Jedro

Ker toženka ni uspela dokazati, da je tožnik za nepoštenost pogodbenega pogoja o vezanosti kredita na tujo valuto vedel ali lahko razumno vedel pred vložitvijo tožbe v obravnavani pravdi, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da v trenutku vložitve tožbe leta 2023 splošni petletni zastaralni rok iz 346. člena OZ še ni potekel, z vložitvijo tožbe pa je nastopilo pretrganje zastaranja (365. člen OZ).

Po obrazloženem se pokaže, da slovenski ustavni in zakonski okvir ni tako ozek, kot ga skuša prikazati toženka. Polno vračilo glavnice kredita (četudi nevalorizirane in brez nadomestila za njeno uporabo) je s slovensko ureditvijo skladna in sorazmerna posledica sankcije ničnosti, pri čemer upoštevamo, da je ničnost povzročila banka kot močnejša stranka, ki je prekršila najvišjo raven pričakovane skrbnosti (skrbnost strokovnjaka) ter načelo vestnosti in poštenja v razmerju do posebej varovanega potrošnika.

Izrek

I.Pritožba se tudi v ostalem zavrne in se v III. in V. točki izreka sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II.Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo in sklepom postopek v delu, ki se nanaša na plačilo 144.995,27 EUR ustavilo (I. točka izreka). V II. točki izreka je ugotovilo ničnost kreditne pogodbe št.  81013700666  in Pogodbe o zastavi nepremičnine z dne 13. 10. 2008 ter Sporazuma o zavarovanju denarne terjatve, sklenjene v notarski obliki (SV *** z dne 14. 10. 2008 - v nadaljevanju kreditna pogodba), predmet katere je bil stanovanjski kredit v znesku 240.000,00 CHF, kar je na dan sklenitve pogodbe znašal 154.579,40 EUR. V III. točki izreka je toženi stranki naložilo v plačilo znesek 781,22 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 10. 2024 dalje do plačila. V IV. točki je ugotovilo, da je vknjižba hipoteke za prej navedeno terjatev na podlagi kreditne pogodbe neveljavna in se izbriše. V V. točki izreka je odločilo, da se bo o stroških odločalo s posebnim sklepom po pravnomočnosti te sodbe.

2.Tožena stranka (v nadaljevanju toženka) v pravočasni pritožbi primarno navaja, da je kondikcijski zahtevek tožeče stranke (v nadaljevanju tožnika) zastaral, pri tem pa sodišče prve stopnje zmotno ni ugotavljalo skrbnosti ravnanja tožnika, ki je relevanten za tek zastaralnega roka. Nenazadnje je sam tožnik izpovedal, da je v letu 2015 in 2016 opazil naraščanje tečaja CHF in je že takrat mislil nekaj narediti s tem, pa potem ni. Tak zastaralni rok pa je tudi združljiv z načelom učinkovitosti in je pričel teči v letu 2015, na slednje pa napotuje tudi novejša sodna praksa. Sicer pa je že Sodišče EU (v nadaljevanju SEU) pojasnilo, da varstvo potrošnikov ni absolutno in da je določitev razumnih rokov v interesu pravne varnosti. Nadalje se ne strinja z zaključki sodišča prve stopnje glede presoje nepoštenosti pogodbenega pogoja. Sodišče prve stopnje pa je tudi zmotno neposredno uporabilo Direktivo 93/13. Predlaga, da sodišče postopek prekine in zastavi predhodno vprašanje sodišču EU predvsem o tem, ali je mogoče stališča iz sodne prakse SEU glede razlage Direktive 93/13 neposredno uporabiti tudi, če bi takšna uporaba bila v nasprotju z nacionalno zakonodajo države članice. Nadalje se pritožuje glede ugotovitve sodišča prve stopnje v zvezi s pojasnilno dolžnostjo. V zvezi s tem je sodba povsem neobrazložena in se ne da preizkusiti. Sodišče prve stopnje brez pomislekov v celoti sledi prirejeni izpovedbi tožnika, čeprav se le-ta v bistvenem razlikuje od izpovedb prič toženke A. A.. Sodišče ni upoštevalo, da je med sklenitvijo kreditne pogodbe in zaslišanjem tožnika preteklo že več kot 17 let in ima tožnik veliko večji interes za uspeh kot priče. Tožnik je pred sklenitvijo kreditne pogodbe pridobil prav vse relevantne informacije, s katerimi je toženka razpolagala, sodišče pa navedene pojme retroaktivno napolnjuje z novejšo sodno prakso, s čemer je kršeno načelo zakonitosti in pravne varnosti. V predmetni zadevi sodišče prve stopnje tudi ni izvedlo presoje nepoštenosti pogodbenega pogoja in je sodba v tem delu neobrazložena. Nadalje se pritožba ukvarja še s kondikcijskim zahtevkom. Navaja, da sodišče prve stopnje ne bi smelo upoštevati SEU Sodbe C-520/21. Zavzema se za t. i. obogatitvene obresti oziroma nadomestitev uporabe tujega denarja. Nadalje glede teka zamudnih obresti navaja, da toženka ni bila nepoštena po 193. členu Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Zahteva povrnitev stroškov pritožbe. Predlaga, da sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne ter podrejeno razveljavi sodbo sodišča prve stopnje in vrne sodišču v novo sojenje. Zahteva stroške pritožbenega postopka.

