Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Poselitvena območja, na katerih je omogočena oskrba s pitno vodo iz zasebnega vodovoda, predvidi pod pogoji iz drugega odstavka 14. člena Pravilnika o oskrbi s pitno vodo lokalna skupnost v programu komunalnega opremljanja naselij. Če pa občina takšnega programa nima, mora okoliščine iz drugega odstavka 14. člena pravilnika razjasniti organ, pristojen za odločanje o izdaji vodnega dovoljenja.
1. Tožbi se ugodi. Točka I. izreka odločbe Agencije RS za okolje, št. 35537-12771/2004-21, 35526-13379/2004-8 z dne 4.6.2009 in 1. točka izreka odločbe Ministrstva za okolje in prostor, št. 3555-23/2009-2 z dne 20.7.2009 se odpravita in se zadeva v tem delu vrne Agenciji RS za okolje v ponoven postopek.
2. Točka 2. izreka odločbe Ministrstva za okolje in prostor, št. 3555-23/2009-2 z dne 20.7.2009 se odpravi.
S točko I. izreka v uvodu citirane prvostopne odločbe je Agencija RS za okolje in prostor odločila, da se zavrne tožnikova vloga za pridobitev vodnega dovoljenja za neposredno rabo vode za lastno oskrbo s pitno vodo stanovanjske stavbe in delavnice na naslovu ... iz obstoječih neimenovanih zajetij izvirov, ki se nahajajo na zemljiščih s parcelno št. 30/1 k.o. ... in št. 980/1 k.o. ... S točko II. izreka navedene odločbe pa je bilo tožniku izdano vodno dovoljenje za neposredno rabo vode za zalivanje vrta ob stanovanjski stavbi na naslovu ... iz obstoječih neimenovanih zajetij izvirov, Gauss-Krügerjeve koordinate: Y = 517493, X = 142157, parc. št. 30/1 k.o. ... in Y = 517334, X = 142367, parc. št. 980/1 k.o. ..., v občini Mislinja, iz obeh zajetij skupaj največ do 30 m3 letno. Hkrati je bilo tožniku naloženo, da v roku šestih mesecev po dokončnosti tega vodnega dovoljenja zagotovi namestitev merilne naprave za ugotavljanje dejansko odvzete količine vode iz zajetij tako, da je vsak trenutek možno preveriti skupno količino odvzete vode. Vodno dovoljenje je izdano za določen čas od 31.5.2009, z njim pa se nadomesti vodno dovoljenje št. 35537-12771/2004 z dne 5.9.2007. Iz obrazložitve izhaja, da je tožnik 10.8.2004 vložil vlogo za pridobitev vodnega dovoljenja za rabo vode za lastno oskrbo s pitno vodo za stanovanjsko stavbo in delavnico na naslovu ..., kjer ima stalno prebivališče pet oseb, iz dveh neimenovanih zajetij izvirov, ki sta bila zgrajena 1980 in obnovljena 1994-1995 ter se nahajata na zemljišču s parcelno št. 30/1 k.o. ... in na zemljišču s parcelno št. 980/1 k.o. ... Poraba vode je stalna in znaša 1 m3 na dan. Na podlagi te vloge je prvostopni organ izdal vodno dovoljenje št. 35537-12771/2004 z dne 5.9.2007 za neposredno rabo vode iz petih zajetij izvirov za zalivanje v količini 30 m3 na leto. Zoper to odločbo je tožnik vložil pritožbo, organ prve stopnje pa je po prejemu pritožbe v skladu z 243. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP, Uradni list RS, št. 80/1999 s spremembami) izdal izpodbijano prvostopno odločbo, s katero je nadomestil vodno dovoljenje št. 35537-12771/2004 izdano dne 5.9.2007. Pred izdajo izpodbijane prvostopne odločbe je pridobil mnenje Občine Mislinja, iz katerega izhaja, da je območje naselja A. oskrbovano z javnim vodovodom, stanovanjska hiša in delavnica na naslovu ... pa sicer nista priključeni na javni vodovod, ki poteka v neposredni bližini teh objektov, vendar ni zadržkov za priključitev. V postopku na prvi stopnji je tožnik navajal, da je leta 1994 zaprosil za priklop na javni vodovod, vendar to ni bilo mogoče zaradi premajhnih kapacitet, zato je bil prisiljen v izgradnjo lastnega zajetja, rezervoarja in napeljave cevi ca 1 kilometer. Investicija je pomenila visoke stroške, zasebni vodovod pa bi naj obratoval vsaj 30 let. Če bi moral sedaj po 10 letih v izgradnjo novega priklopa, bi to pomenilo psihične travme in ca 4.500,00 € stroškov za priklop in dodatno še odškodnino dvema lastnikoma zemljišč, po katerih bi priključni vodovod potekal. Zato prosi za izdajo dovoljenja za lastno oskrbo s pitno vodo vsaj še za 12 let. Tožnik je po pozivu, naj sporoči točne podatke o mestih lastnih zajetij izvirov in podatek o največji količini vode na dan, posredoval točne podatke o vodnih zajetjih in navedel, da največja količina vode znaša 8 m3 na dan. Ker je pred tem navajal porabo vode 1 m3 na dan, je bil ponovno pozvan na odpravo tega neskladja in sporočil, da je poraba 2 m3 na dan za pet oseb, za zalivanje in za tehnološke namene v delavnici.
