Jedro

Ravnanja tožene stranke, ki je na delu parcele postavila zaščitno ograjo na podlagi gradbenega dovoljenja, pri čemer tožeča stranka ni zatrjevala, da je ogradila prvelik del parcele ali da ograja sploh ni bila potrebna, ne predstavlja motilnega ravnanja.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 168,54 EUR, v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

(1) Sodišče prve stopnje je dovolilo spremembo tožbe z dne 19.10.2009. V nadaljevanju je zavrnilo zahtevek, s katerim je tožeča stranka zahtevala ugotovitev, da jo je tožena stranka motila v zadnji mirni posesti parkiranja ter dostopa in hoje na označenih parkirnih mestih, ki se nahajajo na delu parcele št. 908/5 ( sedaj parc. št. 908/16 in 908/17), vse k.o. B., s tem da je dne 18.8.2008 v celotni dolžini parcele (nasproti vhoda v večstanovanjske objekte na P. u. 18, 20 in 22, L.) namestila kovinsko gradbeno ograjo. Posledično je zavrnilo zahtevek na odstranitev ograje, s čemer bo tožnikom omogočen nemoten dostop do parkirnih mest, ter na prepoved bodočega motenja, sicer se toženi stranki izreče denarna kazen 20.000,00 EUR. Po odločitvi sodišča je vsak izmed tožnikov toženi stranki dolžan povrniti 31,07 EUR pravdnih stroškov.

(2) Zoper sklep se pritožuje tožeča stranka zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sklep razveljavi (pravilno spremeni) in zahtevku ugodi oziroma da ga razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Pritožba v pretežnem delu napada ugotovitev sodišča, da tožniki niso izkazali posesti parkirišča. Zatrjuje, da tretjim osebam ni bilo treba preprečevati, da bi tam parkirali. Parkirišče so namreč uporabljali le stanovalci blokov na P. 18, 20 in 22 ter njihovi obiskovalci. Drži, da niso vedno parkirali na isto parkirno mesto, kar pa ne pomeni, da so parkirno mesto prepustili tretjim, temveč le, da drugim stanovalcem avta zato ni bilo treba premikati. Če bi tretje osebe tam hotele parkirati, pa se pritožba sprašuje, kako bi jim to sploh lahko preprečili. Postavitev fizične zapore, kar je edino učinkovito, namreč ne bi bilo dovoljeno. Glede na to, da je že od samega začetka premalo parkirnih mest, saj je investitor med gradnjo spremenil projekt in zgradil za polovico več stanovanj, je neutemeljen tudi očitek tožnikom, da niso dokazali, da je imelo parkirno mesto prav vsako stanovanje. Obrazložitev sklepa je po stališču pritožbe dvoumna, saj sodišče na nekaterih mestih (sicer ne dobesedno) ugotavlja, ali imajo tožniki pravico do posesti, kar pa v motenjskih pravdah ni dopustno. Glede na to, da so tožniki uporabljali parkirišče vse od leta 1983, ko so se naselili prvi stanovalci, pritožba meni, da so upravičeni do posestnega varstva. Pritožba nadalje graja tudi stališče sodišča, da je tožena stranka ravnala v skladu z gradbenim dovoljenjem, zaradi česar v njenem ravnanju ni protipravnosti. Iz 4. točke gradbenega dovoljenja namreč izhaja, da je gradnja objekta s pokritimi garažnimi boksi predvidena na parc. št. 1567/1, 908/1 ter 909 in ne na parc. št. 908/5, kot to ugotavlja sodišče. V 10. točki gradbenega dovoljenja je parc. št. 908/5 sicer omenjena, vendar le za uvoz v garažno mesto, ne pa, da bi se tam gradilo.

(3) Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev pritožbe, ter zahteva povrnitev stroškov odgovora na pritožbo.

(4) Pritožba ni utemeljena.

