Jedro

Besedilo zakonske določbe druge alinee drugega odstavka 28. člena ZVK je takšno, da ga ni mogoče razlagati drugače, kot da organ tržne inšpekcije mora izdati ukrep začasne prepovedi dejanja, če je za to dejanje vložena tožba zaradi nelojalne konkurence ali ovadbe zaradi tega dejanja. Bistveno je, da je tožba vložena zaradi dejanja, ki ga je pristojni organ začasno prepovedal, in bistveno je, da je tožba vložena zaradi nelojalne konkurence.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je prvostopni organ tožeči stranki začasno prepovedal dejanje nelojalne konkurence z neupravičeno uporabo oznake BARILA, katero družba uporablja pri opravljanju gostinske dejavnosti, saj jo že od leta 2001 uporablja proizvajalec gospodarska družba A. S.p.A., ter za njeno uporabo ni dala soglasja, s čimer se utegne ustvariti zmeda na trgu in za katero je vložena tožba, zaradi kršitve znamke Skupnosti in plačila odškodnine pri Okrožnem sodišču v Ljubljani (1. točka izreka). Začasna prepoved velja do pravnomočne odločitve pristojnega sodišča v zvezi s tožbo, vloženo dne 22. 4. 2011 pri Okrožnem sodišču v Ljubljani (2. točka izreka). Iz obrazložitve izhaja, da je gospodarska družba A. S.p.A. dne 22. 4. 2011 pri Okrožnem sodišču v Ljubljani vložila tožbo zaradi kršitve znamke Skupnosti in plačila odškodnine. Ta družba se ukvarja s proizvodnjo in prodajo testenin in je imetnica več besednih oziroma figurativnih znamk Skupnosti, ki so v register znamk skupnosti pri Uradu za harmonizacijo na notranjem trgu EU (OHIM) vpisane pod št. 009461468, 008585747, 008585721, 003680428, 003208758 in 001623578 (v nadaljevanju znamke Skupnosti BARILLA). Znamka Skupnosti BARILLA je med drugim registrirana za označevanje proizvodov iz razredov blaga oziroma storitev, ki so opredeljeni v Nicejskem aranžmaju o mednarodni klasifikaciji proizvodov in storitev zaradi registracije znamk: 43-nudenje hrane in pijače oziroma 42-restavracije in catering. Zahteva za registracijo najstarejše izmed navedenih znamk je bila vložena dne 20. 4. 2000, znamka pa je bila registrirana dne 12. 6. 2001. Pri znamkah Skupnosti gre za označevanje blaga oziroma storitev, za logotip beseda Barilla, ki je obarvana belo, okoli te besede pa sta dva rdeča kroga. Znamka Barilla je zaščitena tudi na področju Republike Slovenije in družba A. S.p.A. je edini subjekt na območju Republike Slovenije, ki ima pravico uporabljati znamko Skupnosti BARILLA. Ta znamka je tudi sicer v širši javnosti dobro znana in jo potrošniki največkrat povezujejo z italijanskimi testeninami, ki jih proizvaja in prodaja ta družba.

Uredba sveta (ES) št. 207/2009 v 9. členu določa, da daje znamka Skupnosti imetniku izključne pravice ter da ima imetnik znamke skupnosti pravico preprečiti vsem tretjim osebam, ki nimajo njegovega soglasja, da v gospodarskem prometu med drugim uporabljajo katerikoli znak, pri katerem zaradi enakosti ali podobnosti znamki Skupnosti in enakosti ali podobnosti blaga in storitev označenih z znamko Skupnosti in znakom obstaja verjetnost zmede v javnosti, kar vključuje verjetnost povezovanja med znakom in znamko Skupnosti. Znamka skupnosti BARILLA je besedna ali figurativna znamka, tožeča stranka pa pri svojem poslovanju uporablja prepis te znamke.

