Jedro

Toženka je pravilno zaključila, da tožnik ni izkazal, da bi imel pravico do začasne uporabe stanovanja zaradi tega, ker bi opravljal hišniška dela. Presodila je, da tožnik pogojev po 175. a členu SZ-1 ne izpolnjuje. Priznanje pravic tožniku iz 173. člena SZ-1 glede na ugotovljene dejanske okoliščine v obravnavanem primeru (pravica začasne uporabe stanovanja zaradi opravljanja hišniških del nekaj ur dnevno glede na tožnikovo redno zaposlitev za določeno dobo treh mesecev) bi bilo v nasprotju z namenom te določbe, tj. izenačitev pravic hišnikov po 175. a členu SZ-1 s pravicami najemnikov v denacionaliziranih stanovanjih (173. člen SZ-1) in s pravicami prejšnjih imetnikov stanovanjske pravice na hišniških stanovanjih in prejšnjih imetnikov stanovanjske pravice na stanovanjih, ki so bila pred uveljavitvijo zakona o denacionalizaciji z odločbo vrnjena prvotnim lastnikom (175. člen SZ-1).

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je upravni organ zavrnil zahtevo tožnika za izdajo odločbe o nepovratnih gotovinskih in kreditnih sredstvih ter vrednostnih papirjev, ki jo je podal kot uporabnik hišniškega stanovanja dne 29. 5. 2012 in je bila dopolnjena 25. 7. 2012. V obrazložitvi je navedel, da je tožnik vložil zahtevo za izdajo odločbe v skladu s 175. a členom Stanovanjskega zakona (v nadaljevanju SZ-1B) in 173. členom SZ-1. V zadevi je organ že odločal in je zavrnil zahtevo tožnika z odločbo z dne 21. 11. 2012. To odločbo je nato odpravilo Upravno sodišče RS s sodbo, I U 1492/2012 z dne 4. 4. 2013, in vrnilo zadevo v ponovni postopek organu s tam navedenimi napotili. Organ je zato ponovno preučil predložene listine in ugotovil, da je tožnik od 28. 10. 1985 redno zaposlen za nedoločen čas pri A., d.o.o. Iz dokumenta o dodelitvi hišniškega stanovanja in pogodbe o delu izhaja, da sta sklenjena 2. 8. 1991 za določen čas treh mesecev. V tretji točki najemne pogodbe je izrecno določeno, da bo najemnik po izteku veljavnosti pogodbe najemodajalcu izročil ključe izpraznjenega stanovanja. Tožnik se je zavestno odločil, da bo določena hišniška dela opravljal le za čas treh mesecev in da bo hišniško stanovanje izpraznil po tem roku, to je bilo 13. 11. 1991 (podpis pogodbe je bil 13. 8. 1991). Pogodba o delu pa je potekla 2. 11. 1991. Tožnik je torej po svoji lastni volji zavestno sklenil pogodbo samo za tri mesece. Organu tožnik ni posredoval nikakršnih uradnih listin o tem, da bi imel sklenjeno najemno razmerje za uporabo stanovanja kot tudi ne o tem, da bi sklenil oziroma podaljšal pogodbo o delu. Obe pogodbi sta bili sklenjeni v času veljave Zakona o stanovanjskih razmerjih (v nadaljevanju ZSR), ki v nobeni določbi ne zavezuje stanodajalca hišniškega stanovanja, ki je hkrati tudi delodajalec, k sklenitvi pogodbe o delu, kot tudi najemne pogodbe, za datumsko omejen čas. Začasna uporaba stanovanja (kot to izhaja iz 40. člena ZSR) je bila vedno povezana s časom opravljanja službene dolžnosti, kar ni bilo nikoli datumsko določeno. Takratna zakonodaja