Prvostopni organ je tožnikovo vlogo za izdajo vodnega dovoljenja za neposredno rabo vode za lastno oskrbo s pitno vodo z izpodbijano odločbo zavrnil na podlagi 13. in 14. člena Pravilnika o oskrbi s pitno vodo (v nadaljevanju Pravilnik, Uradni list RS, št. 35/2006 s spremembami), ker na oskrbovalnem območju, kjer občina zagotavlja oskrbo s pitno vodo s storitvami javne službe, ni dovoljena lastna oskrba s pitno vodo in mora lastnik stavbe zagotoviti izvedbo priključka stavbe na sekundarni vodovod. Glede druge rabe vode, kot je zalivanje vrta, prvostopni organ ugotavlja, da je v skladu z 11. točko prvega odstavka 125. člena Zakona o vodah (v nadaljevanju ZV-1, Uradni list RS št. 67/2002 s spremembami) mogoče izdati dovoljenje za drugo rabo, ki presega splošno rabo po tem zakonu. Taka raba je namreč skladna z merili in pogoji za podelitev vodne pravice. Glede na to, je prvostopni organ na podlagi 243. člena ZUP nadomestil vodno dovoljenje izdano dne 5.9.2007 z novim vodnim dovoljenjem. Vodno dovoljenje mora vsebovati tudi način rabe in pogoje, ki jih mora upoštevati imetnik vodne pravice pri njenem izvajanju v skladu z ZV-1 in na njegovi podlagi izdanimi predpisi, zato je glede tega odločil, kot izhaja iz 2. točke vodnega dovoljenja (izrek pod II. prvostopne odločbe). V skladu s 127. členom ZV-1 je vodno dovoljenje izdano za 30 let. Tožnik je v pritožbi zoper prvostopno odločbo navajal, da se ne strinja z zavrnitvijo izdaje vodnega dovoljenja za lastno oskrbo s pitno vodo, ker bi bila priključitev na vodovod povezana z ogromnimi stroški in zato priključitev na javni vodovod trenutno ni mogoča. Ministrstvo za okolje in prostor je kot drugostopni organ z odločbo Ministrstva za okolje in prostor, št. 3555-23/2009-2 z dne 20.7.2009 tožnikovo pritožbo zavrnilo (1. točka izreka drugostopne odločbe), 1., 2. in 3. točko izreka vodnega dovoljenja pa izreklo za nično (2. točka izreka drugostopne odločbe). Iz obrazložitve izhaja, da je odločitev prvostopnega organa, da se tožnikova vloga za izdajo vodnega dovoljenja za neposredno rabo vode za lastno oskrbo s pitno vodo zavrne, ob uporabi prvega odstavka 13. člena Pravilnika pravilna. 1., 2. in 3. točko vodnega dovoljenja pa je drugostopni organ izrekel za nično, ker je tožnik vložil zahtevo za izdajo vodnega dovoljenja za neposredno rabo vode za lastno oskrbo s pitno vodo in ne za zalivanje vrta, s tem pa je izpolnjen ničnostni razlog iz 4. točke prvega odstavka 279. člena ZUP.
