Jedro

Zahteva po obrazloženosti sodne odločbe o priporu je najstrožja ob odreditvi pripora. V sklepih o odreditvi oziroma o podaljšanju pripora, izdanih po pravnomočnosti sklepa o uvedbi preiskave oziroma po pravnomočnosti obtožnice, se sme sodišče opreti na stališča, zavzeta v teh odločbah. Seveda pa to ne pomeni, da ni dolžno odgovoriti na morebitne ugovore obdolženca v postopku odločanja o priporu. Sodišče se mora torej v postopku podaljšanja pripora odzvati na morebitne ugovore obrambe, da je utemeljen sum, na podlagi gradiva, ki je bilo izdano že po pravnomočnem sklepu, v katerem je bil obstoj utemeljenega suma že presojan, omajan.

Vrhovno sodišče je v več svojih sodbah presodilo, da se lahko sodišče v obrazložitvi sklepa o podaljšanju pripora glede utemeljenosti suma sklicuje na sklep o uvedbi preiskave, če je pripor podaljšan po pravnomočnosti sklepa o uvedbi preiskave in se dejansko stanje v vmesnem času ni spremenilo. Vrhovno sodišče je s tem v zvezi poudarilo, da kazenski postopek ni namenjen nekakšnemu cikličnemu, že kar obrednemu ponavljanju argumentacije iz pravnomočnih odločb, s katerimi so bila določena relevantna vprašanja že preizkušena.

Predstavljena stališča so posledica ureditve, po kateri mora pravnomočno sodno odločbo spoštovati vsaka fizična in pravna oseba v Republiki Sloveniji, odločbe sodne oblasti pa vežejo sodišča in vse druge državne organe. V pravni dogmatiki je namreč pravnomočnost razumljena kot lastnost določenega akta, ki pomeni njegovo pravno trdnost in nespremenljivost. Pravnomočnost odločitve v posamičnem primeru torej (praviloma) pomeni njeno pravilnost in zakonitost. Obdolženčev zagovornik uveljavlja kršitev ustavne pravice do obrambe oziroma poštenega postopka, ker obdolžencu in njegovemu zagovorniku ni bilo vročeno pojasnilo preiskovalnega sodnika, ki ga je podal na podlagi določbe tretjega odstavka 205. člena ZKP, zaradi česar se obdolženčeva obramba o njem ni mogla izjaviti.

Za presojo uveljavljane kršitve je pomembna vsebina pojasnila preiskovalnega sodnika, ki je bil, skupaj s predlogoma za podaljšanje pripora, posredovan Vrhovnemu sodišču. Preiskovalni sodnik v pojasnilu v zvezi z obstojem utemeljenega suma ni navedel nič takšnega, kar ne bi bilo razvidno že iz podatkov kazenskega spisa, s katerim je razpolagalo sodišče pri odločanju o podaljšanju pripora. Vrhovno sodišče je nastop pravnomočnosti sklepa o uvedbi preiskave dolžno upoštevati po uradni dolžnosti. Izjava preiskovalnega sodnika zato v zvezi z obstojem utemeljenega suma obdolžencu očitanega kaznivega dejanja nima dodatne spoznavne vrednosti.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se zavrneta.

Obrazložitev

A. 1. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je s sklepom II Kr 19156/2021 z dne 9. 7. 2021 obdolženima A. A. in B. B. iz pripornega razloga po 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) podaljšalo pripor za dva meseca, to je do 13. 9. 2021, ker je podan utemeljen sum, da sta obdolženca storila kaznivo dejanje neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami, nedovoljenimi snovmi v športu in predhodnimi sestavinami za izdelavo prepovedanih drog po tretjem in prvem odstavku 186. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1).

