodninskih zahtevkih uveljavljala oškodovanca, za katero škodo je oškodovancema tožnica izplačala odškodnino in kakšno škodo je v tem postopku ugotavljal izvedenec medicinske stroke. Če oškodovanca v svojem zahtevku nista zatrjevala določene škode, tožnica pa jima je odškodnino vseeno izplačala, povračila tako izplačane odškodnine ne more uveljavljati od toženca. Če tožnica ni izplačala oškodovancema odškodnine za določeno obliko škode, tega sodišče ne more priznati tožnici v „kvoto“ izplačane odškodnine. Toženec je opozoril, da naj bi bila oškodovancu izplačana odškodnina iz naslova sekundarnega strahu, za primarni strah pa mu odškodnina ni bila izplačana. Izvedenec dr. A. B. je ugotovil obstoj primarnega strahu, česar pa v tem postopku ni mogoče upoštevati. Odškodnina 1.669,00 EUR za sekundarni strah je znatno previsoka. Sodišče je presodilo, da je oškodovanec utrpel duševne bolečine zaradi skaženosti in štelo, da mu je bila upravičeno izplačana odškodnina 1.800,00 EUR, o tem pa se je izvedenec pred pravdo opredelil, da oškodovanec ni utrpel duševnih bolečin iz naslova skaženosti. Navedeni znesek je tudi znatno previsok za blago skaženost. Takšna je tudi odškodnina iz naslova telesnih bolečin v višini 16.686,00 EUR in odškodnina iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti v višini 15.231,00 EUR. Izvedenec pred pravdo je v svojem mnenju z dne 31.3.2007 ugotavljal drugačne posledice, kot jih je v odškodninskem zahtevku navedel oškodovanec. Ker se je odškodninski zahtevek razlikoval po svojih trditvah od izvedenskega mnenja, tožnica ne bi smela izplačati oškodovancu odškodnine za eventualno škodo, ki je oškodovanec niti ne zatrjuje, niti s tem ne zahteva izplačila odškodnine. Oškodovanec v svojem zahtevku ni zatrjeval, da je pri njem prišlo do porušenja duševnega ravnovesja. Sodišče pri odmeri odškodnine ni upoštevalo, da iz bolniških listov izhaja, da je bil oškodovanec nezaposlen in se torej za poklicno življenje ni mogel bati. Sodišče nepravilno ni upoštevalo izpovedi zaslišanih prič in oškodovanca, ki je izpovedal, da zmore tudi težja dela, npr. žaganje z motorno žago, zato so drugačne ugotovitve sodišča zmotne. Izvedenec pred pravdo ni ugotovil hudih bolečin pri oškodovanki, zato tožnica oškodovanki ni izplačala nobene odškodnine za hude bolečine. Izplačala je le odškodnino za 14 dni trajajoče bolečine srednje intenzivnosti in občasne blage bolečine v skupnem seštevku en mesec. Zato je izplačana odškodnina iz naslova telesnih bolečin v znesku 12.101,49 EUR močno pretirana. Tudi morebitne drugačne ugotovitve izvedenca dr. A. B. v tem postopku ne morejo rezultirati v priznanju višje odškodnine. Tožnica je priznala oškodovanki odškodnino za primarni strah, ki ga je ugotavljal izvedenec dr. J., v tem postopku pa je dr. A. B. ugotovil, da oškodovanka ni utrpela primarnega strahu. Zato ni pravilna odločitev sodišča, da ostane odškodnina enaka kljub neobstoju primarnega strahu. Odškodnina za sekundarni strah v višini 1.669,17 EUR močno presega standard pravične denarne odškodnine. Toženec ne soglaša z zaključkom sodišča, da je bila oškodovanki upravičeno izplačana odškodnina iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti v znesku 14.605,24 EUR, saj izvedenec dr. J. v svojem mnenju pred pravdo ne ugotavlja nobenih posledic, kot jih je zatrjevala oškodovanka. Tudi pri oškodovanki bi bilo upravičeno zgolj izplačilo odškodnine, če bi izvedenec ugotovil posledice, kot jih v svojem zahtevku navaja oškodovanka. V zvezi s posledicami v smislu omejitev pri rekreaciji je potrebno upoštevati izpoved oškodovanke, da se z rekreacijo ni ukvarjala, zato v tem pogledu ne more trpeti duševnih bolečin v primeru kakršnihkoli omejitev. Oškodovanka je izpovedovala zgolj to, da pozabi kakšno stvar, drugih posledic pa ni potrdila.