Tožnik s tožbo izpodbija zgoraj navedeni odločbi zaradi napačne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Oba organa sta namreč ob uporabi 13. člena Pravilnika upoštevala le teoretične možnosti priklopa na javno infrastrukturo, ne pa dejanskih možnosti in nesorazmernih stroškov. Navaja, da izpolnjuje pogoje iz drugega odstavka 3. člena Pravilnika, po katerem je možna lastna oskrba z vodo v poselitvenih območjih z manj kot 50 prebivalci in porabo vode manjšo od 10 m3 na dan. Upoštevana tudi ni bila smotrnost in cena priklopa na javno infrastrukturo, pri tem pa je treba pridobiti tudi soglasje sosedov. Nasprotuje tudi odločitvi drugostopnega organa, ki je vodno dovoljenje za zalivanje vrta izreklo za nično, saj je takšna odločitev v škodo pritožnika, ki je tudi šibkejša stranka. Smiselno predlaga, da sodišče izpodbijani odločbi odpravi in odloči tako, da se tožniku izda vodno dovoljenje za lastno oskrbo s pitno vodo.
Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi in predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne iz v izpodbijani odločbi navedenih razlogov.
Tožba je utemeljena.
K 1. točki izreka: Za vsako rabo vode, ki presega meje splošne rabe, je treba pridobiti vodno pravico na podlagi vodnega dovoljenja ali koncesije v skladu z določbami Zakona o vodah (prvi odstavek 108. člena ZV-1). Splošna raba obsega zlasti rabo vodnega dobra za osebne potrebe, če takšna raba ne zahteva uporabe posebnih naprav ali zgraditve objekta in naprave, za katero je treba pridobiti dovoljenje, skladno s predpisi na področju urejanja prostora in graditve objektov (drugi odstavek 105. člena ZV-1).
ZV-1 v prvem odstavku 125. členu določa okoliščine, v katerih je treba pridobiti vodno dovoljenje za neposredno rabo vode, to pa je med ostalim tudi za lastno oskrbo s pitno vodo (1. točka) in za drugo rabo, ki presega splošno rabo po tem zakonu, pa zanjo ni treba dobiti koncesije (11. točka), sem pa po razlagi prvostopnega organa sodi tudi raba vode za zalivanje.
Zahteve za oskrbo s pitno vodo določa Pravilnik o oskrbi s pitno vodo (Pravilnik, Uradni list RS št. 35/2006 s spremembami). Lastna oskrba s pitno vodo je oskrba prebivalcev s pitno vodo na podlagi vodnega dovoljenja, izdanega v skladu s predpisi, ki urejajo upravljanje z vodami, na območjih, kjer se storitve javne službe na izvajajo (9. točka 4. člena Pravilnika). Oskrbovalno območje je eno ali več poselitvenih območij skupaj, ki ga s pitno vodo oskrbuje posamezni vodovod (12. točka 4. člena Pravilnika).
Na oskrbovalnem območju, kjer občina zagotavlja oskrbo s pitno vodo s storitvami javne službe, ni dovoljena oskrba s pitno vodo z lastno oskrbo s pitno vodo (prvi odstavek 13. člena Pravilnika). Če se v stavbi oziroma gradbenem inženirskem objektu na poselitvenem območju, kjer se zagotavlja oskrba s pitno vodo s storitvami javne službe, rabi pitna voda, mora lastnik stavbe zaradi oskrbe s pitno vodo zagotoviti izvedbo priključka stavbe na sekundarni vodovod (prvi odstavek 14. člena Pravilnika).
