Jedro

Če lastniki parcel podajo soglasje, da se odpovedujejo vabljenju, ustna obravnava ni potrebna (3. odstavek 26. člena ZENDMPE) in upravni organ ima v soglasju lastnikov o poteku meje, kot je bila označena na mejni obravnavi, podlago, da mejo uredi z odločbo (32. člen ZENDMPE).

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločbo Območne geodetske uprave A., Izpostava A. z dne 10. 4. 2002, s katero je prvostopni organ uredil mejo med parcelo št. 192 in sosednjimi parc. št. 193, 194/2, 191/1, 190, 189, 188 in 260/2 v tam navedenih zemljiško katastrskih točkah (1. točka izreka). Parc. št. 192 se je v postopku spreminjanja mej parcel - parcelaciji - delila. Z delitvijo se je ukinila parc. št. 192, oblikovali sta se novi parceli 192/1 in 192/2. Meja obeh novih parcel je določena s tam navedenimi zemljiško katastrskimi točkami (2. točka izreka). V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka navaja ugotovitve iz spisne dokumentacije. Dne 13. 7. 2001 se je skladno z 21. členom Zakona o evidentiranju nepremičnin, državne meje in prostorskih enot (v nadaljevanju ZENDMPE) začela mejna obravnava med parc. št. 192 (v lasti A.A.) in tudi sosednjima zemljiščema parc. št. 188 in 189 v lasti (pri)tožnice, kar izhaja iz zapisnika mejne obravnave št. 133/2001 z dne 13. 7. 2001. Iz njega izhaja, da sta se A.A. in pooblaščenec B.B., C.C., dogovorila za tromejo med parc. št. 188, 260/2 in 192, ki je glede na to, da se razlikuje od katastrske meje še v koridorju natančnosti. Stranke so navedeno potrdile s svojimi podpisi na zapisniku, seznanjene pa so bile tudi s skico meritve. C.C. se je 26. 7. 2001 odpovedal pravici do vabljenja k izjavljanju o soglasju s potekom meje in podal izjavo, da se strinja s potekom meje, kot je bila označena z mejniki na mejni obravnavi. Bil je tudi opozorjen, da lahko po ZENDMPE to svojo izjavo prekliče do izdaje odločbe na I. stopnji. Glede na ugotovljeno dejansko stanje je tožena stranka zavrnila (pri)tožničine ugovore kot neutemeljene. Njen pooblaščenec je imel možnost preklicati svojo izjavo o strinjanju z mejo, pa tega ni storil. Ob dejstvu, da je (pri)tožničin pooblaščenec po končanem postopku mejne obravnave na terenu ponovno podal soglasje s potekom meje, kot je bila označena z mejniki na mejni obravnavi, sta neutemeljena ugovor, da na zapisniku ni navedena točna ura, ko se je postopek končal in trditev, da pooblaščenec ni v postopku sodeloval v celoti. Ker je tožena stranka ugotovila, da je prvostopni organ pravilno ugotovil dejansko stanje in pravilno odločil, je pritožbo zavrnila na podlagi 1. odstavka 248. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP).

V tožbi tožeča stranka navaja, da odločba ni pravilna in jo izpodbija iz vseh tožbenih razlogov. V postopku so bile kršene postopkovne določbe, ki se nanašajo na pooblastilno razmerje. Pooblastilo tožnice C. C. ni bilo sestavljeno v predpisani obliki, zlasti ni bil overjen podpis pooblastiteljice, kar avtomatično pomeni nezakonitost postopka, s tem pa tudi odločb izdanih v njem. Nepravilne so tudi navedbe, da je bil pooblaščenec seznanjen, da lahko izjavo o soglasju k ugotovljenim mejam prekliče. Pooblaščenec tožeče stranke je s kraja meritve odšel predčasno in ni sodeloval do zaključka meritve, tako, da s končnimi mejnimi znamenji ni bil seznanjen, saj so jih označili po njegovem odhodu, njegov podpis, ki naj bi ga dal po končanem postopku, pa je prirejen. Zaradi predčasnega odhoda tudi ni mogel biti seznanjen z možnostjo preklica izjave. Zapisnik ne vsebuje ure, kdaj je bil postopek končan. S tem je bilo kršeno tudi pravilo o navzočnosti stranke na mejni obravnavi. Zaradi navedenih nepravilnosti je bilo odločeno v škodo tožeče stranke, saj meja, označena z mejnimi znamenji, kot so jo označili po njegovem odhodu, odstopa za več kot meter v širino in v dolžino 25 m. Mejo, označeno s trajnimi znamenji, je pooblaščenec videl šele naslednji dan po končanem postopku. Razlog, da je pooblaščenec odšel z mejne obravnave je ta, ker so se mu udeleženci smejali in ga provocirali. V posledici navedenega je napačno uporabljen ZENDMPE.

