Jedro

Tožnica v tožbi ne ugovarja pravilnosti inšpektoričinih ugotovitev o porabi vode glede na povprečnega posameznika, o številu dnevno prisotnih oseb na tožničinem objektu ter o dejanski porabi pitne vode na tožničinem nadzorovanem objektu v nadzorovanem obdobju. Iz teh v izpodbijani odločbi ustrezno kvanitficiranih podatkov (mesečna splošna poraba glede na število prisotnih oseb znaša cca 15 m3, dejanska poraba pa npr. v najmanj izdatnem mesecu decembru 515 m3) tako očitno izhaja, da gre v obravnavani zadevi za posebno rabo vode. Za tako rabo vode pa je skladno s prvim odstavkom 108. člena v zvezi s prvim odstavkom 125. členom ZV-1 treba pridobiti vodno pravico na podlagi vodnega dovoljenja.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Prvostopenjski organ je z izpodbijano odločbo tožnici prepovedal posebno rabo vode iz objektov in naprav, namenjenih oskrbi s pitno vodo za potrebe v bioplinarni v ... na tam navedenih zemljiščih v k. o. ..., ki presega splošno rabo vode, in sicer do morebitne pridobitve vodnega dovoljenja. Odločil je še, da mora ukrep izpolniti do 30. 6. 2018 in o tem takoj obvestiti inšpektorico, da pritožba ne zadrži izvršitve odločbe ter da v tem postopku stroški niso nastali.

2. V obrazložitvi med drugim navaja, da se v bioplinarni rabi voda iz vodnega priključka DN80 na zemljišču s parc. št. 1074/21 k. o. ..., pri čemer gre za vodo iz javnega sistema za oskrbno s pitno vodo na območju občine .... Ugotavlja, da so v letu 2017 iz navedenega vira porabili večjo količino vode, npr. julija 2028 m3, avgusta 5823 m3 in septembra 3674 m3. Splošno znano naj bi bilo, da povprečni posameznik v Sloveniji porabi 120 l vode na dan, kar pomeni približno 3,6 m3 mesečno oziroma za bioplinarno, kjer so dnevno prisotne štiri osebe, 14,4 m3 vode na mesec. Ob sklicevanju na določbe 105., 108., 118. in 125. člena Zakona o vodah (ZV-1) ugotavlja, da tožnica s tem, ko iz objektov in naprav za oskrbo s pitno vodo brez dovoljenja v znatnih količinah rabi vodo za čiščenje manipulativnih površin bioplinarne in drugo krši določbo drugega odstavka 125. člena ZV-1. Izrečeni ukrep temelji na 1. točki prvega odstavka 175. člena ZV-1 v zvezi s 7. in 32. členom Zakona o inšpekcijskem nadzoru.

3. Drugostopenjski organ je zavrnil tožničino pritožbo zoper izpodbijano odločbo.

4. Tožnica se z izpodbijano odločbo ne strinja in zoper njo vlaga tožbo iz razloga po 1. točki prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1). V njej se sklicuje na peti odstavek 125. člena ZV-1 in navaja, da v postopku izdaje gradbenega dovoljenja za bioplinarno ni bilo ugotovljeno, da bo objekt za svoje delovanje potreboval vodno dovoljenje, ker bi presegal splošno rabo vode po ZV-1. Če bi bilo za delovanje bioplinarne potrebno pridobiti vodno dovoljenje, bi bilo to zahtevano že v postopku izdaje gradbenega dovoljenja, sicer to dovoljenje ne bi bilo izdano, tako pa je bil pogoj za izdajo gradbenega dovoljenja ustrezen vodovodni priključek. Določitev pogojev glede velikosti priključka pa pomeni strokovno presojo izvajalca gospodarske javne službe, da je odvzem vode iz javnega vodovodnega omrežja v takšnih količinah, kot jih omogoča velikost priključka, možen in da s tem ne bo ogrožena oskrba s pitno vodo, kot to določa prvi odstavek 118. člena ZV-1. 5. Uveljavlja, da je inšpektoričina ugotovitev o uporabi vode, ki presega splošno rabo, zaradi česar bi tožnica morala imeti vodno dovoljenje je v nasprotju z določili drugega odstavka 125. člena ZV-1. Iz teh namreč izhaja, da je vodno dovoljenje za vsako posebno rabo vode tudi v primerih iz prvega odstavka 118. člena ZV-1 treba pridobiti le, če odvzete količine presegajo prag, ki ga določi minister s predpisom. Iz izpodbijane in drugostopenjske odločbe ne izhaja, da bi tožnica presegla tak prag. Tega namreč inšpektorica ni ugotovila z navedbami o mesečni porabi v bioplinarni in povprečno mesečno porabo posameznika v Sloveniji. Meni, da zato ni mogoče ugotoviti, da bi bil prag sploh presežen in da tožnica potrebuje vodno dovoljenje. Inšpektorica naj bi prekoračila svoja pooblastila, saj ima glede na navedeno zakonsko besedilo pooblastilo za določitev praga uporabe samo minister. Inšpektoričina ugotovitev, da tožnica v bioplinarni presega prag splošne rabe vode in da potrebuje vodno dovoljenje, je zato arbitrarna in samovoljna.

