Jedro

Sporazum med izvajalcem Z. in podizvajalci, na katerega se tožeča stranka tudi sklicuje, daje oporo za stališče, da so tožene stranke zaradi svojih obveznosti do Z. prevzele nasproti investitorju samostojno obveznost, da odpravijo napake na spornih stavbah. Če se je to zgodilo, bi bile tožene stranke pasivno legitimirane na podlagi takega dogovora s tožečo stranko. Obstoj takega dogovora tožeča stranka zatrjuje in ga dokazuje, vendar zaradi drugačnega pravnega pristopa doslej ta trditev ni bila preverjena in niso bile sprejete ustrezne ugotovitve.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, po katerem bi bile dolžne tožene stranke solidarno odpraviti in sanirati napake na stanovanjskem objektu tako, da na svoje stroške zagotovijo brezhibno tesnenje fasade in strehe. Ugotovilo je, da prva tožena stranka ni pravni naslednik, ki je bil izvajalec gradnje spornih objektov po pogodbi s Samoupravno stanovanjsko skupnostjo občine L. kot investitorjem. Vse tri tožene stranke so nastopale kot podizvajalke. Njihova odgovornost ni podana, ker ni šlo za pogodbo s klavzulo "ključ v roke".

Sodišče druge stopnje je z enakimi razlogi zavrnilo pritožbo tožeče stranke in potrdilo sodbo prve stopnje.

Proti tej sodbi vlaga tožeča stranka revizijo. Uveljavlja revizijske razloge bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da revizijsko sodišče izpodbijani sodbi razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da iz listin, ki so podlaga za odločanje, izhaja ravno nasprotno od tistega, kar trdita sodišči prve in druge stopnje. Pogodba o izgradnji stanovanjskih objektov ne urejeju v celoti odnosov med pravdnimi strankami. Upoštevati je treba še sporazum o medsebojnih razmerjih pri izgradnji stanovanjske soseske z dne 10.11.1982, ki opredeljuje razmerja med izvajalcem in toženimi strankami. S tem sporazumom je izvajalec na tožene stranke prenesel izvedbo vseh del in obvez, ki izhajajo iz pogodbe med SSS občine L. in izvajalcem. S tem je izvajalec postal zastopnik, ki so mu zastopani, med njimi toženci, naknadno odobrili dotedanja dejanja, s katerimi je spravil pravdne stranke v neposreden odnos. Sklicuje se še na soinvestitorsko pogodbo kot novo dejstvo in navaja, da jo je priložila pritožbi. Iz te pogodbe izvaja, da je šlo za klavzulo "ključ v roke". Tožeča stranka je izmed več solidarno odgovornih subjektov izbrala tožene stranke, ker so sodelovale pri izvenpravdnih poskusih sanacije.

Tožene stranke na revizijo niso odgovorile in Javni tožilec Republike Slovenije se o njej ni izjavil (3. odst. 390.čl. ZPP).

Revizija je utemeljena.

Navedba, da je tožeča stranka zdaj Zbor lastnikov B. pomeni poskus spremembe tožbe. Zbor lastnikov namreč ni druga označba za skupnost stanovalcev, ki je bila po predpisih, veljavnih v času začetka tega postopka, pravna oseba, preko katere so svoje skupne interese uresničevali tudi imetniki stanovanjske pravice, ki niso bili lastniki lastnovanj. To je v tej pravdi lahko pomembno glede na določbo 643. čl. ZOR, ki daje imetnikom stanovanjske pravice poseben položaj pri uveljavljanju odprave napak gradbe. Spremeba tožbe pa je mogoča samo do konca glavne obravnave (1. odst. 190. čl. ZPP). Navedba v reviziji, da je zdaj tožeča stranka zbor lastnikov, torej ne more biti upoštevna. Enako pa velja tudi za revizijska izvajanja, ki izhajajo iz tega in ki se nanašajo na vsebino zatrjevane soinvestitorske pogodbe. V zvezi s tem so neutemeljeni revizijski očitki pritožbenemu sodišču. Revizija sama pravilno šteje to pogodbo kot novoto že v pritožbenem postopku, pri tem pa prezre določbo 496a čl. ZPP, ki v gospodarskih sporih omejuje pravico do pritožbenih novot. Poleg tega iz sodne dohodne štampiljke na pritožbi izhaja, da tožeča stranka s pritožbo ni vložila nobenih prilog, torej tudi soinvestitorske pogodbe ne.

Revizija se neutemeljeno sklicuje na sporazum o medsebojnih razmerjih pri izgradnji stanovanjske soseske z dne 10.11.1982. Tožeča stranka v tem sporazumu ni bila udeležena. Zatrjevani odstop pogodbe o izgradnji stanovanjskih objektov B 13 - B 16 s strani Z. kot izvajalca na tožene stranke bi postavil tožečo stranko v poločaj sopogodbenice samo, če bi do odstopa prišlo s privolitvijo SSS občine L. kot stranke v pogodbi o gradnji (145. čl. ZOR). Tega nihče niti ne zatrjuje. Zato je sporazum z dne 10.11.1982 vzpostavil pogodbena razmerja le med podpisnicami, med katerimi pa ni tožeče stranke in njene pravne prednice. Glede na navedeno revizijske navedbe o prenosu obveznosti od Z. na tožene stranke, niso utemeljene.

Pač pa tožeča stranka ves čas postopka in tudi v reviziji navaja, da so tožene stranke obravnavale njene zahteve v zvezi z odpravo napak. S tem naj bi prevzele samostojno obveznost, da odpravijo ugotovljene napake. Pri tem se tožeča stranka opira na zapisnik z dne 10.4.1990 in svoj dopis z dne 15.3.1990, predlagala pa je tudi priče. Ta temelj zahtevka pa v dosedanjem postopku ni bil raziskan. Sodišči prve in druge stopnje nista ugotavljali obstoja sporazuma o odpravi napak zaradi napačnega pravnega stališča, da je samo pogodba o izgradnji med SSS občine L. in Z. podlaga za odgovornost za napake. Vendar pa sporazum med Z. in podizvajalci z dne 10.11.1982, na katerega se tožeča stranka tudi sklicuje, daje oporo za stališče, da so tožene stranke zaradi svojih obveznosti do Z. prevzele nasproti investitorju samostojno obveznost, da odpravijo napake na spornih stavbah. Če se je to zgodilo, bi bile tožene stranke pasivno legitimirane na podlagi takega dogovora s tožečo stranko. Obstoj takega dogovora tožeča stranka zatrjuje in ga dokazuje, vendar zaradi drugačnega pravnega pristopa doslej ta trditev ni bila preverjena in niso bile sprejete ustrezne ugotovitve. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava je bilo torej dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Odločitev revizijskega sodišča temelji na 2. odst. 395. čl. ZPP.

V nadaljnjem postopku bo treba ugotoviti, ali so točne navedbe tožeče stranke o tem, da so tožene stranke sprejele obveznost, da odpravijo ugotovljene napake, nakar bo treba v skladu z ugotovitvami ponovno odločiti.

Izrek o stroških revizijskega postopka temelji na 3. odst. 166. čl. ZPP.