Jedro

V obravnavani zadevi gre za inšpekcijski postopek, v katerem se po prvem odstavku 146. člena ZGO-1 odločba lahko izda v skrajšanem postopku, brez zaslišanja strank. To pomeni, da zaslišanje stranke v takem primeru ni obvezno in njegova opustitev sama po sebi ne pomeni absolutne bistvene kršitve pravil upravnega postopka. Sodišče zato ne more slediti tožbenemu ugovoru, da nesodelovanje tožnika v postopku pred izdajo izpodbijane odločbe pomeni bistveno kršitev pravil postopka, toliko bolj, ker v sporni zadevi tožnik niti v pritožbi, niti v tožbi, ne navaja takih ugovorov, ki bi lahko bistveno vplivali na odločitev.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Ministrstvo za okolje in prostor, Inšpektorat Republike Slovenije za okolje in prostor, Območna enota Celje, je z odločbo št. 06122-401/2010/19-1202 z dne 20. 12. 2010, v 1. točki izreka odločil, da mora inšpekcijski zavezanec A.A., v roku 60 dni po prejemu odločbe, ob predhodnem fizičnem zavarovanju objekta pred padajočimi deli, obnoviti zrušeno streho v dolžini cca 6 m, po celotni širini objekta velikosti cca 66,50 x 11,50 m, na severni čelni strani; nadomestiti manjkajočo strešno kritino ter zamenjati dotrajane trhle letve in popraviti premaknjene strešnike iz ležišč, ob vzdolžni strani objekta ob javni cesti, oboje locirano na zemljišču s parc. št. 9/1.S k.o. …. V 2. točki izreka je bilo odločeno, da se za objekt iz 1. točke izreka odrejajo določene prepovedi iz 158. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1); v 3. točki odločeno, da bodo stroški postopka odmerjeni s posebnim sklepom in v 4. točki, da pritožba zoper to odločbo ne zadrži njene izvršitve. Odločitev je prvostopenjski upravni organ utemeljil z ugotovitvijo, da je bilo na inšpekcijskem pregledu 18. 2. 2010 ugotovljeno, da je na zemljišču parc. št. 9/1.S k.o. … postavljen gospodarski objekt, ki po svoji vzdolžni strani neposredno meji na javno občinsko cesto in da ima objekt nad zemljo tri etaže, nad katerimi je streha s strešno konstrukcijo, ki je razdeljena na 11 polj. Strešna konstrukcija se je na zadnjem čelnem severnem delu, skupaj s strešno kritino, zrušila v notranjost, v dolžini cca 6 m, po celotni širini objekta. Ob celotni dolžini objekta ob javni cesti so vidne polomljene letve, premaknjene in manjkajoče opeke kritine, ki so že padle s strehe. Zaradi zrušene strehe, ki je v tem delu sicer zrušena v notranjost, pomeni izpostavljanje zidov vremenskim vplivom posledično rušenje delov zidov in nadaljevanje rušenja strešne kritine. Že odpadle opeke in premaknjene opeke, ki na so trhlih letvah, pa pomenijo časovno predvidljivo nevarnost nadaljnjega padanja kritine neposredno na javno cesto in s tem ogrožanje mimoidočih in vozečih na javni cesti. V nadaljevanju je prvostopenjski organ utemeljil ugotovitev, da je lastnik spornega objekta inšpekcijski zavezanec. Ker delno porušen in nevzdrževan objekt predstavlja nevarno gradnjo, je dana pravna podlaga za inšpekcijsko ukrepanje v smislu 154. člena ZGO-1. Ker objekt ni v uporabi, je kot zadosten ukrep šteti obnovo porušenega dela strehe in popravilo poškodovane ter premaknjene opečne kritine. Izrečene prepovedi iz 2. točke izreka so utemeljene z določbo 158. člena ZGO-1. Drugostopenjski upravni organ je investitorjevo pritožbo zoper izpodbijano odločbo zavrnil. Tožnik odločitvi tožene stranke oporeka. Tožbo vlaga zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, napačne uporabe materialnega prava in kršitve postopkovnih določb. Poudarja, da