2. Zoper navedeni sklep o podaljšanju pripora so vložili zahtevi za varstvo zakonitosti zagovornik obdolženega A. A., kot navaja v uvodu zahteve, iz razloga po 2. in 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP, ter zagovorniki obdolženega B. B., kot navajajo v uvodu zahteve, iz razlogov po 1., 2. in 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP. Zagovornik obdolženega A. A. v zahtevi trdi, da je sodišče v izpodbijanem sklepu kršilo načelo enakosti orožij, ker je samo dopolnilo predlog za podaljšanje pripora okrožnega državnega tožilstva, da se ni opredelilo do navedb obrambe v zvezi s pomanjkljivo obrazložitvijo predloga za podaljšanje pripora, da obdolženčevi obrambi ni bila dana možnost, da se izreče o "pisni obrazložitvi preiskovalnega sodnika", da v obravnavanem primeru ni podana obdolženčeva ponovitvena nevarnost, da je trajanje pripora nesorazmerno, in da bi bilo mogoče pripor nadomestiti z odreditvijo milejšega ukrepa. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in pripor zoper obdolženca odpravi, oziroma ugotovi, da podaljšanje pripora v obravnavanem primeru ni neogibno potrebno in zoper obdolženca odredi hišni pripor. Zagovorniki obdolženega B. B. v obrazložitvi zahteve trdijo, da se sodišče ni ukvarjalo z vprašanjem, ali je podan utemeljen sum, da je obdolženec storil očitano mu kaznivo dejanje, ker je "le pavšalno zapisalo, da utemeljen sum izhaja iz pravnomočno uvedenega sklepa o preiskavi", da v obravnavanem primeru ni podana in v izpodbijanem sklepu ustrezno obrazložena obdolženčeva ponovitvena nevarnost ter da je odreditev pripora nesorazmerna. Vrhovnemu sodišču predlagajo, da izpodbijani pravnomočni sklep spremeni tako, da pripor zoper obdolženca odpravi, oziroma zoper njega odredi hišni pripor.

3. Vrhovni državni tožilec mag. Jože Kozina je v odgovoru na zahtevi za varstvo zakonitosti, podanem v skladu z določbo drugega odstavka 423. člena ZKP, predlagal njuno zavrnitev. V zvezi z zahtevo zagovornika obdolženega A. A. je navedel, da je bil obstoj utemeljenega suma že presojan in s strani sodišča utemeljen s sklepom o uvedbi preiskave in s sklepom o odreditvi in podaljšanju pripora, da se je sodišče v izpodbijanem sklepu opredelilo do vseh pogojev za odreditev pripora po določbi 201. člena ZKP, da sodišče ni kršilo obdolženčeve pravice do obrambe, ker obdolženec in njegov zagovornik nista bila seznanjena s pisno obrazložitvijo preiskovalnega sodnika, da je izčrpno obrazložilo priporni razlog ponovitvene nevarnosti in v izpodbijanem sklepu utemeljilo, da je pripor sorazmeren in neogibno potreben ukrep, ki ga ni mogoče nadomestiti z uporabo milejšega omejevalnega ukrepa. V zvezi z zahtevo za varstvo zakonitosti zagovornikov obdolženega B. B. pa je navedel, da se je Vrhovno sodišče tudi glede tega obdolženca opredelilo do vseh pogojev za odreditev pripora in utemeljeno presodilo, da je pri njem podana ponovitvena nevarnost, ki je ni mogoče preprečiti drugače kot z odreditvijo pripora. Odgovor je sklenil z navedbo, da obe zahtevi uveljavljata tudi nedovoljen razlog zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

4. Z odgovorom Vrhovnega državnega tožilstva sta bila obdolženca in njuni zagovorniki seznanjeni. Zagovorniki obdolženega B. B. so v izjavi na odgovor Vrhovnega državnega tožilstva ponovili trditve zahteve in poudarili, da ne drži trditev v odgovoru, da zahteva uveljavlja nedovoljen razlog zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

B.

