Jedro

Tožnik je bil kot delovodja (pri opravljanju del vzdrževanje vozne mreže med železniškima postajama) dolžan od podrejenih delavcev zahtevati uporabo ustrezne zaščitne opreme, kot je to določeno v 24. členu Pravilnika o varstvenih ukrepih pred previsoko napetostjo dotika na elektrificiranih progah. Ta Pravilnik določa, da po prejemu dovoljenja za delo vodja del izda svojim delavcem dovoljenje za začetek del, ter da je od prejema dovoljenja za delo vodja del na delovišču odgovoren za varnost delavcev po določbah tega pravilnika.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek za razveljavitev sklepa tožene stranke ... z dne 3. 11. 2009 o denarni kazni tožniku, za ustavitev disciplinskega postopka v zvezi z očitano kršitvijo ter povrnitev stroškov postopka (I. točka izreka). Odločilo je, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka v znesku 67,90 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude dalje do plačila (II. točka izreka).

Zoper navedeno sodbo se je pravočasno pritožil tožnik po pooblaščencu odvetniku ..., istočasno pa je vložil tožnik tudi samostojno pritožbo, ki ju je sodišče druge stopnje obravnavalo kot eno pritožbo. Uveljavljal je pritožbeni razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotno ali nepopolno ugotovitev dejanskega stanja in zmotno uporabo materialnega prava ter predlagal, da pritožbeno sodišče sodbo razveljavi in zahtevku ugodi oziroma podrejeno, da sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da tožena stranka ni dokazala utemeljenosti izrečene denarne kazni v disciplinskem postopku, čeprav je bilo dokazno breme na njeni strani. Tožena stranka ni predložila podpisanega Pravilnika o odgovornosti delavcev. Prav tako ni dokazala, da je tožnik dal odredbo delavcu A.A. za začetek del, oziroma da je bil tožnik hierarhično najvišji poslovodja na kraju dogodka, ko se je zgodila nezgoda. V tem trenutku je namreč tožnik sprejemal navodila od svojega predpostavljenega, ki je bil navzoč na delovnem vozilu („derezini“), na katerem se je zgodila nezgoda. Tožnik navaja, da sodba ne temelji na neposrednih dokazih in da noben državni organ ni v drugih postopkih ugotovil tožnikovega prispevka k delovni nezgodi. Poudarja, da ograje ni bilo mogoče uporabljati pri delu na višini, zato so se dela na višji delovni višini opravljala brez zaščitne ograje, z vednostjo vseh predpostavljenih in vodstva tožene stranke. Delo se je opravljalo brez dvignjene ograje tudi na nižji višini, kar je bilo delavcem normalno, saj drugače žice ne bi mogli doseči, kar je razvidno tudi iz fotografij, ki jih je predložil. Odri so bili nevarni in nefunkcionalni, po nesreči pa so jih v dobrem letu zamenjali na vseh derezinah v državi. Inšpektorat Republike Slovenije za delo je po nesreči poostril kontrolo na takšnih derezinah z delovnimi odri in ugotovil, da podobne kršitve s spuščenimi ograjami delajo tudi druge delovne skupine na območju A.. Z dvignjeno ograjo na višji višini se ni dalo opravljati del, ker je pri delih na višji višini segala v profil posameznih elementov voznega omrežja, predvsem pa v vozne žice. Vse to je delavne skupine sililo v delo brez varovalne ograje, še posebej pri odpravljanju napak na voznem omrežju. Kadar je prišlo do izrednih okvar, je bil vlakovni promet ustavljen več ur. Opozarja, da je bil kritičnega dne, ko se je poškodoval delavec A.A., na delovnem mestu prisoten tudi koordinator B.B.. Čeprav so bili na delovnem nalogu navedeni še štirje delavci, so na derezini ostali samo še trije. Tožnik kot skupinovodja, C.C. kot voznik derezine in A.A. kot monter vozne mreže. Na delovno območje zaprtega levega tira Brezovica – Ljubljana so se pripeljali s postaje Brezovica, izvedli vse varnostne ukrepe glede na delo pod prometom in pred nevarnostjo udara električnega toka. Prav tako je na tem zaprtem tiru iz smeri postaje Ljubljana na delovišče pripeljala derezina B.. Dogovor med tožnikom in skupinovodjem B. je bil, da si razdelijo dela in sicer naj tožnikova skupina opravi zamenjavo ozemljitev drog - tirnica, B. pa prične z regulacijo vozne mreže na višini. V tožnikovi skupini je bil dejansko samo en delavec in sicer A.A., zato sta pri izkopu gramoza in izdelavi ozemljitev pomagala tudi tožnik in voznik motorne derezine C.C.. V tej sestavi so delali pri občasnem dežju do približno 10.30 ure, potem se je pridružil še monter vozne mreže D.D.. Ob 12.00 uri je do njih prišel še delovodja E.E., odredil delo na regulaciji B., češ, da je ljubljanska skupina že zapustila delovišče in se zato mudi pri izvedbi del. Že dobro utrujeni so zato pristopili k regulaciji vozne mreže na višini z nepopolno delovno ekipo. Pri drogu, pri katerem je prišlo do nesreče, sta bila na delovnem odru D.D. in A.A.. Takrat je na pod oder derezine prišel E.E. in izjavil, da bodo ta dan končali prej kot pretekle dni, ko so delali nadure. D.D. je takoj zapustil delovni oder in začel pospravljati orodje, namesto da bi s škripcem varoval vozno žico, kot pri prejšnjih drogovih. Iz tega sledi, da je sledil navodilom delovodje E.E.. Medtem pa je A.A. brez tožnikovega dovoljenja začel premikati ročico vozne mreže, nato pa je prišlo do nesreče pri delu. Za nesrečo je po mnenju tožnika kriv še nekdo na višjem vodstvenem položaju, ker danes ni več takih motornih derezin s takšnim delovnim odrom.