mu v postopku ni bila dana možnost izjaviti se o dejstvih in okoliščinah pomembnih za odločbo. Tožnik prebiva v Švici, že več mesecev pa se nahaja na zdravljenju v Združenih državah Amerike. Predhodno se je zdravil v Švici, zaradi česar se že od konca leta 2009 ne more udeleževati niti obravnav, ki se vodijo pri Okrožnem sodišču v Celju. Meni, da bi mu moral ravno iz tega razloga inšpekcijski organ poslati listine in druga dokazila, na katere se sklicuje v izpodbijani odločbi, česar ni storil. Glede na navedeno je bila v postopku zgrešena bistvena kršitev določb postopka in je treba odločbo odpraviti že iz tega razloga. Kot posledica odprave prvostopenjske odločbe, pa bi v skladu z določbo tretjega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), morala biti odpravljena tudi odločba z dne 9. 3. 2011. Sklicuje se na pritožbo in navaja, da sporni objekt ne meji na javno občinsko cesto, ker ni postavljen na meji parcele. Med objektom in cesto je pas zemljišča in v kolikor se pešci oziroma avtomobili gibljejo zgolj po cesti in ne zahajajo na privatno zemljišče, na katerem stoji navedeni objekt, ta ne more biti nevaren za nikogar. Tudi sicer glede na opis zatrjevanih poškodb objekta le ta ne more veljati za nevarno gradnjo, saj bi zrušenje manjšega dela strehe v notranjost objekta pomenilo, da strešniki ne morejo padati s strehe in ne morejo nikogar ogrožati. Prav tako te trditve ne potrjujejo fotografije, ki jih je mogoče za objekt najti na internetnih straneh, niti ni razvidno stanje poškodb na katere se sklicuje izpodbijana odločba. V skladu z določbo 154. člena ZGO-1 je v danem primeru nevarne gradnje pristojni gradbeni inšpektor zahteval ustavitev gradnje oziroma prepovedal uporabo takega objekta, vendar določba 154. člena ne omogoča odreditve, zadolžitve in prepovedi, kakršne nalaga inšpekcijskemu zavezancu izpodbijana odločba. Pravilno sicer izpodbijana odločba navaja, da določila tega člena ne določajo zavezanca, ni pa se mogoče strinjati z nadaljnjim razlogovanjem te odločbe, po katerem bi bilo mogoče zaključiti, da je tak zavezanec lastnik objekta oziroma njegov pravni naslednik, kot vsakokratni lastnik nepremičnine. V kolikor je tako, bi bilo treba ugotoviti, da inšpekcijski zavezanec, glede na določbo 4.1 točke 2. člena ZGO-1, ni investitor. Objekt je bil namreč postavljen pred mnogimi leti. Ravno tako pa zemljiškoknjižno stanje ne izkazuje drugega možnega pogoja po taki interpretaciji inšpekcijske odločbe. Tudi določba 181. člena ZGO-1 govori o investitorju oziroma lastniku oziroma osebi, ki izvaja nevarno gradnjo, te lastnosti pa ni mogoče pripisati lastniku. Prav tako so v nasprotju z ZGO-1 določene prepovedi, ker se te prepovedi po določbi 158. člena ZGO-1 nanašajo na nedovoljene gradnje, med katere sicer sodijo tudi nevarne gradnje, vendar pa objekt, katerega se nanaša inšpekcijska odločba ni nevaren v smislu ZGO-1. Prav tako nimajo posebnega smisla druge izrečene prepovedi. Prav tako v danem primeru ni šlo za nujni inšpekcijski ukrep, ki bi opravičeval izdajo izpodbijane odločbe v skrajšanem postopku, brez zaslišanja stranke. Poleg tega zavezancu, ki bi moral imeti možnost seznanitve z vsemi listinami in navedbami, ta možnost ni bila dana, niti ni bil seznanjen z vsemi vloženimi listinami in tako zavezanec ni imel možnosti, da se v postopku izjavi o dejstvih in okoliščinah pomembnih za izdajo odločbe. Iz navedenega razloga predlaga, da se izpodbijana odločba odpravi in se mu povrnejo stroški postopka.

