Jedro

Ali je bil nujni delež dediču v celoti izplačan, je potrebno presojati po razmerah v času sklenitve dednega dogovora, ker se je obseg premoženja zapustnice od časa zapisa oporoke do sklenitve dednega dogovora v zapuščinskem postopku spremenil.

Izrek

Pritožba tožeče stranke se zavrne in potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo toženi zahtevek, po katerem naj se ugotovi, da je tožena stranka dolžna priznati, da mu je tožnik izplačal nujni delež po pokojni R.R. v celoti, ker bo sicer ta pravnomočna sodba nadomestila tako priznanje in da je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki pravdne stroške. Tožečo stranko je obvezalo, da mora toženi stranki povrniti pravdne stroške v znesku 138.100,40 SIT. V obrazložitvi sodbe je sodišče povedalo, da je tožeča stranka tožencu izročila 3.000,00 din, s tem zneskom pa ni bil v celoti izplačan njegov nujni delež po pokojni R.R. Zoper to sodbo se je pritožila tožeča stranka zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi oziroma podrejeno, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Po mnenju pritožbe je sodba nepravilna, kajti sodišče prve stopnje je svoje stališče utemeljilo zgolj z določitvijo vrednosti zapuščine v spisu O 135/75 in izračuna nujnega deleža toženca iz tako določene višine zapuščine. Toda ti dve dejstvi sta za rešitev tega primera nepomembni oziroma je sodišče ti dejstvi nepravilno uporabilo kot temelj svoji odločitvi. Vrednost, ki jo je določilo sodišče na 25.000,00 SIT je popolnoma poljubna in seveda ne temelji na nikakršni resnejši oceni. Bistveno pa v tej zadevi je oporoka zapustnice R.R. z dne 30.1.1956, ki je bila sestavljena pred nacionalizacijo in je torej brez dvoma zapustnica v njej upoštevala vse njeno takratno premoženje, torej tudi poslovne prostore, ki so bili kasneje nacionalizirani. Za to oporoko, ki je obsegala vse zapustničino premoženje je zapustnica tudi določila vrednost nujnega deleža, ki naj ga tožnik izplača toženčevemu očetu. Vrednost nujnega deleža je bila določena na 60.000,00 din. Po zapustničini smrti je v zapuščinskem postopku pod opr.št. O 135/75 toženec to oporoko priznal in posredno priznal predvsem pa sprejel tudi vrednost njegovega nujnega deleža kot ga je določila zapustnica upoštevaje vse njeno premoženje. Na zapisniku je namreč že v navedeni zapuščinski zadevi toženec pred sodiščem na Reki podal dedno izjavo dne 10.2.1976, da zahteva za sebe nujni delež v najmanjšem znesku 5.000,00 din. Iz izvedeniškega mnenja izvedenca mag. A.B. je razvidno, da je leta 1976 protivrednost 60.000,00 din iz leta 1956 znašala 5.452,62 din. Iz tega je razvidno, da je toženec torej zahteval protivrednost 60.000,00 din, da je sprejel višino nujnega deleža, kot ga je določila zapustnica in da je morda le nekoliko popustil glede na uveljavljanje stroškov tožnika. V nadaljevanju zapuščinskega postopka je toženec že popustil na 3.000,00 din, vendar je bilo to popuščanje stvar pogajanj glede na zahtevke tožnika do zapuščine. In končno je bil sklenjen dedni dogovor, ki je nepreklicen in ga nikakor ni več mogoče spreminjati ali razveljavljati. Ta dedni dogovor je torej izhajal iz oporoke zapustnice, ki je obsegala tudi takrat še nenacionalizirano premoženje in vrednost nujnega deleža, kot jo je določila in kot jo je sprejel toženec. Tako je torej jasno, da je toženec svoj nujni delež sprejel in mu je bil tudi v celoti izplačan z zneskom 3.000,00 din.

Pritožba ni utemeljena.

Povsem napačno je izhodišče pritožnika, ki v pritožbi ponovno ponavlja, da sta pravdni stranki pri sklepanju dednega dogovora v letu 1976 izhajali iz zneska 60.000,00 din, ki naj bi predstavljal izplačilo nujnega deleža tožencu. Nanaša pa se na celotno zapustničino premoženje, tudi nepremičnine, ki so bile kasneje nacionalizirane. Znesek 60.000,00 din naj bi s pogajanji uskladili na 3.000,00 din, z izplačilom tega zneska pa naj bi bil nujni delež izplačan v celoti tudi za premoženje, ki je bilo predmet nacionalizacije oziroma denacionalizacije in sedaj zapuščinskega postopka po pokojni R.R. Takšno izhodišče je napačno, kajti kot je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, je potrebno izhajati iz dednega dogovora sklenjenega med strankama v letu 1976 za premoženje, ki je bilo predmet zapuščinskega postopka po pokojni R.R. (zapuščinska zadeva pod opr.št. O 135/75). Ni dvoma, da je bilo predmet dedovanja v letu 1976 po pokojni R.R. le premoženje, ki ni bilo nacionalizirano in dedni dogovor strank se je nanašal na premoženje, ki je bilo predmet zapuščine. Sodišče se je pri tem pravilno oprlo na izpoved toženca in na dedno izjavo dano v navedeni zapuščinski zadevi. Zaslišalo je sicer tudi tožnika, na katerem je sicer dokazno breme, vendar ta o zadevi ni vedel ničesar konkretnega.

Iz navedene dedne izjave pa izhaja, da je toženec oziroma njegova zakonita zastopnica mati C.R., oporoko zapustnice priznal, zahteval pa je izplačilo nujnega deleža glede na vrednost zapuščine iz časa podane dedne izjave. Enako izhaja tudi iz toženčeve izpovedi, ko je povedal, da se v času pogajanj s tožnikom ni govorilo o prostorih, ki so bili nacionalizirani in ki se nahajajo v pritličju stanovanjske hiše, ampak o prostorih v gornjem nadstropju, kjer so bili nastanjeni člani zapusničine družine. To jasno kaže, da dogovor o izplačilu vrednosti nujnega deleža se ni mogel nanašati na premoženje, ki v letu 1976 ni bilo predmet dedovanja. Odločitev sodišča prve stopnje je pravilna, ko je to zahtevek tožeče stranke zavrnilo in ker to sodišče ni zagrešilo nobene bistvene kršitve določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti je le-to pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (čl. 368 Zakona o pravdnem postopku).