Znamka Skupnosti BARILLA ter prepis te znamke oziroma ime BARILA, ki ga uporablja tožeča stranka, sta v takšni meri podobna, da obstaja verjetnost zmede v javnosti. Tožeča stranka sicer zapisuje ime BARILA z enim L, med tem ko se znamka Skupnosti BARILLA zapisuje z dvojnim LL, fonetično pa se obe besedi izgovarjata identično, zato povprečni potrošnik vizualno ne opazi razlike med obema zapisanima besedama. Tožeča stranka uporablja besedo BARILA z enim L v več izpeljankah, kot ime gostinskega obrata v obliki okroglega znaka, pri katerem je beseda BARILLA izpisana na sredini z velikimi poudarjenimi črkami in prevlada med ostalima dvema besedam iz tega znaka, in sicer OSTERIA IN PIZZERIA, v ilustraciji kuharja, ki vlaga pico v peč, pri tem pa je na delovni mizi označen napis BARILLA, na spletni strani in v jedilnih listih ter v promocijskem materialu. Dominanten del vseh znamk Skupnosti je beseda BARILLA. Dve znamki Skupnosti drugih elementov razen besede BARILLA sploh ne vsebujeta, zato je dominanten del teh dveh znamk skupnosti nedvomno BARILLA. Pri ostalih znamkah Skupnosti je prav tako dominanten del nedvomno beseda BARILLA, ta je namreč v vseh znamkah Skupnosti zgolj na določen način stilsko obdelana. Tožeča stranka pri svojem poslovanju uporablja znake, v katerih je dominanten del prav beseda BARILA. Znaki, ki jih uporablja tožeča stranka in vsebujejo besedo BARILA ter znamke Skupnosti, imetnik katerih je družba A. S.p.A., so med seboj zamenljivo podobni. Tožeča stranka v okviru svoje ponudbe ponuja tudi jedi s testeninami, ki jih pod znamko BARILLA izdeluje in prodaja tudi italijanska družba A. S tem daje tožeča stranka vtis, da gre za franšizno restavracijo italijanske družbe A. ter da se v njej prodajajo izdelki družbe A., zaščitene pod znamko Skupnosti BARILLA, kar pa ne drži. Na podlagi izvedenega ugotovitvenega postopka, to je vseh v postopku pridobljenih listin in opravljenega pregleda je prvostopni organ ugotovil, da dejanja tožeče stranke predstavljajo dejanja nelojalne konkurence, ki so opredeljena v Zakonu o varstvu konkurence (v nadaljevanju ZVK). Ta v 13. členu določa, da je nelojalna konkurenca prepovedana, kot dejanja nelojalne konkurence pa opredeljuje vsa dejanja, ki jih stori podjetje pri nastopanju na trgu in ki so v nasprotju z dobrimi poslovnimi običaji in s katerimi se povzroči oziroma utegne povzročiti škoda drugim udeležencem na trgu. Tožeča stranka neupravičeno uporablja prepis znamke Skupnosti BARILLA pri nastopanju na trgu, saj ga uporablja tako v predstavitvi na internetu, kot tudi kot ime restavracije, ki je označeno na javni ulici. Družba uporablja prepis znamke Skupnosti, za katerega ni pridobila pravice uporabe in kljub temu, da v restavraciji ne pripravlja hrane iz testenin BARILLA, kar je v nasprotju z dobrimi poslovnimi običaji. S tem povzroča zmedo na trgu, saj pri potrošnikih ustvarja vtis, da gre za franšizno restavracijo družbe A. iz Italije. Dejanja tožeče stranke ustrezajo naslednjim dejanjem nelojalne konkurence, ki so navedene v tretjem odstavku 13. člena ZVK in sicer dejanjem iz prve alinee, ker družba reklamira, oglašuje oziroma ponuja gostinske storitve restavracije z navajanjem podatkov in uporabo izrazov tako, da podatki ustvarjajo zmedo na trgu, dejanjem četrte alinee, ker družba ponuja storitve svoje restavracije z uporabo imena BARILA, ker ustvarja zmedo na trgu glede kakovosti testenin, saj družba pri pripravi hrane ne uporablja testenin BARILLA in dejanju iz 9. alinee saj družba neupravičeno uporablja znamko Skupnosti BARILLA in tako ustvarja zmedo na trgu. Zaradi dejanja nelojalne konkurence, ki jih opravlja tožeča stranka je prizadet ugled družbe A. iz Italije. Gospodarska družba A. iz Italije je pri Okrožnem sodišču v Ljubljani dne 22. 4. 2011 vložila tožbo zaradi kršitve znamke Skupnosti in plačila odškodnine, zato je prvostopni organ na podlagi druge alinee drugega odstavka 28. člena ZVK tožeči stranki moral začasno prepovedati dejanje nelojalne konkurence, kot izhaja iz izreka izpodbijane odločbe.

