Jedro

Kršitev iz 214. člena ZPP v postopku v sporu majhne vrednosti ni upošteven pritožbeni razlog.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Toženka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženki naložilo, da mora tožnici plačati 317,65 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 10. 2019 dalje ter 78 EUR pravdnih stroškov, v presežku pa je tožbeni zahtevek zavrnilo.

2. Zoper sodbo vlaga pritožbo toženka iz pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Vztraja, da ob podpisu pogodbe ni vedela, da mora pred obračunom obresti zagotoviti kritje za njihovo plačilo za uporabljena sredstva v okviru dovoljene prekoračitve na osebnem računu. Splošni pogoji ji niso bili izročeni, česar tožnica ni prerekala in o tem dokazov ni predložila. Pred obvestilom o odstopu od pogodbe opomina ni prejela in ji ni bilo znano, da ravna nepravilno. Ker za predloženi opomin ni potrdila o vročitvi, nima dokazne vrednosti. Predlaga, da višje sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni ter tožbeni zahtevek zavrne.

3. Na pritožbo je odgovorila tožnica in predlagala njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodba, s katero je končan spor v postopku v sporih majhne vrednosti, se sme izpodbijati samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP).

6. Toženka se v uvodu pritožbe sicer pavšalno sklicuje na omenjene kršitve, dejansko pa v razlogih graja s strani sodišča ugotovljeno dejansko stanje. To velja tako za zaključek, da je bila seznanjena z obveznostjo zagotovitve sredstev za obresti na dopustno prekoračitev negativnega stanja na osebnem računu, kot tudi za ugotovitev, da je opomin za plačilo prejela.

7. Neutemeljeno je sklicevanje na kršitev iz 214. člena ZPP, saj gre za neupošteven pritožbeni razlog. Poleg tega tudi ne drži, da bi tožnica priznala dejstvo, da toženki splošni pogoji niso bili izročeni, saj je vztrajala, da so ti sestavni del pogodbe in je toženka njihov prejem potrdila ob podpisu pogodbe. Glede na pogodbeno določilo je zato pravilna presoja sodišča, da je na toženki dokazno breme za nasprotno, tega pa ji v postopku ni uspelo izkazati. Toženka je namreč v zadnji pripravljalni vlogi izrecno navedla, da naj sodišče o dejanskem stanju odloči na podlagi navedb in listinskih dokazov, ter predlagala, naj se narok ne opravi, s tem pa je relativizirala tudi pomen predlaganega dokaza z lastnim zaslišanjem. Ker sodišče ne odloča na podlagi navedb, temveč dokazov, so njene trditve, ki jih ponavlja v pritožbi, ostale zgolj na ravni pavšalnega zatrjevanja, predvsem pa so dejanske narave in posledično neupoštevne.

8. Ker v pritožbi zatrjevani pritožbeni razlogi niso utemeljeni, je ob odsotnosti po uradni dolžnosti upoštevnih kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP sodišče druge stopnje pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

9. Toženka, ki s pritožbo ni uspela, krije svoje stroške pritožbenega postopka sama (prvi odstavek 154. v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).