Jedro

Prosilec je sam povedal, da v izvorni državi ni bil preganjan zaradi rase, narodnosti, vere, političnega prepričanja ali pripadnosti določeni družbeni skupini, prav tako ni niti zatrjeval utemeljenega strahu, da bi bil v izvorni državi preganjan zaradi razlogov, ki so določeni v Ženevski konvenciji. Zato dve vabili za mobilizacijo v AKSH, ki jih je navedel kot razlog, zaradi katerega je zapustil izvorno državo, ne more šteti kot strah pred preganjanjem po navedeni Direktivi Sveta EU št. 2004/83/EC z dne 29.4.2004.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/2006) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 19.12.2007. Z navedeno odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo prošnjo za priznanje azila v Republiki Sloveniji kot očitno neutemeljeno in odločila, da mora tožnik nemudoma po pravnomočnosti odločbe zapustiti Republiko Slovenijo. Tožena stranka je prošnjo zavrnila kot očitno neutemeljeno iz razloga 2. alinee 2. odstavka 35. člena Zakona o azilu (ZAzil, Uradni list RS, št. 51/2006, UPB). S sklepom (2. točka izreka sodbe in sklepa) je sodišče prve stopnje tožnika oprostilo plačila sodnih taks.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje celovito povzema navedbe tožene stranke v zvezi z ugotovljenim dejanskim stanjem ter razloge za njeno odločitev ter meni, da je tožena stranka v svoji odločbi obširno in konkretno navedla, katere so bile nekonsistentnosti in pavšalnosti v izjavah tožnika v upravnem postopku, da tožnik k temu dejanskemu stanju ne dodaja nobenih pojasnil, dogodkov oziroma podrobnosti in tega tudi ne dokazuje. Dodatno le navaja, da je dogodek, da je prejel dve vabili za mobilizacijo Albanske narodne armade - AKSH in da se boji, da bi mu kaj slabega naredili, prijavil na policiji, ki ga ni zaščitila. V zvezi s tem tožnik v tožbi tudi ne pojasnjuje razlogov, zakaj tega ni navedel že v upravnem postopku, ker namreč na podlagi 3. odstavka 20. člena ZUS-1 stranka ne sme navajati dejstev in predlagati dokazov, če je imela možnost navajati ta dejstva in predlagati te dokaze v postopku pred izdajo izpodbijanega akta. Tožnik v tožbi tudi ne pojasnjuje, zakaj je šele na dodatna vprašanja tožene stranke pojasnil podrobnosti prejetih vabil in okoliščin. Prav tako ni bil tožnik specifičen glede tega, kaj bi se mu lahko zgodilo, če se ne odzove povabilu. Sodišče prve stopnje lahko sledi sklepanju tožene stranke, da tožniku v izvorni državi ne grozi preganjanje. Tožnik je sam povedal, da ni bil preganjan zaradi rase, narodnosti, vere, političnega prepričanja ali pripadnosti določeni družbeni skupini, prav tako ni niti zatrjeval utemeljenega strahu, da bi bil v izvorni državi preganjan zaradi razlogov, ki so določeni v Ženevski konvenciji. Sodišče prve stopnje tudi lahko sledi sklepanju tožene stranke, da razlog, zaradi katerega je tožnik zapustil izvorno državo, ne more šteti kot strah pred preganjanjem po Direktivi Sveta EU o minimalnih standardih glede pogojev, ki jih morajo izpolnjevati državljani tretjih držav ali osebe brez državljanstva, da se jim prizna status begunca ali osebe, ki iz drugih razlogov potrebujejo mednarodno zaščito, in o vsebini te zaščite, št. 2004/83/EC z dne 29.4.2004 (Direktiva). Pri tem se je po mnenju sodišča prve stopnje tožena stranka pravilno oprla na Direktivo in jo pravilno uporabila za opredeljevanje posameznih pojmov pri obravnavanju dejstev in okoliščin v tožnikovi prošnji, ki jih določbe ZAzil podrobneje ne opredeljujejo. Na podlagi izjave tožnika pri podaji prošnje za azil sodišče prve stopnje lahko sledi sklepanju tožene stranke, ki ga je oprla na izjavo tožnika, da ne pozna nobenega podobnega primera. Sodišče prve stopnje zato sklepa, da tožnik kot prosilec za azil zatrjuje takšne dejanske okoliščine, ki v nobenem primeru ne morejo pomeniti preganjanja (odločba Ustavnega sodišča RS, št. Up-1187/2006 z dne 19.10.2006). Upoštevaje dejstvo, kako je tožnik predstavil svoje razloge, zaradi katerih je zapustil izvorno državo in glede na vsebino teh razlogov, sodišče prve stopnje lahko sledi sklepanju tožene stranke, da je navedel razlog, ki se ne more šteti za preganjanje po Direktivi. Zato je po mnenju sodišča prve stopnje podan razlog po 2. alinei 2. odstavka 35. člena ZAzil, to je da tožniku v njegovi izvorni državi ne grozi preganjanje, kar zadošča za zavrnitev njegove prošnje za azil kot očitno neutemeljene.

