Jedro

Če pogodba, s katero se prenaša lastninska pravica na nepremičnini (zavezovalni posel), ni sklenjena v pisni obliki, je nična (52. in 55. čl. OZ). Tako ni podlage za zahtevek na izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila (razpolagalni posel). Ker tožeča stranka ni zatrjevala, da je bil dogovor o prodaji njunega solastnega deleža s tožencem sklenjen v pisni obliki, niti ni predložila pisne listine, ni izkazala verjetnosti terjatve kot pogoja za izdajo začasne odredbe.

Izrek

Pritožba se zavrne se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Pritožbeni stroški so nadaljnji pravdni stroški.

Obrazložitev

(1) Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo tožnikov predlog za izdajo začasne odredbe, s katero naj bi tožencema prepovedalo odtujitev in obremenitev njunega solastnega deleža do 1111/10.000 na neizdelanem podstrešju v šesti etaži v izmeri 108,88 m2 in 65,92 m2 večstanovanjskega objekta na naslovu P. 14 v L., ki se nahaja na nepremičnini X ter posledično tudi predlog, da se ta prepoved izvrši s takojšnjim vpisom v zemljiški knjigi in predlog glede trajanja začasne odredbe ter pravnega pouka (ki sicer ne sodi v izrek). Ocenilo je, da tožeča stranka ni izkazala verjetnosti terjatve in da tudi niso podani dodatni pogoji, ki jih je tožeča stranka zatrjevala v smislu 272. čl. ZIZ.

(2) Tožeča stranka se je pravočasno pritožila zaradi zmotne uporabe materialnega prava in zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga spremembo izpodbijanega sklepa in izdajo predlagane začasne odredbe. Navaja, da ugotovitev sodišča, da pogodba ni bila sklenjena v pisni obliki, ni pravilna, saj je bila sodišču predložena predpogodba z dne 29.5.2003, iz katere izhaja, da so se M. T. in tožena stranka dogovorili, da kupec da soglasje za odstop deleža podstrehe v korist tožeče stranke v zameno za ureditev strehe. V njeno korist je bila ustanovljena pravica in je pridobila proti toženi stranki neposredno pravico, da zahteva izpolnitev. Sklicevala se je tudi na korespondenco. V kolikor bi tožeča stranka razpolagala s pisno pogodbo, tožbe sploh ne bi vlagala. Zmotno je tudi stališče, da ni z verjetnostjo izkazana nevarnost, da bo terjatev onemogočena oz. predpostavka o neznatni škodi, ki bi jo tožena stranka pretrpela s predlagano začasno odredbo.

(3) Tožena stranka je na pritožbo odgovorila in predlaga njeno zavrnitev. Priglaša stroške.

(4) Pritožba ni utemeljena.

(5) Zakon o izvršbi in zavarovanju (ZIZ; Ur. l. RS, št. 3/07 - UPB 4 in 93/07) v 272. členu določa, da sodišče izda začasno odredbo v zavarovanje nedenarne terjatve, če izkaže upnik za verjetno, da terjatev obstoji ali da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala. Upnik mora verjetno izkazati tudi eno izmed naslednjih predpostavk: – nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena; – da je odredba potrebna, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode; – da dolžnik z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku.

(6) Tožeča stranka s tožbo zahteva izstavitev zemljiškoknjižne listine za vpis lastninske pravice na solastnem deležu, ki ga imata potrditvi tožnika, toženi stranki na nedograjenem podstrešju, ki je del večstanovanjske stavbe na naslovu P. 14 v L. To je terjatev, katere verjetnost je bila tožeča stranka dolžna izkazati kot enega od pogojev za izdajo začasne odredbe. Kot je pravilno povzelo že sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijanega sklepa, je tožeča stranka v zvezi s tem sicer trdila, da je bil s tožencema sklenjen dogovor o prodaji njunega solastnega deleža, torej zavezovalen posel, ni pa trdila, da je bil dogovor pisen, niti ni predložila o tem pisne listine, kar je eden od pogojev, da je zavezovalni posel, kot podlaga za zahtevano izstavitev zemljiškoknjižne listine (razpolagalni posel), sploh veljavno sklenjen. Ker SPZ za zavezovalni posel ne določa oblike, je namreč potrebno upoštevati določila Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), to je predvsem 52. in 55. člen, ki določata za pogodbo, katere predmet je prenos lastninske pravice na nepremičnini, pisno obliko, sankcija za nespoštovanje obličnosti pa je ničnost. Jasno je, da v primeru, če zavezovalni posel ni bil veljavno sklenjen, ni podlage za zahtevek, da se na njegovi podlagi izstavi zemljiškoknjižna listina oz. zemljiškoknjižno dovolilo.

(7) V konkretni zadevi pritožnik celo v pritožbi priznava, da s pisno pogodbo ne razpolaga, se pa ob tem sklicuje na predpogodbo (v smislu pogodbe v korist tretjega) in pisno korespondenco med strankami. Takšne pritožbene trditve so neutemeljene. V prvi vrsti zapisa v predpogodbi, ki je bila 29. 5. 2003 sklenjena med M. T. in tožencem B. M. ne moremo razlagati kot pogodbe v korist tretjega, saj v korist tožnika (kot tretjega) ni bila ustanovljena nobena pravica, to pa je predpogoj, da gre za takšno pogodbo. Ne prodajalka, ne bodoči kupec namreč v njegovo korist nista prevzela nobene obveznosti. Zapis v tej predpogodbi, da prvi toženec „daje soglasje za odstopitev deleža podstrehe v korist A. R. v zameno za ureditev strehe„, tako seveda ne more predstavljati zavezovalnega posla, ki bi predstavljal podlago za zahtevek tožnika. S to predpogodbo je prvi toženec dal zgolj svoje soglasje za odstop deleža, kar seveda ne more pomeniti njegove zaveze, da prenese lastninsko pravico na spornem delu nepremičnine. Tožnik zato na tej podlagi od njega ne more zahtevati izstavitve zemljiškoknjižne listine. Tožena T. P. pa pri predpogodbi sploh ni sodelovala in je zato, ne glede na njeno vsebino, ne more zavezovati. Prav tako ne more pomeniti veljavnega zavezovalnega posla dopis tožencev z dne 14. 9. 2008, saj vsebina dopisa jasno kaže na zgolj usten (nerealiziran) dogovor, ki pa kot je bilo pojasnjeno, zaradi pomanjkanja oblike ( tudi če bi se izkazalo, da je obstajal) ni veljaven.

(8.) Odločitev sodišča, ki je predlog za izdajo začasne odredbe zavrnilo, se tako izkaže za materialnopravno pravilno. O ostalih pritožbenih navedbah, ki se nanašajo na ostale pogoje za izdajo začasne odredbe, se pritožbeno sodišče zato ni posebej izjavljalo. Ker pritožba torej ni utemeljena, uradni preizkus izpodbijanega sklepa pa tudi ni pokazal kršitev, na katere je treba paziti po uradi dolžnosti, je sodišče druge stopnje zato tožnikovo pritožbo zavrnilo in na podlagi 2. tč. 365. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 73/07 - UPB 3) v zvezi s 15. čl. ZIZ potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

(9.) Stroški zavarovanja, kadar je začasna odredba predlagana med pravdo, so del pravdnih stroškov. O priglašenih pritožbenih stroških bo zato odločalo sodišče prve stopnje v končni odločbi.