Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Glede na to, da tožnica v predmetnem sporu in v sporu opr. št. I Pg 1607/2012 uveljavlja generični zahtevek (plačilo denarnega zneska), je po prepričanju sodišča druge stopnje za presojo identitete obeh zahtevkov potrebno upoštevati predvsem dejanski temelj obeh zahtevkov.
V postopku opr. št. I Pg 1607/2012 je namreč tožnica zahtevala plačilo na podlagi neupravičene obogatitve za obdobje od 30. 5. 1994 do 22. 10. 1999, medtem ko je v predmetnem postopku zahtevala plačilo za obdobje od 30. 6. 1995 do 30. 9. 1999. Tako je neutemeljena pritožbena graja tožnice, da sta tožbena zahtevka različna po vsebini, saj je dejanska podlaga vtoževanega časovnega obdobja neupravičene obogatitve toženca v predmetnem postopku torej vključena v časovno obdobje, ki je zatrjevano v postopku opr. št. I Pg 1607/2012. Ob tem pa je tudi potrebno upoštevati, da je tožnica v predmetnem postopku zahtevala del istega zneska, ki ga uveljavljala že v postopku opr. št. I Pg 1607/2012. Ker je tožnica s spremembo predmetne tožbe z dne 28. 4. 2011 ustvarila položaj, v katerem je predmetni zahtevek po vsebini in višini že vključen v predhodno postavljeni zahtevek v postopku opr. št. I Pg 1607/2012, je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je zaradi obstoja negativne procesne predpostavke litispendence predmetno tožbo zavrglo (274. člen ZPP).
I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.
II. Tožeča stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.
1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo, da se sprememba tožbe dopusti (I. točka izreka) in se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Mariboru opr. št. I 1999/13681 z dne 13. 3. 2002 v delu, v katerem je bilo toženi stranki (v nadaljevanju tožencu) naloženo plačilo zneska 5.556,74 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 10. 1999 do plačila in izvršilnih stroškov v znesku 58,49 EUR, razveljavi in se tožba zavrže (II. točka izreka). Tožeči stranki (v nadaljevanju tožnici) je naložilo, da povrne tožencu njegove pravdne stroške v višini 449,44 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).
2. Zoper takšno odločitev se iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena v zvezi s prvim odstavkom 366. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) pravočasno pritožuje tožnica. Ne strinja se z odločitvijo sodišča prve stopnje, da je šlo v obravnavanem primeru za spremembo tožbe, saj meni, da se je le spremenila pravna podlaga tožbe, pri čemer je tožbeni zahtevek ostal enak. Nasprotuje zavrženju tožbe s trditvijo, da med predmetnim postopkom in postopkom Okrožnega sodišča v Mariboru opr. št. I Pg 1607/2012 ni podana litispendenca. V omenjeni pravdi je tožnica namreč primarno uveljavljala zahtevek iz naslova odškodnine za nemožnost uporabe garsonjere, torej iz druge pravne podlage kot v obravnavanem primeru, prav tako pa zahtevka iz omenjene in predmetne pravde nista identična po vsebini in višini. Podrejeno trdi, da je bil njen zahtevek vse do pravnomočnosti sodbe opr. št. I Pg 1607/2012 z dne 11. 10. 2012 v točki V in VI izreka, kjer je sodišče ugotovilo, da je bila pogodba med pravdnima strankama razvezana, utemeljen. Meni, da je bila upravičena tudi do izvršilnih in pravdnih stroškov vse do dne razveze pogodbe z dne 8. 11. 2002, saj med pravdnima strankama ni sporno, da toženec ni plačal vtoževanih obrokov kupnine, ki so bili predmet izvršbe. Priglaša pritožbene stroške.
3. Pritožba ni utemeljena.
4. Sodišče druge stopnje je sklep sodišča prve stopnje preizkusilo v mejah pritožbenih razlogov, pri tem pa je v skladu z drugim odstavkom 350. člena v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP po uradni dolžnosti preverilo, ali so morebiti podane (absolutne) bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ter ali je bilo zmotno uporabljeno materialno pravo. Po tako opravljenem preizkusu ugotavlja, da je izpodbijani sklep pravilen, v pritožbi zatrjevani razlogi pa niso utemeljeni.