Tožeča stranka se je zoper prvostopno odločbo pritožila, Ministrstvo za gospodarstvo pa je z odločbo št. 0211-89/2011-2-MD z dne 18. 10. 2011 njeno pritožbo zavrnilo. Sklicuje se na 13. člen ZVK, ki določa, da je nelojalna konkurenca prepovedana. Drugostopni organ ugotavlja, da ugotovljena dejstva po uporabi besede BARILLA v restavraciji tožeče stranke niso sporna. Tožeča stranka upravlja z restavracijo OSTERIA PIZERIA BARILLA na naslovu … in pri svojem poslovanju na različne načine uporablja besedo BARILA. Pritožnica nima registrirane nobene znamke, ki bi vsebovala besedo BARILA in tudi njena firma ne vsebuje te besede. Gospodarska družba A. ima registriranih več znamk, ki vsebujejo besedo BARILLA, gre pa tudi za ime firme. Gre za znanega proizvajalca testenin, ki je potrošnikom poznan predvsem po testeninah, ki jih povezujejo z besedo BARILLA. Ne glede na to, da tožeča stranka pri svojem poslovanju uporablja besedo BARILA z enim L in pisano z velikimi črkami, tudi pritožbeni organ meni, da gre za takšno podobnost, ki povzroča zmedo med potrošniki. Pri izgovarjavi besede BARILLA je povsem vseeno ali je ta zapisana z enim ali dvema L, saj v obeh primerih zveni enako. Neupravičena uporaba oznake tujega podjetja lahko povzroči, da se potrošniki odločajo za gostinske storitve tožeče stranke iz prepričanja, da bodo postreženi s testeninami znanega proizvajalca italijanskih testenin BARILLA. Na ta način tožeča stranka izkorišča ugled uveljavljenega proizvajalca testenin. Takšno ravnanje pa je pri nastopanju na trgu v nasprotju z dobrimi poslovnimi običaji. Po mnenju drugostopnega organa pa tudi ni dvoma glede obstoja tretjega elementa generalne klavzule nelojalne konkurence, to je nastanka škode. S tem so elementi iz generalne klavzule za opredelitev nelojalne konkurence, ki jih določa 13. člen ZVK, podani in sicer, da gre za dejanje podjetja pri nastopanju na trgu, da gre za dejanje, ki je v nasprotju z dobrimi poslovnimi običaji in s katerim se povzroči ali utegne povzročiti škoda drugim udeležencem na trgu.

Ob tem pa je treba upoštevati še 28. člen ZVK, ki določa okoliščine, v katerih se lahko dejanje nelojalne konkurence začasno prepove. Prvostopna odločba je bila izdana po uradni dolžnosti, vendar na pobudo Gospodarske družbe A. Formalno podlago za izdajo izpodbijane odločbe torej predstavljata ugotovitev, da je bila vložena tožba in ugotovitev bistvenih elementov dejanja nelojalne konkurence. Drugostopni organ tudi pojasnjuje, da na odločitev ne vpliva odločitev Okrožnega sodišča v Ljubljani, ki je predlog Gospodarske družbe A. za izdajo začasne odredbe zavrnilo. Pritožbeni organ tudi zavrača navedbe iz pritožbe, da ni jasno, katere od registriranih znamk gospodarske družbe naj bi tožeča stranka kršila in v kakšnem obsegu. Zadošča ugotovitev, da gre za splošno posnemanje blagovne znamke, kot tudi firme znanega proizvajalca testenin. Razen tega pa je prvostopni organ v obrazložitvi izpodbijane odločbe tudi navedel znamke, ki jih je tožeča stranka kršila.

