Jedro

Če prvostopno sodišče meni, da je izvedensko mnenje nejasno, dvomljivo, protislovno ali pomanjkljivo, pa ne izkoristi možnosti po 2. in 3. odstavku 254. člena ZPP, s tem stori relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo plačilo zneska 2.503,75 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16.9.2002 dalje ter povračilo pravdnih stroškov v višini 2.125,74 EUR. Kar je zahteval tožnik več, je zavrnilo.

Tožena stranka izpodbija sodbo iz razlogov zmotne uporabe materialnega prava in absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ter predlaga pritožbenemu sodišču, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožnika v celoti zavrne oziroma podredno, da sodbo razveljavi in vrne zadevo prvemu sodišču v novo odločanje. Navaja, da je prvostopno sodišče v zadevi postavilo izvedenca dr. T.. Na izvedensko delo tožnik ni imel pripomb, na naroku dne 29.9.2008 pa je brez utemeljitve navedel, da mnenja ne sprejema in da zahteva postavitev novega izvedenca. Sodišče ne bi smelo postaviti novega izvedenca, preden ne bi zaslišalo prvotno postavljenega izvedenca in razčistilo morebitne nejasnosti v mnenju, pri čemer se tožena stranka sklicuje na stališče Vrhovnega sodišča RS. Prav tako prvostopno sodišče ob tako pavšaliziranem ugovoru tožnika sploh ne bi smelo postaviti drugega izvedenca. Z navedenim je zagrešilo kršitev določb postopka, ki je vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe. Tožena stranka nasprotuje tudi dokazni oceni sodišča o tem, da izvedenskega mnenja dr. T. ne sprejema, saj sodišče samo ne razpolaga s strokovnim znanjem s področja medicine. Tožena stranka meni, da je izvedensko delo dr. T. obrazloženo, če pa je menilo drugače, bi moralo izvedenca zaslišati in šele nato bi lahko podalo dokazno oceno o tem, katero izmed izvedeniških del je prepričljivejše. S tem ko predlogu tožene stranke po zaslišanju dr. T. ni ugodilo, je sodišče odvzelo možnost dokazovanja in onemogočilo kontradiktornost postopka ter prekršilo načelo neposrednosti, pri čemer se tožena stranka sklicuje na sklep VS RS II Ips 631/2006. Nadalje navaja, da tudi samo mnenje dr. K. ne omogoča zaključka, da je pri tožniku prišlo do tako nepričakovanega poslabšanja zdravja, da gre za novo škodo. Po sodni praksi gre za novo škodo le takrat, kadar ob priznanju prve škode oz. odmeri odškodnine zanjo ta še ni bila znana in njenega nastanka ni bilo mogoče predvideti, kljub temu pa se kasneje pojavi; tožena stranka se sklicuje na sodbi II Ips 129/2003 in II Cp 149/20001. Izvedenec dr. K. je na zaslišanju jasno izpovedal, da je bilo prikrajšanje tipične zone koželjnice za 1 cm z nagnjenim kotom 5 stopinj ugotovljeno že ob pregledu dne 3.8.1999 in se je ob tem pregledu že pričakovalo, da bo zaradi navedenega prišlo do izgubljanja površine obremenitve in s tem do tanjšanja hrustanca, ter da se pri poškodbah sklepnih in prisklepnih delov kosti vedno pričakujejo večje ali manjše težave. Ne da se predvideti natančno, je pa povsem predvidljivo samo dejstvo, da bo do poslabšanja prišlo. Zato tožena stranka meni, da je zaključek prvostopnega sodišča materialno pravno povsem zmoten in napačen. Tožena stranka se pritožuje tudi zoper odločitev o stroških. V skladu s sodno prakso je princip ugotavljanja uspeha stranke v pravdi ločeno glede temelja in glede višine sprejemljiv samo v tistih primerih, ko je ugotavljanje temelja povzročilo nastanek znatnih materialnih stroškov, do katerih sicer ne bi prišlo; pri tem se sklicuje na sodbo in sklep VS RS II Ips 530/2005. V obravnavani zadevi pa z ugotavljanjem, ali gre za novo škodo, niso nastali posebni pravdni stroški, saj je potrebno izvedenca vedno postaviti tudi za odločitev o višini. Tožena stranka navaja tudi, da je prvostopno sodišče neutemeljeno priznalo kot potrebne pravdne stroške za dva naroka, na katerih se ni nič napravilo, ker je tožeča stranka na narok prinesla pisno vlogo, ter stroške posvetov s strankami, poročila substituta, pa tudi sicer je sodba v tem delu brez obrazložitve, ker sodišče ni opredelilo odvetniških točk po postavkah.

Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče pritrjuje pritožbenemu očitku tožene stranke o bistvenih kršitvah določb pravdnega postopka. Relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka je podana, če sodišče med postopkom ne uporabi kakšne določbe ZPP, ali jo je uporabilo nepravilno, pa bi lahko to vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe (1. odstavek 339. člena ZPP). Postopek izvajanja dokazov z izvedenci je urejen v določbah od 243. do 256. člena ZPP. Če se podatki izvedencev v njihovem izvidu bistveno razlikujejo ali če je izvid enega ali več izvedencev nejasen, nepopoln ali pa sam s seboj ali z raziskanimi okoliščinami v nasprotju, te pomanjkljivosti pa se ne dajo odpraviti z novim zaslišanjem izvedencev, se dokazovanje ponovi z istimi ali z drugimi izvedenci (2. odstavek 254. člena ZPP). In šele, če so v mnenju enega ali več izvedencev nasprotja ali pomanjkljivosti, ali če nastane utemeljen dvom o pravilnosti podanega mnenja in se te pomanjkljivosti ali dvoma ne da odpraviti z novim zaslišanjem, se zahteva mnenje drugih izvedencev (3. odstavek 254. člena ZPP). Če prvostopno sodišče meni, da je izvedensko mnenje nejasno, dvomljivo, protislovno ali pomanjkljivo, pa ne izkoristi možnosti po 2. in 3. odstavku 254. člena ZPP s tem stori relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka (Ude L. in drugi: Pravdni postopek: zakon s komentarjem, 2006, 2. knjiga, str. 501). Prva bistvena kršitev določb postopka je podana s tem, da je sodišče postavilo novega izvedenca brez zaslišanja prvega izvedenca dr. T., s zaslišanjem katerega bi poskušalo odpraviti pomanjkljivosti izvedenskega mnenja. Druga bistvena kršitev določb pravdnega postopka pa je bila storjena s tem, ko je prvostopno sodišče dokazno oceno o posameznem od dveh nasprotujočih si izvedenskih mnenj opravilo zgolj na podlagi proste presoje dokazov, brez zaslišanja obeh izvedencev (kot to narekuje 2. točka 254. člena ZPP). Prvostopno sodišče je v izpodbijani sodbi ugotovilo, da sta izvedenski mnenji dr. T. in dr. K. glede dejstva, ali je tožeči stranki nastala nova škoda, nasprotujoči. V nadaljevanju je ocenilo mnenje dr. T. kot skopo, saj ne pojasni natančneje oziroma podpre z navedbami glede na individualni primer oškodovanca pričakovane težave po zaključku prvega zdravljenja. Sledilo je izvedenskemu mnenju dr. K., ki ga je ocenilo kot bolj poglobljeno in izčrpno. Vendar pa je dokazno oceno verodostojnosti obeh izvedeniških mnenj opravilo brez zaslišanja izvedenca dr. T.. S tem je storilo relativno bistveno kršitev določb postopka, ker ni uporabilo določb 2. odstavka 254. člena ZPP. Sodišče lahko dokazno oceno v smislu proste presoje dokazov po 8. členu ZPP izvede šele, če je pred tem poskušalo odpraviti nejasnosti, pomanjkljivosti ali nasprotja med izvedeniškimi mnenji po določbah 2. in 3. odstavka 254. člena ZPP, torej z zaslišanjem izvedencev oziroma potencialno postavitvijo novega izvedenca. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka je bila podana že s postavitvijo novega izvedenca. Sodišče je v sodbi izvedensko mnenje dr. T. ocenilo kot pomanjkljivo, zato bi moralo skušati to pomanjkljivost odpraviti z zaslišanjem izvedenca dr. T. in šele, če bi še vedno menilo, da je izvedensko delo pomanjkljivo, nepopolno ali nejasno, postaviti novega izvedenca. Ker je že prvostopno sodišče v izpodbijani sodbi ugotovilo, da sta izvedenski mnenji nasprotujoči glede vprašanja ali je bilo mogoče novo škodo predvideti, ki je temeljno vprašanje za odločitev o utemeljenosti tožbenega zahtevka, sta ugotovljeni bistveni kršitvi določb pravdnega postopka nedvomno lahko vplivali na zakonitost in pravilnost sodbe. Glede na navedeno je že iz razloga bistvenih kršitev določb pravdnega postopka po 1. odstavku 339. člena ZPP potrebno izpodbijano sodbo razveljaviti in vrniti prvostopnemu sodišču v novo sojenje (1. odstavek 353. člena ZPP). Glede na navedeno se pritožbeno sodišče do ostalih pritožbenih navedb ni opredeljevalo.

V ponovljenem postopku naj sodišče zasliši izvedenca dr. T. in po potrebi sooči oba izvedenca ter šele nato v zadevi ponovno odloči. Vprašljivo pa je tudi stališče sodišča, ko je odločilo o stroških postopka in pri tem upoštevalo temelj in višino. Takšna delitev je sprejemljiva le v tistih primerih, ko je ugotavljanje temelja povzročila nastanek znatnih pravdnih stroškov. Sodišče ni obrazložilo, da gre tukaj za tak primer.

Odločitev pravdnih stroških pritožbenega postopka temelji na 3. odstavku 165. člena ZPP.