Jedro

Zavarovalna vsota je najvišji znesek zavarovalnine, ki se ga zavarovalnica s sklenitvijo zavarovalne pogodbe zaveže izplačati upravičencu. Z zamudo pri izpolnitvi svoje obveznosti ne more zmanjšati svoje obveznosti po pogodbi.

Toženkina zakonska obveznost, da odvede akontacijo dohodnine, ne vpliva na odločitev o omejitvi njene obveznosti do višine zavarovalne vsote. Plačilo akontacije dohodnine predstavlja izpolnitev obveznosti.

Odvetniški zahtevek pred pravdo je ovrednoten v okviru nagrade za posel po tar. št. 2200. Po 3. točki opombe 3 3. dela Tarife se v primeru, ko zaradi istega predmeta nastane nagrada za posel po navedeni tarifni številki, polovica te nagrade, največ pa 0,75, všteje v nagrado za postopek, vštetje pa se opravi glede na vrednost predmeta v sodnem postopku. Glede na to, da tožnik ni navedel posebnih okoliščin, zaradi katerih bi bila nagrada ovrednotena višje od količnika 1 (kot običajnega ovrednotenja posla), in upoštevaje polovični delež vštevanja, se nagrada za postopek poveča za količnik 0,5, tj. za 368,00 EUR.

Izrek

I. Pritožbama se delno ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, - da se znesek 2.962,50 EUR v drugi alineji I. točke izreka zviša za 2.500,00 EUR, - da se zneska 18.806,93 EUR v uvodnem delu II. točke izreka in 580,17 EUR v štirinajsti alineji II. točke izreka znižata vsak za 171,12 EUR, - da se IV. točka izreka razveljavi, - da se V. točka izreka spremeni tako, da se glasi: "Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati 2.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 9. 2011. Glede razlike do zahtevanih 10.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 9. 2011 se tožbeni zahtevek zavrne." - da se VI. točka izreka spremeni tako, da se znesek 1.196,89 EUR zniža na 731,13 EUR, in da se za besedilom v oklepaju in vejico doda: "tožeči stranki neposredno pa v 15 dneh od vročitve te sodbe 1.880,05 EUR, oboje".

II. Sicer se pritožbi zavrneta in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje v nespremenjenem delu potrdi.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 216,67 EUR v 15 dneh od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku roka za prostovoljno plačilo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, 1) da je toženka dolžna tožniku plačati 274,68 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 12. 2012, 2.962,50 EUR in 293,83 EUR, oboje z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 9. 2010, 1.593,17 EUR in 35,92 EUR, oboje z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 10. 2013, (I. točka izreka), 2) da je toženka dolžna tožniku plačati 18.806,93 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznih zneskov (II. točka izreka), 3) da se, kar tožnik zahteva več ali drugače, zavrne (III. točka izreka), 4) da je toženka dolžna plačati odškodnino, dokler glavnica in zamudne obresti ne dosežejo 51.000,00 EUR (IV. točka izreka), 5) da se zavrne tožbeni zahtevek za plačilo zavarovalnine 10.500,00 EUR z zahtevanimi obrestmi (V. točka izreka) in 6) da je toženka dolžna tožniku povrniti del stroškov postopka, sorazmerno uspehu v pravdi, v korist proračuna (VI. točka izreka).

2. Tožnik v pritožbi zoper zavrnilni del sodbe in odločitev o stroških postopka uveljavlja pritožbene razloge bistvenih kršitev določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi.

