Jedro

Ker podzakonski predpis določa vplivno območje bioplinarn, tožeča stranka pri ugotavljanju pravnega interesa ne bi smela izhajati izključno iz vplivnega območja, kot ga je prikazal investitor v elaboratu o vplivnem območju (ki je omejeno zgolj na zemljišče, na katerem bioplinarna stoji), temveč bi morala presoditi pravni interes tudi ob upoštevanju določb Uredbe o predelavi biološko razgradljivih odpadkov in uporabi komposta ali digestata.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, sklep Agencije Republike Slovenije za okolje, št. 35400-386/2013-20 z dne 30. 7. 2015 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 285,00 EUR z DDV v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je Agencija Republike Slovenije za okolje (v nadaljevanju Agencija) odločila, da tožeči stranki ne prizna status stranskega udeleženca v postopku pridobitve okoljevarstvenega dovoljenja za napravo, ki lahko povzroča onesnaževanje okolja večjega obsega, ki se vodi na predlog A. d.o.o.. V obrazložitvi sklepa navaja, da je bila navedena odločitev sprejeta v ponovljenem postopku v zvezi z odločbo tožene stranke z dne 6. 7. 2015, v kateri je ta prvostopnemu organu naložila, da mora presoditi vsebino obeh študij o vplivnem območju. Po določbi 43. člena ZUP ima pravico udeleževati se postopka tudi oseba, ki izkaže pravni interes. Ta pa je izkazan, če gre za varstvo lastnih pravnih koristi, zato mora oseba v svoji vlogi določno navesti, v čem je njen pravni interes. Stranke v postopku izdaje okoljevarstvenega dovoljenja določa tudi Zakon o varstvu okolja (ZVO-1). Tako ima po določbi drugega odstavka 73. člena navedenega zakona položaj stranskega udeleženca oseba, ki na območju, opredeljenem v elaboratu o vplivnem območju naprave, stalno prebiva ali je lastnik ali drug posestnik nepremičnine, in nevladna organizacija iz prvega odstavka 153. člena istega zakona. A. d.o.o. je v postopku predložila elaborat o določitvi vplivnega območja naprave, ki ga je 31. 8. 2011 izdelal B. d.o.o. V navedenem elaboratu je vplivno območje bioplinarne omejeno znotraj meja zemljišča s parc. št. 603/5 k.o. …. Vplivno območje je bilo določeno na podlagi upoštevanja pričakovanih obremenitev okolja zaradi emisije snovi v zrak, v vodo ter zaradi hrupa in elektromagnetnega sevanja. Ugotovitve so v elaboratu tudi podprte z meritvami, ki so izkazovale, da so emisije pod zakonsko dovoljenimi vrednostmi.

2. Tožeča stranka je svoj pravni interes izkazovala z zatrjevanjem lastništva parc. št. 1441 in 1442, ki sta v neposredni bližini bioplinarne, ter da je kot organ lokalne samouprave dolžna poskrbeti za zagotavljanje pravic vaščanom, med drugim tudi pravice do zdravega življenjskega okolja. Pri tem se je sklicevala na študijo opredelitev vplivnega območja obratovanja Bioplinarne C., ki jo je izdelal Javni zavod krajinski park Goričko. V študiji je bilo vplivno območje utemeljeno na podlagi rože vetrov, ki je značilna za naselje Rakičan, ki je oddaljeno do bioplinarne približno 12 km, ter zajema območje v polmeru 270 m od vira potencialno škodljivih emisij. V zvezi z navedeno študijo Agencija ugotavlja, da ni podprta z meritvami emisij snovi v zrak, emisij hrupa in elektromagnetnega sevanja ter da ne določa vplivnega območja v skladu s 15. členom Uredbe o vsebini poročila o vplivih nameravanega posega na okolje in načinom njegove priprave in metodologijo iz petega odstavka 54. člena ZVO-1. Agencija je zato zaključila, da tožeča stranka ni uspela dokazati, da je vplivno območje v elaboratu, ki ga je predložila A. d.o.o., določeno napačno.

3. Prav tako tožeča stranka ni izkazala pravnega interesa oziroma pravne koristi za priznanje statusa stranskega udeleženca po določilih ZUP. Vlagatelj nima pravnega interesa že zato, ker so njegove nepremičnine v neposredni bližini naprave, saj zakonodaja ne določa, da se lahko ta status pridobi že s tem, če je lastnik ali drug posestnik nepremičnine v neposredni bližini, ampak je pomembno, če je v vplivnem območju naprave. Tožnica bi zato morala vsebinsko in določno opredeliti pravne koristi, ki jih želi uveljavljati v konkretnem postopku, tega pa ni storila.

