Jedro

Tožnik v kreditnih pogodbah, pri izračunu EOM ni upošteval zavarovanja kredita kot stroška kredita, za katerega je znižal pogodbeno dogovorjeni znesek kredita, tako da so potrošniki zaradi zavarovanja kredita dejansko prejeli dosti manjši znesek kot bi ga morali prejeti, kar tudi po presoji sodišča zadošča za ugotovitev, da je bilo poslovanje tožnika pri izračunu EOM (ali skupnih stroških kredita) v nasprotju z 22. členom ZPotK-1.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je prvostopenjski organ pod 1. točko izreka odločil, da se dajalcu kredita-sedaj tožniku prepoveduje sklepanje kreditnih pogodb s potrošniki, ker dajalec kredita izračunava efektivno obrestno mero (EOM) v nasprotju z 22. členom Zakona o potrošniških kreditih (ZPotK-1); pod 2. točko izreka je odločil, da je rok za izvršitev odločbe naslednji dan po vročitvi odločbe; pod 3. točko izreka je odločil, da mora tožnik pisno obvestiti organ o izvršitvi odločbe; pod 4. točko izreka je odločil, da pritožba zoper odločbo ne zadrži izvršitve odločbe in pod 5. točko izreka odločil, da bo o morebitnih stroških postopka izdan poseben sklep.

2. V obrazložitvi navaja, da je bil pri tožniku dne 22. 12. 2015 opravljen inšpekcijski pregled glede sklepanja potrošniških kreditnih pogodb. V postopku so bile pridobljene tri potrošniške kreditne pogodbe in sicer pogodbe s št. 800350, 800326 in 300951. Za vse tri primere je bilo ugotovljeno, da je tožnik potrošnikom izročil bistveno nižji znesek denarja kot je naveden v sami kreditni pogodbi in razliko poimenoval zavarovanje kredita, čeprav o obstoju tega zavarovanja ni nobenega uradnega potrdila, kar vse organ podrobno opredeljuje. Ugotavlja, da tožnik pri izračunu EOM ni upošteval zavarovanja kredita kot stroška kredita, zato je posledično v pogodbah prikazal EOM, skladno s 24. členom ZPotK-1. Dejansko pa je izračunana EOM v vseh treh primerih bistveno presegala maksimalno dovoljeno vrednost po 24. členu ZPotK-1. 3. Tožnik je na zapisnik podal pripombe. Navajal je, da sta kreditojemalca prejela znesek, naveden v pogodbah (in ne nižji znesek), kar izkazujeta lastnoročno podpisana blagajniška prejemka. Na to navedbo organ odgovarja, da je podpis na pogodbi identičen podpisu na navodilu o načinu odplačevanja obveznosti in podpisu na blagajniškem izdatku. To pa poraja dvom za vse tri dokumente, saj običajno noben podpis ene osebe ni povsem identičen drugemu. Očitno je tožnik (en) podpis potrošnika, narejen na elektronsko tablico, uporabil za podpisovanje več dokumentov. Na dokumentih tudi ni nobenega osebnega podatka o imenu kreditojemalca in tožnik tudi ni pojasnil razlogov za takšno prakso. Samo podpisovanje dokumentov pa je potekalo še pred izročitvijo denarja, kot so izpovedale zaslišane priče. 4. Ker tožnik pri svojem poslovanju v izračunu EOM kot strošek kredita ni upošteval zneska zavarovanja, za katerega je znižal pogodbeno dogovorjeni znesek kredita, je s tem storil kršitev po 22. členu ZPotK-1. Navedena kršitev pa predstavlja pravno podlago za izdajo odločbe o prepovedi sklepanja kreditnih pogodb po 3. točki sedmega odstavka 34. člena ZPotK-1. 5. Drugostopenjski organ je pritožbo tožnika zavrnil. Meni, da je bil prvostopenjski postopek pravilen in da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita. Prvostopenjski organ je v primeru treh predloženih pogodb pravilno ugotovil, da tožnik zavarovalne premije, ki jo je zaračunal potrošnikom za zavarovanje kredita, ni prištel k skupnim stroškom kredita in stroškov zavarovanja kredita ni nikjer prikazal. Kreditojemalcem je le izplačal manjši znesek kot je bil naveden v kreditnih pogodbah. Če bi tožnik zavarovanje kredita upošteval pri izračunu EOM, bi le-ta bistveno presegel zakonsko dovoljeno mejo po 24. členu ZPotK-1. Razlika med prejetim in dogovorjenim zneskom kredita je bila zelo velika, EOM je bistveno presegala maksimalno določeno višino po 24. členu ZPotK-1. Tožnik je torej kot dajalec kredita izračunaval EOM v nasprotju z 22. členom ZPotK-1. Zato je bila tožniku pravilno in zakonito odrejena prepoved sklepanja kreditnih pogodb s potrošniki. Drugostopenjski organ tudi odgovarja na pritožbene navedbe.