3. Tožnica ni odgovorila na vročeno pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Prvo sodišče je pravilno ugotovilo, da je toženec v celoti odgovoren za škodo, ki sta jo oškodovanca utrpela v prometni nesreči. Čeprav oškodovančevo kolo z motorjem ni imelo tehnične možnosti vklopa varnostnih utripalk oziroma smernikov (takšne opreme, tako kot noben drug skuter, ni imelo, bilo pa je registrirano in zavarovano), ta okoliščina z vidika določbe tretjega odstavka 27. člena ZVCP (v času prometne nesreče se ZVCP-1 še ni uporabljal) ni bila v vzročni zvezi z nastankom prometne nesreče, kot je materialnopravno pravilno smiselno štelo sodišče prve stopnje. Kot bistveno je ugotovilo, da je toženec tedaj vozil z neprilagojeno hitrostjo ter pod vplivom alkohola, zaradi česar ni mogel obvladovati vozila in je kljub zaviranju trčil v zadnjo stran oškodovančevega kolesa z motorjem, v posledici trčenja pa sta bili poškodovani dve osebi. Toženec je s tem storil kaznivo dejanje povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po prvem odstavku 325. člena KZ kot izhaja iz pravnomočne obsodilne sodbe I K 538/05 z dne 5.9.2005. Prvo sodišče je bilo glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti storilca vezano na to sodbo (14. člen ZPP), pri čemer je pravilno ugotovilo, da oškodovanca nista soodgovorna za nastalo škodo.

6. Iz izvedenskega mnenja dr. C. D. oziroma dejanskih ugotovitev prvega sodišča med drugim izhaja, da je do prometne nesreče prišlo ponoči (kar je terjalo od toženca, da bi temu prilagodil hitrost svoje vožnje), da je na kolesu z motorjem gorela zadnja pozicijska luč in je bilo zato to vozilo zaznavno za toženca na precej večji razdalji od tiste, ki so jo osvetljevale zasenčene luči toženčevega vozila, da je bila cesta na tistem predelu pregledna ter da bi toženec, če bi vozil z dolgimi lučmi, lahko zaznaval kolo z motorjem na razdalji 80 – 100 m tudi, če bi bilo neosvetljeno (iz dejanskih ugotovitev ne izhaja, da bi iz nasprotne smeri prihajalo kakšno vozilo, ki bi ga dolge luči lahko slepile). Počasi vozeče kolo z motorjem (skuter) v tistih okoliščinah ni moglo predstavljati ovire, ki je (zlasti v poletnem obdobju oziroma konec avgusta, ko se je zgodila prometna nesreča) ne bi bilo mogoče pričakovati na cesti, pri čemer je bila v obravnavanem primeru preglednost na cesti tako dobra, da je tožencu omogočala pravočasno znižanje hitrosti njegove vožnje in varno prehitevanje kolesa z motorjem. Tudi če je oškodovanec vozil zgolj s hitrostjo okoli 20 km/h, s tem v tistih razmerah ni prispeval k nevarni prometni situaciji. Ob visoki stopnji alkoholiziranosti je bil toženec nesposoben varno upravljati vozilo in se je zato podaljšal reakcijski čas, s tem pa tudi njegova reakcijska pot (kar je splošno znano in kar izhaja tudi iz osnovnih pravil logičnega sklepanja). Ob neprilagojeni hitrosti vožnje in predvsem vožnji pod vplivom alkohola toženec ni bil sposoben ustrezno reagirati v dani prometni situaciji in se izogniti trčenju s kolesom z motorjem.