(5) Pritožbeno sodišče je izpodbijani sklep preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov ter z vidika procesnih kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (1., 2., 3., 6., 7., 11., 12. in 14. točka 2. odst. 339. čl. Zakona o pravdnem postopku, Ur. list RS, št. 73/2007 s spremembami, ZPP). Pri tem je ugotovilo, da je odločitev sodišča prve stopnje pravilna v dejanskem in materialnopravnem pogledu, pri odločanju pa tudi ni zagrešilo navedenih procesnih kršitev.

(6)

Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da ravnanje tožene stranke, ki je na delu parcele št. 908/5 dne 18.8.2008 postavila zaščitno kovinsko ograjo, s čimer je tožnikom onemogočila parkiranje, ni samovoljno oziroma protipravno. Iz gradbenega dovoljenja z dne 21.4.2008 (priloga B1), na katerega se je pri tem oprlo, izhaja, da so bili gradbeni posegi predvideni tudi na tem zemljišču (primerjaj 1. točko izreka ter tretji odstavek na četrti strani obrazložitve). Pritožba sicer zatrjuje, da v gradbenem dovoljenju na parceli št. 908/5 ni bila predvidena gradnja pokritih garažnih boksov, kar pa za odločitev o utemeljenosti zahtevka ni bistveno. Na mestu, kjer so tožniki nekdaj parkirali, je namreč nastalo gradbišče, ki ga je bila tožena stranka kot investitor dolžna ustrezno zavarovati. Investitor mora pred pričetkom gradnje ukreniti vse, kar je potrebno za varnost mimoidočih in prometa (1. odst. 83. čl. Zakona o graditvi objektov, Ur. list RS, št. 110/2002, ZGO-1), podzakonski predpis pa mu celo izrecno nalaga obveznost, da gradbišče ustrezno ogradi (8. čl. Pravilnika o gradbiščih, Ur. list RS, št. 55/2008). Tožena stranka je bila tako ne le upravičena, temveč tudi dolžna postaviti zaščitno ograjo. Da je zagradila prevelik del parcele št. 908/5 oziroma da ograja za potrebe gradnje na tem delu sploh ni bila potrebna, kar bi edino lahko bilo upoštevno, tožniki niso zatrjevali. Glede na navedeno ravnanja tožene stranke v nasprotju s pritožbenim prepričanjem ni mogoče opredeliti kot motilno dejanje.

(7) Pritožba sicer utemeljeno graja stališče sodišča, da takšne uporabe parkirišča , kot so jo izkazali tožniki pred postavitvijo ograje, ni mogoče opredeliti kot (so)posesti. Predmet varstva je parkirišče kot celota, ki so ga stanovalci (in včasih tudi njihovi obiskovalci) pred zagraditvijo skupaj uporabljali, in ne posamično (točno določeno) parkirno mesto, ki bi pripadal točno določenemu stanovalcu. Zato ne more biti odločilno, da niso vedno parkirali na isto mesto ter da parkirnih mest ni bilo dovolj za vse stanovalce, s čimer je sodišče prve stopnje utemeljilo svoje stališče. Bistvena je tako le ugotovitev, da so tožniki pred postavitvijo ograje na tem delu redno parkirali, po posegu tožene stranke pa ne več. Ker je bil dotedanji način up orabe parkirišča spremenjen, bi po stališču pritožbe nega sodišča ( ob izpolnitvi o stalih pogojev) motenje posesti lahko bilo podano.

Napačno materialnopravno izhodišče pa iz razlogov, ki so navedeni v točki (6), na pravilnost odločitve sodišča prve stopnje ne vpliva.

(9) Pritožbeno sodišče je zato pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. čl. ZPP).

(10)

Ker tožniki s pritožbo niso uspeli, sami krijejo stroške pritožbe (1. odst. 154. in 165. čl. ZPP). Toženi stranki pa so dolžni povrniti stroške odgovora na pritožbo v višini 168,54 EUR (sestava odgovora 300 točk, 2% materialnih stroškov ter 20% DDV). Stroška posveta s stranko pritožbeno sodišče ni priznalo, saj ne gre za samostojno opravilo.