5. Presoji sodišča prve stopnje, da se navedbe tožnice v pripravljalni vlogi z dne 28. 4. 2011 štejejo za spremembo tožbe, pritrjuje tudi pritožbeno sodišče. Sodišče prve stopnje se je pri sprejemu tega zaključka pravilno sklicevalo na splošno sprejeto ekvivalenčno teorijo, na podlagi katere se za presojo tožbenega zahtevka in njegove identitete upošteva tako istovetnost samega tožbenega predloga, kot tudi istovetnost njegove dejanske podlage. Tako sta dva sporna predmeta identična, če gre za enak tožbeni predlog, kakor tudi, če gre za enako dejansko podlago.(1) Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje popolnoma pravilno zaključilo, da je tožnica s tem, ko je prvotni zahtevek imel podlago v pogodbi in je nato v pripravljalni vlogi z dne 28. 4. 2011 zahtevala isti znesek na podlagi pravil o neupravičeni obogatitvi, spremenila tudi dejansko podlago tožbe. Pritrditi sicer je pritožbi, da je pri tem tožbeni predlog ostal enak, vendar je potrebno poudariti, da je tožbeni predlog pred navajanjem novih (drugih) dejstev tožnice v pripravljalni vlogi z dne 28. 4. 2011 izhajal iz povsem drugačnega dejanskega temelja.(2) Zaradi tega se je dne 28. 4. 2011 spremenila istovetnost zahtevka in je šlo v obravnavanem primeru za spremembo tožbe (drugi odstavek 184. člena ZPP), ki jo je sodišče prve stopnje v skladu s 185. členom ZPP pravilno dopustilo, ob tem pa je tudi navedlo prepričljive argumente za takšno odločitev.
6. Tožnica neutemeljeno očita sodišču prve stopnje, da je zmotno presodilo vprašanje litispendence (visečnosti pravde). Litispendenca je procesna predpostavka, ki ovira meritorno odločitev o sporu. Dokler pravda teče, se ne more o istem zahtevku začeti nova pravda med istimi strankami, če pa se taka pravda začne, mora sodišče tožbo zavreči. Na to oviro mora sodišče paziti po uradni dolžnosti ves čas postopka (tretji in četrti odstavek 189. člena ZPP). Tožnica je ugovarjala ugotovljeni litispendenci s postopkom Okrožnega sodišča v Mariboru opr. št. I Pg 1607/2012 s pritožbenimi trditvami, da je v navedenem postopku primarno uveljavljala zahtevek iz naslova odškodnine za nemožnost uporabe garsonjere, torej iz druge pravne podlage kot v obravnavanem primeru, prav tako pa zahtevka potrditvah tožnice iz navedenega in predmetnega postopka nista identična po vsebini in višini.
7. Ugotoviti je, da se glede procesnega instituta litispendence, enako kot glede spremembe tožbe, v ospredje postavlja vprašanje o identiteti tožbenega zahtevka oziroma o opredelitvi spornega predmeta. Glede na to, da tožnica v predmetnem sporu in v sporu opr. št. I Pg 1607/2012 uveljavlja generični zahtevek (plačilo denarnega zneska), je po prepričanju sodišča druge stopnje za presojo identitete obeh zahtevkov potrebno upoštevati predvsem dejanski temelj obeh zahtevkov. Kot izhaja iz postopka opr. št. I Pg 1607/2012 in odločbe Višjega sodišča v Mariboru opr. št. I Cpg 274/2012 z dne 11. 10. 2012 je tožnica v tem postopku utemeljevala plačilo denarnega zneska iz dveh pravnih podlag, in sicer iz povračilne (obogatitvene) podlage in iz poslovne odškodninske odgovornosti. Pri tem je svoj zahtevek po odškodninski podlagi utemeljila v pripravljalni vlogi z dne 6. 2. 2007, kjer je zahtevala plačilo škode zaradi nemožnosti uporabe garsonjere v znesku 6.750,00 EUR, medtem ko je v pripravljalni vlogi z dne 28. 5. 2009 pod točko XI. navedla, da je bil toženec obogaten za znesek 26-ih najemnin in zato uveljavlja obogatitveni zahtevek v skupnem znesku 8.050,00 EUR.