Sodišče bi moralo slediti prepričljivi tožnikovi izpovedbi, da je strnjeno bolečinsko obdobje doživljal dlje (po prvi operaciji osem mesecev, od tega štiri mesece močne, po drugi operaciji pa dva meseca močne) in da močne bolečine čuti še danes. Izvedenec je ugotovil, da ima tožnik tudi po operaciji preskoke in posteriorne izpahe ramenskega sklepa, že po splošnem razumskem sklepanju pa navedeno povzroča intenzivne bolečine. Niso upoštevane navedbe v izvidih, da so bile povečane bolečine ugotovljene tudi še ob pregledih v januarju in juniju 2011. Ni ugotovljena neverodostojnost tožnikove izpovedbe, da mora še vedno občasno, a pogosto jemati analgetike. Prezrto je ostalo izvedensko mnenje v delu, v katerem je ugotovljeno, da bo hude bolečine trpel ob ponavljajočih se gibih v levi rami, ob močnem upiranju na levo ramo, ob obešanju na levo roko, ob delih, povezanih s sunkovitimi gibi telesa in vibracijami, ob daljši drži leve roke v dvignjenem položaju, ob ležanju in naslanjanju na levo ramo in ob dvigovanju bremen nad 8 kg in da bo take bolečine trpel ves čas. Poleg analgetikov je v bolnišnici prejemal tudi zdravila proti strjevanju krvi in za zaščito želodčne sluznice. Zmotno je ugotovljeno, da tožnik v obdobju od 25. 6. 2010 do 16. 9. 2010 ni trpel nevšečnosti zaradi posledic obravnavanega škodnega dogodka (izvid specialista medicine dela z dne 29. 6. 2010, še kasneje eno leto v bolniškem staležu, le štiri tedne formalno zaradi bolečin v desni rami). Ni ocenjeno izvedensko mnenje, da ni mogoče izključiti povezave med bolečinami v desni rami in poškodbo leve roke. Nevšečnosti je trpel tudi ves čas poklicne rehabilitacije, ki je trajala do 30. 9. 2013. Pri oceni zmanjšanja življenjske aktivnosti je ostalo prezrto, da se je tožnik zaradi opustitve športne aktivnosti zredil za 20 kg, da je utrpel popoln izpah rame, da trpi posteriorne izpahe v ramenskem sklepu in da ne more dvigovati bremen, težjih od 8 kg.

Pri odmeri odškodnine za duševne bolečine zaradi skaženosti je premalo upoštevano, da so kopalke in majice brez rokavov pogosto oblačilo mladih, da se tožnik iz sramu izmika plažam, savnam ipd. in da hudo trpi ob opaznih pogledih mimoidočih na svoje skaženo telo, ki vzbuja odpor in pomilovanje.

Prisojena odškodnina glede vseh postavk je prenizka. Sodišče bi mu moralo prisoditi odškodnino v zahtevani višini 14.000 EUR za telesne bolečine, 16.000 EUR za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti in 1.000 EUR za duševne bolečine zaradi skaženosti. Sklicuje se na zadeve VS RS II Ips 117/2009, II Ips 453/2000, II Ips 571/1999, II Ips 478/2002 in II Ips 689/2001. Zmotna je ugotovitev, da je toženka tožniku 15. 12. 2010 plačala 10.000 EUR. Tožnik je zatrjeval, da je plačala 9.700 EUR, toženka pa tega ni prerekala. Valoriziran znesek plačanega dela do 2. 12. 2015 znaša tako 10.252,90 EUR, in ne 10.570 EUR, kot je ugotovljeno v sodbi.

Ker je tožnik zahteval plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo z zamudnimi obrestmi že v tožbi, je zmotno stališče sodbe, da mu gredo zakonske zamudne obresti od plačanega dela odškodnine med pravdo šele od postavitve zahtevka, tj. od 14. 10. 2013, in ne že od naslednjega dne po plačilu, tj. od 28. 5. 2013. Ker je bil tožnik tudi v juliju in avgustu 2010 nezmožen za delo zaradi poškodbe, bi mu morala biti priznana izguba na zaslužku tudi za to obdobje 94,96 EUR in 94,25 EUR, oboje z zamudnimi obrestmi. Podrejeno trdi, da bi mu v primeru dveh vzrokov morala iti vsaj polovica izgubljenega zaslužka v tem obdobju.

Zmotna je ugotovitev, da tožnik v septembru 2011 ni utrpel izgube, ker je prejel več, kot bi delal. Dejansko je ta mesec prejel le plačilo do 8. 9. 2011 v višini 269,80 EUR in sorazmerni del nadomestila v višini 273,82 EUR.

Napačno je ugotovljena višina izgube za čas od oktobra 2011 do septembra 2013. Ker je sodišče upoštevalo dejanske podatke o plačah, ki bi jih tožnik prejel od junija 2010 do avgusta 2011, bi moralo tudi v kasnejšem obdobju izhajati iz trenda rasti v predhodnem obdobju. V takem primeru bi bil zahtevek v celoti utemeljen.

Napačno je stališče sodbe, da se v okviru zavarovalne vsote upoštevajo tudi zamudne obresti (tako odločbe VS RS II Ips 983/1994, II Ips 521/1995, II Ips 580/1998 ter II Ips 709/2008 in sodba VSL II Cp 1859/2013).