je na tak način zaščitila delodajalca, ki je bil hkrati tudi stanodajalec, za primer, če bi zaposleni prenehal opravljati službene dolžnosti, ki je zato moral zapustiti tudi službeno stanovanje. Trimesečna uporaba stanovanja in nekajurno dnevno honorarno opravljanje določenih hišniških del se ne more enačiti s pravicami prejšnjih imetnikov pravice začasne uporabe stanovanja na hišniškem stanovanju, kot je to določal 40. člen ZSR. Tožnik tako ne izpolnjuje pogoja prejšnjega imetnika, zato je organ njegovo zahtevo zavrnil. 2. Tožnik je v tožbi uvodoma povzel potek dosedanjega postopka z obrazložitvijo izdanih aktov, navedel, da je izpodbijana odločba nepravilna in nezakonita, saj toženka ni sledila napotkom sodišča. Sodišče je poudarilo, da za opravljanje hišniških del relevantna zakonodaja ni zahtevala redne zaposlitve hišnikov v objektih, v katerih so opravljali hišniška dela oziroma da redno delovno razmerje ni pogoj za pridobitev tega statusa, vendar toženka še vedno kot eno izmed odločilnih okoliščin izpostavlja zaposlitev tožnika. Zmotno je tudi, da razmerje iz odločbe o dodelitvi hišniškega stanovanja ni bilo obnovljeno in podaljšano, saj tožnik še danes opravlja hišniška dela in uporablja hišniško stanovanje skupaj s svojo družino, kar izhaja iz potrdila o stalnem prebivališču, v ta namen pa je predlagal tudi svoje zaslišanje in tam navedenih prič. Tožnik je tudi vse listine in dokaze o še sedanji uporabi hišniškega stanovanja in opravljanju del predložil toženki že ob vložitvi vloge ter pri prvi vložitvi tožbe (npr.: stanovanjska najemna pogodba z dne 30. 6. 1993, pogodba o delu za opravljanje hišniških del in nalog z dne 24. 6. 1993, zapisnik o primopredaji stanovanja z dne 15. 1. 1991). Toženka sploh ni ugotavljala dejanskega stanja stvari (npr: z zaslišanjem tožnika, upravnika, stanovalcev na naslovu, ipd). Tožnik opravlja vsa hišniška dela ves čas od obdobja pred začetkom veljavnosti SZ do danes. Toženka tudi ni ravnala po pravilih postopka, saj tožniku ni bilo omogočeno, da se izjasni o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločitev o stvari. Prav tako je napačno uporabila materialno pravo. Ni jasno, od kod toženki stališče, da je bil namen zakonodajalca omogočiti nadomestno privatizacijo samo ''pravim hišnikom'', med katere toženka prišteva samo tiste, ki sedaj ali pa so v preteklosti opravljali izključno hišniška dela. To ne izhaja iz SZ, kot tudi ne iz besedila predloga. To je poudarilo tudi Upravno sodišče v prejšnji sodbi. Predlagal je, da sodišče po opravi glavne obravnave in izvedbi predlaganih dokazov tožbi ugodi, odločbo odpravi in odloči, da tožnik pridobi eno izmed pravic po 175.a členu SZ-1, o čemer se bosta podrobneje dogovorili tožnik in toženka in v zvezi s tem sklenili ustrezni pravni akt (pogodbo), toženka pa je pri sklepanju tega akta dolžna v celoti slediti vsebini SZ-1 in te sodne odločbe ter tožniku povrniti stroške postopka v višini 250,00 EUR v tam navedenem roku in na tam opredeljen način.

