Jedro

Prejem računa ni pogoj za obstoj obveznosti oziroma terjatve.

Obveznost namreč nastane že s samo sklenitvijo pogodbe, ta pa je sklenjena, ko se pogodbeni stranki zedinita o njenih bistvenih sestavinah (26. člen ZOR). Na obstoj obveznosti ne vpliva niti napačna označba naslova dolžnika na računih. Družba se namreč prvenstveno identificira s firmo, saj je firma ime s katerim družba posluje (1. odst. 12. člena Zakona o gospodarskih družbah).

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijani točki I/1 in 2 izreka potrdi.

Pritožnik sam nosi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. , z dne... ostane v veljavi v 1. točki izreka za glavnico v znesku 906.635,83 SIT in za zakonske zamudne obresti od posameznih zneskov in dnevov zapadlosti dalje do plačila ter v 3. točki izreka (točka I/1 in 2 izreka). V preostalem delu 1. točke izreka, to je za glavnico v znesku 30.000,00 SIT in za zakonske zamudne obresti od posameznih zneskov in dnevov zapadlosti dalje do 16.1.2002 pa je zgoraj navedeni sklep o izvršbi razveljavilo in tožbeni zahtevek zavrnilo (točka II. izreka). Tožeči stranki je naložilo, da je dolžna povrniti toženi stranki stroške ugovora v višini 7.650,00 SIT (točka III izreka).

Tožena stranka je proti točki I izreka izpodbijane sodbe pravočasno vložila pritožbo, iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo v izpodbijanem delu razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožnik sme v pritožbi navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze le, če izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti oziroma predložiti do prvega naroka za glavno obravnavo oziroma do konca glavne obravnave, če so izpolnjeni pogoji iz 2. odst. 286. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP, 1. odst. 337. člena ZPP). Pritožnikove trditve, da tožeča stranka sploh ni opravila storitev, ki naj bi bile predmet vtoževanih računov, da je tožeča stranka najverjetneje pomotoma izdala račune za storitve, ki dejansko niso bile nikoli opravljene ter da ne gre za storitve, ki bi imele podlago v pogodbah, sklenjenih med pravdnima strankama, temveč za druge storitve, so pritožbene novote, saj tožena stranka česa takega tekom postopka na prvi stopnji ni zatrjevala, v pritožbi pa niti ne trdi, da tega ni mogla storiti brez svoje krivde. Zato jih pritožbeno sodišče ne more upoštevati.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožena stranka v ugovoru trdila le, da ni prejela vtoževanih računov, da je tožeča stranka naredila administrativno napako pri pošiljanju računov, ki jih je očitno pošiljala na napačen naslov, saj je tožena stranka dne 26.5.2000 spremenila sedež podjetja, s tožečo stranko pa je sklenila pogodbo za izvedbo storitev že na nov naslov. Trdila je, da neplačilo računov izvira iz administrativne napake upnika. Na glavni obravnavi dne

2.9.2003 pa je tožena stranka dodatno trdila, da je večkrat klicala tožečo stranko in ji pojasnila, da računov ne prejema, da na nobenem računu ni njihovega podpisa in žiga, da so storitev naročili ter da ne ve povedati, koliko paketov je bilo dejansko poslanih.

Tožena stranka torej ni trdila, kot to zmotno navaja v pritožbi, da storitve niso bile opravljene. Niti ni izrecno trdila, da niso bile naročene. Trdila je le, da na nobenem "računu" ni njihovega podpisa in žiga, da so storitev naročili. Takšne trditve pa so nerelevantne, saj račun ni listina, katere obvezna sestavina bi morala biti podpis in žig naročnika. Račun je zgolj enostranska poslovna listina, ki pričuje o nastanku poslovnega dogodka. Nista pa podpis in žig naročnika na njem pogoj za dokazovanje le-tega.

Nadaljnje trditve pritožnika, da tožena stranka vtoževanih računov ni prejela, niso relevantne za odločanje o obstoju vtoževane obveznosti, saj, kot to pravilno zaključuje prvostopno sodišče, prejem računa ni pogoj za obstoj obveznosti oziroma terjatve. Obveznost namreč nastane že s samo sklenitvijo pogodbe, ta pa je sklenjena, ko se pogodbeni stranki zedinita o njenih bistvenih sestavinah (26. člen ZOR). Ne glede na navedeno, pa je tožena stranka vtoževane račune prejela najkasneje s sklepom o izvršbi in je zatorej za višino obveznosti zvedela najkasneje takrat, kar je prvostopno sodišče pravilno ugotovilo in upoštevalo pri začetku teka zamudnih obresti.

Na obstoj obveznosti ne vpliva niti napačna označba naslova dolžnika na računih. Družba se namreč prvenstveno identificira s firmo, saj je firma ime s katerim družba posluje (1. odst. 12. člena Zakona o gospodarskih družbah, v nadaljevanju ZGD). Sestavni del firme nista niti sedež družbe (to je kraj, ki je kot sedež družbe vpisan v register; 29. člen ZGD), še manj naslov, na katerem družba posluje.

Odločilno, kar služi razlikovanju družb, je torej firma (1. odst. 23. člena ZGD), saj se mora firma družbe jasno razlikovati od že registriranih firm v Republiki Sloveniji.

Tudi ni moč pritrditi pritožniku, da so oddajni ekspediti enostranske listine, saj so na njih podpisi osebe, ki je predala ekspedit in osebe, ki je prevzela ekspedit. Res pa so enostranske listine evidence opravljenih poštnih storitev, kar pa glede na to, da tožena stranka ni konkretno trdila, da vtoževanih storitev ni naročila, niti da niso bile opravljene, ni relevantno za odločitev o zadevi.

Prvostopno sodišče je torej pravilno materialnopravno zaključilo, ko je tožbenemu zahtevku tožeče stranke za plačilo glavnice v znesku

906.635,83 SIT z obrestmi ter za plačilo stroškov izvršilnega postopka (točka I/1 in 2 izreka) ugodilo.

Pritožbeno sodišče je ob povedanem pritožbo tožene stranke zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo (353. člen ZPP).

Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 1. odst. 165. člena ZPP v zvezi s 1. odst. 154. člena ZPP.