7. Oškodovanec je vozil kolo z motorjem približno po sredini prometnega pasu. Če bi vozil na takšni oddaljenosti od desnega roba vozišča, kakršno kot pravilno zatrjuje pritožba (približno 0,5 m oziroma še kak centimeter več od desnega roba), bi glede na širino skuterja oziroma mopedista (več kot 60 cm) ter oddaljenostjo toženčevega vozila od desnega roba (približno 60 cm) prav tako prišlo do trčenja, pri čemer bi v tem primeru toženčevo vozilo zadelo kolo z motorjem s prednjim desnim delom, poškodbe obeh oškodovancev pa bi bile v tem primeru po ugotovitvah izvedenca dr. C. D. glede na navrženje oškodovancev na desni rob vetrobranskega stekla (namesto na njegovo sredino) v območje stebrička oziroma nosilca strehe še hujše zaradi močnejšega udarca v kovinski del vozila (namesto v mehkejše vetrobransko steklo). V tem primeru bi bila škoda oškodovancev kvečjemu večja, ne pa manjša. Oškodovancu cestnoprometni predpisi niso nalagali vožnje le 30 cm stran od desnega roba vozišča, na kar smiselno meri pritožba (za oškodovanca bi bila takšna vožnja celo nevarna, kot pravilno ocenjuje prvo sodišče), zato oškodovancu ni mogoče očitati soprispevka iz tega razloga.

8. Prvo sodišče je na podlagi izvedenih dokazov pravilno ugotovilo, da sta oškodovanca uporabljala čeladi. Izpovedbi oškodovancev, da sta nosila čeladi rdeče barve, ne odstopata od fotografij obeh čelad (na katerih je ena rdeče barve, druga pa ima vpadljive rdeče zvezde večje velikosti na temnejši podlagi) v tolikšni meri, da bi to lahko vzbudilo dvom v verodostojnost njunih izpovedb, zlasti ob dejstvu, da so policisti na kraju dogodka našli dve čeladi in da je izvedenec dr. C. D. s stopnjo gotovosti pojasnil, da sta oškodovanca uporabljala čeladi.

9. Toženec ne obrazloži trditve o „trhli“ predpostavki o oddaljenosti 58 m od mesta trčenja, v zvezi z reakcijo na nevarnost, zato pritožbeno sodišče nanjo ne odgovarja. Če bi okoliščina, da je oškodovanec pripeljal na glavno cesto s stranske ceste in da je na glavni cesti prevozil približno 15 m pred trčenjem, kakorkoli vplivala na vprašanje morebitne soodgovornosti oškodovanca, bi to dejstvo po pravilih o trditvenem in dokaznem bremenu moral zatrjevati le toženec, ki pa s tem v zvezi ni navajal ničesar. Nobenega pomena nima niti ugotovitev izvedenca, da bi ob oškodovančevi hitrosti 20 km/h in 15 m dolgi vožnji po glavni cesti pred trkom toženec imel najmanj 2,7 sekunde časa, da bi zaznal oškodovančevo kolo z motorjem, ker bi v tem času toženec lahko spremenil smer vožnje (in varno prehitel kolo z motorjem). Vozila mu do mesta trčenja tudi ne bi bilo treba ustaviti. Dovolj bi bilo, da bi zmanjšal svojo hitrost (preden bi trčil v kolo z motorjem) na približno 20 km/h, kolikor je (najmanj) vozil oškodovanec.

10. Ker toženec ni imel sklenjenega obveznega zavarovanja za svoje vozilo, ni imel statusa zavarovanca. Zato prvo sodišče utemeljeno ni upoštevalo limita iz 6. odstavka 7. člena ZOZP (41. člen tega zakona). Ugovor zastaranja je bil neutemeljen. Tudi v najugodnejšem primeru za toženca, 5-letni zastaralni rok, upoštevajoč ustrezne določbe KZ o zagroženi kazni za storjeno kaznivo dejanje in zastaranju kazenskega pregona (prvi odstavek 353. člena OZ), ob vložitvi tožbe ni bil prekoračen. Enako bi bilo tudi v primeru, če škoda ne bi bila povzročena s kaznivim dejanjem. Za povračilni zahtevek tožeče stranke proti tožencu kot odgovorni osebi bi tudi v tem primeru veljal 5-letni zastaralni rok (346. člen OZ).

