Jedro

V obdolženčevem ravnanju niso podani znaki silobrana, kar sodišče pravilno sklepa glede na ravnanje oškodovanca, ki ni pogojevalo obdolženčevega ravnanja.

Izrek

Pritožbi pomočnikov okrožnega državnega tožilca v Krškem in zagovornikov obdolženca se zavrneta kot neutemeljeni in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obdolženi je dolžan plačati kot stroške pritožbenega postopka povprečnino v višini 60.000,00 SIT.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje obdolženca spoznalo za krivega kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po čl. 133/2 KZ in mu izreklo pogojno obsodbo v kateri je določilo kazen 2 meseca zapora, ki ne bo izrečena, če v roku enega leta ne stori novega kaznivega dejanja in mu naložilo plačilo stroškov kazenskega postopka 66.158,00 SIT in 35.000,00 SIT povprečnine ter 99.844,00 SIT stroškov kazenskega postopka oškodovancu.

Zoper sodbo so se pravočasno pritožili obdolženčevi zagovorniki iz vseh pritožbenih razlogov in predlagali pritožbenemu sodišču, da napadeno sodbo tako spremeni, da obdolženca oprosti očitanega kaznivega dejanja oz. podrejeno, da napadeno sodbo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje in odločitev.

Okrožno državno tožilstvo se je pritožilo zaradi odločbe o kazenski sankciji po 4. točki 370. čl. ZKP v zvezi s 1. odstavkom 374. čl. ZKP in predlagalo, da Višje sodišče v Ljubljani napadeno sodbo tako spremeni, da obdolžencu v okviru pogojne obsodbe določi daljšo kazen za očitano kaznivo dejanje in tudi daljšo preizkusno dobo.

Pritožbi nista utemeljeni.

Zagovornik v okviru razloga zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja v pritožbenih razlogih navaja, da se dejanje ni odvilo tako kot je opisano v napadeni sodbi, kjer sta vlogi žrtve in napadalca zamenjani. Pritožnik navaja, da je oškodovanec z desno roko, stisnjeno v pest, zamahnil proti obdolženčevi glavi, vendar je le ta uspel njegov udarec blokirati, nakar ga je oškodovanec zgrabil, obdolženi pa njega nazaj. Stala sta zelo blizu eden drugega, oškodovanec ga je še poskušal napadati in ker se obdolženi drugače ni mogel otresti napada, je oškodovanca z glavo udaril v predel nosu.

Glede na navedeno pritožnik trdi, da je obdolženi storil dejanje v silobranu, saj je bila njegova obramba neizogibno potrebna, da je od sebe odvrnil istočasen protipraven napad.

Ob preizkusu razlogov izpodbijane sodbe in pritožbenih navedb zagovornikov sodišče druge stopnje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje glede kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe pravilno in popolno ugotovilo in na tako ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo kazenski zakon.

Obdolženi je na glavni obravnavi povedal, da mu je oškodovanec grozil in se je zato moral braniti, ni pa pojasnil, kakšna naj bi ta grožnja bila. Pred tem je v postopku pred sodnikom za prekrške povedal, da je oškodovanec potegnil roke iz žepa, zaradi česar je on mislil, da ga je hotel napasti in ga je zato udaril z glavo v predel nosu.

Oškodovanec je vseskozi zanikal vsakršen udarec, ki bi bil namenjen obdolžencu, pri obdolžencu pa tudi niso bile izkazane nikakršne poškodbe, ki bi bile posledice udarca oškodovanca. Po oceni sodišča druge stopnje je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo, da v ravnanju oškodovanca ni najti neposredne grožnje za življenje in telo obdolženca, vsled česar je pravilno zaključilo, da obdolženec ni ravnal v silobranu in je to dovolj obrazložilo. Dejansko stanje je zato pravilno in popolno ugotovilo.

Okrožno državno tožilstvo pa v pritožbi navaja, da je prvostopno sodišče pri odmeri kazenske sankcije premalo upoštevalo težo kaznivega dejanja, ki se kaže v načinu izvršitve in obsegu poškodb, ki jih je oškodovanec zadobil, ter da dejanja ni izzval kakšen nepričakovan dogodek, ki bi obdolženca tako razburil, da bi se to lahko upoštevalo pri odmeri kazenske sankcije.

Po oceni sodišča druge stopnje, ki je sodbo preizkusilo tudi po čl. 386 ZKP, je sodišče prve stopnje pri izbiri in odmeri kazenske sankcije upoštevalo in pravilno ovrednotilo vse relevantne okoliščine obravnavane zadeve. Kot obteževalno okoliščino je sodišče pravilno upoštevalo težo obdolženčevega dejanja in način storitve. Pravilno je sodišče prve stopnje upoštevalo tudi olajševalne okoliščine, ki so bile v tem, da obdolženi do sedaj še ni bil voden kot storilec kaznivih dejanj v evidenci ministrstva za pravosodje in da tudi pred sodnikom za prekrške, zaradi kršitev Zakona o javnem redu in miru do sedaj še ni bil pravnomočno kaznovan ter da je bil obdolženi v kritičnem trenutku razburjen, saj je oškodovanca že prej iskal, ker je mislil, da mu je ukradel osebni avtomobil, takrat v trgovini pa ni pričakoval, da se bo kar naenkrat pojavil. Zato je bila obdolžencu izrečena pravična kazenska sankcija.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi na podlagi 391. čl. ZKP zavrnilo kot neutemeljeni in ker tudi ni ugotovilo kršitev materialnega zakona in ne bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, na katere je ob preizkusu izpodbijane sodbe dolžno paziti po uradni dolžnosti (čl. 383/1 ZKP), je v celoti potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Ker obdolženec s pritožbo ni uspel, mu je sodišče v skladu z 1. odstavkom 95 člena ZKP naložilo plačilo stroškov pritožbenega postopka povprečnino v višini 60.000,00 SIT.