Pritožba je utemeljena.

Na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadaljnji) je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo prvostopenjskega sodišča preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje sicer ni storilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in ki jih uveljavlja pritožba, vendar pa ni pravilno in popolno ugotovilo dejanskega stanja, zato ni mogoče preveriti pravilne uporabe materialnega prava.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik kot skupinovodja B. odgovoren za kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja po 6. alineji prvega odstavka 5. člena Pravilnika o odgovornosti delavca za kršitve pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja, ker kot skupinovodja med postajama Ljubljana – Brezovica dne 23. 6. 2009 ni uveljavil potrebnih predpisanih varnostnih ukrepov pri vzdrževanju voznega omrežja in ni zahteval uporabe varnostne zaščitne opreme in ni nadzoroval delavca A.A., ki se je poškodoval pri delu. Pri svoji odločitvi je sodišče prve stopnje upoštevalo delovni nalog, št. ... z dne 23. 6. 2009 in dovoljenje za delo št. ..., saj je na obeh listinah tožnikov podpis. Kot vodja je bil po ugotovitvah sodišča prve stopnje dolžan od podrejenih delavcev zahtevati uporabo zaščitne opreme.

Ugotovitve sodišča prve stopnje o disciplinski odgovornosti tožnika temeljijo na vsebini obdolžitve z dne 8. 9. 2009 oziroma sklepa tožene stranke št. ... z dne 3. 11. 2009 (priloga B3), s katero je tožena stranka odločila, da je tožnik odgovoren za zgoraj navedeno kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja po citirani določbi Pravilnika o odgovornosti delavca za kršitve pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja, v zvezi z 31., 32. in 174. členom Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 s spremembami) ter mu v skladu z 2. alinejo 9. člena Pravilnika izreklo denarno kazen v višini 10 % od tožnikove bruto plače za mesec junij 2009 za dobo enega meseca, to je ... EUR.

Po pregledu dokumentacije v sodnem spisu pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožena stranka v spis ni predložila Pravilnika o odgovornosti delavca za kršitve pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja. V odgovoru na tožbo je tožena stranka sicer prerekala navedbe tožnika v tožbi, da gre za neobstoječ pravilnik ter pojasnila, da je tožniku izrekla disciplinsko sankcijo denarne kazni na podlagi veljavno sprejetega Pravilnika 621, ki je bil objavljen v uradnem glasilu tožene stranke (UO št. 1/2008) z dne 31. 1. 2008. V odgovoru na tožbo tudi navaja Pravilnik 621 kot dokaz, vendar tega pravilnika ni predložila, temveč le pooblastilo št. ... z dne 17. 2. 2009 (list. št. 10), s katerim je generalni direktor tožene stranke F.F. pooblastil G.G., vodjo sekcije za C., za odločanje o pravicah in obveznostih iz delovnega razmerja, vključno s pristojnostjo za vodenje in odločanje v disciplinskem postopku (5. točka pooblastila).