Tožeča stranka tudi v tožbi ponavlja pritožbene navedbe, da v izpodbijani odločbi ni bilo ugotovljeno, kakšne znamke Skupnosti naj bi tožeča stranka kršila, pritožbeni organ pa na te njene očitke ni odgovoril. Zatrjuje, da je zaščitena samo grafična podoba znamke BARILLA, te pa tožeča stranka ni kršila. Po njenem mnenju dejansko stanje ni bilo pravilno ugotovljeno in pri tem izpostavlja, da je prijavitelj določene znamke registriral šele, ko je tožeča stranka že opravljala svojo dejavnost. Zatrjuje, da se v upravnem spisu ne nahaja niti ena izjava potrošnika, za katero se v izpodbijani odločbi ugotavlja, da ustvarja med potrošniki zmedo, slabo kakovost testenin oziroma hrane. Razen tega zatrjuje, da gospodarska družba A. ponuja hrano širokega spektra in ne samo testenin, zato zmeda ne more nastati. Potrošniki pa so z uslugami tožeče stranke zadovoljni, kar se kaže na merilcu zadovoljnosti gostov spletnih strani, kjer se ocenjujejo gostinski lokali. Sprememba imena lokala bi tako povzročila škodo tožeči stranki. Zatrjuje, da so očitki o kršitvi znamk Skupnosti le pavšalni. Začasna prepoved oznake BARILLA je drastičen in nesorazmeren ukrep, ki bi tožeči stranki povzročil veliko materialno škodo v višini najmanj 16.397,50 €. Zatrjuje, da je tudi redno sodišče, to je Okrožno sodišče v Ljubljani odločalo o začasni odredbi glede začasne prepovedi oznake BARILLA, zato po mnenju tožeče stranke izpodbijana odločba posega na področje sodne pristojnosti. Tožeča stranka tudi zanika, da bi bilo njeno pojavljanje na trgu v nasprotju z dobrimi poslovnimi običaji in po njenem mnenju družbi A. ne nastaja prav nikakršna škoda. Prihodki te družbe se zaradi tega niso zmanjšali. Sicer pa ta družba tako ali tako večjih del svojih prihodkov ustvarja s prodajo pijače in drugih jedi, testenine pa predstavljajo dohodek v zanemarljivi višini. Vsega tega upravni organ pri izdaji izpodbijane odločbe ni upošteval. Po mnenju tožeče stranke je bistvena razlika v izgovorjavi besede, če je v njej zapisan le en L ali pa dva LL, saj gre pri tem za tako imenovani pojoči L, kar lahko ugotovi izvedenec za fonetiko. Razen tega zatrjuje, da tožnik uporablja najboljše testenine na trgu, ki so boljše od testenin BARILLA, sicer pa je kakovost testenin težko razlikovati. Tožeča stranka predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi, zahteva pa tudi povrnitev stroškov tega upravnega spora.

Tožena stranka na tožbo ni odgovorila, je pa poslala predmetni spis.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je izpodbijani upravni akt pravilen in na zakonu utemeljen iz razlogov, ki so navedeni v prvostopni in drugostopni odločbi in se sodišče nanje v tej sodbi sklicuje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu - v nadaljevanju ZUS-1). Tožeča stranka v tožbi ponavlja pritožbene navedbe, na katere je drugostopni organ v svoji odločbi obširno odgovoril in njene ugovore pravilno zavrnil. Zato je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo (prvi odstavek 63. člena ZUS-1), k tožbenim navedbam pa še dodaja: Izpodbijana odločba ima podlago v 28. členu ZVK. Ta določa, da organi tržne inšpekcijske v skladu s svojimi pooblastili nadzirajo izvajanje določb tega zakona in izrekajo ukrepe v skladu z zakonom. Tako mora organ tržne inšpekcije na lastno pobudo ali na predlog tožeče stranke začasno prepovedati dejanja, za katera je vložena tožba zaradi nelojalne konkurence ali ovadba zaradi tega dejanja (druga alinea drugega odstavka 28. člena ZVK). Organ tržne inšpekcije mora torej prepovedati dejanja, za katera je vložena tožba zaradi nelojalne konkurence, kaj je nelojalna konkurenca pa določa 13. člen ZVK.

