Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
V dopolnjenem 8. odstavku 2. člena novele ZZVN-D ni bil predpisan omejitveni pogoj - sodelovanje staršev z NOB Slovenije - za pridobitev statusa žrtve vojnega nasilja - otrok ubitih staršev. Tak omejitveni pogoj je določila novela ZZVN-G, ki pa ni veljala v času odločanja o tožnikovi zahtevi in tega predpisa ni mogoče uporabiti.
Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 1592/2001-6 z dne 25.2.2002.
Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugodilo tožnikovi tožbi in na podlagi 2. in 4. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) odpravilo odločbo tožene stranke 0070TK z dne 29.8.2001. S to odločbo je tožena stranka v reviziji odpravila odločbo Upravne enote Ljubljana, Izpostava L.M.P. z dne 5.3.2001, s katero je bil tožniku priznan status žrtve vojnega nasilja - otroka ubitega sodelavca NOB in odločila, da tožniku tega statusa ne prizna.
V razlogih izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje navedlo, da je tožena stranka napačno uporabila določbe 1. in 8. odstavka 2. člena Zakona o žrtvah vojnega nasilja (ZZVN), s tem, ko je štela, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje zahtevanega statusa, ker je njegov oče padel kot borec k. odreda leta 1942 na K. in ne v Sloveniji. Po presoji sodišča vojaške agresije nemških, italijanskih in madžarskih okupacijskih sil v obdobju od 6.4.1941 do 15.5.1945 ni mogoče omejiti le na Republiko Slovenijo, saj je bila okupacija Slovenije izvedena v okviru zasedbe tedanje države Jugoslavije, in je bila narodnoosvobodilna borba v Sloveniji vključena v NOB skupne države. Zato določbe 1. člena ZZVN ni mogoče razlagati tako, da bi nasilno dejanje nad staršem otroka moralo biti izvršeno na ozemlju sedanje države Slovenije, kot to meni tožena stranka. Stališče, ki ga je sprejela v zavrnilni odločbi ne izhaja, ne iz obrazložitve osnovnega besedila ZZVN v Poročevalcu Državnega zbora RS in tudi ne v pojasnilih k dopolnitvi osnovnega zakona (ZZVN-B), kjer je bilo izrecno predvideno, da je bil ukrep povzročen na kateremkoli ozemlju bivše Kraljevine Jugoslavije, navezna okoliščina za odločanje o priznanju statusa žrtve vojnega nasilja. Pomembna je le vez med osebo, ki uveljavlja status po ZZVN in Republiko Slovenijo, torej državljanstvo Republike Slovenije. Zato je v izpodbijani sodbi naložilo toženi stranki, da mora v ponovnem postopku ugotoviti, kdaj se je tožnik preselil v Slovenijo in, ali izpolnjuje pogoj iz 7. odstavka 2. člena ZZVN (izkazanost stalnega prebivališča v Republiki Sloveniji do 31.12.1945), ker tega tožena stranka v postopku ni ugotavljala.
Tožena stranka v pritožbi uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava po 2. točki 1. odstavka 72. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS). V njej navaja, da je stališče sodišča prve stopnje napačno in da ZZVN ne dopušča tako široke razlage določbe 8. odstavka 2. člena tega zakona. Odločilno vprašanje v tej zadevi je, da mora biti za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja - otroka, katerega starš je bil ubit zaradi sodelovanja v NOB, to sodelovanje vezano na NOB v Sloveniji. Drugačna razlaga pogojev iz 1. člena v povezavi z 8. odstavkom 2. člena ZZVN, ki določajo podlago za presojo okoliščin, v katerih je starš izgubil življenje, bi pomenila, določitev različnih pogojev za otroke staršev, ki so izgubili življenje v okoliščinah za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja po zakonu in za otroke staršev, ki so izgubili življenje zaradi sodelovanja v NOB, ali bili ubiti kot talci. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni oziroma podrejeno, da jo razveljavi in vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.