8. Iz obrazloženega je sicer pritrditi pritožbi, da je tožnica v omenjeni pravdi primarno uveljavljala denarni zahtevek iz naslova odškodninske odgovornosti, vendar je za presojo litispendence v obravnavanem primeru pomembno to, da je tožnica dejansko podlago tožbe v postopku opr. št. I Pg 1607/2012 dne 28. 5. 2009 spremenila tako, da je tudi zahtevala plačilo zneska na podlagi zatrjevane neupravičene obogatitve toženca. Iz tega sledi, da obstoji identiteta med predmetnim tožbenim zahtevkom in zahtevkom iz postopka opr. št. I Pg 1607/2012, saj oba vsebujeta enako dejansko podlago. V postopku opr. št. I Pg 1607/2012 je namreč tožnica zahtevala plačilo na podlagi neupravičene obogatitve za obdobje od 30. 5. 1994 do 22. 10. 1999, medtem ko je v predmetnem postopku zahtevala plačilo za obdobje od 30. 6. 1995 do 30. 9. 1999. Tako je neutemeljena pritožbena graja tožnice, da sta tožbena zahtevka različna po vsebini, saj je dejanska podlaga vtoževanega časovnega obdobja neupravičene obogatitve toženca v predmetnem postopku torej vključena v časovno obdobje, ki je zatrjevano v postopku opr. št. I Pg 1607/2012. Ob tem pa je tudi potrebno upoštevati, da je tožnica v predmetnem postopku zahtevala del istega zneska, ki ga uveljavljala že v postopku opr. št. I Pg 1607/2012.(3)
9. Ker je tožnica s spremembo predmetne tožbe z dne 28. 4. 2011 ustvarila položaj, v katerem je predmetni zahtevek po vsebini in višini že vključen v predhodno postavljeni zahtevek v postopku opr. št. I Pg 1607/2012, je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je zaradi obstoja negativne procesne predpostavke litispendence predmetno tožbo zavrglo (274. člen ZPP).
10. Glede na tako odločitev so pritožbene navedbe glede utemeljenosti zahtevka tožnice izgubile svoj pomen in se pritožbeno sodišče z njimi ni ukvarjalo (prvi odstavek 360. člena ZPP).
11. Pritožbeno sodišče je glede na obrazloženo na podlagi 2. točke 365. člena ZPP pritožbo tožnice zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.
12. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato je dolžna sama kriti svoje stroške v pritožbenem postopku (prvi odstavek 154. člena ZPP).
Op.št.(1): Dejansko podlago tožbenega zahtevka je potrebno razumeti kot sklop dejstev, ki opredeljujejo določen historični dogodek - primerjaj s: Sklep VS RS II Ips 85/2009 z dne 3. 9. 2009. Op.št.(2): Tožnica je prvotno terjala plačilo zapadlih in neplačanih obrokov kupnine po prodajni pogodbi, medtem ko je v pripravljalni vlogi z dne 28. 4. 2011 trdila, da je dne 7. 11. 2002 odstopila od prodajne pogodbe, zato glavnica v skupni višini 5.556,74 EUR predstavlja uporabnino za stanovanje. Zapadli in neplačani obroki kupnine iz prodajne pogodbe v višini od 62,46 EUR do 77,27 EUR namreč ustrezajo višini najemnine, ki bi jo lahko tožnica dosegla na trgu, če bi stanovanje oddajala v najem.
Op.št.(3): V predmetnem postopku je tožnica zahtevala plačilo zneska 5.556, 74 EUR, medtem ko v postopku opr. št. I Pg 1607/2012 zahtevala plačilo 8.050,00 EUR.