Jedro

Ker tožeča stranka kljub zagroženi denarni kazni ni izpolnila svoje obveznosti (prenehanje uporabe spornega objekta brez uporabnega dovoljenja) v roku, je upravni organ postopal pravilno, ko ji je v skladu z 298. členom ZUP odredil plačilo zagrožene denarne kazni.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper odločbo tožene stranke z dne 7.4.2004. Z njo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločbo Gradbene inšpektorice Inšpektorata Republike Slovenije za okolje in prostor z dne 19.2.2004, izdano v izvršilnem postopku, s katero je bilo med drugim odločeno, da je tožnik dolžan plačati denarno kazen v znesku 30.000.000,00 SIT, ki mu je bila zagrožena s sklepom z dne 21.10.2003, sicer bo kazen prisilno izterjala Davčna uprava RS. Hkrati je bilo tudi odločeno, da bo v primeru, če zavezanec ne bo izvršil obveznosti (prenehanje uporabe poslovno trgovskega objekta, ki je brez uporabnega dovoljenja), naložene z inšpekcijsko odločbo z dne 27.8.2003, kot prisilno sredstvo uporabljena nova denarna kazen v znesku 30.000.000,00 SIT.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe se je sodišče prve stopnje sklicevalo na 298. člen Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP, Uradni list RS, št. 80/99, 70/00 in 52/02) in na 148. člen Zakona o graditvi objektov (ZGO-1, Uradni list RS, št. 110/02). Ker je tožeča stranka sporni objekt kljub prepovedi inšpekcije, naložene z odločbo z dne 27.8.2003, še naprej uporabljala brez uporabnega dovoljenja, je tako upravni organ prve stopnje ravnal prav, ko ji je s sklepom z dne 19.2.2004 naložil plačilo denarne kazni v znesku 30.000.000,00 SIT, zagrožene s prej navedeno odločbo, in ji hkrati zagrozil z novo denarno kaznijo, če bo še naprej uporabljala poslovni objekt brez uporabnega dovoljenja, prav pa je v zadevi ravnal tudi toženec, ko je navedeno odločitev potrdil. Tožeča stranka vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov po 72. členu ZUS, predvsem iz 1. in 3. točke. V njej ponovno uveljavlja tožbene razloge, in sicer, da dela, ki bi morala biti pravočasno dokončana in izvršena s strani več različnih izvajalcev, niso bila, zaradi česar nikakor ne more odgovarjati tožeča stranka. Šele kasneje je bila namreč obveščena, da uporabno dovoljenje ne more biti izdano, ker tožeča stranka še ni pridobila požarnega soglasja. Krivda ni na strani tožeče stranke, temveč gre za splet okoliščin, ko so se zahteve za pridobitev požarnega soglasja večkrat spremenile in ni bilo vedno znova zadostiti spreminjajočim se tehničnim rešitvam, hkrati pa so tudi roki bili vedno zelo kratki. Tožeča stranka je trenutno v fazi pridobitve uporabnega dovoljenja in pričakuje, da bo zadeva v kratkem tudi rešena. Nadalje tožeča stranka prosi tudi za znižanje kazni, saj pomeni plačilo denarne kazni v tako visokem znesku nepopravljivo škodo, ki bo resno ogrozila tožnikovo poslovanje. Tožeča stranka predlaga, da se pritožbi ugodi v celoti oziroma podredno, da se zadeva vrne v ponovljen postopek prvostopnemu sodišču. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

S 1.1.2007 je začel veljati ZUS-1, ki je kot izredno pravno sredstvo v upravnem sporu uvedel revizijo. Po določbi 2. odstavka 107. člena ZUS-1 se zadeve, v katerih je bila vložena pritožba pred uveljavitvijo ZUS-1, še naprej obravnavajo kot pritožbe po določbah ZUS-1, če izpolnjujejo pogoje za pritožbo po določbi 2. odstavka 107. člena ZUS-1. V obravnavani zadevi niso izpolnjeni pogoji za obravnavanje pritožbe kot pritožbe po določbah ZUS-1, zato po določbah ZUS-1 (1. odstavek 107. člena ZUS-1) Vrhovno sodišče RS obravnava pritožbo tožeče stranke kot pravočasno in dovoljeno revizijo, sodba sodišča prve stopnje pa je postala pravnomočna z dnem uveljavitve ZUS-1. Revizija v upravnem sporu je izredno pravno sredstvo proti pravnomočni sodbi sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Po določbah 85. člena ZUS-1 je revizijo dopustno vložiti zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu iz 2. in 3. odstavka 75. člena ZUS-1 in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pa pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1).