3. Toženka je v odgovoru na tožbo vztrajala pri izdani odločbi, poudarila, da nova stanovanjska najemna pogodba in pogodba o delu iz leta 1993 ne moreta pomeniti obveznosti države iz tega pravnega naslova, saj so določbe SZ ukinile institut hišnika 1991 in uredile status hišniških stanovanj. V skladu s SZ je hišniško stanovanje postalo solastnina vseh etažnih solastnikov, ki so imeli (in še vedno imajo) pravico razpolagati s stanovanjem in ga oddati v najem pod pogoji, ki jih sami določijo. To sicer ne pomeni, da za honorarno opravljanje hišniških del (ki jih je po zakonu sicer dolžan opraviti upravnik) etažni lastniki ne morejo skleniti pogodbe s komerkoli, vendar to ne pomeni imeti statusa hišnika v smislu 175. a člena SZ-1. Hišnik je bil v preteklosti v bistvu poklic, ki je zahteval polno zaposlitev in je bil eni ali večim večstanovanjskim hišam 24 ur na razpolago, saj je do uveljavitve SZ bila to edina oseba, ki je skrbela za nemoteno delovanje stanovanjskih stavb, kar pa se je spremenilo (kot že povedano) z uveljavitvijo SZ in nato Stvarnopravnega zakonika. Predlagala je zavrnitev tožbe.

4. Tožba ni utemeljena.

5. Tožnik v tem upravnem sporu izpodbija odločbo organa, ki jo je ta izdal v ponovljenem postopku po sodbi naslovnega sodišča, I U 1492/2012 z dne 4. 4. 2013, s katero je sodišče ugodilo tožbi tožnika in odpravilo odločbo organa, št. 35203-8/2012-01031334-jv z dne 21. 11. 2012, ter zadevo vrnilo v ponovno odločanje s tam opredeljenimi navodili. Sodišče v tem upravnem sporu tako glede na tretji in četrti odstavek 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) presoja, ali je organ sledil pravnemu mnenju sodišča glede uporabe materialnega prava ter njegovim stališčem, ki se tičejo postopka, presoja pa ga tudi v mejah tožbenega predloga (40. člen ZUS-1) in v okviru uradnega preizkusa.

6. Po presoji sodišča je odločitev organa pravilna in zakonita, organ pa je zanjo navedel izčrpne in utemeljene razloge, na katere se sodišče v izogib ponavljanju sklicuje (drugi odstavek 71. člena ZUS-1), v zvezi s tožbenimi navedbami pa še navaja: V obravnavani zadevi je sporna odločba, izdana v postopku ugotovitve tožnikove upravičenosti do sredstev za nakup stanovanja ali gradnjo hiše po 175. a členu SZ-1, ki glede pogojev in načina zagotovitve teh sredstev odkazuje na 173. člen SZ-1. Z izpodbijano odločbo je organ zahtevo tožnika, vloženo po teh določbah, zavrnil, tožnik pa se s tem ne strinja, ker meni, da predpisane pogoje izpolnjuje, zlasti glede na stališče naslovnega sodišča iz sodbe, I U 1492/2012 z dne 4. 4. 2013. 7. Po 175.a členu SZ-1 so prejšnji imetniki pravice začasne uporabe stanovanja na hišniškem stanovanju (v nadaljnjem besedilu: prejšnji imetniki), ki (med drugim) so na dan uveljavitve Stanovanjskega zakona prebivali v hišniškem stanovanju ter opravljali hišniška dela, povezana s stavbo, imeli (med drugim) v primeru, če so se odločili, da bi si zagotovili drugo lastniško stanovanje ali stanovanjsko hišo, pravico zahtevati, da se jim za vrednost hišniškega stanovanja zagotovijo nadomestila pod pogoji in na način, določen v 173. členu SZ-1. 8. Kot je sodišče pojasnilo že v prejšnji sodbi, I U 1492/2012 z dne 4. 4. 2013, sta glede na prej povzeto besedilo 175. a člena SZ-1 (ki se glede na 210. člen Zakona o uravnoteženju javnih financ – v nadaljevanju ZUJF – še uporablja za končanje postopkov, začetih na podlagi tega člena) pomembni dve vprašanji. Prvo vprašanje je, ali je prejšnji imetnik v času uveljavitve SZ prebival v hišniškem stanovanju (oziroma ali je imel na hišniškem stanovanju pravico začasne uporabe) ter drugo vprašanje, ali je (tudi v času uveljavitve SZ) opravljal hišniška dela, povezana s stavbo.