11. Prvo sodišče je pravilno upoštevalo odškodninska zahtevka oškodovancev kot del trditvene podlage tožeče stranke, v skladu z njenimi navedbami v pripravljalni vlogi z dne 12.11.2010. Tožnica je med drugim navedla, kolikšno odškodnino je plačala in iz katerega naslova (postavk materialne in nematerialne škode). Predložila je tudi ustrezne dokazne listine, med njimi tudi izvensodni poravnavi in obračuna (likvidaciji) škod. Pomembno je, katere oblike škode sta oškodovanca uveljavljala in ali sta bila glede na obseg utrpljene škode upravičena do izplačila odškodnin, dogovorjenih v poravnavah s tožnico. Končni poravnavi med tožnico in oškodovancema sta v materialnopravnem pogledu rezultat popuščanj obeh udeleženih strani v sporu (1050. člen OZ). Zato izvedenski mnenji tožničinega izvedenca V. J. nista omejevali tožnice pri obravnavi odškodninskih zahtevkov oškodovancev, kot smiselno meni toženec, saj sta ji nudili zgolj izhodišče pri obravnavah odškodninskih zahtevkov in sklenitvi poravnav. Bistveno je, da je tožnica s predloženimi dokazi ter z izvedenskim mnenjem dr. A. B. izkazala, da sta bila oškodovanca upravičena do plačanih zneskov, katerih povrnitev tožnica zahteva od toženca.

12. Prvo sodišče je ugotovilo, da je oškodovanec utrpel t.i. primarni in sekundarni strah (glede na njegovo intenzivnost in trajanje je bil pomemben predvsem slednji). Pravilno je tudi ugotovilo, da je oškodovanec trpel (in še trpi) duševne bolečine zaradi skaženosti. Oškodovanec je v odškodninskem zahtevku opredelil tudi škodo iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti (podal je vse potrebne oziroma relevantne trditve za substanciranje tega dela odškodninskega zahtevka, (7. stran zahtevka). Zgolj dejstvo, da je bil oškodovanec nezaposlen (kot je izpovedal, je zaposlitev izgubil zaradi stečaja delodajalca), še ne pomeni, da glede na svojo starost ni trpel duševnih bolečin tudi zaradi bodoče negotove poklicne aktivnosti. Prvo sodišče je pravilno ugotovilo, da oškodovanec ni nesposoben za kakršnokoli delo, ima pa številne omejitve svojih delovnih sposobnostih oziroma je močno zmanjšano sposoben za razna težja dela (11. stran izvedenskega mnenja dr. A. B.), ki jih (do določene mere) zmore le s povečanimi napori, kar očitno velja tudi za delo z motorno žago na njegovem vrtu.

13. Prvo sodišče je pravilno ugotovilo, da je oškodovanka trpela tudi hude fizične bolečine. Glede strahu, ki ga je trpela oškodovanka, je bistveno to, da je šlo za dolgotrajen in intenziven strah za izid zdravljenja vse od prihoda v bolnico. Oškodovanka je sicer izpovedala, da se pred nesrečo ni ukvarjala z rekreacijo, kar pa prvo sodišče pravilno ni upoštevalo dobesedno (kot da se ni ukvarjala z nobenimi aktivnostmi), saj je iz oškodovankine izpovedbe razvidno, da je pred nesrečo v prostem času tudi hodila in delala na vrtu, očitno pa so njene zmožnosti gibanja sedaj občutno zmanjšane (kot izhaja iz izvedenskega mnenja dr. A. B.).

14. Ostale pritožbene trditve, ki se nanašajo na obseg škode ter višino priznanih odškodnin oškodovancema, so bodisi povsem splošne, bodisi premalo substancirane, zato ne terjajo obrazloženega odgovora pritožbenega sodišča. Kolikor pritožba vztraja pri trditvah o previsokih odškodninah za posamezne oblike nematerialne škode, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvo sodišče pravilno ugotovilo, da sta odškodnini, izplačani oškodovancema, z vidika celotnega obsega njune nematerialne škode pravični, saj sta v okviru odškodnin, ki se priznavajo oškodovancem v podobnih škodnih primerih (načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine), ustrezata pa tudi načelu individualizacije višine odškodnin.

15. Ker uveljavljani in uradoma upoštevni pritožbeni razlogi niso podani, je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Toženec ni uspel s pritožbo, zato krije svoje stroške pritožbenega postopka, ta odločitev pa je zajeta v zavrnitvi pritožbe (prvi odstavek 154. člena in prvi odstavek 165. člena ZPP).