Sodišče prve stopnje je tožbo zavrnilo, ker je tožena stranka v času odločanja določbe ZAzil uporabila pravilno. Sodišče prve stopnje pa je odločilo na seji senata, kljub temu, da je tožnik predlagal, da se opravi glavna obravnava in da se ga zasliši o utemeljenosti njegove prošnje za azil. Sodišče prve stopnje ocenjuje, da tožnik s takšno obrazložitvijo svojega predloga ne navaja, v čem bi se njegovo zaslišanje na obravnavi razlikovalo od njegove izjave v prošnji za azil. Prav tako po mnenju sodišča prve stopnje pri tem ne navaja nobenih okoliščin, dogodkov, podrobnosti ali pa dejstev, zaradi katerih bi bilo njegovo zaslišanje na glavni obravnavi nujno potrebno in tudi ne navaja in ne pojasnjuje, kako bi to vplivalo na drugačno ugotovitev dejanskega stanja, kot ga je ugotovil upravni organ. Sodišče prve stopnje zato ocenjuje, da tožnik z dokaznim predlogom ni utemeljil obstoja pravne relevantnosti predlaganega dokaza s potrebno stopnjo verjetnosti. Pri svoji odločitvi je sodišče prve stopnje tudi sledilo mnenju Ustavnega sodišča RS glede razpisovanja glavnih obravnav v upravnih sporih (npr. Up-1055/05).

Tožnik vlaga pritožbo zoper izpodbijano sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, bistvenih kršitev določb ZPP in napačne uporabe materialnih predpisov. V pritožbi ponavlja tožbene trditve in še dodaja: Predlagal je sodišču prve stopnje, da ga zasliši na glavni obravnavi, da bi se prepričalo, da je njegova prošnja za azil utemeljena. Ker sodišče prve stopnje ni razpisalo glavne obravnave in ga ni zaslišalo o teh dejstvih, je po njegovem mnenju storjena bistvena kršitev določb postopka v upravnem sporu in je že zato potrebno izpodbijano sodbo razveljaviti. Šele z izpodbijano sodbo je prejel odgovor tožene stranke na tožbo, kar tudi pomeni kršitev postopka v upravnem sporu in je tudi zaradi tega potrebno izpodbijano sodbo razveljaviti. Predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi pritožbi in razveljavi izpodbijano sodbo.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da prehodna določba 1. odstavka 140. člena Zakona o mednarodni zaščiti (ZMZ, Uradni list RS, št. 111/2007), po kateri se postopki, začeti po ZAzil, nadaljujejo in končajo po določbah ZMZ, velja le za upravni organ in za postopke odločanja na prvi stopnji v upravnem postopku, ne pa tudi za uresničevanje sodnega varstva, zato je tudi sodišče prve stopnje pravilno presojalo zakonitost odločitve tožene stranke na podlagi ZAzil. Po presoji pritožbenega sodišča je izpodbijana sodba pravilna in zakonita.

Na podlagi podatkov v upravnem in sodnem spisu izhaja, da je pravilno stališče sodišča prve stopnje in tožene stranke, da tožnik ni bil konkreten glede tega, kaj bi se mu lahko zgodilo, če se ne odzove povabilu AKSH za mobilizacijo.

Sodišče prve stopnje in tožena stranka sta tudi pravilno ugotovila, saj to izhaja iz podatkov in listin v upravnih spisih, da je tožnik sam povedal, da v izvorni državi ni bil preganjan zaradi rase, narodnosti, vere, političnega prepričanja ali pripadnosti določeni družbeni skupini, prav tako ni niti zatrjeval utemeljenega strahu, da bi bil v izvorni državi preganjan zaradi razlogov, ki so določeni v Ženevski konvenciji. Zato tudi pritožbeno sodišče, tako kot sodišče prve stopnje, lahko sledi sklepanju tožene stranke, da razlog, zaradi katerega je tožnik zapustil izvorno državo (navedeni dve vabili za mobilizacijo AKSH), ne more šteti kot strah pred preganjanjem po navedeni Direktivi. Tudi pritožbeno sodišče, na podlagi izjave tožnika pri podaji prošnje za azil, lahko sledi sklepanju tožene stranke, ki ga je oprla na izjavo tožnika, da ne pozna nobenega podobnega primera (posledic zaradi odklonitve povabila AKSH za mobilizacijo).