5. Bistvo zahteve zagovornika obdolženega A. A. je v trditvi, da je Vrhovno sodišče o podaljšanju pripora odločalo na podlagi "nepopolnega, pomanjkljivega in vsebinsko povsem praznega predloga okrožnega državnega tožilstva". Kršitev utemeljuje z navedbami, da državni tožilec ni zatrjeval pogojev za podaljšanje pripora oziroma, da v predlogu "ni niti omenil dokaznega standarda utemeljenega suma". Vrhovno sodišče je z izdajo sklepa o podaljšanju pripora okrožno državno tožilstvo postavilo v privilegiran položaj, ker je predlog za podaljšanje pripora obravnavalo, kljub temu, da je ugotovilo, da v njem ni zatrjevana utemeljenost suma obdolžencu očitanega kaznivega dejanja. Takšno ravnanje po stališču vložnika predstavlja kršitev določb kazenskega postopka po 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP, v zvezi z drugim odstavkom 205. člena, prvim odstavkom 202. člena in 16. členom ZKP. Nadalje uveljavlja, da je Vrhovno sodišče izpodbijani sklep oprlo na izjavo preiskovalnega sodnika, ki jo je podal na podlagi določbe tretjega odstavka 205. člena ZKP tako, da je z njo nadomestilo pomanjkljivost tožilčevega predloga v zvezi z obstojem utemeljenega suma. S tem smiselno uveljavlja kršitev po 5. točki prvega odstavka 371. člena ZKP. Poleg tega izpodbijanemu sklepu očita, da se ni opredelil do pomanjkljivosti tožilčevega predloga, na katere je obramba opozorila v izjavi. V tem prepozna kršitev pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava). Uveljavljano kršitev sklene z navedbo, da je sodišče kršilo obdolženčevo pravico do izjave (tretji odstavek 16. člena ZKP), ker je izpodbijani pravnomočni sklep o podaljšanju pripora oprlo na izjavo preiskovalnega sodnika, ne da bi imela obdolženec oziroma njegova obramba možnost zavzeti stališče v zvezi s to izjavo.

6. Zagovorniki obdolženega B. B. pa v zvezi z obstojem utemeljenega suma trdijo, da je sodišče v sklepu o podaljšanju pripora le pavšalno navedlo, da utemeljen sum izhaja že iz "pravnomočno uvedenega sklepa o preiskavi". Na tej podlagi zaključijo, da se Vrhovno sodišče "ni ukvarjalo s tem, ali je utemeljen sum, da je obdolženec storil očitano mu kaznivo dejanje, še vedno podan".

7. Iz podatkov kazenskega spisa in izpodbijanega pravnomočnega sklepa so razvidna naslednja procesnopravna relevantna dejstva: ‒ Okrožno državno tožilstvo v Murski Soboti je dne 6. 7. 2021 na Okrožno sodišče v Murski Soboti vložilo predloga za podaljšanje pripora zoper obdolžena A. A. in B. B.; ‒ Vrhovno sodišče je predloga za podaljšanje pripora, skupaj z vlogo preiskovalnega sodnika, naslovljeno s "Predlog preiskovalnega sodnika po tretjem odstavku 205. člena Zakona o kazenskem postopku" prejelo dne 9. 7. 2021; ‒ dne 7. 7. 2021 so zagovornik obdolženega A. A. in zagovorniki obdolženega B. B. na Okrožno sodišče v Murski Soboti vložili izjavi o predlogu za podaljšanje pripora; ‒ sklep o uvedbi preiskave zoper obdolžena A. A. in B. B. je postal pravnomočen dne 6. 7. 2021; ‒ Vrhovno sodišče je odločitev o podaljšanju pripora zoper obdolženca sprejelo dne 9. 7. 2021. V sklepu o podaljšanju pripora je med drugim navedlo, da je bil s strani sodišča utemeljen sum že pravnomočno ugotovljen v sklepih o odreditvi in podaljšanju priporov, predvsem pa v pravnomočnem sklepu o uvedbi preiskave. Presodilo je tudi, da obstoj utemeljenega suma v preiskavi ni bil omajan.