Odločitev o zavrnitvi zahtevka na podlagi nezgodnega zavarovanja je napačna. Tožnik je zatrjeval, da je utrpel izpah ključnice v levem AC sklepu s poškodbo diska v sklepu in poškodbo sklepne ovojnice, da mu je po operaciji ostala tipna stopnička z defektom, da je gibljivost leve rame omejena in ob gibanju boleče preskoči in da je sklep leve ključnice nestabilen. Te navedbe bi moralo sodišče presojati ob uporabi celotne tabele invalidnosti, ki so bile sestavni del pogodbe. Upoštevaje ugotovitev izvedenca, da je šlo pri tožniku za popoln izpah rame, bi mu morala biti priznana invalidnost po 116. točki tabele.

Tožniku bi morala biti priznana vsaj 6,68 % invalidnost tudi po 111. točki Tabele invalidnosti za določanje trajne izgube splošne delovne sposobnosti zaradi nezgode (v nadaljevanju Tabele invalidnosti). Že izvedenec je opozoril, da je možnih več razlag tabele invalidnosti. Zato jo je treba razlagati v korist tožnika. Točka 111 govori le o mestu, kjer se mora kazati omejena gibljivost, ne določa pa, iz katerega zloma ali izpaha sklepne strukture mora izhajati. Izvedenec je navedel, da gibljivost v ramenu ni odvisna le od ramenskega sklepa, temveč tudi od drugih sklepov ramenskega obroča, ugotovil pa je obstoj zavrte gibljivost v levem ramenskem sklepu.

Odločitev o stroških postopka je napačna, ker odvetnik tožnika ni zastopal v okviru brezplačne pravne pomoči. Zato bi mu morala biti priznana nagrada v celotnem znesku po tarifi. Priznan bi moral biti davek na dodano vrednost. Plačilo v korist proračuna bi smelo biti določeno le glede stroškov izvedenin, ne pa tudi glede stroškov zastopanja. Napačen je zaključek sodbe, da tožniku ne gredo stroški predsodnega postopka.

3. Toženka v pritožbi zoper II. točko (glede 8.858,47 EUR) in IV. točko izreka sodbe uveljavlja pritožbene razloge zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu spremeni, podrejeno pa naj jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Potrdilo tožnikovega delodajalca za obdobje od 8. 9. 2011 do 30. 9. 2013 ne prikazuje dejanske izgube dohodka. Izvedenkin izračun je drugačen, v sodbi pa ni obrazloženo, zakaj ni bil upoštevan. Posledično je napačna tudi odločitev o zamudnih obrestih. Napačno je ugotovljena tudi izguba v obdobju od januarja 2013 do septembra 2013. Izvedenka je ugotovila, da so bile delavcem pri tožnikovem delodajalcu s 1.1.2013 znižane plače na minimalno plačo. Tako usodo bi nedvomno delil tudi tožnik in posledično izgube ni trpel. Zaključek sodbe o prepozni navedbi ni pravilen. Toženka je ugovor podala takoj po prejemu izvedenskega mnenja, pred tem pa za navedeno dejstvo ni mogla vedeti. Podrejeno trdi, da je izguba za februar in julij 2013 po ugotovitvah izvedenke drugačna od ugotovitve sodbe. Pri omejitvi toženkine obveznosti sodišče ni upoštevalo že plačanih zneskov odškodnine. Sodišče bi moralo tudi upoštevati, da se v zavarovalno vsoto všteva tudi akontacija dohodnine (tako tudi sodba VS RS II Ips 59/2014).

4. Pravdni stranki nista odgovorili na pritožbo nasprotne stranke.

5. Pritožbi sta delno utemeljeni.

Glede zahtevka za plačilo zavarovalnine iz AO+ zavarovanja

6. Delno so utemeljeni tožnikovi pritožbeni očitki o zmotnem upoštevanjem meril za odmero odškodnine(1) za nepremoženjsko škodo, določena v 179. členu in v 182. členu Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Temeljni načeli za odmero te odškodnine, vsebovani v zakonu, sta načelo individualizacije in načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine. V skladu s prvim načelom naj denarno zadoščenje glede na intenzivnost in trajanje telesnih bolečin in glede na vse konkretne okoliščine, ki se odražajo pri posameznem oškodovancu, v okviru danih možnosti izravna s škodnim dogodkom porušeno vrednotno sorazmerje. Drugo načelo, ki odraža ustavni jamstvi o enakosti pred zakonom in o enakem varstvu pravic (14. in 22. člen Ustave), vzpostavlja sorazmerno enakost med več osebami glede na težo primera.

