Jedro

Sodišče prve stopnje odloči o zahtevku praviloma na podlagi neposrednega obravnavanja (1. odstavek 14. člena ZDSS v zvezi s 4. členom ZPP), o vloženem pravnem sredstvu pa odloči sodišče druge stopnje praviloma brez obravnave (1. odstavek 362. člena ZPP).

Vendar pa načelo neposrednosti učinkuje tudi v postopku pred sodiščem druge stopnje. Zato to sodišče le na seji senata in brez na obravnavi ponovljenih, pred sodiščem prve stopnje neposredno izvedenih dokazov, ne sme spremeniti dejanskega stanja (2. odstavek 362. člena ZPP v zvezi s 1. in 2. točko 373. člena ZPP).

Izrek

1. Reviziji se ugodi, razveljavita se odločba sodišča druge stopnje in odločba sodišča prve stopnje in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. 2. Revizijski stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo zahtevku tožnika tako, da je izvršitev zaradi hujših kršitev delovnih obveznosti izrečenega disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja pogojno odložilo za dobo enega leta. Ugotovilo je, da je sicer podana tožnikva odgovornost za očitano hujšo kršitev delovne obveznosti - malomarnega opravljanja del in nalog po 14. točki 156. člena pravilnika o delovnih razmerjih tožene stranke - vendar zaradi njegovega ravnanja niso nastale motnje v delovnem procesu, niti večja škoda. Ker disciplinski organi pri izbiri disciplinskega ukrepa tožniku tudi niso v zadostni meri upoštevali olajševalnih okoliščin, so bili - po zaključku prvostopnega sodišča - podani zakoniti razlogi za omilitev izrečenega ukrepa. V posledici te odločitve je zavezalo toženo stranko, da tožniku ponovno vzpostavi delovno razmerje in mu za čas po prenehanju delovnega razmerja do vnovičnega nastopa dela poravna vse prispevke iz naslova obveznih socialnih zavarovanj. Tožbeni zahtevek na plačilo osebnega dohodka pa je zavrnilo kot neutemeljen. Sodišče druge stopnje je na pritožbo obeh strank ugodilo le toženi stranki. Z izpodbijano odločbo je spremenilo odločitev prvostopnega sodišča tako, da je zavrnilo tožnikov zahtevek na razveljavitev sklepa disciplinske komisije tožene stranke z dne 11.2.1991 oziroma delavskega sveta z dne 29.3.1991. Ugotovilo je, da v obravnavanem primeru obstajajo kvalifikatorne okoliščine, ki so po določbi 14. točke 156. člena toženčevega pravilnika o delovnih razmerjih eden od znakov te hujše kršitve, zato je podana zakonita podlaga za izrek najstrožjega ukrepa.

Proti odločbi sodišča druge stopnje je vložila tožeča stranka pravočasno revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. V reviziji poudarja, da ima odločba sodišča druge stopnje takšne pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti. V njeni obrazložitvi niso navedeni razlogi za drugačen zaključek, kot ga je sprejelo sodišče prve stopnje. Ugotovilo je namreč, da so v posledici tožnikovega ravnanja nastale tako motnje delovnega procesa kot tudi večja škoda. S spremembo ne samo dokazne ocene, ampak tudi dejanskega stanja na drugi stopnji, je pritožbeno sodišče - ne da bi v obrazložitvi svoje odločbe navedlo razloge o odločilnih dejstvih - bistveno kršilo določbe pravdnega postopka. Sicer pa sta sodišči obeh stopenj zmotno uporabili materialno pravo. Reviziji naj se zato ugodi in se odločba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se v celoti ugodi tožbenemu zahtevku, podredno pa se odločbi razveljavita in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Revizija je bila na podlagi določila 390. člena zakona o pravdnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 27/90 in RS, št. 55/92 in 19/94 - v nadaljevanju ZPP) vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in toženi stranki, ki je nanjo odgovorila. V svojem odgovoru na revizijo predlaga, da se le-ta kot neutemeljena zavrne.

Revizija je utemeljena.

Po določbi 14. člena zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Uradni list RS, št. 19-780/94 - v nadaljevanju ZDSS) se v postopku pred delovnimi in socialnimi sodišči uporabljajo določbe zakona o pravdnem postopku, kolikor ni s tem zakonom drugače določeno. V temeljnih načelih ZPP je določeno, da odloči sodišče o zahtevku praviloma na podlagi neposrednega obravnavanja (4. člen ZPP). Učinek tega načela je, da tudi sodišče druge stopnje ne sme spremeniti dejanskega stanja kot je bilo ugotovljeno na prvi stopnji, razen če samo ponovi dokaze. Temu namenu služi pritožbena obravnava, na kateri pride sodišče v neposredni stik s strankami. Na interni seji sodišče druge stopnje dejanskega stanja, kakršno je bilo ugotovljeno v postopku pred sodiščem prve stopnje, ne more in ne sme spreminjati. Ker je zaradi načela neposrednosti tudi sodišče druge stopnje vezano na dejstva, ki so bila ugotovljena v postopku pred sodiščem prve stopnje na podlagi neposrednega obravnavanja in dokazovanja, sme sodišče druge stopnje na pritožbeni seji in brez obravnave spremeniti le tiste dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, do katerih je prišlo sodišče prve stopnje na način, ko načelo neposrednosti ni bilo upoštevano ali ni bilo nič prizadeto. ZPP pa pozna le dva takšna primera in sicer: če je sodišče prve stopnje zmotno presodilo listine oziroma če je sodišče prve stopnje zmotno presodilo posredno izvedene dokaze, njegova odločba pa se opira samo na te dokaze (2. točka 373. člena ZPP).