6. Tožnik vlaga tožbo zaradi napačne uporabe materialnega prava in kršitev postopka, ki pa na odločitev niso tako pomembno vplivale kot napačna uporaba materialnega prava. Zatrjuje, da je ugotovitev tožene stranke, da je izračunaval EOM v nasprotju z 22. členom ZPotK-1 napačna in temelji na napačni uporabi zakona. V 22. členu ZPotK-1 je določeno, da se za izračun efektivne obrestne mere upoštevajo skupni stroški kredita za potrošnika, razen za dajatev in stroškov, ki jih mora potrošnik plačati pri nakupu blaga ali storitev, ne glede na to, ali gre za kreditno ali gotovinsko transakcijo ter stroškov, ki jih potrošnik plača zaradi neizpolnjevanja obveznosti iz kreditne pogodbe. Kaj so skupni stroški kredita, določa 14. točka 2. člena zakona, ki jo tudi navaja. Poudarja, da ker plačilo zavarovalne premije ni obveznost za samo pridobitev kredita in tega tudi ne določajo splošni pogoji, se stroški zavarovanja ne vštevajo v skupne stroške kredita, zaradi česar EOM ni bila izračunana v nasprotju z 22. členom ZPotK-1 in tožnik ni kršil 24. člena ZPotK-1. Štirinajsta točka 2. člena ZPotK-1 uvršča med skupne stroške kredita tudi zavarovanja, vendar le v primeru, če je sklenitev te dodatne pogodbe obvezna že za samo pridobitev kredita. Plačilo zavarovalne premije ni obvezno za pridobitev kredita, saj je mogoče kredit zavarovati na različne načine, ki jih tudi navaja. Sodišču predlaga, da po opravljeni glavni obravnavi tožbi ugodi in prvostopenjsko in drugostopenjsko odločbo odpravi. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

7. Tožena stranka na tožbo ni odgovorila.

8. Tožba ni utemeljena.

9. V obravnavanem primeru je predmet sodne presoje odločba tržnega inšpektorja, s katero je le-ta tožniku izrekel inšpekcijski ukrep prepovedi sklepanja kreditnih pogodb s potrošniki, ker tožnik izračunava EOM v nasprotju z 22. členom Zakona o potrošniških kreditih (ZPotK-1), ker pri izračunu EOM kot strošek kredita ne upošteva zavarovanja kredita, za katerega je znižal pogodbeno dogovorjeni znesek kredita. Najvišja dopustna EOM, določena v 24. členu ZPotK-1, je bila bistveno presežena.