7. Sodba nima pomembnejših pomanjkljivosti v ugotovljenem dejanskem stanju, ki bi same po sebi mogle vplivati na višino odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem. Neupoštevanje trimesečnega vmesnega obdobja, ko tožnik ni bil v bolniškem staležu oziroma je bil v bolniškem staležu zaradi bolečin v drugi (desni) rami upoštevaje celotno obdobje, v katerem je bil v bolniškem staležu (dobrih osemnajst mesecev), ne more imeti pomembnejšega vpliva. Odločilno za odmero odškodnine je trajanje in intenzivnost bolečin ter obseg nevšečnosti, trajanje bolniškega staleža pa je lahko le indic za ugotavljanje navedenih relevantnih okoliščin. Pritožnik utemeljeno uveljavlja, da nevšečnost predstavljata tudi prejemanje zdravil proti strjevanju krvi in za zaščito želodčne sluznice. Da druge nevšečnosti, za katere je izrecno v pritožbi navedel, da jih je trpel v tem obdobju, ne bi bile upoštevane pri odmeri odškodnine, ni razvidno, glede ostalih, ki jih ni izrecno opredelil, pa utemeljenosti očitka ni mogoče preizkusiti. S sklicevanjem na svojo izpovedbo o bolečinskih obdobjih pritožnik ne vzbuja dvoma o pravilnosti zaključkov sodbe, ki kot prepričljivejše sprejema izvedensko mnenje. Izvedensko mnenje glede bolečinskih obdobij upošteva tudi podatke iz anamneze, pridobljene v razgovoru s tožnikom, pritožnik pa ni pojasnil, zakaj je izvedencu povedal drugače kot kasneje v zaslišanju. V sodbi je ugotovljeno, da tožnik še vedno trpi bolečine, ki so v določenih obremenitvah leve rame tudi srednje hude intenzivnosti. Očitki v zvezi s tem niso utemeljeni.

8. Pritožba pa utemeljeno uveljavlja, da je za ugotovljeni obseg nevšečnosti ter trajanje in intenzivnost bolečin prisojena odškodnina v višini 10.000,00 EUR prenizka. Tožnik je utrpel izpah sklepa med ključnico in akromialnim izrastkom lopatice III. stopnje intenzivnosti ter udarnino leve rame in levega stegna. Dvakrat je bil operiran v splošni anesteziji in hospitaliziran skupno osem dni, petinpetdesetkrat je bil na fizioterapiji, tri mesece je nosil roko v ruti ali v opornici, bil na številnih specialističnih pregledih in pregledih pri izbranem zdravniku ter bil izpostavljen nevšečnostim, natančneje opredeljenim v obrazložitvi izpodbijane sodbe in v gornji točki te obrazložitve. Deset dni je trpel hude telesne bolečine, štiri mesece srednje hude in pol leta blažje bolečine. Te bo trpel tudi v bodoče, v določenih položajih, opisanih v izpodbijani sodbi, pa bodo te lahko tudi srednje hude. Primerjava ugotovljenega obsega škode z že razsojenimi zadevami v sodni praksi utemeljuje zvišanje odškodnine za 2.500,00 EUR.(2)

9. Neutemeljeni so pritožbeni očitki v zvezi s prisojeno odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti in zaradi skaženosti. Pritožbena navedba, da se je tožnik zaradi opustitve športne aktivnosti zredil za 20 kg, v postopku pred sodiščem prve stopnje ni bila opredeljena kot taka, ki bi posebej vplivala na zmožnost ukvarjanja s športnimi aktivnostmi, omejitve na tem področju pa so v sodbi sicer upoštevane. Nestabilnost v ramenskem sklepu je bila v izpodbijani sodbi ugotovljena. Neutemeljena je pritožbena navedba, da ne more dvigovati bremen, težjih od 8 kg. Sam je zatrjeval, da ne zmore dvigovanja bremen, težjih od 10 kg, izvedenec pa je v mnenju navedel, da ne zmore dvigovanja bremen, težjih od 8 do 10 kg. Ugotovitev sodbe o nesposobnosti dvigovanja bremen, težjih od 10 kg, tako odraža zatrjevano dejstvo in vsebino dokaza, izvedenega v zvezi z njo. Prisojeni znesek odškodnine v višini 10.000,00 EUR ustrezno odraža obseg prikrajšanj, opisan v izpodbijani sodbi (26. in 27. točka obrazložitve). Prav tako se intenzivnost tožnikove prizadetosti zaradi brazgotine na zgornjem delu roke, vidne v primeru, ko je tožnik gol od pasu navzgor ali v majici brez rokavov ustrezno odraža v odškodnini, prisojeni za duševne bolečine zaradi skaženosti v višini 500,00 EUR.