V navedenih dveh primerih lahko pritožbeno sodišče tudi brez obravnave spremeni odločitev sodišča prve stopnje, saj načelo neposrednosti na ta način ni prizadeto. Položaj pritožbenega sodišča je v omenjenih primerih enak položaju, v kakršnem je bilo sodišče prve stopnje, ko je ocenjevalo listine oziroma dokaze, ki pred sodiščem prve stopnje niso bili izvedeni neposredno. V obravnavanem primeru pa sodišče druge stopnje na interni seji ni drugače ocenilo listin, ampak je brez pritožbene obravnave in brez ocene izpovedb prič, ki so bile zaslišane v postopku pred sodiščem prve stopnje, spremenilo dejansko stanje. To pomeni, da je brez dokazne ocene pred sodiščem prve stopnje neposredno izvedenih dokazov, ugotovilo drugačno dejansko stanje. S tem pa se je sodišče druge stopnje, v nasprotju z določbami ZPP, spremenilo iz pritožbenega sodišča v sodišče prve stopnje. Proti njegovi odločbi pa nezadovoljna stranka nima možnosti vložiti pravnega sredstva zaradi razloga nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja; ob upoštevanju dejstva, da po določbi 3. odstavka 385. člena ZPP, revizija zaradi razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ni dovoljena. Zato je s takšnim postopanjem, kakršno je bilo v obravnavanem primeru, ko sodišče druge stopnje niti ni sprejelo drugačne dokazne ocene pred sodiščem prve stopnje neposredno izvedenih dokazov, ampak brez njihove ocene ugotovilo drugačno dejansko stanje in pri tem ni navedlo razlogov o odločilnih dejstvih, s katerimi bi bili konkretizirani znaki hujših posledic, ne samo kršilo določbo 13. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, temveč odvzelo tožniku tudi pravico do pritožbe, kar pa ni le bistvena kršitev določb ZPP, ampak tudi kršitev pravic, ki so zajamčene z ustavo (25. člen ustave Reublike Slovenije). Kršeni pa sta bili tudi določbi 9. in 7. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, saj strankam ni bila dana možnost na obravnavi razpravljati o dejstvih, ki jih ima drugostopno sodišče pri rešitvi spora za odločilna.

V takem postopku - kot je bil uporabljen v obravnavani zadevi - je podana tudi bistvena kršitev določb postopka po 1. odstavku 354. člena ZPP v zvezi s 373. členom ZPP. Ugotovljena kršitev bi imela za posledico le razveljavitev odločbe sodišča druge stopnje (1. odstavek 394. člena ZPP), če ne bi že sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialnega prava. Pri oceni zakonitosti izrečene disciplinske sankcije se je namreč oprlo na določbo 2. odstavka 154. člena pravilnika o delovnih razmerjih tožene stranke, ki v prvem odstavku opredeljuje tiste hujše kršitve delovnih obveznosti, za katere se izreče disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja. V 1. alinei je sicer res določeno, da se najstrožji disciplinski ukrep izreče za neizpolnjevanje delovnih obveznosti, tožnika pa je sodišče prve stopnje spoznalo za odgovornega malomarnega izpolnjevanja delovnih obveznosti. Ker iz njegovega ravnanja, po ugotovitvah prvostopnega sodišča, niso nastale hujše posledice, ni bil izpolnjen dejanski stan očitane kršitve iz 14. alinee 156. člena pravilnika o delovnih razmerjih, zato je sodišče prve stopnje ne bi smelo vzdržati v veljavi. Ob neobstoju kvalifikatornih okoliščin za pravno kvalifikacijo tožnikovega ravnanja iz 14. alinee 156. člena pravilnika bi moralo sodišče prve stopnje, kot je pravilno poudarilo pritožbeno sodišče v svoji obrazložitvi, ugotoviti in določiti drugo pravno kvalifikacijo kršitve. Če bi štelo, da gre za lažjo kršitev iz 2. alinee 1. odstavka 159. člena, je za tako kršitev v njegovem 2. odstavku predpisan le izrek javnega opomina. Upoštevaje pravno kvalifikacijo tožnikovega dejanja kot kršitev po 14. alinei 156. člena pravilnika, pa bi sodišči obeh stopenj za preizkus zakonitosti izrečene sankcije morali uporabiti določbo 2. odstavka 158. člena pravilnika, po kateri se za navedeno kršitev lahko izreče disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja, vendar se njegova izvršitev ne sme odložiti za določen čas.

Izpodbijana odločba pritožbenega sodišča in sodišča prve stopnje sta zato formalnopravno nepravilni. Zaradi revizijskega razloga po 1. in 3. točki 1. odstavka 385. člena ZPP ju je zato revizijsko sodišče moralo razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo odločanje (1. odstavek 394. člena ZPP).

Določbe zakona o pravdnem postopku je revizijsko sodišče uporabilo na podlagi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).