Jedro

ZDR v 135. členu določa, da je delodajalec dolžan izdati delavcu ob vsakem izplačilu plače in do 31. 1. novega koledarskega leta pisni obračun plače in nadomestila plače za plačilno obdobje oziroma za preteklo koledarsko leto, iz katerega sta razvidna tudi obračun in plačilo davkov in prispevkov. Na podlagi 16. člena ZEPDSV je bila tožena stranka dolžna voditi tudi evidenco o plačah, v okviru te pa tudi podatke o delavčevem delovnem času in njegovi izrabi. Tožena stranka te obveze ni spoštovala. Dokazno breme, da so bile plače tožeči stranki plačane, je na strani tožene stranke. Tožena stranka pa svojih trditev, da so bile plače tožeči stranki izplačane v gotovini in preko blagajniških prejemkov, ni dokazala. Zato je sodišče prve stopnje toženi stranki pravilno naložilo, da je dolžna tožeči stranki obračunati plače za sporno obdobje in ji izplačati neto znesek, po odvodu davkov in prispevkov.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo, da je dolžna tožeči stranki obračunati bruto plačo za mesece junij 2012, julij 2012, avgust 2012, september 2012 v višini 867,00 EUR mesečno, od bruto zneskov odvesti pripadajoče davke in prispevke in ji izplačati neto znesek plače z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila; za mesec oktober 2012 v bruto višini 709,37 EUR, november 2012 v bruto višini 851,23 EUR, december 2012 v bruto višini 867,00 EUR in januar 2013 v bruto višini 527,73 EUR, od bruto zneskov odvesti davke in prispevke in tožeči stranki izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila, kot izhaja iz I/1. točke izreka sodbe. Toženi stranki je naložilo, da od bruto zneska regresa za leto 2012 v višini 736,00 EUR odvede davke in tožeči stranki izplača neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2012 do plačila (točka I/2 izreka). Zavrnilo pa je zahtevek tožeče stranke v delu, ko je zahtevala, da ji tožena stranka plača bruto znesek odpravnine v višini 200,27 EUR in od bruto zneska odvede davke in prispevke ter tožeči stranki izplača neto znesek v višini 141,07 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka II/a izreka) in znesek 339,27 EUR; višji zahtevek iz naslova bruto plače za januar 2013 ter zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti od neto plače za čas pred 19. dnem v mesecu in od neto regresa za čas pred 2. 7. 2012 (točki II/b, II/c izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati stroške postopka v višini 768,11 EUR, v roku 8 dni od prejema pisnega odpravka sodbe, po izteku roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila (III. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo (pravilno: ugodilni del) vlaga pritožbo tožena stranka zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, bistvene kršitve pravil postopka in zmotne uporabe materialnega prava ter pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. V pritožbi navaja, da je izpodbijana sodba nepravilna in nezakonita, saj je tožena stranka, v dogovoru s tožečo stranko, vse denarne obveznosti do tožeče stranke le-tej plačala v gotovini na roko, tako da iz tega naslova tožena stranka tožeči stranki ne dolguje ničesar. Prav tako pa je tožena stranka izplačala vse svoje obveznosti za čas, ko je tožeča stranka dejansko pri njej delala. V samem dokaznem postopku sodišče ni izvedlo vseh dokazov, predlaganih s strani tožene stranke, to je postavitev izvedenca finančne stroke, ki bi lahko pojasnil finančno stanje tožene stranke ter plačila tožeči stranki.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka po 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točki, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in katere uveljavlja tožena stranka v pritožbi. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo.

5. V tem individualnem delovnem sporu tožeča stranka uveljavlja plačo za čas od junija 2012 do januarja 2013, ker ji tožena stranka po mesecu juniju 2012 plače ni izplačala ne v gotovini ne na račun niti v obliki izdelkov (kruh, pecivo ali kaj podobnega), zahteva pa tudi plačilo regresa za letni dopust za leto 2012 in odpravnino. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku tožbenemu zahtevku delno ugodilo in tožeči stranki prisodilo plačo za obdobje od junija 2012 do januarja 2013 ter regres za letni dopust za leto 2012, ostali del tožbenega zahtevka pa zavrnilo.

6. Sodišče je na podlagi izvedenega dokaznega postopka ugotovilo, da je tožeča stranka s toženo stranko 15. 8. 2014 sklenila pogodbo o zaposlitvi za določen čas od 20. 8. 2012 do 19. 3. 2013 in da sta se v pogodbi dogovorili za bruto plačo 700,00 EUR, za polni delovni čas in delovne rezultate v običajnih delovnih pogojih. Tožeča stranka je, zaslišana kot stranka, izpovedala, da je bila s toženo stranko dogovorjena, da bo prejemala plačo po 800,00 EUR mesečno za tisti čas, ko je delala kot čistilka, ko jo je tožena stranka zaposlila kot prodajalko, pa ji je tožena stranka obljubila, da bo imela za 200,00 EUR višjo plačo. Za januar in februar je dobila izplačano plačo in sicer po 700,00 EUR, v juniju 2012 ji je tožena stranka za nazaj izplačala plače za mesece marec, april in maj 2012, po juniju 2012 pa ji tožena stranka plače ni več izplačala ne v gotovini ne na račun in ne v obliki izdelkov.