8. V skladu z določbo drugega odstavka 205. člena ZKP sme senat Vrhovnega sodišča podaljšati pripor še za največ tri mesece, če teče postopek za kaznivo dejanje, za katero je v zakonu predpisana kazen zapora nad pet let. Navedena določba na zakonski ravni predstavlja konkretizacijo določbe drugega odstavka 20. člena Ustave, po kateri sme Vrhovno sodišče pripor pred vložitvijo obtožnice podaljšati še za nadaljnje tri mesece. Vrhovno sodišče, ki je po Ustavi najvišje sodišče v državi in katerega temeljna naloga je odločanje o (rednih in izrednih) pravnih sredstvih ter skrb za enotnost sodne prakse, pri odločanju o podaljšanju pripora odloča kot sodišče prve stopnje. Zoper sklep o podaljšanju pripora, ki ga izda Vrhovno sodišče je pritožba izključena. Obdolžencu se na podlagi 25. člena Ustave zagotavlja pravno sredstvo zoper ta sklep z možnostjo vložitve zahteve za varstvo zakonitosti, vendar v ožjem obsegu kot s pritožbo, saj predmet izrednega pravnega sredstva ne more biti dejansko stanje, ki je bilo ugotovljeno v sklepu o podaljšanju pripora.1

9. Ustavno sodišče je v več svojih odločbah2 presodilo, da načelo domneve nedolžnosti iz 27. člena Ustave trditveno in dokazno breme nalaga tožilcu, ki mora 1) zahtevati odreditev omejevalnega ukrepa, 2) zatrjevati izpolnjenost vsebinskih pogojev in 3) jih dokazati s tisto stopnjo verjetnosti, kot to od njega zahteva zakonsko postavljeni dokazni standard. Zahteva po obrazloženosti sodne odločbe o priporu je najstrožja ob odreditvi pripora. V sklepih o odreditvi oziroma o podaljšanju pripora, izdanih po pravnomočnosti sklepa o uvedbi preiskave oziroma po pravnomočnosti obtožnice, se sme sodišče opreti na stališča, zavzeta v teh odločbah. Seveda pa to ne pomeni, da ni dolžno odgovoriti na morebitne ugovore obdolženca v postopku odločanja o priporu. Sodišče se mora torej v postopku podaljšanja pripora odzvati na morebitne ugovore obrambe, da je utemeljen sum, na podlagi gradiva, ki je bilo izdano že po pravnomočnem sklepu, v katerem je bil obstoj utemeljenega suma že presojan, omajan.3

10. Takšnemu stališču Ustavnega sodišča v svoji praksi sledilo tudi Vrhovno sodišče, ki je v več svojih sodbah presodilo, da se lahko sodišče v obrazložitvi sklepa o podaljšanju pripora glede utemeljenosti suma sklicuje na sklep o uvedbi preiskave, če je pripor podaljšan po pravnomočnosti sklepa o uvedbi preiskave in se dejansko stanje v vmesnem času ni spremenilo.4 Vrhovno sodišče je s tem v zvezi poudarilo, da kazenski postopek ni namenjen nekakšnemu cikličnemu, že kar obrednemu ponavljanju argumentacije iz pravnomočnih odločb, s katerimi so bila določena relevantna vprašanja že preizkušena.5

11. Predstavljena stališča Ustavnega in Vrhovnega sodišča so posledica ureditve, po kateri mora pravnomočno sodno odločbo spoštovati vsaka fizična in pravna oseba v Republiki Sloveniji, odločbe sodne oblasti pa vežejo sodišča in vse druge državne organe.6 V pravni dogmatiki je namreč pravnomočnost razumljena kot lastnost določenega akta, ki pomeni njegovo pravno trdnost in nespremenljivost. Pravnomočnost odločitve v posamičnem primeru torej (praviloma) pomeni njeno pravilnost in zakonitost.7

12. Kot že rečeno, zahtevi za varstvo zakonitosti trdita, da se sodišče pri odločanju o podaljšanju pripora ni ukvarjalo s tem, ali je utemeljen sum, da sta obdolženca storila očitano jima kaznivo dejanje, še podan, zagovornik obdolženega A. A. pa obširno poudarja, da je sodišče "vsebinsko praznemu predlogu za podaljšanje pripora, ki niti na enem mestu ne uporabi besedne zveze ꞌutemeljen sumꞌ, pomagalo na način, da je nepopoln predlog dopolnilo tako, da je postal sposoben za obravnavo". Slednji uveljavljano kršitev sklene z navedbo, da je šele preiskovalni sodnik Vrhovnemu sodišču pojasnil, da utemeljen sum izhaja iz pravnomočno uvedene kazenske preiskave, s čimer je prevzel vlogo državnega tožilca, kar ima za posledico, da je Vrhovno sodišče o podaljšanju pripora odločalo brez predloga upravičenega predlagatelja.