4. Tožena stranka je v pritožbenem postopku zavrnila pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno. Ugotavlja, da se je Agencija v ponovljenem postopku opredelila do vseh navedb in predloženih dokazov tožeče stranke. Meni, da tudi sklicevanje na pravico do zdravega življenjskega okolja ni zadostna konkretna pravna utemeljitev pravnega interesa. V pritožbenem postopku pa ni mogoče upoštevati pritožbenih navedb, v katerih tožeča stranka izraža dvom v verodostojnost izdelovalca elaborata družbe B. d.o.o.. Ugovor, da je kot lastnica oziroma posestnica nepremičnin dolžna vsem uporabnikom zagotavljati pravico do takšnega okolja, ki ne bo škodno vplivalo na njihovo zdravje, pa se ne nanaša na lastne koristi tožeče stranke, pač pa na koristi drugih oseb, zato z njim ne more dokazati svojega pravnega interesa.

5. Tožeča stranka v tožbi ugovarja, da Agencija ni vsebinsko presodila obeh študij o vplivnem območju. Elaborat B. d.o.o. se glede vetrov bistveno razlikuje od študije, ki jo je izdelal Krajinski park Goričko, ter na katerega se ves čas sklicuje tožeča stranka. Za določanje obsega vplivnega območja je bistveno, da se na njem pričakuje, da bo nameravani poseg ali delovanje naprave povzročilo takšne obremenitve okolja, ki lahko vplivajo na zdravje ali premoženje ljudi. Za navedeno je tožeča stranka predložila dokazila ter vztraja, da bi moralo biti vplivno območje določeno v krogu s polmerom 270 m od vira potencialnih škodljivih emisij, kot je to navedeno v študiji Krajinskega parka Goričko. V obravnavanem primeru pa sta nepremičnini parc. št. 1441 in 1442 k.o. …, ki ju je pridobila na podlagi pravnega nasledstva, oddaljeni od bioplinarne le 12 m, od mesta izpusta emisij v zrak pa le 94 m. V navedenih objektih ima tožeča stranka svoj sedež, prav tako so tu prostori prostovoljnega gasilskega društva ter kulturnega društva, parc. 604/1 pa je v naravi nogometno igrišče. V bioplinarni bi se naj letno predelalo 34.675 ton gnoja in gnojevke ter 14.600 silaže, zato bi moral biti, glede na takšne količine, zunanji rob območja bioplinarne od območij stanovanjskih, gostinskih, upravnih, pisarniških, trgovskih stavb in rekreacijskih površin oddaljen najmanj 300 m. Tudi slednje govori v prid temu, da je tožeča stranka upravičena, da se ji v postopku izdaje pridobitve okoljevarstvenega dovoljenja prizna status stranskega udeleženca. Predlaga, da sodišče izpodbijani sklep odpravi ter ji prizna status stranskega udeleženca, toženi stranki pa naloži povrnitev njenih stroškov.

6. Tožena stranka je sodišču dostavila upravni spis, posebnega odgovora na tožbo pa ni podala.

7. Tožba je utemeljena.

8. V obravnavnem primeru je sporno vprašanje, ali tožeča stranka izpolnjuje pogoje za priznanje statusa stranskega udeleženca v postopku izdaje okoljevarstvenega dovoljenja za obratovanje naprave, ki lahko povzroči onesnaževanje večjega obsega – za napravo za proizvodnjo bioplina s proizvodnjo zmogljivostjo predelave 135 ton vhodnih substratov na dan, od tega 95 ton živalskih odpadkov na dan, ki se nahaja na lokaciji z naslovom …, na zemljišču s parc. št. 603/5 k.o. ….

9. ZVO-1 izrecno določa, kdo je lahko stranka oziroma stranski udeleženec v postopku izdaje okoljevarstvenega dovoljenja. Na podlagi prvega odstavka 73. člena navedenega zakona je stranka v postopku izdaje okoljevarstvenega dovoljenja upravljalec naprave. Po določbi drugega odstavka pa imata pravni interes, da zaradi varstva svojih pravic vstopita v postopek oseba, ki na območju, opredeljenem v elaboratu o vplivnem območju naprave iz drugega odstavka 70. člena tega zakona, stalno prebiva ali je lastnik ali drug posestnik nepremičnine, in nevladna organizacija iz prvega odstavka 153. člena tega zakona. V tretjem odstavku navedenega člena pa je določeno, da imata osebi iz prejšnjega odstavka položaj stranskega udeleženca po zakonu, če sta v roku 35 dni od objave javnega naznanila iz drugega odstavka 71. člena istega zakona vložili zahtevo za vstop v postopek za izdajo okoljevarstvenega dovoljenja ali njegove spremembe. S citiranimi določbami je torej na podlagi samega zakona priznan pravni interes osebam, ki izpolnjujejo pogoje (stalno prebivanje oziroma lastništvo nepremičnin na vplivnem območju, pravočasna vložitev zahteve) za udeležbo v postopku izdaje okoljevarstvenega dovoljenja ali njegove spremembe.