6. Tožena stranka je sodišču poslala upravne spise, vsebinskega odgovora na tožbo pa ni podala.

7. Tožba ni utemeljena.

8. Za presojo zakonitosti izpodbijane inšpekcijske odločbe je pravno odločilno, ali tožnica v bioplinarni vodo rabi na način oziroma v obsegu, ki presega splošno rabo vode, in zato taka raba do pridobitve vodnega dovoljenja ni dovoljena.

9. ZV-1, ki ga je treba uporabiti v tem primeru, pri upravljanju z vodami med drugim temelji na načelih dolgoročnega varstva kakovosti in smotrne rabe razpoložljivih vodnih virov (2. točka 3. člena) ter povrnitve stroškov, povezanih z obremenjevanjem voda (4. točka 3. člena). V prvem odstavku 6. člena zakon še določa, da se za vsako rabo vodnega ali morskega dobra ali naplavin, razen za splošno rabo, plačuje plačilo za vodno pravico in vodno povračilo.

10. V skladu z navedenimi splošnimi izhodišči ZV-1 določba prvega odstavka 108. člena ZV-1 opredeljuje posebno rabo vode, kot tisto rabo, ki presega meje splošne rabe, in za katero je v vsakem primeru treba pridobiti vodno pravico, in sicer bodisi v obliki vodnega dovoljenja, bodisi koncesije ali pa je posebno rabo vode treba evidentirati.

11. Kaj je splošna raba vode, torej tista, za katero vodne pravice ni treba pridobiti, določa 105. člen ZV-1. Ta v drugem odstavku določa, da splošna raba zlasti obsega rabo vodnega ali morskega dobra za pitje, kopanje, potapljanje, drsanje ali druge osebne potrebe, če takšna raba ne zahteva uporabe posebnih naprav (vodne črpalke, natege in podobno) ali zgraditve objekta in naprave, za katero je treba pridobiti dovoljenje, skladno s predpisi na področju urejanja prostora in graditve objektov.

12. Glede na navedeno je torej splošna raba vode njena raba za osebne potrebe. V obravnavanem primeru ni sporno, da gre za rabo vode iz javnega sistema za oskrbno s pitno vodo, in sicer tudi za čiščenje manipulativnih površin bioplinarne in drugo. Inšpektorica je zato pri presoji, ali gre za posebno rabo vode, utemeljeno izhajala iz obsega porabe vode, ki jo porabi povprečen posameznik v Sloveniji, ter pri primerjavi upoštevala število dnevno prisotnih oseb na tožničinem objektu. Ker je torej podlaga za razmejitev med splošno in posebno rabo vode določena v 105. členu ZV-1, ne pa v drugem odstavku 125. člena ZV-1, inšpektorica pri tem ni presegla svojih pooblastil, kot to uveljavlja tožnica.

13. Tožnica v tožbi ne ugovarja pravilnosti inšpektoričinih ugotovitev o porabi vode glede na povprečnega posameznika, o številu dnevno prisotnih oseb na tožničinem objektu ter o dejanski porabi pitne vode na tožničinem nadzorovanem objektu v nadzorovanem obdobju. Iz teh v izpodbijani odločbi ustrezno kvanitficiranih podatkov (mesečna splošna poraba glede na število prisotnih oseb znaša cca 15 m3, dejanska poraba pa npr. v najmanj izdatnem mesecu decembru 515 m3) tako očitno izhaja, da gre v obravnavani zadevi za posebno rabo vode. Za tako rabo vode pa je, kot že rečeno, skladno s prvim odstavkom 108. člena v zvezi s prvim odstavkom 125. členom ZV-1 treba pridobiti vodno pravico na podlagi vodnega dovoljenja.