Drugi odstavek 14. člena Pravilnika omogoča oskrbo s pitno vodo iz zasebnega vodovoda, če je oddaljenost stavbe od javnega vodovoda večja od 200 metrov ali če je izvedba priključka na javni vodovod povezana z nesorazmernimi stroški. Pri tem Pravilnik te okoliščine veže na poselitveno območje, kjer se oskrba s pitno vodo ne zagotavlja s storitvami javne službe, vendar pa je iz pogojev, ki omogočajo oskrbo s pitno vodo iz zasebnega vodovoda razvidno, da javni vodovod tudi na tem območju (lahko) obstaja, le oddaljenost stavbe od javnega vodovoda je večja od 200 metrov ali pa je izvedba priključka na javni vodovod povezana z nesorazmernimi stroški. Takšna območja določi občina v svojem programu komunalnega opremljanja naselij (tretji odstavek 14. člena Pravilnika). V obravnavani zadevi vprašanje ali ima Občina Mislinja program komunalnega opremljanja naselij ni bilo ugotovljeno. V tem programu se namreč občina opredeli tudi do okoliščin iz drugega odstavka 14. člena Pravilnika, na podlagi katerih je mogoča lastna oskrba s pitno vodo. Če občina programa komunalnega opremljanja naselij nima, mora okoliščine iz drugega odstavka 14. člena Pravilnika razjasniti organ pristojen za odločanje v tej zadevi.
Ker so bila po presoji sodišča zgoraj navedena dejstva nepopolno ugotovljena in je treba pravo dejansko stanje ugotoviti v upravnem postopku, je moralo sodišče na podlagi 2. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/2006 s spremembami) odločbo prvostopnega organa v delu, ki se nanaša na zavrnitev tožnikove vloge za izdajo vodnega dovoljenja za lastno oskrbo s pitno vodo, odpraviti in v skladu s tretjim odstavkom citiranega člena zadevo v tem obsegu vrniti organu, ki je prvostopni upravni akt izdal, v ponoven postopek. V skladu s tretjim odstavkom 64. člena ZUS-1 pa je v tem delu, torej v 1. točki izreka, odpravilo tudi odločbo organa druge stopnje. V ponovnem postopku bo treba ob upoštevanju pravnega mnenja sodišča (četrti odstavek 64. člena ZUS-1) dopolniti ugotovitveni postopek in razjasniti dejansko stanje v zgoraj nakazani smeri ter ugotoviti ali ima Občina Mislinja program komunalnega opremljanja in nato po razjasnitvi okoliščin iz drugega odstavka 14. člena Pravilnika ponovno odločiti o zadevi.
K 2. točki izreka: Ministrstvo za okolje in prostor je z 2. točko izreka svoje odločbe vodno dovoljenje, ki ga je izdal prvostopni organ, v točkah 1., 2. in 3 izreklo za nično na podlagi 4. točke prvega odstavka 279. člena ZUP. V skladu s tem določilom se izreče za nično odločba, ki jo je izdal organ, brez zahteve stranke (velja za zadeve, v katerih je mogoče začeti postopek samo na zahtevo stranke - 128. člen ZUP), pa stranka pozneje ni izrecno ali molče v to privolila.
Kot izhaja iz upravnega spisa, je tožnik vložil vlogo za pridobitev vodnega dovoljenja za rabo vode za lastno oskrbo s pitno vodo, z vodnim dovoljenjem z dne 5.9.2007 in z izpodbijano prvostopno odločbo pa mu je bilo izdano vodno dovoljenje za zalivanje, vendar pa iz vseh tožnikovih vlog in tudi tožbe, vložene v tem upravnem sporu, izhaja, da je tožnik s pravnimi sredstvi izpodbijal tisti del odločitve, s katerim ni uspel, torej ni dobil dovoljenja za lastno oskrbo s pitno vodo, gotovo pa s tem ne nasprotuje izdanemu vodnemu dovoljenju za zalivanje. Čeprav je tožnik vložil vlogo za pridobitev vodnega dovoljenja za lastno oskrbo s pitno vodo, je iz celotnega poteka postopka razvidno, da je tožnik s svojimi navedbami, torej molče, kot pravi 4. točka 279. člena ZUP, privolil v to, da se njegova zahteva šteje tudi kot zahteva za izdajo vodnega dovoljenja za zalivanje. Tožnik pa v postopku zahteva več kot samo to, namreč izdajo vodnega dovoljenja za lastno oskrbo s pitno vodo, o tem pa se bo moralo ponovno odločati v ponovljenem postopku. Po presoji sodišča je torej odločitev drugostopnega organa, da se izdano vodno dovoljenje izreče za nično v nasprotju z določilom 4. točke prvega odstavka 279. člena ZUP in je zato odločba organa druge stopnje v tem delu, torej v 2. točki izreka nezakonita, in jo je moralo sodišče na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 odpraviti.