10. ZVO-1 z navedenimi določbami omejuje udeležbo v postopku okoljevarstvenega dovoljenja, vendar po mnenju sodišča ni mogoče izključiti možnosti drugih pravnih in fizičnih oseb, da sodelujejo v navedenem postopku, če dokažejo svoj pravni interes za vstop v postopek. Pravni interes pa izkaže oseba, ki zatrjuje, da vstopa v postopek zaradi varstva svojih pravnih koristi. Pravna korist pa je neposredna, na zakon ali drug predpis oprta osebna korist. Torej gre za primere, ko materialno pravo posamezniku priznava pravno varovan položaj. V takšnih primerih pa po mnenju sodišča taksativna omejitev stranskih udeležencev pomeni nedopustno izključitev nekaterih oseb iz sodelovanja v upravnem postopku (podobno stališče izhaja tudi iz odločbe Ustavnega sodišča RS U-I-165/09).

11. Uredba o predelavi biološko razgradljivih odpadkov in uporabi komposta ali digestata (Uradni list RS, št. 99/13, 56/15, v nadaljevanju Uredba) v 4. členu določa, da mora biti zunanji rob območja bioplinarne od območij stanovanjskih, gostinskih, upravnih, pisarniških in trgovinskih stavb, sejemskih dvoran in razstavišč, stavb za kulturo in razvedrilo, muzejev in knjižnic, stavb za izobraževanje in znanstveno raziskovalno delo, stavb za zdravstvo in šport ter športno rekreacijskih površin oddaljen najmanj 300 m. Po določbi 33. člena Uredbe je povečanje zmogljivosti obstoječe bioplinarne z zmogljivostjo, enako ali večji od 10 ton na dan, katere odmik ni skladen s prvim odstavkom 4. člena te Uredbe, prepovedano. Iz elaborata vplivnega območja, ki ga je izdelal B. d.o.o. ter kateremu sta sledili Agencija in tožena stranka, je razvidno, da sta parceli tožeče stranke št. 1441 in 1442 k.o. … oddaljeni od najbližjega zunanjega roba območja bioplinarne 12 m. Po navedbah tožeče stranke pa je na navedenih parcelah objekt, v katerem so sedež krajevne skupnosti, kulturni vaški dom ter gasilski dom, prav tako tam potekajo razne prireditve, srečanja, druženja in druge aktivnosti vezane na kraj, na parceli številka 604/1 iste k.o. pa je nogometno igrišče. 12. Po mnenju sodišča Agencija vprašanja izkazanosti pravnega interesa za udeležbo tožeče stranke v postopku izdaje spremembe okoljevarstvenega dovoljenja ni presojala v skladu z navedeno Uredbo, ki določa materialne pogoje za postavitev in povečanje zmogljivosti obstoječih bioplinarn, ter s tem posledično tudi pravno varovane koristi tretjih oseb v teh postopkih. Ker torej podzakonski predpis določa vplivno območje bioplinarn, tožeča stranka pri ugotavljanju pravnega interesa ne bi smela izhajati izključno iz vplivnega območja, kot ga je prikazal investitor v elaboratu o vplivnem območju (ki je omejeno zgolj na zemljišče, na katerem bioplinarna stoji), temveč bi morala presoditi pravni interes tudi ob upoštevanju navedene Uredbe. Zaradi navedenega je sodišče tožbi ugodilo in odpravilo izpodbijani sklep ter zadevo vrnilo Agenciji v ponovni postopek, v katerem bo morala upoštevati pravno stališče, ki ga je navedlo sodišče v tej sodbi. Na koncu sodišče še ugotavlja, da je v obravnavanem primeru Agencija z odločbo št. 35407-51/2011-83 z dne 13. 1. 2016 že odločila o zahtevi A. d.o.o. za izdajo okoljevarstvenega dovoljenja za sporno napravo, in sicer je zahtevo za izdajo okoljevarstvenega dovoljenja na podlagi 33. člena v zvezi s 4. členom Uredbe zavrnila.

13. Sodišče je tožbi ugodilo in odpravilo izpodbijano odločbo na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1).

14. Ker je sodišče tožbi ugodilo, je tožeča stranka upravičena do povrnitve stroškov postopka v skladu s 25. členom ZUS-1. Ta v tretjem odstavku določa, da je tožnik upravičen do povrnitve stroškov postopka v pavšalnem znesku, ki v skladu z določbo 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu znaša 285,00 EUR, glede na to, da je sodišče o zadevi odločilo na seji, tožečo stranko pa sta zastopali pooblaščenki, ki sta odvetnici.