Tožena stranka je sodišču poslala upravne spise in odgovor na tožbo, v katerem navaja, da vztraja pri napadeni odločbi iz razlogov, ki so razvidni iz njene obrazložitve. Predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno, zavrne.

K I. točki izreka: Tožba ni utemeljena.

V zadevi je sporen ukrep gradbenega inšpektorja, ki je gospodarski objekt na parc. št. 9/1.S k.o. … opredelil kot nevarno gradnjo. Slednjo opredeljuje določba 12. 3. točka prvega odstavka 2. člena ZGO-1 kot gradnjo, ki se izvaja ali že zgrajeni objekt ogroža premoženje, zdravje in življenje ljudi, promet, sosednje objekte oziroma njegovo okolico. Pristojni gradbeni inšpektor je v takem primeru dolžan ustaviti gradnjo oziroma prepovedati uporabo takšnega objekta ter odrediti, da se na objektu oziroma njegovem delu, v roku, ki ga določi, izvedejo nujna vzdrževalna dela, da se objekt ustrezno obnovi ali pa odstrani (154. člen ZGO-1). Iz opredelitve rednih vzdrževalnih del v 10.1. točki in investicijskih vzdrževalnih del v 10.2. točki prvega odstavka 2. člena ZGO-1 izhaja, da vzdrževalna dela pomenijo izvedbo popravil, del na objektu ali v prostoru ter izboljšav, s katerimi se ne posega v konstrukcijo objekta in ne spreminja njegove zmogljivosti, velikosti, namembnosti in zunanjega videza. Navedeno pomeni, da je inšpektor v spornem primeru z odreditvijo obnove zrušene strehe v dolžini cca 6 m, po celotni širini objekta velikosti cca 66,50 x 11,50 m, na severni čelni strani ter zahtevo, da investitor nadomesti manjkajočo strešno kritino ter zamenja dotrajane trhle letve in popravi premaknjene strešnike, ob vzdolžni strani objekta ob javni cesti, odredil le tista popravila objekta, ki so nujno potrebna za to, da objekt, ki je v slabem stanju, ne ogroža več dobrin, navedenih v omenjeni določbi prvega odstavka 2. člena ZGO-1. V zadevi tožnik navaja, da v kolikor je objekt poškodovan tako, kot to navaja izpodbijana odločba, ne more veljati za nevarno gradnjo, saj objekt ne meji na javno občinsko cesto in ni postavljen na meji parcele, ampak je med objektom in občinsko cesto še pas zemljišča, kar pomeni, da poškodovani objekt ne ogroža nikogar. Sodišče temu tožbenemu ugovoru ne more slediti, ker upravnemu spisu priložene listine, predvsem katastrski posnetek, dokazujejo lego objekta, kot jo je upoštevala izpodbijana odločba; priložene fotografije pa dokazujejo tako lego objekta v odnosu do javne občinske ceste, kot stopnjo poškodovanosti objekta. Res je, da gre za dejstva, ki bi jih lahko stranke razčistile že v ugotovitvenem postopku pred izdajo inšpekcijske odločbe, vendar tožnik v tem postopku ni imel možnosti sodelovanja, torej se ni mogel izjasniti o vseh dejstvih pomembnih za izdajo odločbe. Takšne primere, ko stranka ni imela možnosti sodelovanja v postopku, in se pred izdajo odločbe izjaviti o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za njeno izdajo, Zakon o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) v 3. točki drugega odstavka 237. člena opredeljuje kot bistveno kršitev pravil postopka. Vendar gre v obravnavani zadevi za inšpekcijski postopek, za katerega je v prvem odstavku 146. člena ZGO-1 določeno, da se njegovo vodenje, izrekanje ukrepov in vročanje inšpekcijskih odločb šteje za nujne ukrepe v javnem interesu v smislu ZUP in da se zato odločba lahko izda v skrajšanem postopku, brez zaslišanja strank. To pomeni, da zaslišanje stranke v takem primeru ni obvezno in njegova opustitev sama po sebi ne pomeni absolutne bistvene kršitve pravil upravnega postopka. V obravnavani zadevi zato sodišče ne more slediti tožbenemu ugovoru, da nesodelovanje tožnika v postopku pred izdajo izpodbijane odločbe pomeni bistveno kršitev pravil postopka, toliko bolj, ker v sporni zadevi tožnik niti v pritožbi, niti v tožbi, ne navaja takih ugovorov, ki bi lahko bistveno vplivali na odločitev.

Iz zgoraj navedenih razlogov je sodišče po presoji, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen, da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena, tožbo kot neutemeljeno, na podlagi določbe prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1), zavrnilo.

K II. točki izreka: Kadar sodišče tožbo zavrže ali zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1).