10. Zadeve, na katere se sklicuje pritožnik, ne utemeljujejo zvišanja odškodnine. V nekaterih primerih je bil obseg škode znatno večji (npr. v zadevah II Ips 453/2000, II Ips 689/2001 in II Ips 478/2002),(3) v drugih pa je bila prisojena odškodnina nižja kot v obravnavani zadevi (npr. II Ips 571/1999). Zadeva II Ips 117/2009, v kateri je bil obseg škode primerljiv, je bila prisojena podobna odškodnina (23 povprečnih neto plač). Ob upoštevanja zvišanja odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem namreč znesek prisojene odškodnine znaša približno 22 povprečnih neto plač, s tem pa je obravnavani primer ustrezno umeščen v okvir odškodnin, prisojenih v podobnih primerih.(4)

11. Neutemeljen je pritožbeni očitek o zmotnosti ugotovitve, da je toženka na račun odškodnine za nepremoženjsko škodo 15. 12. 2010 plačala tožniku 10.000 EUR. Sprva je res navedla, da je z zneskom 11.140,00 EUR plačala 1.440,00 EUR na račun premoženjske škode, ostalo pa za nepremoženjsko škodo. Kasneje je to popravila in navedla, da je z navedenim zneskom za račun premoženjske škode plačala 1.140,00 EUR. Tožnik temu ni nasprotoval. Glede na to je bila navedba pravilno upoštevana kot volja dolžnika o vrstnem redu izpolnitve več obveznosti (287. člen OZ).

12. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da gredo pritožniku zamudne obresti od plačanega dela odškodnine šele od postavitve zahtevka. Pravilno je stališče sodbe, da znesek 274,68 EUR predstavlja znesek nateklih zamudnih obresti za obdobje od zamude do plačila dela odškodnine, zamudne obresti od obresti pa je v skladu s 381. členom OZ mogoče zahtevati od vložitve zahtevka za njihovo plačilo pri sodišču. 13. Zaključek sodbe, da tožnik ni upravičen do izgube na zaslužku v juliju in avgustu 2010, temelji na ugotovitvi, da tožnik del tega obdobja ni bil v bolniškem staležu, deloma pa je bil v staležu zaradi težav v desni rami. V obdobju, ko ni bil v bolniškem staležu, zgolj s sklicevanjem na potrdilo delodajalca pritožnik ne more vzbuditi dvoma o pravilnosti zaključka, da izgube na plači, ki bi bila v vzročni zvezi z obravnavanim škodnim dogodkom, ni dokazal. Na potrdilu je razlika v plači izračunana iz podatka o neto izplačilu na podlagi 90 % bolniške in o dejanski plači. Glede na to, da tožnik ni bil v bolniškem staležu in tudi iz plačnih listov ne izhaja, da bi mu bil dohodek izračunan (tj. zmanjšan) na tej podlagi, drugega razloga za nižjo plačilo pa predloženi dokaz ne izkazuje, je pritožbeni očitek o zmotnem neupoštevanju navedene razlike neutemeljen.

14. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek o napačnem znesku izgubljenega dohodka za del avgusta 2010 in del septembra 2010, ko je bil v bolniškem staležu zaradi težav v desni rami. Izvedenec je v pisnem mnenju navedel, da direktne povezave med težavami v desni rami v tem obdobju in poškodbo leve rame ni, ni pa mogoče izključiti posredne povezave zaradi preobremenjevanja desne zgornje okončine. Niti izvedenčevo pisno mnenje, niti tožnikova izpovedba pa ne dajeta podlage za zaključek o dokazanosti tožbene trditve o obstoju vzročne zveze med poškodbo, ki jo je utrpel v dogodku, kritim z zavarovanjem, in izgubo zaslužka v tem obdobju. Med ustno podajo mnenja pa tožnik ni zahteval dodatnih pojasnil, ki bi mogla nuditi podlago za želeni zaključek,