Po določbi 2. odstavka 85. člena ZUS-1 revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zato vrhovno sodišče tovrstnih revizijskih navedb ni presojalo.

Revident uveljavlja revizijski razlog nepravilne uporabe materialnega prava, vendar po mnenju revizijskega sodišča neutemeljeno, saj je izpodbijana sodba pravilna in zakonita. Kot izhaja iz upravnih spisov, je prvostopni upravni organ tožeči stranki dne 27.8.2003 (oziroma 3.9.2003 – sklep o popravi pomote) izdal odločbo, s katero ji je naložil, da mora v štirinajstih dneh po vročitvi odločbe prenehati z uporabo poslovno trgovskega objekta, sicer se bo pričel izvršilni postopek s prisilitvijo in bo inšpekcijski zavezanec kaznovan s 30.000.000,00 SIT denarne kazni. Dne 21.10.2003 pa je bil izdan sklep o dovoliti izvršbe. Inšpekcijski organ je pri kontrolnem pregledu dne 19.2.2004 ugotovil, da inšpekcijski zavezanec ni realiziral odločbe in je tako ravnal v nasprotju z naloženo obveznostjo. Tako je sodišče prve stopnje in tudi tožena stranka pravilno uporabilo 298. člen ZUP in 148. člen ZGO-1 ter po presoji revizijskega sodišča navedlo utemeljene razloge. 298. člen ZUP namreč določa, da če je zavezanec dolžan kaj storiti, dopustiti ali kaj trpeti, pa ravna v nasprotju s to obveznostjo, ali če je predmet izvršbe kakšno zavezančevo dejanje, ki ga ne more namesto njega opraviti nihče drug, ali če narava izvršbe to terja, ali če izvršba po drugih osebah ni bila uspešna ali ni primerna, prisili organ, ki opravlja izvršbo, zavezanca k izpolnitvi obveznosti z denarno kaznijo (1. odstavek). Organ, ki opravlja izvršbo, zagrozi najprej zavezancu, da bo uporabil denarno kazen, če ne bo izpolnil svoje obveznosti v danem roku. Če stori zavezanec medtem kaj takega, kar nasprotuje njegovi obveznosti, ali če dani rok preteče brez uspeha, se denarna kazen, s katero je organ zagrozil, takoj izterja, obenem pa se mu določi nov rok za izpolnitvijo obveznosti in mu zagrozi z novo, višjo denarno kaznijo (2. odstavek). Višina denarne kazni pa je določena v 1. odstavku 148. člena ZGO-1, ki med drugim določa, da kadar gradbeni inšpektor določi način izvršbe s prisilitvijo, znaša denarna kazen v primeru zahtevnega objekta, če je zavezanec pravna oseba, od 30.000.000,00 SIT do 50.000.000,00 SIT. Tako je bila revidentu naložena najnižja možna denarna kazen. Materialno pravo je bilo tako pravilno uporabljeno. Neutemeljeni so ugovori revidenta, da za dela, ki bi morala biti pravočasno dokončana, ne odgovarja. Revizijsko sodišče se strinja z mnenjem sodišča prve stopnje, da na odločitev v tej zadevi ne vplivajo okoliščine, zaradi katerih revidentu ni uspelo pridobiti uporabnega dovoljenja, pač pa je pomembno dejstvo, da je revident ob kontrolnem inšpekcijskem pregledu uporabljal sporni objekt v nasprotju z odločbo z dne 27.8.2003. Revizija ne navaja, v čem naj bi bila podana bistvena kršitev določb postopka v upravnem sporu, in za katero kršitev naj bi šlo. Ker v skladu z določbo 86. člena ZUS-1 vrhovno sodišče po uradni dolžnosti ne pazi na kršitve določb postopka v upravnem sporu, izpodbijane sodbe v tej smeri ni preizkušalo.

Revizijsko sodišče pojasnjuje, da revident v reviziji zoper sklep o denarni kazni v upravni izvršbi ne more z uspehom uveljavljati znižanja denarne kazni, ki mu je bila zagrožena tako z odločbo z dne 27.8.2003 (oziroma 3.9.2003 – sklep o popravi pomote) kot tudi s sklepom o dovolitvi izvršbe z dne 21.10.2003, ki pa nista predmet tega spora. Tudi v tem primeru pa bi moral to uveljavljati že v pritožbi zoper odločbi.

Glede na navedeno je revizijsko sodišče na podlagi 92. člena ZUS-1 zavrnilo revizijo kot neutemeljeno.

Ker revident z revizijo ni uspel, v skladu s 1. odstavkom 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 154. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP-UPB3, Uradni list RS, št. 73/07) in 1. odstavkom 22. člena ZUS-1 sam trpi svoje stroške revizijskega postopka.