Jedro

Tožena stranka se je odločila reorganizirati proizvodne funkcije, zaradi česar je prišlo do zmanjšanja števila skupnovodij v poslovni enoti in do ukinitve delovnih mest „skupinovodja“ v fazi črna montaža in v fazi sestava. Ker je bil tožnik zaposlen na delovnem mestu „skupinovodja“ v fazi sestava, je postalo njegovo delo nepotrebno. Zato je bil podan utemeljen razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga v smislu 1. alineje prvega odstavka 89. člena ZDR-1.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v I. točki izreka izpodbijane sodbe zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, v katerem je vtoževal razveljavitev redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov z dne 29. 4. 2013 zaradi njene nezakonitosti, ugotovitev, da mu delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo po izteku 42. dnevnega odpovednega roka, torej 12. 6. 2013 oziroma, da je tožnik v delovnem razmerju za nedoločen čas, da je dolžna tožena stranka tožnika pozvati nazaj na delo, ga zaposliti na delovnem mestu „skupinovodja“ oziroma na drugem ustreznem delovnem mestu, ki ustreza njegovi stopnji izobrazbe, znanju in sposobnostim, ga za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja prijaviti v zavarovanje z vpisom v matično evidenco ZPIZ in mu za ta čas obračunati in izplačati pripadajočo plačo, ki bi jo prejemal, če bi delal, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti vsakomesečne plače dalje do plačila, po predhodnem odvodu davkov in prispevkov ustreznim institucijam, vse v 15 dneh in pod izvršbo. V II. točki izreka je odločilo, da tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Zoper navedeno sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnik in predlaga pritožbenemu sodišču, da njegovi pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi oziroma podredno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da tožena stranka ni izkazala prenehanja potreb po tožnikovem delu pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih in podobnih razlogov. Poslovni razlog je naveden zgolj pavšalno, tožena stranka ni z ničemer dokazala svojih navedb, da naj bi v februarju pri toženi stranki prišlo do reorganizacije proizvodne funkcije, da je prišlo do spremembe sistemizacije delovnih mest ter ukinitve delovnega mesta „skupinovodja“, ki ga je zasedal tožnik. Tožena stranka tudi ni dokazala, da naj bi spremenila opis delovnega mesta „vodja procesa“ niti tega, da naj bi z delavcem na delovnem mestu „vodja procesa“ sklenila novo pogodbo o zaposlitvi, kar bi gotovo morala storiti, če bi ta oseba dejansko prevzela dela „skupinovodje“. Tožnik je bil sicer zares zaposlen na delovnem mestu „skupinovodja“, toda delo je večinoma opravljal v proizvodnji, kar je skladno tako s pogodbo o zaposlitvi kot z opisom delovnega mesta „skupinovodja“. Navedeno izhaja tudi iz njegovih plačilnih list za obdobje od januarja 2012 do oktobra 2012. Tudi v primeru, če bi zares prenehala potreba po tožnikovem delu na delovnem mestu „skupinovodja“ pa v nobenem primeru ni prenehala potreba po njegovem delu v proizvodnji, še toliko bolj, ker je tožena stranka v novembru 2013, torej zgolj 5 mesecev potem, ko je tožniku delovno razmerje prenehalo pri toženi stranki, objavila razpis za zaposlitev štirih delavcev v proizvodnji. Navedeno pa je sodišče prve stopnje spregledalo, tako da je podana bistvena kršitev določb postopka po 14. točki člena 339/2 ZPP. Tožnik bi lahko še naprej opravljal delo v proizvodnji pri toženi stranki, zato je izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga nezakonita. Ob tem pa je potrebno izpostaviti tudi dejstvo, da je tožena stranka v času odpovedi pogodbe o zaposlitvi delo opravljala z napotenimi delavci, ki so bili zaposleni pri drugem delodajalcu (družbe A., B. in C.). Tožena stranka je sicer med postopkom zatrjevala, da naj bi ti delavci opravljali delo na posameznih projektih, kar pa nikakor ne drži, saj so pogodbe o skupnih projektih zgolj prikrivale dejansko stanje, to pa je, da je šlo za najete delavce, ki so opravljali delo za toženo stranko nepretrgano ter po navodilih in pod nadzorom tožene stranke. Vse navedeno bi lahko potrdile tudi priče, ki jih je predlagal tožnik, sodišče pa jih ni zaslišalo in v zvezi s tem ni sprejelo nobenega dokaznega sklepa. Nadalje ne gre prezreti, da je izmed štirih delavcev, ki so bili zaposleni kot skupinovodje pri toženi stranki, edino tožnik izpolnjeval pogoje za opravljanje del na tem delovnem mestu. Kljub temu pa je ravno on dobil redno odpoved pogodbe iz poslovnega razloga, očitno zato, ker se ga je tožena stranka hotela znebiti, še preden bi tožnik postal invalid in s tem zaščitena kategorija delavcev. 6. 5. 2013 je bil namreč tožnik na pregledu na invalidski komisiji I. stopnje ZPIZ in sicer zaradi podaje izvedenskega mnenja o njegovi invalidnosti. Vse njegove zdravstvene težave so bile dobro poznane tudi toženi stranki, zato si redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ne more razlagati drugače kot tako, da je bila podana zaradi diskriminacije, s čimer je tožena stranka želela prehiteti odločitev invalidske komisije I. stopnje o statusu invalidnosti tožnika.