14. Tožnica zmotno meni, da prvi odstavek 118. člena ZV-11 določa, kdaj je treba pridobiti vodno dovoljenje za posebno rabo pitne vode v druge namene. Vodno dovoljenje je namreč, kot pojasnjeno, skladno s prvim odstavkom 108. člena in prvim odstavkom 125. člena ZV-1 treba pridobiti v vseh primerih posebne rabe vode, razen v primerih, ko se skladno z 12. točko prvega odstavka 125. člena vodna pravica pridobi z evidentiranjem (peti odstavek 108. člena ZV-1) ali na podlagi koncesije (136. člen ZV-1). Vodno dovoljenje oziroma druga vodna pravica je zato potrebna tudi oziroma še zlasti za vsako posebno rabo pitne vode za namene, ki niso oskrba s pitno vodo. To, kar določa prvi odstavek 118. člena ZV-1, pa je, kdaj je posebna raba pitne vode, ki ni oskrba s pitno vodo, sploh dovoljena. Povedano drugače: ta določba, ki se uporabi v postopku izdaje vodne pravice, pove, kdaj je v primeru posebne rabe pitne vode za druge namene sploh dovoljeno izdati vodno dovoljenje ali drugo vodno pravico, oziroma kdaj je taka raba prepovedana in zato zanjo vodnega dovoljenja ali druge vodne pravice sploh ni mogoče pridobiti.

15. V zvezi s posebno rabo pitne vode v druge namene v smislu prvega odstavka 118. člena ZV-1 pa drugi odstavek 125. člena ZV-12 določa, da je, če odvzete količine vode presegajo prag, ki ga določi minister s predpisom, vodno dovoljenje potrebno tudi v primerih iz 136. člena in petega odstavka 108. člena ZV-1, torej tudi v primerih, ko je sicer treba vodno pravico pridobiti na podlagi koncesije ali z evidentiranjem posebne rabe vode. Drugačna razlaga drugega odstavka 125. člena ZV-1 bi bila glede na pojasnjena določila 105., 108. in 125. člena (zlasti 12. točke prvega odstavka 125. člena) ZV-1 nelogična, saj bi pomenila, da so pogoji za posebno rabo pitne vode, ki ni oskrba s pitno vodo, milejši od pogojev za posebno rabo vode iz drugih virov. Taka razlaga za posebno rabo pitne vode, ki ni oskrba s pitno vodo, pa bi bila nedvomno v nasprotju s pojasnjeno vsebino prvega odstavka 118. člena ZV-1, pa tudi z načeli upravljanja z vodami, ki so določena v 3. in 6. členu ZV-1. 16. Glede na pojasnjeno razlago določb o posebni rabi vode se tožnica neutemeljeno sklicuje na peti odstavek 125. člena ZV-13 in gradbeno dovoljenje, izdano za bioplinarno. Dejstvo, da je bilo tožnici izdano gradbeno dovoljenje za izgradnjo bioplinarne, samo po sebi še ne pomeni, da tožnica lahko mimo določb ZV-1 brez vodne pravice izvaja posebno rabo.

17. Glede na navedeno je sodišče tožbo na podlagi 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo. V obravnavni zadevi je bila med strankam sporna pravilna uporaba prava, ne pa tudi dejansko stanje, ki je bilo podlaga za odločitev. Sodišče je zato v skladu s prvim odstavkom 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave, na seji.

18. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.

1 Prvi odstavek 118. člena ZV-1: Posebna raba vode, ki ni oskrba s pitno vodo, se lahko izvaja z odvzemanjem vode iz objektov in naprav, namenjenih oskrbi s pitno vodo, le če to dopušča izdatnost vodnega vira in zaradi tega ni ogrožena oskrba s pitno vodo, na podlagi strokovnega mnenja izvajalca gospodarske javne službe oskrbe s pitno vodo, s katerim se ugotovi razpoložljivost vodnega vira in neogroženost oskrbe s pitno vodo. 2 Drugi odstavek 125. člena ZV-1: Vodno dovoljenje je treba pridobiti za vsako posebno rabo vode iz prejšnjega odstavka in prvega odstavka 136. člena tega zakona, tudi v primerih rabe vode iz prvega odstavka 118. člena tega zakona, če odvzete količine vode presegajo prag, ki ga določi minister s predpisom 3 Peti odstavek 125. člena ZV-1: Vodno dovoljenje je treba pridobiti pred pridobitvijo dovoljenja za poseg v prostor, skladno s predpisi s področja urejanja prostora in graditve objektov.