3.V odgovoru na pritožbo se tožnik zavzema za zavrnitev pritožbe kot neutemeljene in potrditev izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje.

4.Stranki sta se lahko tudi izjavili o stališčih, zavzetih v zadevi SEU C-368/2025. Tožnik je navedel, da je slovensko ureditev mogoče razlagati v skladu z usmeritvami, ki jih je podalo SEU, pri čemer izpostavlja drugi odstavek 87. člena OZ kot ustrezno pravno podlago, da se zavrne nadomestilo za uporabo tujega kapitala.

5.Toženka je navedla, da je SEU le ponovilo že podana stališča v zadevi C-520/21, a da teh stališč slovensko sodišče ne sme neposredno uporabiti, da bi pomenila razlaga slovenskega obligacijskega prava v skladu z navedenimi stališči contra legem razlago, da je upoštevanje koristi temeljni vidik kompenzacije in da odnos toženke do nepoštenih pogojev ni bil takšen, da bi se uporabilo določilo drugega odstavka 87. člena OZ ter da bi bilo neupoštevanje koristi kaznovanje banke, kar je v nasprotju s civilnim pravom in presega cilje Direktive 93/13.

6.Sodišče druge stopnje je v obravnavani zadevi že izdalo delno sodbo z dne 10. 3. 2026, s katero je delno zavrnilo pritožbo toženke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v II. in IV. točki izreka, ki se nanašata na ugotovitev ničnosti potrošniške kreditne pogodbe v tuji valuti CHF in izbris hipoteke, po nadaljevanju prekinjenega pritožbenega postopka pa je sedaj sprejelo še odločitev o preostalem delu pritožbe, ki se nanaša na kondikcijski zahtevek tožnika v višini 781,22 EUR in stroškovno odločitev.

7.Pritožba toženke tudi v ostalem delu ni utemeljena.

8.Sodišče druge stopnje preizkusi sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa pazi po uradni dolžnosti na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava (drugi odstavek 350. člena ZPP). Tak uradni preizkus ni pokazal kršitev.

O vprašanju zastaranja

Tudi v zvezi z ugovorom zastaranja toženke glede terjatve tožnika iz naslova kondikcije je potrebno upoštevati posebno varstvo potrošnika kot šibkejše stranke. Sodišče prve stopnje je v tej zvezi pravilno uporabilo določila OZ, ki jih je razlagalo v skladu s cilji in namenom Direktive 93/13 in v skladu s sodno prakso SEU ter VSRS.