Tožeča stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je stališče tožene stranke napačno in nima podlage v določbah ZZVN. Za presojo je odločilno dejstvo, da je bil starš otroka, ki uveljavlja status žrtve vojnega nasilja ubit zaradi sodelovanja v NOV, torej v vojni in je pomembna navezna okoliščina na Republiko Slovenijo samo v primeru, kadar je prišlo do smrti starša v agresiji na Republiko Slovenijo v letu 1991. Dne 6.4.1941 ni bilo nobene agresije na Republiko Slovenijo ampak je okupator napadel in okupiral le Kraljevino Jugoslavijo in takrat Republike Slovenije ni bilo. V desetdnevni vojni za Republiko Slovenijo ni bilo ne izgnancev, ne taboriščnikov, ne beguncev in ne delovnih deportirancev, ne internirancev, ne ukradenih otrok in ne otrok ubitih sodelavcev NOB, kar med drugim našteva 2. člen ZZVN. Edini pogoj, ki ga mora izpolniti oseba, ki uveljavlja status žrtve vojnega nasilja je državljanstvo Republike Slovenije, ta pogoj pa tožnik izpolnjuje, saj tukaj živi od 15.5.1945. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialni zakon in zato predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe.
Pritožba ni utemeljena.
Za pridobitev statusa žrtve vojnega nasilja mora oseba, ki je bila izpostavljena nasilnim dejanjem ali prisilnim ukrepom okupatorja, agresorja ali njunih sodelavcev po določbah 1. člena ZZVN izpolnjevati dva osnovna splošna pogoja oziroma navezni okoliščini in sicer: - državljanstvo Republike Slovenije - ali izpostavljenost v vojni (torej med okupacijo v drugi svetovni vojni) ali v vojaški agresiji na Republiko Slovenijo (leta 1991).
Navedena zakonska določba, za uveljavljanje statusa žrtve vojnega nasilja, nedvomno razlikuje med izpostavljenostjo v vojni, ki je nastala v času okupacije in je bila izvedena nad bivšo Kraljevino Jugoslavijo leta 1941 in agresijo, ki je bila izvedena na Republiko Slovenijo. Napačno je zato stališče pritožbe, da ta zakonska določba, za pridobitev zahtevanega statusa žrtve vojnega nasilja, nastalega v času druge svetovne vojne, predpisuje kot omejitveni pogoj izpostavljenost nasilju na območju Slovenije, saj je bila tedaj okupirana skupna država. Navedene zakonske določbe ni mogoče interpretirati z voljo zakonodajalca, ki naj bi v tem členu omejil teritorialno območje, kot meni pritožba, saj bi moral to omejitev izrecno predpisati. Obseg neke pravice (v kolikor obstoji dvom) je potrebno razlagati v korist upravičenca, obseg omejitve pravice, pa zahteva ozko razlago zlasti v primerih, ko gre za javnopravno razmerje (razmerje med posameznikom in državo), za kar nedvomno gre v obravnavanem primeru.
Možnost pridobitve statusa žrtve vojnega nasilja - otroka ubitega, umrlega ali pogrešanega starša, ki je sodeloval v NOB je bila uzakonjena s kasnejšo novelo ZZVN-D (Uradni list RS, št. 43/99 z dne 4.6.1999). Ta je v dopolnjenem 8. odstavku 2. člena s posebno določbo opredelila posebne pogoje za pridobitev tega statusa. Ta predpis, ki je veljal v času odločanja o tožnikovi zahtevi, je upravičenost za pridobitev zahtevanega statusa vezal zgolj na smrt staršev zaradi sodelovanja v NOB in pri tem ni določil nobenega pogoja, ki bi omejil možnost za pridobitev tega statusa na sodelovanje z NOB v Sloveniji, kar zagovarja pritožba.
Zato je, po presoji pritožbenega sodišča, sodišče prve stopnje pravilno utemeljilo svoje stališče, da dejstvo, da je bil tožnikov oče ubit kot sodelavec NOB na K., ni zakonska ovira za pridobitev uveljavljanega statusa in je neutemeljen pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava. Tako stališče potrjuje tudi dejstvo, da je bila v času pritožbenega odločanja sprejeta novela ZZVN-G (Uradni list RS, št. 110/2002 z dne 18.12.2002), ki je v spremenjenem 8. odstavku 2. člena izrecno uzakonila omejitev možnosti za pridobitev statusa, ki ga uveljavlja tožnik, na sodelovanje z NOB Slovenije. Vendar pa predpisa, veljavnega v času upravnega odločanja in tudi odločanja v upravnem sporu z razlago, ki jo ponuja pritožba, ni bilo mogoče uporabiti. Šele s kasnejšo spremembo predpisa je namreč zakonodajalec omejitev za pridobitev pravice izrecno predpisal, kar pomeni, da po prejšnjih predpisih ni bila zakonsko določena. Zato je pritožbeno sodišče potrdilo izpodbijano sodbo, ki vsebuje tudi pravilne napotke toženi stranki za ponovno odločanje o zadevi.
Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče v skladu z določbo 73. člena ZUS pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.