15. Delno je utemeljen toženkin pritožbeni očitek o zmotnosti zaključka glede prikrajšanja v plači za september 2011. V izreku sodbe je prisojen znesek v višini zatrjevane razlike s strani tožnika, v obrazložitvi sodbe pa je vsebovan zaključek, da tožnik v v septembru 2011 ni utrpel izgube na plači. Gre za nasprotje med izrekom in obrazložitvijo, ki pa ga je mogoče odpraviti v postopku pred pritožbenim sodiščem (prvi odstavek 354. člena ZPP). Toženka utemeljeno uveljavlja, da glede na to, da je tožnik delal le tretjino meseca, podlaga za višino zaslužka ne more biti zaslužek v preteklem mesecu (in se je sicer v letu 2011 mesečno spreminjal), na čemer temelji tožbeni zahtevek. Upoštevaje navedeno okoliščino je zato pravilno tudi v tem mesecu upoštevati način izračuna, ki je bil uporabljen za nadaljnje obdobje, ko je tožnik prejemal nadomestilo za čas poklicne rehabilitacije. Listine, na katere se sklicuje tožnikova pritožba, dajejo podlago za zaključek, da je prejel plačo do 8. 9. 2011 v višini 269,80 EUR in sorazmerni del nadomestila v višini 273,82 EUR, kar skupaj znaša 543,62 EUR. Glede na pričakovani dohodek po tabeli 7 izvedenskega mnenja, ki je bil upoštevan kot podlaga za ugotavljanje izgube v nadaljnjem obdobju, tj. 952,67 EUR, tako izguba znaša 409,05 EUR (in ne 580,17 EUR, kot je upoštevano oziroma navedeno v izreku sodbe).

16. Neutemeljeni so tako tožnikovi kot toženkini pritožbeni očitki o zmotnosti ugotovitev o višini izgube dohodka v obdobju od oktobra 2011 do septembra 2013. Tožnik se neutemeljeno zavzema za upoštevanje trenda rasti plač v preteklem obdobju, ko je bil še zaposlen. Izvedensko mnenje, ki primerja ta trend rasti s trendom rasti plač v državi in v dejavnosti, v kateri je bil tožnik zaposlen, daje podlago za zaključek, da zaradi prevelikega odstopanja ne more nuditi podlage za zaključek, da gre za utemeljeno pričakovan dohodek glede na normalen tek stvari. Že iz navedenega izhaja, da se sodba pri ugotavljanju izgube dohodka v obdobju od septembra 2011 do septembra 2013 ni oprla na potrdilo tožnikovega delodajalca. Toženkina pritožbena navedba o neupoštevnosti tega potrdila zato ni utemeljena. Neutemeljeno je tudi toženkino zatrjevanje, da so bile plače pri tožnikovem delodajalcu s 1. 1. 2013 znižane na minimalno plačo in da bi tako izgubo zagotovo trpel tudi tožnik. Pravilno je stališče sodbe, da so bile toženkine navedbe o tem prepozne in zato v skladu z 286. členom ZPP. Toženka ne more utemeljevati nekrivde s sklicevanjem na podatek v izvedenskem mnenju, ki ga izvedenka ni pridobila v okviru naloge, dane s strani sodišča. Poleg tega so ostale tudi nedokazane. Neutemeljen je tudi očitek, da je izguba za meseca februar in julij 2013 po izvedenkinem izračunu drugačna. Gre za malenkostni razliki, vendar v škodo tožnika in ne toženke.

17. Utemeljeno je tožnikovo pritožbeno stališče, da se pri presoji, ali je izčrpana zavarovalna vsota, ne upoštevajo zakonske zamudne obresti. Zavarovalna vsota je najvišji znesek zavarovalnine, ki se ga zavarovalnica s sklenitvijo zavarovalne pogodbe zaveže izplačati upravičencu. Z zamudo pri izpolnitvi svoje obveznosti ne more zmanjšati svoje obveznosti po pogodbi.

18. Toženka utemeljeno uveljavlja, da je zaradi delnega plačila zavarovalnine neizčrpana zavarovalna vsota nižja od 51.000,00 EUR, kot je navedeno v IV. točki izreka sodbe. Ker skupni prisojeni znesek zavarovalnine ne dosega neizčrpanega zneska zavarovalne vsote, ki bo toženkinih trditvah znaša 32.734,27 EUR, je IV. točka izreka nepotrebna. Toženkina zakonska obveznost, da odvede akontacijo dohodnine, ne vpliva na odločitev o omejitvi njene obveznosti do višine zavarovalne vsote. Kot izhaja tudi iz odločbe VS RS, na katero se sklicuje v pritožbi,(5) plačilo akontacije dohodnine predstavlja izpolnitev obveznosti.