VSRS se je v zvezi z razlago teka zastaralnih rokov po OZ oprlo na pravo EU,

po katerem mora sodišče upoštevati možnost, da potrošniki ne vedo, da je pogoj v pogodbi nepošten ali da ne razumejo obsega svojih pravic, ki izhajajo iz Direktive 93/13. Zato je treba dati potrošniku na razpolago razumen čas, v katerem se v zvezi s spornim razmerjem seznani ne le z vsemi pomembnimi dejanskimi okoliščinami, pač pa tudi z njihovimi pravnimi posledicami in s svojim pravnim položajem. Pri tem od potrošnika ni mogoče pričakovati, da bo storil korak, ki spada v okvir pravnega raziskovanja.

Na teh izhodiščih je SEU opredelilo naslednja pričakovanja do potrošnikov pri uveljavljanju svojih pravic:

Od povprečnega potrošnika se ne sme zahtevati, da se na lastno pobudo redno seznanja s sodno prakso v zvezi s standardiziranimi pogoji v pogodbah iste vrste in da na njeni podlagi presodi, ali je tudi pogoj v njegovi pogodbi nepošten; obstoja nacionalne sodne prakse v zvezi z ničnostjo podobnih pogojev, tudi če je ustaljena, ni dopustno šteti kot dokaza seznanitve potrošnika z nepoštenostjo pogoja in pravnimi posledicami, ki iz tega izhajajo, kar velja tudi za obstoj odločitev SEU v okviru predhodnega odločanja; šteje se, da je potrošnik seznanjen z nepoštenostjo pogodbenega pogoja na podlagi pravnomočne sodbe, s katero je nepoštenost ugotovljena, razen če ponudnik dokaže, da je za to dejstvo potrošnik vedel ali lahko razumno vedel pred izdajo take sodbe.

SEU pa je za banke vzpostavilo zahtevo aktivnega ravnanja, saj se od banke kot ponudnika pričakuje, da spremlja razvoj sodne prakse in da na njeni podlagi sprejme ustrezne zaključke o že sklenjenih pogodbah in v tej zvezi vzpostavi stik z zadevnimi strankami, banka pa se zaradi svoje morebitne pasivnosti ne sme okoristiti.

Toženka v pritožbi neutemeljeno izpostavlja skok tečaja leta 2015 kot odločilni trenutek za začetek teka zastaranja. Le na podlagi dinamike povečanja obroka kredita, preračunanega v domačo valuto (predvsem), tožnik o svojem pravnem položaju ni mogel sklepati. Tudi splošne informacije, ki so bile tožniku javno dostopne o kreditih v švicarskih frankih, niso ustrezen vir, na podlagi katerega bi tožnik lahko celovito razumel svoj konkretni pravni položaj. Da bi toženka vzpostavila stik s tožnikom in sama opravila aktivno ravnanje v smeri pojasnitve konkretnega pravnega položaja tožnika, pa toženka ne zatrjuje.

Ker toženka ni uspela dokazati, da je tožnik za nepoštenost pogodbenega pogoja o vezanosti kredita na tujo valuto vedel ali lahko razumno vedel pred vložitvijo tožbe v obravnavani pravdi, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da v trenutku vložitve tožbe leta 2023 splošni petletni zastaralni rok iz 346. člena OZ še ni potekel, z vložitvijo tožbe pa je nastopilo pretrganje zastaranja (365. člen OZ).

Presoja glede podlage in višine

Zaradi ničnosti obravnavane kreditne pogodbe sta tako potrošnik kot banka dolžna vrniti drugemu, kar sta na podlagi nične pogodbe prejela (prvi odstavek 87. člena OZ), s čimer imata nasprotne kondikcijske zahtevke.

Ureditev obligacijskih razmerij v OZ izhaja iz (tradicionalnega) civilnopravnega razmerja enakovrednih subjektov, ki prosto urejajo obligacijsko razmerje (3. in 4. člen OZ).