Tožena stranka je podala odgovor na pritožbo, v katerem predlaga zavrnitev pritožbe tožnika in potrditev izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) tudi po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo niti tistih bistvenih kršitev določb postopka, ki jih tožnik uveljavlja v pritožbi, niti tistih, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Dejansko stanje je popolno in pravilno ugotovilo, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

Neutemeljena je pritožbena navedba tožnika o bistveni kršitvi določb postopka po 14. točki člena 339/2 ZPP, ker naj izpodbijana sodba ne bi vsebovala razlogov o odločilnih dejstvih v zvezi s tem, da je tožena stranka 5 mesecev potem, ko je tožniku delovno razmerje prenehalo, na svoji spletni strani objavila razpis za zaposlitev štirih delavcev v proizvodnji. Sodišče prve stopnje se je v 10. točki obrazložitev izpodbijane sodbe izrecno opredelilo tudi do tega dejstva in na podlagi izpovedbe direktorice tožene stranke zaključilo, da tožena stranka novih delavcev (kljub objavljenemu razpisu) ni zaposlovala. Ob tem je potrebno poudariti, da je bil razpis prostih delovnih mest delavcev v proizvodnji (A12, A13) po pritožbenih trditvah tožnika objavljen v novembru 2013, tožena stranka pa je tožniku izpodbijano redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga podala 29. 4. 2013. Ker je torej do omenjenega razpisa novih delovnih mest prišlo več kot 6 mesecev po podaji redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi (in 5 mesecev po prenehanju delovnega razmerja tožnika pri toženi stranki), na podlagi tega nikakor ni mogoče zaključiti, da zato ni bilo podanega utemeljenega razloga za izpodbijano redno odpoved pogodbe o zaposlitvi (torej da v času, ko je tožena stranka tožniku podala izpodbijano redno odpoved pogodbe o zaposlitvi, njegovega dela pod pogoji iz te pogodbe o zaposlitvi zaradi poslovnih razlogov ni več potrebovala).

Neutemeljena je tudi pritožbena navedba tožnika, da tožena stranka ni izkazala prenehanja potrebe po njegovem delu. V dokaznem postopku je bilo ugotovljeno, da se je tožena stranka odločila reorganizirati proizvodne funkcije, zaradi česar je prišlo do zmanjšanja števila skupnovodij v poslovni enoti D., pri čemer je prišlo do ukinitve delovnih mest „skupinovodja“ v fazi črna montaža in v fazi sestava. Ker je bil tožnik zaposlen na delovnem mestu „skupinovodja“ v fazi sestava, je postalo njegovo delo pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi nepotrebno, kar pomeni, da je bil s tem podan utemeljen razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Glede na to je potrebno zaključiti, da je tožena stranka dokazala utemeljen razlog za izpodbijano redno odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki ga opredeljuje 1. alineja člena 89/1 Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013) oziroma 2. odstavek 89. člena ZDR-1. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožena stranka utemeljenost razloga dokazala tako z listinsko dokumentacijo (B2, B3, B4, B5) kot tudi z izpovedbami zakonite zastopnice tožene stranke in prič E.E. ter F.F..

V zvezi s pritožbenimi navedbami tožnika, da je večino dela opravljal v proizvodnji, kar naj bi pomenilo, da potreba po njegovem delu iz tega razloga ni prenehala, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bilo v postopku ugotovljeno, da je bilo tožnikovo delo na delovnem mestu „skupinovodja“ sestavljeno delno iz nalog vodenja (15 %), delno pa iz nalog in del v proizvodnji (85 %). Ker je bilo v postopku ugotovljeno, da so se tožnikove naloge vodenja prenesle direktno na vodjo procesa, njegove naloge v proizvodnji pa na druge delavce v proizvodnji, je s tem prenehala potreba po njegovem delu iz pogodbe o zaposlitvi, kar je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje.

Izvedeni dokazi prav tako ne dajejo opore pritožbenim navedbam tožnika, da je tožena stranka v tem času delo opravljala tudi z najetimi delavci. Iz dokaznega postopka izhaja, da so ti delavci delali pri toženi stranki na podlagi pogodb med toženo stranko in delodajalci teh delavcev, ki so se nanašale na skupne projekte (B13, B14, B15, B16), predmet teh pa ni bila izposoja delovne sile. Navedeno sta v svojih izpovedbah potrdili tudi zakonita zastopnica tožene stranke in priča E.E.. Ker je tožniku delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo zaradi prenehanja potrebe po njegovem delu iz pogodbe o zaposlitvi, za odločitev o utemeljenosti njegovega tožbenega zahtevka ni bistveno v pritožbi zatrjevano dejstvo, da je edino tožnik izpolnjeval pogoje za opravljanje del na delovnem mestu „skupinovodja“. Izvedeni dokazi nadalje ne dajejo podlage niti za ugotovitev, da je bila tožniku redna odpoved pogodbe o zaposlitvi podana zaradi njegovega zdravstvenega stanja oziroma zato, ker je bil v postopku ugotavljanja kategorije invalidnosti. Tudi po stališču pritožbenega sodišča je namreč tožena stranka dokazala, da je tožniku redno odpoved pogodbe o zaposlitvi podala zato, ker je prenehala potreba po opravljanju določenega dela iz njegove pogodbe o zaposlitvi zaradi organizacijskih razlogov (drugačna organizacija poslovnih funkcij v poslovnem in proizvodnem procesu, posledica česar je bilo prenehanje potreb po opravljanju določenih del in nalog, ki jih je pri toženi stranki opravljal tožnik).

Ker niso bili podani niti s pritožbo uveljavljani razlogi niti razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbo tožnika zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Pritožbeno sodišče o stroških pritožbenega postopka ni odločalo, ker jih stranki nista priglasili.