Glede zahtevka za plačilo zavarovalnine iz nezgodnega zavarovanja

19. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da bi mu morala biti priznana invalidnost po 111. točki Tabele invalidnosti. V izpodbijani sodbi je, opirajoč se na izvedensko mnenje, ugotovljeno, da tožnik ni imel poškodovanega ramenskega sklepa, da je gibljivost v rami odvisna od tudi od drugih sklepov ramenskega obroča, kamor poleg ramenskega sklepa sodita tudi akromioklavikularni sklep in sklep med ključnico in prsnico, in da je zavrta gibljivost pri tožniku posledica akromioklavikularne sidezmolize in ne zloma sklepnih struktur ali izpaha v ramenskem sklepu. Pritožbeno sodišče ne dvomi o pravilnosti stališča izpodbijane sodbe, da se 111. točka Tabele invalidnosti nanaša na omejeno gibljivost v ramenskem sklepu, ki je posledica zloma ali izpaha tega in ne katerega drugega sklepa v ramenskem obroču. V prid takemu zaključku govori tudi okoliščina, da je poškodovanje akromioklavikularnega sklepa opredeljeno v okviru drugih točk Tabele invalidnosti (115. in 116. točke).

20. Utemeljen pa je pritožbeni očitek glede neupoštevanja dejstva, da je tožnik utrpel ne le delen, ampak popoln izpah akromioklavikularnega sklepa, za kar se po 116. točki Tabele invalidnosti priznava 10 % invalidnost. Tožnik je zahtevek za plačilo v delu, ki ga je temeljil na pogodbi o nezgodnem zavarovanju, utemeljeval s trditvami o vrsti poškodbe in iz te izvirajoči 25 % invalidnosti po Tabeli invalidnosti. Ne glede na ugotovitev, da ni šlo za poškodbo ramenskega sklepa, ki bi dajala podlago za ugotovitev invalidnosti do 25 %, ugotovitev, da je šlo za popoln izpah akromioklavikularnega sklepa, daje podlago za sklep o obstoju 10 % invalidnosti (po 116. točki Tabele). Upoštevaje nesporni ugotovitvi o višini zavarovalne vsote v znesku 42.000,00 EUR in o že izplačani zavarovalnini za 5 % invalidnost (po 115. točki Tabele) v višini 2.100,00 EUR, je zahtevek v tem delu utemeljen glede 2.100,00 EUR. Ker toženka ni nasprotovala trditvi, da je z izplačilom dela zavarovalnine prišla v zamudo tudi z izplačilom ostalega dela terjatve iz istega naslova, je utemeljen tudi zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti od 14. 9. 2011. Glede stroškov postopka

21. Utemeljen je tožnikov pritožbeni očitek, da tožnika ni zastopal v okviru brezplačne pravne pomoči in zato ni podlage za znižanje priznanih stroškov na podlagi 17. člena Zakona o odvetništvu. Utemeljeno tudi uveljavlja, da mu gre od zneska stroškov 22 % davek na dodano vrednost (tar. št. 6007 Zakona o odvetniški tarifi – v nadaljevanju ZOdvT). Napačno je tudi stališče sodbe, da tožniku ne gredo stroški postopka pri toženki. Odvetniški zahtevek pred pravdo je ovrednoten v okviru nagrade za posel po tar. št. 2200. Po 3. točki opombe 3 3. dela Tarife se v primeru, ko zaradi istega predmeta nastane nagrada za posel po navedeni tarifni številki, polovica te nagrade, največ pa 0,75, všteje v nagrado za postopek, vštetje pa se opravi glede na vrednost predmeta v sodnem postopku. Glede na to, da tožnik ni navedel posebnih okoliščin, zaradi katerih bi bila nagrada ovrednotena višje od količnika 1 (kot običajnega ovrednotenja posla), in upoštevaje polovični delež vštevanja, se nagrada za postopek poveča za količnik 0,5, tj. za 368,00 EUR.

22. Utemeljen je nadalje pritožbeni očitek, da se v korist proračuna plača le znesek (dela) izvedenine, ki ga je dolžna povrniti toženka (tretji odstavek 46. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči – v nadaljevanju ZBPP).