Navedeno velja tudi za ureditev v tretjem oddelku OZ, kjer je opredeljena obveznost kondikcije enako za vse primere odpadle poslovne podlage. OZ glede kondikcijskih zahtevkov ne vsebuje posebne ureditve za potrošnike, kot sicer velja posebna ureditev za pogodbeno pravo, kar pa ne pomeni, da sodišče ni zavezano v podrejenem razmerju splošno ureditev prilagojeno razlagati s ciljem varstva potrošnikov kot šibkejših v obligacijskem razmerju. Ustavna sidra nudijo dovolj razlagalnega prostora nacionalne ureditve, da lahko sodišče doseže cilje prava EU z metodo lojalne razlage. Splošno ustavno načelo enakosti (drugi odstavek 14. člena Ustave RS - v nadaljevanju URS) prepoveduje enako obravnavanje bistveno različnih položajev, ustavno načelo socialne države (2. člen URS) pa načelo vestnosti in poštenja (5. člen), kot najpomembnejše razlagalno vodilo vsega obligacijskega prava napolni z obveznostjo skrbi za šibkejšega tudi v horizontalnem razmerju.

Sodišče prve stopnje je s sklicevanjem na pravo EU pravilno sledilo navedeni usmeritvi tako, da ni uporabilo določila 193. člena OZ kot podlage obogatitvenih obresti oziroma nadomestila za uporabo tujega denarja, za kar si prizadeva toženka v pritožbi.

Aktivno vlogo sodišča kot varuha javnega interesa v potrošniškem pravo EU utemeljujeta predvsem zahteva učinkovitosti nezavezujoče narave nedovoljenih pogodbenih pogojev (člen 6(1) Direktive 93/13)

in odvračilni učinek, kot ga je opredelilo SEU na podlagi člena 7(1) Direktive 93/13, ki vsebuje zahtevo po ustreznih in učinkovitih sredstvih za preprečevanje nadaljnje uporabe nedovoljenih pogodbenih pogojev.

SEU je navedeni zahtevi učinkovitega varstva potrošnikov upoštevaje načelo sorazmernosti povezalo in konkretiziralo glede vrnitvenih zahtevkov v zadevi SEU C-520/21, Bank M, ki jo je navedlo tudi sodišče prve stopnje, tam zavzeta stališča pa je SEU ponovilo v zadevi C-368/25 Malec in zavrnilo skladnost obogatitvenih obresti, za katere se zavzema toženka, s pravom EU, pri tem pa tudi navedlo, da nacionalno sodišče ne more upravičeno trditi, da merodajne nacionalne določbe ne more razlagati v skladu s pravom EU. Kot neskladno s pravom EU je SEU opredelilo pravico banke, da od potrošnika zahteva nadomestilo, ki presega vračilo kapitala, izplačanega iz naslova izpolnitve kreditne pogodbe. S tem je omejilo vrnitvene zahtevke banke na glavnico, kot je bila ta izplačana potrošniku. Po drugi strani je s pravom EU skladna ureditev, ki daje potrošniku pravico zahtevati nadomestilo, ki presega vračilo nakazanih mesečnih obrokov in stroškov, plačanih iz naslova izpolnitve te pogodbe. Takšno razumevanje učinkovitega varstva potrošnikov ima podlago v odvračilnem učinku in ne v kaznovanju banke.

Neutemeljeno je stališče toženke, da sodišče prve stopnje ne bi smelo upoštevati odločitve SEU v zadevi Bank M, ker v bistvenem odstopa od obravnavane zadeve. V bistvenem enaki nosilni razlogi se nanašajo na vrnitvene zahtevke v primeru potrošniške kreditne pogodbe, ki je obremenjena z nepoštenim pogojem zaradi vezanosti na tujo valuto. Da so bili krediti v tuji valuti sicer v Sloveniji splošno dopustni, kar izpostavlja toženka v pritožbi, pa ni odločilno, ampak kršitev meril skrbnosti ter načela vestnosti in poštenja.