9. Tudi po presoji sodišča je organ glede na predložene listine spisa (tj. najemno pogodbo z dne 2. 8. 1991 in pogodbo o delu – opravljanju hišniških del z dne 2. 8. 1991) pravilno zaključil, da tožnik ni izkazal, da bi imel pravico do začasne uporabe stanovanja zaradi tega, ker bi opravljal hišniška dela. Iz obeh povzetih pogodb je namreč razvidno, da sta bili sklenjeni le za določen čas treh mesecev, iz 3. člena najemne pogodbe pa še, da se najemnik zavezuje, da bo z dnem prenehanja veljavnosti te pogodbe najemodajalcu izročil ključe izpraznjenega stanovanja, ki mora biti v takšnem stanju, kot ga je prevzel. Tožnik tako nima prav, da se je organ pri svoji odločitvi kot na odločilno dejstvo oprl na tožnikovo redno zaposlitev pri A., saj to ne drži. Iz upravnih spisov pa tudi ne izhaja, da bi tožnik predložil dokazila o podaljšanju oziroma obnovi povzetih pogodb. Tožnik se v svoji tožbi sicer sklicuje na stanovanjsko najemno pogodbo z dne 30. 6. 1993 ter pogodbo o delu za opravljanje hišniških del in nalog z dne 24. 6. 1993 kot na takšna dokazila (hkrati pa naj bi ti pogodbi – poleg zaslišanja stanovalcev na naslovu … - izkazovali tudi, da tožnik še vedno prebiva v hišniškem stanovanju ter opravlja hišniška dela), vendar pa za odločitev v zadevi glede na v 175. a členu SZ-1 določeno relevantno časovno obdobje ti pogodbi izpolnjevanja pogojev ne izkazujeta, saj nista bili sklenjeni po Zakonu o stanovanjskih razmerjih (v nadaljevanju ZSR), ki je veljal pred uveljavitvijo SZ in po katerem se izpolnjevanje pogojev tudi presoja. Glede na povedano pa organ zato tudi ni napačno uporabil materialno pravo, saj je upoštevajoč predložene listine pravilno presodil, da tožnik pogojev po 175. a členu SZ-1 ne izpolnjuje. Sodišče se tako strinja s stališčem organa, da bi priznanje pravic tožniku iz 173. člena SZ-1 glede na povzete dejanske okoliščine v obravnavanem primeru (pravica začasne uporabe stanovanja zaradi opravljanja hišniških del nekaj ur dnevno glede na tožnikovo redno zaposlitev za določeno dobo treh mesecev) bilo v nasprotju z namenom te določbe, tj. izenačitev pravic hišnikov po 175. a členu SZ-1 s pravicami najemnikov v denacionaliziranih stanovanjih (173. člen SZ-1) in s pravicami prejšnjih imetnikov stanovanjske pravice na hišniških stanovanjih in prejšnjih imetnikov stanovanjske pravice na stanovanjih, ki so bila pred uveljavitvijo zakona o denacionalizaciji z odločbo vrnjena prvotnim lastnikom (175. člen SZ-1).

10. Izpodbijana odločba pa tudi ni obremenjena z zatrjevano kršitvijo pravil postopka, saj je organ tožnika tekom postopka pozval na dopolnitev zahteve z navedbami o tem, katera dejstva in okoliščine mora tožnik izpolnjevati za izdajo odločbe po 173. v zvezi z 175. a členom SZ-1, v sedaj obravnavanem (ponovnem) postopku pa glede na napotila sodišča v sodbi, I U 1492/2012 z dne 4. 4. 2013, morebitno dodatno zaslišanje stranke tudi ni bilo potrebno in na odločitev v zadevi ne bi vplivalo. Sodišče zato šteje, da načelo zaslišanja stranke iz 9. člena ZUP ni bilo kršeno.

11. Glede na navedeno je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1, ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen in da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena.

12. Odločitev o zavrnitvi stroškovnega zahtevka tožnika za povrnitev stroškov postopka temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1.