13. Takšno stališče, ki je v nasprotju z bistvom načela pravnomočnosti, po katerem pravnomočnost nastopi in učinkuje v ex lege, pomeni, da bi Vrhovno sodišče smelo pravnomočni sklep o uvedbi preiskave upoštevati le, če se v predlogu za podaljšanje pripora nanj sklicuje državni tožilec. Kot je razvidno iz navedenih procesnopravno relevantnih dejstev je bil sklep o uvedbi preiskave, v času odločanja Vrhovnega sodišča o podaljšanju pripora, že pravnomočen. To okoliščino, ki je bila razvidna iz podatkov kazenskega spisa, je Vrhovno sodišče utemeljeno, po uradni dolžnosti, upoštevalo pri odločitvi o podaljšanju pripora. Povedano drugače: zatrjevane pomanjkljivosti predloga za podaljšanje pripora, ki jih v zahtevi izpostavlja zagovornik obdolženega A. A., bi lahko bile upoštevne, če v času odločanja o podaljšanju pripora sklep o uvedbi preiskave še ne bi bil pravnomočen. Ker je v obravnavanem primeru pravnomočnost sklepa o uvedbi preiskave nastopila dne 6. 7. 2021, Vrhovno sodišče pa je o podaljšanju pripora odločalo dne 9. 7. 2021, s sklicevanjem na pravnomočen sklep o uvedbi preiskave, Vrhovno sodišče ni kršilo meril o trditvenem in dokaznem bremenu državnega tožilstva.

14. Pritrditi je mogoče zagovorniku obdolženega A. A., da državni tožilec v predlogu za podaljšanje pripora ni izrecno uporabil besedne zveze „da je podan utemeljen sum, da je obdolženec storil očitano mu kaznivo dejanje“, ne pa tudi, da je predlog v zvezi z obstojem utemeljenega suma obdolžencu očitanega kaznivega dejanja „vsebinsko povsem prazen“. Državni tožilec se v predlogu ni skliceval le na sklep o uvedbi preiskave, ki je postal pravnomočen istega dne, kot je sodišče prejelo predlog za podaljšanje pripora, temveč tudi na dva pravnomočna sklepa,8 s katerima je bil obdolžencu podaljšan pripor. V obeh sklepih o podaljšanju pripora je bil obstoj utemeljenega suma pravnomočno ugotovljen. Predlagatelj je poleg tega v okviru obrazložitve pripornega razloga ponovitvene nevarnosti, za presojo katerega je nujni pogoj ravno obstoj utemeljenega suma9, izrecno navedel, da naj bi obdolženec v času od 4. 2. 2019 do 20. 11. 2020 „v kar petih primerih izvršil navedeno kaznivo dejane s tem, da je v večjih količinah prenašal prepovedano drogo amfetamin in kokain.“ Iz vsega navedenega je razvidno, da je predlagatelj s podajo predloga Vrhovnemu sodišču sporočil, da je utemeljen sum očitanih kaznivih dejanj, podan.