Po obrazloženem ne gre za neposredno uporabo Direktive 93/13, niti za razlago contra legem, kot je navedla toženka v pritožbi, ampak dopusten razlagalni pristop slovenske ureditve (zakonske in ustavne ravni), usmerjen v cilje varstva potrošnikov po pravu EU (lojalna razlaga). Učinek odvračanja, ki se zasleduje, je povezan s preventivno funkcijo, ki utemeljuje odmik od v civilnem pravu tradicionalno uveljavljenih postulatov s ciljem varstva potrošnikov v javnem interesu. Odvračanje presega tradicionalni pogled o kompenzaciji,

7.ki ga sicer izpostavlja toženka v pritožbi. Med posledicami ničnosti iz 87. člena OZ ni opredeljenih obogatitvenih obresti, kar v skladu z navedenim jezikovnim okvirom pomeni, da niso nujna vsebina vrnitvenih zahtevkov zaradi ničnosti. Razlagalni prostor, ali tudi za ta posebni položaj zaradi odpadle podlage pride v poštev za potrošnikovo obveznost ureditev iz 193. oziroma 198. člena OZ glede nadomestitve koristi od uporabe prejetega denarja, je potemtakem odprt in ne strogo zaprt, kot navaja toženka. Namenska razlaga (ustavnoskladna in pravu EU skladna) šele da končni odgovor, da nadomestitev vseh koristi od prejetega kredita ni skladna s cilji varstva potrošnikov.

8.Obrazloženi razlagalni pristop vzpostavlja potrošniku naklonjeno ravnotežje, kjer tudi interes banke ostaja sorazmerno varovan, saj še zmeraj prejme nazaj ves posojen denar, le da brez plačila za uporabo denarja. Pri presoji navedenega ravnotežja navedena razlaga upošteva, da je ničnost namenjena sankcioniranju najtežjih kršitev, ki imajo javni značaj (kršitev javnega reda - varstvo potrošnikov v javnem interesu),⁸ kar se mora odraziti tudi pri razumevanju vrnitvenih zahtevkov, kot njeni posledici. Pomembno je torej, da razlogi za ničnost v obravnavani zadevi izhajajo iz sfere banke kot močnejše stranke. Slovenska pravna ureditev nenazadnje dopušča celo odstop od polne povrnitve prejetega, ko vrnitev zahteva nepoštena stranka (drugi odstavek 87. člena OZ). Odnos do kršitve je za banko kot strokovnjaka pri tem presojan po objektivnih merilih in ne glede na njen subjektivni odnos, ki ga izpostavlja toženka v pritožbi.

9.Po obrazloženem se pokaže, da slovenski ustavni in zakonski okvir ni tako ozek, kot ga skuša prikazati toženka. Polno vračilo glavnice kredita (četudi nevalorizirane in brez nadomestila za njeno uporabo) je s slovensko ureditvijo skladna in sorazmerna posledica sankcije ničnosti, pri čemer upoštevamo, da je ničnost povzročila banka kot močnejša stranka, ki je prekršila najvišjo raven pričakovane skrbnosti (skrbnost strokovnjaka) ter načelo vestnosti in poštenja v razmerju do posebej varovanega potrošnika.

10.Tožnik je prejel izplačan kredit v znesku 154.262,64 EUR, plačal pa obroke kredita v skupnem znesku 155.043,86 EUR. Teh ugotovitev sodišča prve stopnje toženka v pritožbi ni grajala, zato je bilo sodišče druge stopnje na te ugotovitve vezano (drugi odstavek 350. člena ZPP).

11.Sodišče prve stopnje je po obrazloženem pravilno upoštevalo določilo prvega odstavka 87. člena OZ, po katerem je vsaka pogodbena stranka dolžna vrniti drugi, kar je na podlagi nične pogodbe prejela tako, da je naložilo toženki povrnitev razlike med izplačanim zneskom kredita in plačanimi obroki, kar znese 781,22 EUR.