V odgovoru na tožbo tožena stranka prereka tožbene trditve in se sklicuje na obrazložitev izpodbijane odločbe, pri kateri vztraja in predlaga zavrnitev tožbe.

Državno pravobranilstvo Republike Slovenije je kot zastopnik javnega interesa svojo udeležbo v tem postopku prijavilo.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi tožeča stranka izpodbija zakonitost in pravilnost odločbe v delu, ki se nanaša na 1. točko izreka prvostopne odločbe. Uveljavlja, da njen pooblaščenec ni bil ves čas prisoten na mejni obravnavi in da listine o soglasju ni podpisal sam. Po presoji sodišča je odločitev tožene stranke pravilna in zakonita. Iz listin v upravnih spisih izhaja, da je bila v tem postopku izvedena mejna obravnava, začeta 13. 7. 2001 in končana 26. 7. 2001, na kateri je sodeloval tudi pooblaščenec tožeče stranke, sestavljen je bil zapisnik o dejanjih in ugotovitvah na obravnavi, ki ga je podpisal pooblaščenec tožeče stranke ter s podpisom potrdil, da je seznanjen z vsebino zapisnika in skico terenske rešitve. Iz spisov prav tako izhaja, da je pooblaščenec tožeče stranke dne 26. 7. 2001 podpisal tudi izjavo, da se odpoveduje vabljenju na geodetsko upravo, da se tam izjavi, ali se strinja s potekom meje, kot je bila označena z mejniki na mejni obravnavi. S podpisom pa je potrdil tudi, da je seznanjen, da lahko svojo izjavo prekliče vse do izdaje odločbe na prvi stopnji. V predloženih upravnih spisih ni podatkov, da bi svojo izjavo preklical. S tem so bili tudi po mnenju sodišča izpolnjeni pogoji za ureditev meje po ZENMDPE. V okviru tehničnega dela postopka je bila opravljena mejna obravnava, glede katere iz podatkov spisov ne izhaja, da bi bila opravljena v nasprotju z 21. členom ZENMDPE. Iz predloženih listin ni razvidno, da je pooblaščenec tožnice predčasno zapustil obravnavo, kot to navaja tožnica v tožbi, saj je njegov podpis na zaključku zapisnika. Kolikor tožeča stranka s temi ugovori meni, da je pooblaščenec izrazil soglasje v zmoti - prevari oziroma pod prisilo, tega ne more uveljavljati s pritožbo v upravnem postopku, niti s tožbo v upravnem sporu, temveč po 35. členu ZENMDPE v pravdnem postopku pred pristojnim sodiščem. Sodišče tudi ne more dvomiti v pravilnost upravnega dela postopka. Glede na podana soglasja lastnikov parcel, tudi tožničinega pooblaščenca, da se odpovedujejo vabljenju, ustna obravnava ni bila potrebna (tretji odstavek 26. člena ZENMDPE) in je upravni organ imel v soglasju lastnikov o poteku meje, kot je bila označena na mejni obravnavi, podlago, da mejo uredi z odločbo (32. člen ZENMDPE). V zvezi s tožbenimi ugovori o napakah v pooblastilnem razmerju sodišče ugotavlja, da tožnica teh ni uveljavljala v upravnem postopku, sicer pa tudi ne drži, da bi bilo pooblastilo veljavno le, če bi bil podpis pooblastitelja overjen. Uradna oseba lahko zahteva overitev pooblastila le, če dvomi v njegovo pristnost (56. člen ZUP). Ker je sodišče ugotovilo, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita je tožbo zavrnilo na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Ur. list RS, št. 50/97 in 70/00).