15. Neutemeljena je tudi trditev zahteve zagovornika obdolženega A. A., da se sodišče v izpodbijanem sklepu ni opredelilo do navedb obrambe o nepopolnosti predloga za podaljšanje pripora. Iz izpodbijanega sklepa je razvidno, da se je sodišče s temi navedbami seznanilo10, v zvezi z njimi pa je zavzelo utemeljeno stališče, da pomanjkljivost predloga državnega tožilstva v tem primeru na odločitev Vrhovnega sodišča ne more vplivati. Presoja utemeljenega suma je namreč v domeni sodišča. Poleg tega je Vrhovno sodišče opravilo presojo, da utemeljenega suma dokazi, izvedeni v preiskavi, niso in tudi niso mogli omajati, glede na to, da je sklep o uvedbi preiskave postal pravnomočen istega dne, kot je državno tožilstvo podalo predlog za podaljšanje pripora, zaradi česar je bil kazenski spis posredovan Vrhovnemu sodišču. 16. Zagovornik obdolženega A. A. uveljavlja še, da je bila obdolžencu kršena ustavna pravica do obrambe oziroma poštenega postopka, ker njemu in njegovemu zagovorniku ni bilo vročeno pojasnilo preiskovalnega sodnika, ki ga je podal na podlagi določbe tretjega odstavka 205. člena ZKP, zaradi česar se obdolženčeva obramba o njem ni mogla izjaviti. Kršitev utemeljuje z navedbami, da sklep o podaljšanju pripora temelji na utemeljitvi preiskovalnega sodnika in da kazenski postopnik ne predvideva, da je preiskovalni sodnik tisti, ki obrazloži predlog za podaljšanje pripora, oziroma utemeljuje obstoj utemeljenega suma obdolžencu očitanega kaznivega dejanja. Uveljavljano kršitev smiselno sklene z navedbo, da so bila v pojasnilu preiskovalnega sodnika navedena dejstva, o katerih se obramba ni imela možnosti izjaviti in s tem vplivati na izpodbijano odločitev sodišča. 17. Za presojo uveljavljane kršitve je pomembna vsebina pojasnila preiskovalnega sodnika, ki je bil, skupaj s predlogoma za podaljšanje pripora, posredovan Vrhovnemu sodišču. Iz vsebine pojasnila je razvidno, da je preiskovalni sodnik v njem povzel dosedanji potek postopka in pojasnil, katera procesna dejanja še namerava opraviti med preiskavo. V sklepnem delu pojasnila je navedel, da je sklep o uvedbi preiskave postal pravnomočen, zaradi česar meni, da je zoper obdolženca podan utemeljen sum storitve kaznivega dejanja po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 186. člena KZ-1. 18. Upoštevaje vsebino pojasnila preiskovalnega sodnika je neutemeljeno stališče zahteve zagovornika obdolženega A. A., da je bila obsojencu s tem v zvezi kršena pravica do izjave. Preiskovalni sodnik namreč v pojasnilu v zvezi z obstojem utemeljenega suma ni navedel nič takšnega, kar ne bi bilo razvidno že iz podatkov kazenskega spisa, s katerim je razpolagalo sodišče pri odločanju o podaljšanju pripora. Kot že rečeno je Vrhovno sodišče nastop pravnomočnosti sklepa o uvedbi preiskave dolžno upoštevati po uradni dolžnosti. Izjava preiskovalnega sodnika zato v zvezi z obstojem utemeljenega suma obdolžencu očitanega kaznivega dejanja nima dodatne spoznavne vrednosti. Poleg tega ni mogoče mimo okoliščine, da je obdolženčeva obramba imela možnost izpodbijati obstoj utemeljenega suma v pritožbi zoper sklep o uvedbi preiskave oziroma v postopkih odločanja o odreditvi in podaljšanju pripora, ki so bili izdani pred pravnomočnostjo izpodbijanega sklepa. Glede na navedeno torej ni mogoče pritrditi zahtevi, da obdolženčeva obramba ni imela možnosti, da se izjavi o obstoju utemeljenega suma, oziroma, da zaradi tega, ker ni bila seznanjena s pojasnilom preiskovalnega sodnika, ni imela možnosti vplivati na odločitev v zvezi s podaljšanjem pripora.