10. V 1. členu v času izdaje izpodbijane odločbe veljavnega ZPotK-1 je bilo določeno, da ta zakon ureja kreditne pogodbe, pri katerih kot jemalec kredita nastopa potrošnik ali potrošnica, ki jemlje kredit, pod pogoji in za namen, ki ga določa ta zakon. V 10. točki 2. člena ZPotK-1 je določeno, da je potrošniška kreditna pogodba tista pogodba, s katero dajalec kredita potrošniku da ali obljubi, da mu bo dal kredit v obliki odloga plačila, posojila ali drugega podobnega finančnega dogovora. Druga točka 2. člena ZPotK-1 določa, da je efektivna obrestna mera v odstotku izražena stopnja, ki izraža razmerje med skupnimi stroški kredita za potrošnika, vključno s stroški iz drugega odstavka 22. člena tega zakona in skupnim zneskom kredita. Trinajsta točka 2. člena kot skupni znesek kredita določa najvišji znesek, ki je potrošniku na razpolago po kreditni pogodbi. Po 14. točki 2. člena so skupni stroški kredita vsi stroški, vključno z obrestmi, provizijami, davki in drugimi vrstami pristojbin, ki jih mora potrošnik plačati v zvezi s kreditno pogodbo in so dajalcu kredita znani, stroški povezani s pomožnimi storitvami v zvezi s kreditno pogodbo, zlasti zavarovalne premije, članarine, takse in stroški drugih pogodb, sklenjenih z dajalcem kredita ali drugim podjetjem, kot ga opredeljuje zakon, ki ureja varstvo potrošnikov, če je sklenitev dodatne pogodbe o storitvah obvezna že za samo pridobitev kredita ali tako določajo splošni pogoji, pod katerimi dajalec kredita kredit trži, v skupne stroške kredita se ne vštevajo notarski stroški in zavarovalne premije za zavarovanje blaga, katerega nakup se financira s kreditom. Po 15. točki 2. člena je skupni znesek tisti, ki ga mora plačati potrošnik, vsota skupnega zneska kredita in skupnih stroškov kredita. V 22. in 23. členu ZPotK-1 so določene predpostavke za izračun in sam način izračuna EOM; v 24. členu ZPotK-1 pa je določena najvišja dopustna efektivna obrestna mera.

11. Iz upravnih spisov je razvidno, da je pred izdajo odločbe tržni inšpektor sestavil zapisnik z dne 22. 12. 2015, v katerem je podrobno navedeno ugotovljeno dejansko stanje v zvezi s pregledanimi (tremi) potrošniškimi kreditnimi pogodbami. Zapisnik je bil vročen tudi tožniku, ki je v zvezi z ugotovitvami, v njem navedenimi, tudi podal svojo izjavo. Na navedbe tožnika iz njegove izjave pa je prvostopenjski organ v obrazložitvi svoje odločbe tudi odgovoril. 12. Prvostopenjski organ je v upravnem postopku ugotovil, da so bile v vseh treh primerih s potrošniki sklenjene takšne kreditne pogodbe, da so potrošniki dejansko prejeli znesek kredita, ki ni ustrezal pogodbeno določenemu znesku kredita, tako da so namesto dogovorjenega zneska kredita prejeli dosti manj, pri čemer je razlika predstavljala zavarovanje kredita. Ugotovil je, da tožnik stroške zavarovanja kredita (ki predstavljajo razliko med višino kreditov, določenih v pogodbi in dejanskim izplačilom kredita) ne upošteva kot strošek kredita, zaradi česar EOM izračunava v nasprotju z 22. členom ZPotK-1. Zavarovanje kredita namreč ni bilo prišteto k skupnim stroškom kredita in stroški zavarovanja kredita tudi nikjer niso prikazani. EOM je bistveno presegala zakonsko dovoljeno mejo po 24. členu ZPotK-1. Vsi izračuni po 22. in 23. členu ZPotK-1 so, ob upoštevanju podatkov, izhajajočih iz pogodb (znesek posojila, EOM, število obrokov, znesek, ki ga je potrošnik dolžan vrniti) in dejansko situacijo (koliko je potrošnik dejansko prejel, koliko bi moral vrniti in razlika, ki predstavlja EOM), v obrazložitvi prvostopenjske odločbe podrobno navedeni.