Pritožbeno sodišče zaradi navedenega ne more preizkusiti, ali je bilo dejansko stanje v zvezi z očitano kršitvijo pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja pravilno in popolno ugotovljeno ter ali je bila izrečena disciplinska sankcija v skladu z internim pravilnikom tožene stranke. Že zaradi navedenega je bilo treba pritožbi ugoditi, izpodbijano sodbo razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP). V novem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje pridobiti navedeni Pravilnik o odgovornosti delavca za kršitve pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja, z vsemi spremembami in dopolnitvami, ponovno izvesti dokazni postopek ter šele nato ponovno odločiti o utemeljenosti tožbenega zahtevka.

Že sedaj pa pritožbeno sodišče pojasnjuje, da iz doslej znanih podatkov v spisu izhaja pravilen zaključek, da je bil tožnik kot delovodja dolžan od podrejenih delavcev, med drugim tudi od A.A., zahtevati uporabo ustrezne zaščitne opreme, kot je določeno v 24. členu Pravilnika o varstvenih ukrepih pred previsoko napetostjo dotika na elektrificiranih progah (Ur. l. RS, št. 11/2002 in 61/2007); v nadaljevanju: Pravilnik o varstvenih ukrepih). Pravilnik o varstvenih ukrepih v 3. alineji drugega odstavka 24. člena namreč določa, da po prejemu dovoljenja za delo vodja del izda svojim delavcem dovoljenje za začetek del, po 4. alineji drugega odstavka pa je od prejema dovoljenja za delo vodja del na delovišču odgovoren za varnost delavcev po določbah tega pravilnika. Zaradi navedenega se tožnik ne more sklicevati na to, da je bil na delovišču v trenutku nezgode prisoten delovodja E.E., saj to ne vpliva na njegove zadolžitve kot skupinovodje. Prav tako tudi niso utemeljeni pritožbeni očitki, češ da dela sploh ni bilo mogoče opravljati drugače, kot da je bila spuščena ograja na delovnem odru, saj bi moral biti delavec A.A. ustrezno zavarovan pred padcem z delovnega odra.

Če sodišče druge stopnje na seji ali na obravnavi spozna, da je treba za pravilno ali popolno ugotovitev dejanskega stanja ugotoviti dejstva oziroma izvesti dokaze, ki jih je stranka pred sodiščem prve stopnje zatrjevala oziroma predlagala, vendar jih sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, ali dejstva oziroma dokaze, ki jih je pod pogojem iz 337. člena tega zakona stranka navedla v pritožbi, ali da je bilo zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, v skladu s 355. členom ZPP dopolni postopek oziroma odpravi omenjene pomanjkljivosti in s sodbo odloči v zadevi. Če je bilo zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepopolno ugotovljeno in sodišče glede na naravo stvari in okoliščine primera oceni, da samo ne more dopolniti postopka oziroma odpraviti omenjene pomanjkljivosti, izjemoma razveljavi sodbo prve stopnje in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Po oceni pritožbenega sodišča gre v obravnavani zadevi za takšno izjemo, saj sodišče prve stopnje ni pridobilo Pravilnika tožene stranke o odgovornosti delavca za kršitve pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja (Pravilnika 621), čeprav izpodbijani sklep temelji na tem pravnem aktu. Zato pojmovno ne gre za pomanjkljivosti, ki bi jih bilo mogoče odpraviti z dopolnitvijo postopka pred sodiščem druge stopnje, saj bi moralo sodišče druge stopnje od tožene stranke zahtevati predložitev Pravilnika ter po predložitvi ponovno izvesti vse dokaze, sprejeti dokazno oceno in na podlagi uspeha celotnega dokaznega postopka odločiti o zakonitosti izpodbijanega sklepa o disciplinski odgovornosti tožnika. Sodišče druge stopnje bi torej prevzelo pristojnosti sodišča prve stopnje, kar pa ni namen 355. člena ZPP. Zato je sodišče druge stopnje kljub določbi 355. člena ZPP v navedenem obsegu sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.