Jedro

Ekonomski interes, ki ga ima tožnik kot denacionalizacijski upravičenec po zakonu o denacionalizaciji (določbe tega zakona so ob sojenju na prvi stopnji že veljale), mu daje tudi status zainteresirane osebe za vložitev ničnostne tožbe ob trditvi, da je ničnost podana zato, ker je bila pri prodaji nepremičnine kršena določba 8. člena zakona o prometu z nepremičninami (člen 103 ZOR).

Izrek

Reviziji se ugodi. Sodba sodišča druge stopnje se razveljavi, zadeva pa se vrne temu sodišču v novo sojenje. Revizijski stroški so nadaljnji pravdni stroški.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, da je pogodba, ki sta jo dne 25.7.1989 sklenili toženi stranki za prodajo in nakup parcele št. 74/2 vl. št. 1143 k.o. ... in stavbe stoječe na njej, nična, zaradi česar je tožena stranka dolžna dopustiti, da se lastninska pravica in pravica uporabe, ki jo ima pri navedenem vložku, prenese v družbeno lastnino z vpisom pravice uporabe v korist prvotožene stranke. Postavilo se je na stališče, da le ekonomska zainteresiranost tožnika za ugotovitov ničnosti kupoprodajne pogodbe po materialnem pravu še ne predstavlja pravnega interesa. Pritožbo tožeče stranke je sodišče druge stopnje zavrnilo kot neutemeljno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, pri čemer je sprejelo razloge, ki se nanašajo na pravni interes tožnika.

Proti sodbi sodišča druge stopnje vlaga revizijo tožeča stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter predlaga, naj jo revizijsko sodišče spremeni in tožbenemu zahtevku ugodi, ali pa naj sodbi nižjih sodišč razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje. Toženi stranki sta sklenili pravo kupoprodajno pogodbo. Ker je bila prodaja opravljena brez obvezne dražbe po 8. členu zakona o prometu z nepremičninami (Uradni list RS, št. 19/76, 42/86), gre za nično pogodbo. Ničnost je sodišče dolžno upoštevati po uradni dolžnosti. Pravni interes tožnika, da ugotavlja ničnost pogodbe, je podan, saj bi sporna nepremičnina bila predmet denacionalizacije, tožnik pa bi bil denacionalizacijski upravičenec. Njegov pravni interes ter družbeni interes, da se nepremičnina proda na dražbi po realni ceni, sta torej istovetna.

Revizija je bila vročena toženima strankama, ki nanjo nista odgovorili ter Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil (3. odstavek 390. člena ZPP).

Revizija je utemeljena.

Po določbi 1. odstavka 109. člena zakona o obligacijskih razmerjih pazi sodišče na ničnost po uradni dolžnosti in se nanjo lahko sklicuje vsaka zainteresirana oseba. Sodišči prve in druge stopnje sta šteli, da tožnik nima položaja zainteresirane osebe, ker ekonomski interes ne predstavlja pravnega interesa po materialnem pravu (sodišče prve stopnje), oziroma ker določba 8. člena zakona o prometu z nepremičninami ne varuje posameznikovih interesov, temveč le interese titularja družbene lastnine (sodišče druge stopnje). Pri tem pa najbrž ni spora o tem, da tožnik svoj pravni interes vidi kot ekonomski interes, ki ga ima kot potencialni denacionalizacijski upravičenec za vrnitev sporne nepremičnine v last. Glede na doslej ugotovljena dejstva, ki se nanašajo na opisano opredelitev tožnikove zainteresiranosti za vložitev zahtevka na ugotovitev ničnosti, ni mogoče sprejeti omenjene pravne razlage nižjih sodišč. Ekonomski interes, ki ga ima tožnik kot denacionalizacijski upravičenec po zakonu o denacionalizaciji (določbe tega zakona so ob sojenju na prvi stopnji že veljale), mu prav gotovo daje tudi status zainteresirane osebe za vložitev ničnostne tožbe ob trditvi, da je ničnost podana, zato, ker je bila pri prodaji nepremičnine kršena določba 8. člena zakona o prometu z nepremičninami (člen 103 ZOR).

Izpodbijana sodba je torej zmotno uporabila materialno pravo. Zato jo je revizijsko sodišče po določbi 2. odstavka 395. člena ZPP razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču druge stopnje v novo sojenje. V dosedanjem sojenju je namreč to sodišče pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo zgolj zaradi omenjene napačne pravne razlage. V vnovičnem sojenju bo treba ob nakazani pravilni pravni razlagi presoditi tudi druge pritožbene navedbe, ki pritožbenemu sodišču zaradi napačnega stališča o obstoju pravnega interesa niso bile več pravno pomembne.

Izrek o stroških revizijskega postopka temelji na določbi 166. člena ZPP.

Določbe ZPP in ZOR, na katerih temelji odločitev revizijskega sodišča, se uporabljajo na podlagi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).