12.Tek zamudnih obresti je v obravnavani zadevi vezan na trenutek nastanka razlike med prejetim in plačanim zneskom, ki je v obravnavani zadevi nastopil med samo pravdo v letu 2024, kar pomeni, da je bila toženka s tožnikovo terjatvijo seznanjena in ob njenem nastanku zagotovo že v zamudi. Potemtakem je bilo za odločitev o teku zamudnih obresti nepomembno vprašanje objektivnega ali subjektivnega pristopa k presoji nepoštenosti toženke, kar izpostavlja toženka v pritožbi v zvezi z uporabo določila 193. člena OZ za zamudne obresti.

13.Po obrazloženem je sodišče druge stopnje pritožbo tudi v ostalem zavrnilo ter tudi v III. in V. točki izreka sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

14.Ker toženka ni uspela s pritožbo, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena in prvi odstavek 165. člena ZPP). Strošek odgovora na pritožbo in vloge z dne 17. 5. 2026 pa ni bil potreben, saj odgovor in vloga nista bistveno prispevali k sprejeti odločitvi (prvi odstavek 155. člena ZPP).

-------------------------------

1VSRS sklep II Ips 14/2020 in VSRS Sklep II Ips 67/2021, v katerih se sklicuje na združeni zadevi SEU C-698/18, C-699/18, Raiffeisen Bank in BRD Groupe Societe Generale.

2SEU C-484/21, Caixabank, SEU C-561/21, Banco Santander, SEU C-679/24, UniCredit Bank, Momentum Credit.

3Več o tem Kranjc, V. v: Obligacijski zakonik s komentarjem. GV Založba, Ljubljana, 2003, 1. knjiga, str. 92. in 93.

4Vrhovno sodišče je utemeljilo razlago zakonskega potrošniškega prava na evoluciji evropskega prava in ustavno skladni razlagi socialno naravnanega potrošniškega prava. VSRS Sodba II Ips 8/2022, 78. točka obrazložitve. Ustavno sodišče je razlago potrošniškega prava povezalo s pozitivnimi vidiki načela socialne države (zagotavljanja konkretnih in učinkovitih ukrepov varstva šibkejšega potrošnika) USRS odločba Up-14/21. Več o načelu vestnosti in poštenja kot vezi med ustavnim pravom in pravili obligacijskega prava Dolenc, M.: Načelo vestnosti in poštenja v civilnem pravu. V: Pavčnik, M., Novak, A. (ur.): (Ustavno) sodno odločanje. GV Založba, Ljubljana, 2013, str. 267).

5Cilj je, da je iz razmerja med banko in potrošnikom odstranjena nedopustna vsebina, pri čemer mora biti to varstvo celovito in učinkovito.

6SEU C-415/11, Aziz, 60. točka obrazložitve in SEU C-537/12, C-116/13, Banco Popular Espanol in Banco de Valencia, 56. točka obrazložitve.

7Weingerl, P.: Nekompenzatorna povrnitev škode. Pravni letopis (2002), str. 34 in nasl.

8Glede teorije ničnosti v OZ kot ničnosti javnega reda in ničnostni sankciji kot najtežji obliki glej Polajnar Pavčnik, A. v: Obligacijski zakonik s komentarjem. GV Založba, Ljubljana, 2003, 1. knjiga, str. 507. SEU je zavzelo stališče, da je učinkovito varstvo potrošnikov v javnem interesu (enakovredno varstvu javnega reda držav članic), saj se z njim uresničuje zvišanje ravni in kakovosti življenja v EU. SEU C-168/05, Mostaza Claro, 37. in 38. točka obrazložitve, SEU C-40/08, Asturcom Telecomunicaciones, 51. in 52. točka obrazložitve. Ustavno sodišče upošteva varstvo potrošnikov kot ustavno dopustni cilj urejanja določenega pravnega področja ali pa ga upošteva kot javno korist (javni interes), ki se zasleduje s posegom v človekove pravice in svoboščine. USRS odločba U-I-192/16 in USRS odločba U-I-293/04.