Jedro

Obveznost plačila kupnine tožene stranke izvira iz njegovega razmerja s prodajalcem, zato na to obveznost dejstvo, da je prodajalec kršil svojo pogodbeno obveznost v razmerju do izdajatelja plačilne kartice, nima nobenega vpliva.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo naložilo toženi stranki, da mora tožeči stranki plačati 718.789,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16.3.2000 dalje do plačila. Glede pravdnih stroškov je odločilo, da mora tožena stranka tožeči stranki plačati 92.816,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30.5.2000 dalje do plačila. Proti sodbi se je brez navedbe pritožbenih razlogov pritožila tožena stranka. Smiselno predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodba izrazito enostranska in rezultat pristranskega postopka. Sklicuje se na svoje zaslišanje v postopku na prvi stopnji. Pritožba ni utemeljena. Med pravdnima strankama je bilo kot nesporno ugotovljeno, da je tožena stranka pri tožeči stranki kupila in prevzela gradbeni material v vtoževani vrednosti 718.789,00 SIT. V naprotju s pravnim naziranjem sodišča prve stopnje sta pravdni stranki tako sklenili veljavno pogodbo o prodaji na obroke (542. člen Zakona o obligacijskih razmerjih, v nadaljevanju ZOR). Čeprav namreč pogodba ni bila sestavljena v pismeni obliki, kot to določa 543. člen ZOR, sankcija v primeru nespoštovanja pismenosti ne more biti neveljavnost pogodbe. Smisel citiranega pravila je varstvo posameznika, ne pa javni interes. Vsekakor pa je materialnopravno pravilen nadaljnji zaključek sodišča prve stopnje, da se tožena stranka ne more več sklicevati na ugodnost plačila kupnine v obrokih, saj je v zamudi s plačilom obrokov (4. odst. 546. člena ZOR). Ker ni poravnala niti začetnega obroka kupnine, pogodba pa je bila sklenjena že 9.7.1998 oziroma 28.11.1998, ne more biti nobenega dvoma, da so vsi obroki kupnine zapadli v plačilo vsaj ob vložitvi tožbe 16.3.2000. Obveznost tožene stranke izvira iz njenega pravnega razmerja s tožečo stranko, ki temelji na sklenjeni prodajni pogodbi. Kupnino mora zato poravnati ne glede na kršitev pogodbene obveznosti tožeče stranke, ki obstoji v drugem pravnem razmerju, to je med tožečo stranko in izdajateljem plačilne kartice. Sodišče prve stopnje je že pravilno pojasnilo, da dogovorjeno plačilo kupnine s plačilno kartico ne pomeni sklenitve pogodbe o prevzemu dolga v smislu členom 446 - 450 ZOR. K temu je dodati le še to, da podpis imetnika plačilne kartice na računu pogodbenega podjetja nima abstraktnega značaja, saj zavezuje izdajatelja plačilne kartice, da poravna konkretni račun na podlagi in v skladu s pogodbo med njim in pogodbenim podjetjem (v konkretnem primeru tožečo stranko). Očitek sodišču prve stopnje, da je bilo pristransko, je posplošen, zato podrobnejšega odgovora ne terja. V pravdi tudi niso bile zagrešene nobene po uradni dolžnosti upoštevne absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka (2. odst. 350. člena Zakona o pravdnem postopku, ZPP). Ker niso podani ne uveljavljani pritožbeni razlogi, ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).