7. Tožena stranka je v odgovoru na tožbo navedla, da je tožeči stranki v obdobju, ko je pri njej delala, izplačala vse prejemke, ki ji pripadajo in da tožeči stranki ničesar ne dolguje. Tožena stranka je navedla, da je tožeči stranki iz naslova pogodbe o zaposlitvi izplačala plačo v gotovini na roke ali preko blagajniških izdatkov, vendar dokazov v zvezi s svojimi trditvami ni predložila. Predlagala je le zaslišanje direktorja in postavitev izvedenca finančne stroke. Vendar se direktor tožene stranke naroka dne 11. 6. 2014 ni udeležil in izostanka ni opravičil. 8. Neutemeljena je pritožbena trditev tožene stranke, da je sodišče kršilo določbe pravdnega postopka, ker ni postavilo izvedenca finančne stroke, ki ga je predlagala tožena stranka. Manjkajoče trditvene podlage ne more nadomestiti izvedba dokaza, tako tudi ne postavitev izvedenca ustrezne stroke in pridobitev njegovega mnenja ali zaslišanje strank oziroma prič. Dokazi s postavitvijo izvedenca ali zaslišanjem strank so namenjeni zgolj ugotavljanju obstoja že prej pravočasno zatrjevanih spornih (pravno relevantnih dejstev), ne pa šele njegovemu odkrivanju. Tako imenovani informativni ali poizvedovalni dokaz, pri katerem manjkajo dejanske navedbe in ki naj se izpelje zato, da bo šele njegova izvedba dala podlago za trditve, ni dovoljen. Sodišče mora torej na podlagi navedb strank ugotoviti, katera pravno relevantna dejstva so med njimi sporna, nato pa ob uporabi pravil o dokaznem bremenu odločiti, ali so ta dejstva dokazana ali ne. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo dokaz tožene stranke o postavitvi izvedenca ekonomske stroke, ki naj bi ugotovil, da je tožena stranka tožnici izplačala vse denarne prejemke na podlagi pogodbe o zaposlitvi, pri tem pa tožena stranka ni predložila nobene listinske dokumentacije, s katero bi dokazovala, da je tožnici plačo izplačala preko blagajniških izdatkov, oziroma da je tožnici plačala v gotovini.

9. Zakon o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002 s spremembami, ZDR) ureja plačilo za delo v členih 126. do 140. in v 135. členu ZDR določa, da je delodajalec dolžan izdati delavcu, ob vsakem izplačilu plače in do 31. 1. novega koledarskega leta, pisni obračun plače in nadomestila plače za plačilno obdobje oziroma za preteklo koledarsko leto, iz katerega sta razvidna tudi obračun in plačilo davkov in prispevkov. Na podlagi 16. člena Zakona o evidencah na področju dela in socialne varnosti (ZEPDSV, Ur. l. RS, št. 40/2006) je bila tožena stranka dolžna voditi tudi evidenco o plačah, v okviru te pa tudi podatke o delavčevem delovnem času in njegovi izrabi, vendar pa te obveze tožena stranka očitno ni spoštovala. Evidence je bila tožena stranka dolžna hraniti kot listine trajne vrednosti, ki jih je delodajalec dolžan predložiti na zahtevo pristojnega organa. Z navedenimi evidencami lahko delodajalec tudi verodostojno dokazuje podatke o plačah delavcev in tudi podatke o opravljenem številu ur delavcev, ki so pri delodajalcu zaposleni.

10. Pravilno je sodišče prve stopnje zaključilo, da je dokazno breme, da so bile plače plačane, na strani tožene stranke in da tožena stranka svojih trditev ni dokazala. Upoštevaje načelo povezanosti trditvenega in dokaznega bremena iz 212. člena ZPP namreč ni dovolj, da tožena stranka le zatrjuje, da je delavcu izplačala plačo bodisi v gotovini bodisi preko blagajniških prejemkov, temveč mora za zatrjevana dejstva tudi ponuditi dokaze. Tožena stranka bi morala imeti za vsako gotovinsko izplačilo tožeči stranki tudi ustrezen dokument o izvršenem plačilu (blagajniški izdatek oziroma prejemek), katerega bi moral delavec prejemnik tudi podpisati.

11. Tožena stranka je gospodarski subjekt, ki mora ravnati tudi v skladu z določbami Zakona o dohodnini in Zakona o delovnih razmerjih ter drugimi materialnimi predpisi, ki zavezujejo delodajalca za pravilno in verodostojno vodenje evidenc o plačah ter vseh izplačilih. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je dokazno breme, da so bile plače plačane, na strani tožene stranke in da tožena stranka svojih trditev, da so bile plače tožeči stranki izplačane v gotovini in preko blagajniških prejemkov, ni dokazala. Zato je sodišče prve stopnje toženi stranki pravilno naložilo, da je dolžna tožnici obračunati plače za obdobje od junija 2012 do januarja 2013 in ji izplačati neto znesek, po odvodu davkov in prispevkov. Tožena stranka pa je dolžna tožeči stranki plačati tudi zakonske zamudne obresti od zapadlosti posameznih mesečnih neto zneskov plače do plačila.

12. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno odločilo, da je tožena stranka dolžna obračunati bruto regres za leto 2012 v višini 736,00 EUR in ji izplačati neto znesek s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, saj je delodajalec dolžan delavcu izplačati regres za letni dopust najmanj v višini minimalne plače, najkasneje do 1. julija v tekočem letu (131. člen ZDR).

13. Ker je odločitev sodišča prve stopnje materialno pravno pravilna, je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in na podlagi 353. člena ZPP potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.