19. Po ustaljeni sodni praksi je ponovitvena nevarnost kot priporni razlog podana tedaj, kadar je izkazana najmanj ena (objektivna) okoliščina, ki se nanaša na kaznivo dejanje, in najmanj ena (subjektivna) okoliščina, ki zadeva storilca. Te okoliščine morajo biti take narave, da kažejo na nevarnost, da bo obdolženec kaznivo dejanje ponovil, dokončal poskušano kaznivo dejanje ali storil kaznivo dejanje, s katerim grozi.11

20. Vrhovno sodišče je v obravnavanem primeru obstoj pripornega razloga ponovitvene nevarnosti12 utemeljilo predvsem s težo kaznivega dejanja in načinom njegove izvršitve. Navedlo je, da naj bi šlo za kontinuirano in organizirano dejavnost, to je za delovanje obdolžencev po hudodelskem načrtu združbe, katerega cilj naj bi bil spraviti prepovedane droge do naročnikov. Naročnike naj bi hudodelska združba iskala na takoimenovanem temnem spletu, dobave plačevala s kriptovalutami, dobave v tujino pa opravljala preko pošte. Poudarilo je, da se obdolžencem očita večje število nezakonitih ravnanj, pri katerih naj bi šlo za veliko količino prepovedane droge, ki naj bi jo spravljali v promet. 21. Sodišče je pri utemeljitvi obstoja pripornega razloga upoštevalo tudi subjektivne okoliščine na strani obdolžencev. Pri obeh obdolžencih je ugotovilo, da naj bi pri izvrševanju kaznivega dejanja, ki naj bi trajalo daljše časovno obdobje in jima je očitno pomenilo pomemben vir sredstev za preživljanje, izkazala visoko stopnjo vztrajnosti. V zvezi z obdolženim B. B. je Vrhovno sodišče ugotovilo, da je brez zaposlitve in prejemnik denarne socialne opomoči, v zvezi z obdolženim A. A. pa, da je najel kredit, kar kaže, da bo v prihodnosti denarna sredstva še potreboval. 22. Taki razlogi o objektivnih in subjektivnih okoliščinah v zvezi z obstojem ponovitvene nevarnosti obeh obdolžencev so logični in razumno obrazloženi ter kažejo na visoko stopnjo realne in konkretne nevarnosti, da bosta na prostosti nadaljevala z izvrševanjem kaznivih dejanj.

23. Prav tako ni mogoče pritrditi vložnikom zahtev, da pripor v obravnavanem primeru ni sorazmeren in neogibno potreben ukrep za varnost ljudi ter da bi ga bilo mogoče nadomestiti z odreditvijo milejšega ukrepa - hišnega pripora. Vrhovno sodišče je v izpodbijanem pravnomočnem sklepu o podaljšanju pripora13 presodilo, da izvrševanje tovrstnih kaznivih dejanj predstavlja nevarnost za potencialne uživalce prepovedanih drog in povzroča hudo odvisnost ter pušča posledice na vseh področjih človekovega življenja, zato je odrejeni ukrep sorazmeren s posegom v svobodo obdolžencev. Zaključilo je, da je pripor edini primerni ukrep za odvrnitev ponovitvene nevarnosti obdolžencev.14 Takšne razloge v zvezi s sorazmernostjo in neogibnostjo pripora je treba povezati s konkretnimi okoliščinami, ki izkazujejo visoko stopnjo ponovitvene nevarnosti obdolžencev (delovala naj bi v okviru hudodelske združbe, ukvarjala naj bi se s preprodajo velike količine prepovedanih drog, pri svojem ravnanju, ki naj bi bilo kontinuirano in dalj časa trajajoče, naj bi izkazala visoko stopnjo vztrajnosti), ki omogočajo razumen sklep, da življenja in zdravja ljudi ni mogoče zavarovati drugače, kakor z odreditvijo pripora.

24. Vrhovno sodišče je tudi podrobno pojasnilo,15 da je čas, za katerega je obdolžencema podaljšalo pripor, nujno potreben za uspešno izvedbo kazenske preiskave. Pri tem je upoštevalo, da gre za obširno kazensko zadevo, ki je v treh mesecih ni bilo mogoče končati, državno tožilstvo pa je predlagalo še razširitev preiskave zoper obdolženega B. B. Poleg tega bo po presoji izpodbijanega sklepa, upoštevaje obširnost kazenske zadeve in število izvedenih dokazov, potreben določen čas, da bo državno tožilstvo lahko sprejelo eno izmed odločitev, predvidenih v drugem odstavku 184. člena ZKP.