13. Drugostopenjski organ kot pritožbeni organ je na vse pritožbene navedbe, ki so v bistvu enake tožbenim navedbam, tudi odgovoril z razlogi, s katerimi se sodišče v celoti strinja in jih zato, v izogib ponavljanju, v skladu z drugim odstavkom 71. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) ne bo dodatno navajalo. Glede kršitev postopka je pravilno pojasnil, da je zapisnik na podlagi prvega odstavka 80. člena ZUP javna listina, ki dokazuje potek in vsebino dejanja postopka. Tožnik je torej imel možnost sodelovanja v postopku, saj mu je bil zapisnik poslan v izjavo. To izjavo je tudi podal, prvostopenjski organ pa je na njegove navedbe iz izjave v obrazložitvi izpodbijane prvostopenjske odločbe tudi odgovoril. 14. Navedene odločilne okoliščine kot izhajajo iz zapisnika o opravljenem inšpekcijskem ogledu, torej da tožnik v kreditnih pogodbah, pri izračunu EOM ni upošteval zavarovanja kredita kot stroška kredita, za katerega je znižal pogodbeno dogovorjeni znesek kredita, tako da so potrošniki zaradi zavarovanja kredita dejansko prejeli dosti manjši znesek kot bi ga morali prejeti, tudi po presoji sodišča zadoščajo za ugotovitev, da je bilo poslovanje tožnika pri izračunu EOM (ali skupnih stroških kredita), v nasprotju z 22. členom ZPotK-1. Glede na navedeno je bilo materialno pravo v konkretnem primeru pravilno uporabljeno in tožbeni ugovor o nepravilni uporabi materialnega prava ni utemeljen. Posledično je bil tožniku zaradi sklepanja kreditnih pogodb v nasprotju z 22. členom ZPotK-1, v povezavi s 24. členom ZPotK-1, pravilno in zakonito izrečen inšpekcijski ukrep po 3. točki sedmega odstavka 34. člena ZPotK-1. 15. Sodišče zato zavrača tožbene ugovore kot neutemeljene, ker na drugačno odločitev ne morejo vplivati. Že tožena stranka je pravilno pojasnila, da se po drugem odstavku 22. člena ZPotK-1 za izračun EOM upoštevajo skupni stroški kredita za potrošnika, razen dajatev in stroškov, ki jih mora potrošnik plačati pri nakupu blaga ali storitev, ne glede na to ali gre za kreditno ali gotovinsko transakcijo ter stroškov, ki jih potrošnik plača zaradi neizpolnjevanja obveznosti iz kreditne pogodbe. Tožnik pa zavarovanja kredita ni prištel k skupnim stroškom kredita in ga tudi nikjer ni prikazal, zaradi česar je kreditojemalcem izplačal manjši znesek kot je bil določen v kreditnih pogodbah. Če bi zavarovanje kredita upošteval pri izračunu EOM, bi le-ta bistveno presegel zakonsko dovoljeno mejo po 24. členu ZPotK-1. Tožena stranka je pravilno navedla tudi, da je določba 14. točke 2. člena ZPotK-1 glede zavarovalne premije jasna, saj je slednja izrecno navedena kot strošek kredita in zato tožnik s tožbeno navedbo, da se zavarovanje kredita uvršča med skupne stroške kredite samo tedaj, če je sklenitev dodatne pogodbe obvezna za samo pridobitev kredita, ne more uspeti.

16. Ker je glede na navedeno odločitev tožene stranke po presoji sodišča pravilna in zakonita, je sodišče tožbo tožnika na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno. Sodišče je v zadevi odločilo na podlagi 2. alinee drugega odstavka 59. člena ZUS-1 na nejavni seji senata, brez opravljene glavne obravnave, ker tožnik glede predlaganih dokazov ni pojasnil v čem oziroma kako bi bilo z njihovo izvedbo mogoče dopolniti relevantno dejansko stanje oziroma, kako bi bilo relevantno dejansko stanje mogoče dopolniti z ugotovitvami, ki bi bile pomembne za sprejem drugačne odločitve v zadevi.

17. Ker je sodišče tožbo zavrnilo, v skladu z določbo četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.