Jedro

Če dedič ne prevzame obveznosti iz pogodbe o dosmrtnem preživljanju pod enakimi pogoji, se pogodba razveže. Do prehoda obveznosti nanj po 1. odstavku 122. člena Zakona o dedovanju (Ur.l. SRS, št. 15/76 in 23/78, v nadaljevanju ZD) tako ne pride.

Kljub specialnim določbam v ZD sodi tudi pogodba o dosmrtnem preživljanju med obligacijske pogodbe. Zanje pa velja splošno načelo obligacijskega prava, da je oblične pogodbe mogoče razvezati z neobličnim sporazumom (68. člen Zakona o obligacijskih razmerjih).

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo primarni tožbeni zahtevek tožeče stranke, s katerim je zahtevala, da se izreče za neveljavno izročilna pogodba z dne 27.11.1989, sklenjena med L. Š. in E. B., da mora L. Š. izstaviti ustrezno zemljiškoknjižno listino za vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja; da morata toženca priznati, da pogodba o dosmrtnem preživljanju z dne 14.8.1978 ni prenehala in da je bila A. H. upravičena do prevzema obveznosti in pravic po pok. F. Z. iz te pogodbe; da sta toženca dolžna priznati, da spadajo nepremičnine vl.št... in ... k.o... v zapuščino po pok. F. Z., ter končno, da je izročilna pogodba z dne 27.11.1989 ne le neveljavna, temveč tudi brez pravnega učinka.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožeče stranke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Proti sodbi sodišča druge stopnje je vložila tožnica revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da revizijsko sodišče izpodbijani sodbi razveljavi in zadevo vrne prvostopnemu sodišču v novo sojenje. Višje sodišče ni pravilno uporabilo 122. člena ZD.

Preživljanka bi morala najprej seznaniti tožnico z obstojem pogodbe o dosmrtnem preživljanju, in šele, če tožnica ne bi privolila v nadaljevanje pogodbe, bi preživljanka lahko ob uporabi 124. - 132. člena ZOR pogodbo razdrla. Pri tem še poudarja, da lahko pogodbo razdre samo nekriva stranka. Ker je bila v času sklenitve izročilne pogodbe pogodba o dosmrtnem preživljanju še vedno v veljavi, preživljanka z nepremičninami, ki so z njo zajete, ni mogla pravno veljavno razpolagati. Le izročitev nepremičnine tožnici je bila odložena do smrti preživljanke. Nadalje trdi, da preživljanec nima izbirne pravice. Izbirno pravico ima le dedič. Če v pogodbo ne privoli, je pogodba razdrta po samem zakonu. Pri tem tožnica poudarja, da je bila preživljanka ob overitvi pogodbe opozorjena na vse njene pravne posledice ter da se pogodba izpolnjuje le na zahtevo preživljanca. Preživljanka je torej sklenila pogodbo v nasprotju s 122. členom ZD in je zato ta druga pogodba neveljavna in nična.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila (3. odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da sodišči nista zmotno uporabili materialnega prava, ko sta primarni tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrnili. Njuni razlogi so sicer nekoliko različni, vendar to dejstvo na pravilnost odločitve ni vplivalo.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnica šele 8.11.1998 izjavila, da je pripravljena prevzeti obveznosti preživljalca pod pogoji, pod katerimi jih je prevzel on s pogodbo z dne 14.8.1978. Toda pri odločitvi je upoštevalo predvsem dejstvo, da je tožnica od preživljanke E. B., po tem, ko je dne 1.10.1989 umrl F. Z., zahtevala, da kmetijo takoj prepiše nanjo. To zahtevo je sodišče razlagalo tako, da tožnica ni bila pripravljena prevzeti obveznosti iz pogodbe o dosmrtnem preživljanju pod enakimi pogoji kot pokojni preživljalec. Prav tako je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnica morala vedeti, da je imel F. Z. obveznosti do E. B., saj jih je tudi izvrševal in govoril, da bo po njeni smrti vse njegovo. Poleg tega je tožnica zadnja štiri leta s strankama pogodbe živela v skupnem gospodinjstvu.

Navedene ugotovitve sodišča prve stopnje so del dejanske podlage spora, v katerega se revizijsko sodišče zaradi prepovedi iz 3. odstavka 385. člena ZPP ne sme več spuščati, pomembne pa so za materialnopravno presojo te pravdne zadeve. Če dedič ne prevzame obveznosti iz pogodbe o dosmrtnem preživljanju pod enakimi pogoji, se pogodba razveže. Do prehoda obveznosti nanj po 1. odstavku 122. člena Zakona o dedovanju (Ur.l. SRS, št. 15/76 in 23/78, v nadaljevanju ZD) tako ne pride.

Sodišče druge stopnje se sicer s to pravno podlago ni posebej ukvarjalo, vendar je tudi ono ugotovilo, da je bila prvotna pogodba "razdrta". Pri tem je sprejelo dejansko podlago, ugotovljeno na prvi stopnji.

Ob takem dejanskem stanju tudi ni več pravno pomembno dejstvo, ali je bila pogodba o dosmrtnem preživljanju iz leta 1978 razvezana z obličnim pravnim aktom, t.j. na enak način kot je bila tudi sklenjena. Kljub specialnim določbam v ZD sodi tudi pogodba o dosmrtnem preživljanju med obligacijske pogodbe. Zanje pa velja splošno načelo obligacijskega prava, da je oblične pogodbe mogoče razvezati z neobličnim sporazumom (68. člen Zakona o obligacijskih razmerjih).

Če pa je do razveze pogodbe prišlo, ima tožnica pravico uveljavljati le še morebitni zahtevek iz 2. do 4. odstavka 122. člena ZD, ki je predmet podrejenega tožbenega zahtevka in o katerem še ni odločeno.

Revizijsko sodišče ponovno poudarja, da sta sodišči druge in prve stopnje odločili le o primarnem tožbenem zahtevku tožeče stranke. Razmerja, ki nastanejo po razvezi prejšnje pogodbe, zato na veljaven nastanek poznejše izročilne pogodbe z dne 27.11.1989 z L. Š. nimajo nobenega vpliva. Zaradi tega ta pogodba ni neveljavna, in sicer ne izpodbojna in ne nična. Izpodbijana odločitev je tako pravilna, revizija pa neutemeljena.

Revizijsko sodišče je zato revizijo potem, ko je ugotovilo, da tudi ni bilo kršitve iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, na katero mora paziti po uradni dolžnosti (386. člen ZPP), zavrnilo kot neutemeljeno (393. člen ZPP).