25. Obdolženčevi zagovorniki s trditvami v zahtevah, s katerimi skušajo omajati obstoj ponovitvene nevarnosti pri obdolžencih in prepričati, da pripor v obravnavanem primeru ni sorazmeren in neogibno potreben ukrep (da ima obdolženi A. A. lastniško stanovanje in zaposlitev, da pri njem ni mogoče govoriti o kontinuirani kriminalni dejavnosti, da ni dokazano, da je kredit za stanovanje plačeval z denarjem, ki ga je pridobil s trgovino s prepovedano drogo, da v primeru odreditve hišnega pripora, ki bi se lahko izvrševal na njegovem domu, kamor bi se priselila tudi njegova mati, ne bi mogel nadaljevati z izvrševanjem kaznivih dejanj, da ima tudi B. B. rešen stanovanjski problem, da sta mu nakup avtomobilov financirala starša, da živi skromno, da je "že tehnično nemogoče, da bi v hišnem priporu ponavljal kazniva dejanja, da gre za medijsko odmevno zadevo, da so policisti vso drogo, ki so jo našli pri hišni preiskavi zasegli"), ne uveljavljajo kršitve zakona, temveč v nasprotju z določbo drugega odstavka 420. člena ZKP, izražajo nestrinjanje s pravnomočno ugotovljenim dejanskim stanjem.

C.

26. Po presoji Vrhovnega sodišča v zahtevah za varstvo zakonitosti uveljavljane kršitve niso podane, zahtevi pa sta bili vloženi tudi zaradi nedovoljenega razloga zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zato ju je kot neutemeljeni zavrnilo (425. člen ZKP).

1 Enako tudi Horvat Š. (2004): Zakon o kazenskem postopku (ZKP) s komentarjem, GV Založba, Ljubljana, str. 482 - 483. 2 Glej odločbi Ustavnega sodišča v zadevah U-I-18/93 z dne 11. 4. 1996 in U-I-50/09, Up-260/09 z dne 18. 3. 2010. 3 Primerjaj sklep Ustavnega sodišča Republike Sloveniji v zadevi Up-465/02, Up-532/02 z dne 25. 9. 2002. 4 Primerjaj npr. sodbi Vrhovnega sodišča XI Ips 27115/2010 z dne 6. 5. 2010 in XI Ips 27024/2017 z dne 23. 11. 2017. 5 Primerjaj npr. sodbe Vrhovnega sodišča v zadevah I Ips 23071/2014 z dne 7. 2. 2018, XI Ips 62515/2018 z dne 6. 6. 2019 in XI Ips 44777/2019 z dne 7.11.2019 . 6 Tako prvi in drugi odstavek 2. člena Zakona o sodiščih (ZS). 7 Podrobneje o tem glej npr. Kerševan E. (2020): Načelo zakonitosti, načelo pravnomočnosti in precedenčnost odločitev najvišjih sodišč v Razlagalni pomen pravnih načel, Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Ljubljana, str. 104 - 105. 8 Sklepa Okrožnega sodišča v Murski Soboti I Ks 19156/2021 z dne 13. 5. 2021 in I Ks 19156/2021 z dne 11. 6. 2021. 9 Priporni razlog iteracijske nevarnosti se med drugim opira na presojo, da naj bi obdolženec storil kaznivo dejanje, zaradi katerega se zoper njega vodi kazenski postopek. Sodišče mora za odločitev o obstoju tega pripornega razloga ugotoviti, da je podana najmanj ena objektivna okoliščina, torej okoliščina, ki zadeva kaznivo dejanje. Podrobneje o tem glej Horvat Š., nav. delo, str. 460-461. 10 3. točka izpodbijanega sklepa. 11 Primerjaj npr. sodbi Vrhovnega sodišča v zadevah XI Ips 35458/2012 z dne 9. 8. 2012 in XI Ips 6284/2017 z dne 16. 3. 2017. 12 10. točka obrazložitve izpodbijanega sklepa. 13 11. in 12. točka razlogov izpodbijanega sklepa. 14 10. točka razlogov izpodbijanega sklepa. 15 12. točka razlogov izpodbijanega sklepa.