Glede na navedeno tudi pritožbeno sodišče sklepa, da tožnik kot prosilec za azil zatrjuje takšne dejanske okoliščine, ki v nobenem primeru ne morejo pomeniti preganjanja v izvorni državi. Zato lahko tudi pritožbeno sodišče sledi sklepanju tožene stranke, da je tožnik navedel razlog, ki se ne more šteti za preganjanje po Direktivi in da je zato podan razlog po 2. alinei 2. odstavka 35. člena ZAzil, to je, da tožniku v njegovi izvorni državi ne grozi preganjanje.

Glede pritožbene navedbe, da bi bilo nujno zaslišati tožnika, pa pritožbeno sodišče sledi obrazložitvi sodišča prve stopnje, zakaj ni opravilo glavne obravnave, ter dodaja, da je bilo v obravnavanem primeru odločeno po 2. odstavku 35. člena ZAzil, po katerem pristojni organ takoj odloči o stvari in prošnjo za azil kot očitno neutemeljeno zavrne, če prošnja temelji med drugim na namernem zavajanju, ali če se postopek zlorablja (1. alinea) oziroma v tako imenovanem pospešenem postopku. Ta je po svoji vsebini oblika skrajšanega postopka iz 144. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), ki se po 23. členu ZAzil v postopkih za pridobitev azila uporablja subsidiarno. Čim je v azilnem postopku na podlagi prosilčevih izjav in dokazov, ki jih za skrajšani postopek dopušča ZUP, ugotovljeno, da je v konkretnem primeru podana katera izmed okoliščin iz 36. člena ZAzil, se ugotovitveni postopek zaključi, ne da bi se prosilec ponovno zaslišal, saj se v pospešenem azilnem postopku šteje podajanje vloge na predpisanem obrazcu za zaslišanje (2. odstavek 29. člena ZAzil). Po 2. odstavku 51. člena ZUS-1 pa je glavna obravnava namenjena izvajanju dokazov, kadar in kolikor je to potrebno za odločitev, pa ti dokazi niso bili že izvedeni v postopku izdaje upravnega akta, ali če druga dejstva kažejo na to, da jih je treba drugače presoditi, kot jih je presodil organ, ki je izdal izpodbijani upravni akt. Strankin predlog za izvajanje dokazov mora biti zato obrazložen, obstoj in pravna pomembnost predlaganih dokazov pa morata biti utemeljena. To pomeni, da mora stranka navesti konkretne okoliščine, ki bi jih bilo z izvajanjem določenega dokaza, v konkretnem primeru z zaslišanjem tožnika, mogoče ugotoviti in utemeljiti, v čem in kako naj bi vplivale na odločitev. Tožnik pa v tožbi zoper odločbo tožene stranke in v pritožbi zoper izpodbijano sodbo ni navedel nobenih okoliščin ali dejstev, ki bi lahko vplivali na drugačno odločitev, niti ni navedel, v čem bi se njegovo zaslišanje na obravnavi razlikovalo od njegovih predhodnih izjav.

Pritožbena trditev tožnika, da je z izpodbijano sodbo prejel odgovor tožene stranke na tožbo, kar po njegovem pomeni kršitev postopka v upravnem sporu in da je tudi zaradi tega potrebno izpodbijano sodbo razveljaviti, po mnenju pritožbenega sodišča ni upoštevna. Res je, da bi lahko sodišče prve stopnje, ki je prejelo odgovor tožene stranke na tožbo, v katerem prereka tožbene navedbe in vztraja pri svoji odločitvi in predlaga, da se tožba kot neutemeljena zavrne, dne 7.1.2008, le-tega takoj poslalo tožniku. Ne glede na to pa ta odgovor na tožbo, ki ga je tožnik prejel, skupaj z izpodbijano sodbo, dne 21.1.2008, po mnenju pritožbenega sodišča ne more pomeniti bistvene kršitve postopka, saj so v njem le navedbe tožene stranke, ki so take kot v izpodbijani odločbi, in pa predlog za zavrnitev tožbe.

Ker niso podani razlogi, zaradi katerih se sodba lahko izpodbija, in tudi ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (1. točka izreka sodbe in sklepa) na podlagi 76. člena ZUS-1.