Nelojalna konkurenca je dejanje podjetja pri nastopanju na trgu, ki je v nasprotju z dobrimi poslovnimi običaji in s katerim se povzroči ali utegne povzročiti škoda drugim udeležencem na trgu (drugi odstavek 13. člena ZVK). To je generalna klavzula, ki opredeljuje institut nelojalne konkurence, v tretjem odstavku 13. člena ZVK pa so primeri nelojalne konkurence primeroma našteti. Kot nelojalna konkurenca tako šteje reklamiranje, oglašanje ali ponujanje blaga ali storitev z navajanjem neresničnih podatkov, ali podatkov in izrazov, ki ustvarjajo ali utegnejo ustvariti zmedo na trgu ali z zlorabo nepoučenosti ali lahkovernosti potrošnikov; prodajo blaga z označbami ali podatki, ki ustvarjajo ali utegnejo ustvariti zmedo glede izvora, načina proizvodnje, količine kakovosti ali drugih lastnosti blaga; neupravičena uporaba imena firme znamke ali kakšne druge oznake drugega podjetja, ne glede na to, ali je drugo podjetje dalo soglasje, če se s tem ustvari ali utegne ustvariti zmeda na trgu.

Tudi po presoji sodišča so glede na zgoraj navedena zakonska določila in glede na v ugotovitvenem postopku ugotovljeno dejansko stanje pogoji za izdajo izpodbijane odločbe podani. Besedilo zakonske določbe druge alinee drugega odstavka 28. člena ZVK je takšno, da ga ni mogoče razlagati drugače, kot da organ tržne inšpekcije mora izdati ukrep začasne prepovedi dejanja, če je za to dejanje vložena tožba zaradi nelojalne konkurence ali ovadbe zaradi tega dejanja. Bistveno je, da je tožba vložena zaradi dejanja, ki ga je pristojni organ začasno prepovedal, in bistveno je, da je tožba vložena zaradi nelojalne konkurence. Tudi po ustaljeni in enotni praksi Vrhovnega sodišča RS je materialno pravna podlaga za izdajo začasne prepovedi dejanja nelojalne konkurence vložena tožba ali ovadba v zvezi z določilom 13. člena ZVK (sodba X Ips 1301/2006). V upravnem postopku je bilo ugotovljeno, da je bila pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani vložena tožba zaradi storitve dejanja nelojalne konkurence iz 13. člena ZVK. Pri tem je bilo za potrebe tega postopka v zadostni meri ugotovljeno, da se tožeči stranki v tem upravnem sporu v zgoraj navedeni zadevi Okrožnega sodišča v Ljubljani očita storitev dejanja iz 13. člena ZVK. Glede dokončne ugotovitve, ali je pri konkretnem dejanjem tožeče stranke šlo za nelojalno konkurenco, pa bo odločeno v zadevi Okrožnega sodišča v Ljubljani.

Tožeča stranka tudi z drugimi tožbenimi navedbami izpodbijane odločbe ne more ovreči. Glede trditve tožeče stranke, da je z izpodbijano odločbo poseženo v sodno pristojnost, pa sodišče pojasnjuje, da ima prvostopni organ podlago za izdajo izpodbijane odločbe v drugi alinei drugega odstavka 28. člena ZVK in pri tem torej ne gre za odločanje iz področja sodne pristojnosti.

Izpodbijani upravni akt je torej tudi po presoji sodišča pravilen in na zakonu utemeljen, zato je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. Tožeča stranka je zahtevala tudi povrnitev stroškov postopka. Če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1). Ker je sodišče tožbo zavrnilo, mora torej tožeča stranka sama nositi svoje stroške, zato je sodišče njen zahtevek za povrnitev stroškov zavrnilo.