23. Upoštevaje navedeno in neizpodbijane ugotovitve sodbe gre tožniku nagrada za postopek (956,80 EUR + 368,00 EUR), nagrada za narok (883,20 EUR), materialni stroški (20,00 EUR), potni stroški (155,40 EUR), vse povečano za 22 % davek na dodano vrednost, ter stroški za izvedenca (737,62 EUR) in 387,98 EUR). Stroški za izvedenca znašajo skupaj 1.125,60 EUR, ostali stroški pa 2.907,75 EUR, kar skupaj znaša 4.033,35 EUR. Toženkini stroški znašajo 30,00 EUR.

24. Tožnik je uspel v približno 65 % deležu. Tako je upravičen do povrnitve 2.621,68 EUR, toženka pa do povrnitve 10,50 EUR. Po medsebojnem pobotanju je toženka dolžna plačati 2.611,18 EUR tožnikovih stroškov postopka, od tega 731,13 EUR v korist proračuna, 1.880,05 EUR pa tožniku.

25. Po navedenem in po ugotovitvi, da sicer niso podane po uradni dolžnosti upoštevne kršitve materialnega in procesnega prava (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbama delno ugodilo in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je znesek prisojene odškodnine za nepremoženjsko škodo v I. točki izreka zvišalo za 2.500,00 EUR, da je znesek odškodnine iz naslova izgube na zaslužku znižalo za 171,12 EUR, da je odločitev o omejitvi odškodnine po višini razveljavilo, da je tožniku prisodilo 2.500 EUR z zakonskimi z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 9. 2011 iz naslova invalidskega zavarovanja, da je zvišalo znesek stroškov, ki jih je toženka dolžna plačati tožniku, in plačilo v korist proračuna omejilo na sorazmerni del stroškov, ki so bili založeni iz proračunskih sredstev (358. člen ZPP). Sicer je pritožbi zavrnilo in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v nespremenjenem delu potrdilo (353. člen ZPP).

26. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena v zvezi z drugim odstavkom 154. člena ZPP. Tožnik je uspel približno glede četrtine izpodbijanega dela, toženka pa v zanemarljivem delu. Glede na to je toženka dolžna povrniti tožniku četrtino njegovih potrebnih stroškov pritožbenega postopka. Ti skupaj znašajo 866,69 EUR. Gre za nagrado za pritožbeni postopek (690,40 EUR po tar. št. 3210 v zvezi s prvim odstavkom 21. člena ZOdvT in tretjim odstavkom 18. člena ZST-1) in za pavšalni znesek materialnih stroškov (20 EUR po tar. št. 6002), povečano za 22 % davek na dodano vrednost. Toženka je torej tožniku dolžna povrniti 216,67 EUR. Odločitev o obveznosti plačila zamudnih obresti od dolgovanih stroškov temelji na 378. členu OZ, glede začetka teka zamudnih obresti pa na pravnem mnenju občne seje Vrhovnega sodišča z dne 13. decembra 2006. Op. št. (1): Ker se višina zavarovalnine ugotavlja po merilih, ki veljajo za za prisojo odškodnine (1. člen Splošnih pogojev za zavarovanje voznika za škodo zaradi telesnih poškodb), bo v nadaljevanju uporabljen izraz odškodnina.

Op. št. (2): Prim. sodbe II Ips 330/2009, II Ips 1079/2007, II Ips 877/2007, II Ips 295/2006, II Ips 18/2005 in II Ips 444/2003, kjer je bila podobna odškodnina za telesne bolečine kot v izpodbijani sodbi prisojena za manjši obseg te oblike škode v primeru podobnih poškodb. Navedeno po Berger Škrk, Denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo, GV Založba, Ljubljana, 2010. Gre za primere V/92 do V/95, V/97 in V/100. Op. št. (3): Poleg tega gre za starejše zadeve, ki so glede na večje število podobnih zadev v obdobju zadnjih desetih let manj primerne za primerjavo.

Op. št. (4): Tako prisojena odškodnina je nekoliko višja od zadev, navedenih v prejšnji opombi, v katerih so bile za nekoliko manjši obseg primerljive škode prisojene odškodnine v višini 18 oziroma 19 povprečnih neto plač, in primerljiva z zadevo II Ips 117/2009, v kateri je bilo za podoben obseg škode prisojenih 23 povprečnih neto plač.

Op. št. (5): Sodba in sklep VS RS II Ips 59/2014 z dne 3. 12. 2015.