Jedro

Ustavno sodišče RS je zavzelo razlago, da sta namen in narava omejevalnega ukrepa začasnega odvzema vozniškega dovoljenja enaka kot pri varnostnem ukrepu odvzema vozniškega dovoljenja. Zato je treba glede pogojev, ki morajo biti izpolnjeni za odreditev ukrepa, analogno uporabiti določbe o tem varnostnem ukrepu (72. člen KZ-1). Sodišče mora tudi pri odreditvi ukrepa začasnega odvzema vozniškega dovoljenja presoditi subjektivne vsebinske pogoje, ki jih kazenski zakonik predvideva za izrek varnostnega ukrepa odvzema vozniškega dovoljenja.

Vzroki, ki narekujejo izrek varnostnega ukrepa odvzema vozniškega dovoljenja, kar skladno s povedanim analogno velja tudi za ukrep začasnega odvzema vozniškega dovoljenja po 137. členu ZKP, morajo biti trajne narave, pri čemer ni nujno, da so neodpravljivi. Pri presojanju voznikovih sposobnosti za varno vožnjo motornega vozila se upoštevajo njegove osebne lastnosti in okoliščine, ki so trajne narave, se pravi okoliščine, ki kažejo na storilčev ustaljen način ravnanja v javnem prometu, zaradi katerih ga je treba izločiti iz prometa kot nevarnega voznika. Ob tem se ne upoštevajo samo tiste osebne lastnosti storilca, ki se razkrijejo le ob presojanju obravnavanega kaznivega dejanja - ni namreč dopustno, da se o sposobnosti storilca za varno vožnjo sklepa samo na podlagi enega dogodka in glede na naravo posledic.

Izrek

Pritožba državne tožilke se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Ljubljani je z uvodoma navedenim sklepom zavrnilo predlog Okrožnega državnega tožilstva v Ljubljani za začasen odvzem vozniškega dovoljenja št. 0000, kategorij AM, B1, B in G, izdanega obdolženemu A. A. dne 22. 2. 2017, s strani UE Ljubljana.

2. Zoper sklep se je pritožila višja državna tožilka zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja s predlogom, da višje sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da obdolženemu začasno odvzame vozniško dovoljenje izdano s strani UE Ljubljana št. 0000, za kategorije motornih vozil AM, B1, B in G, za čas trajanja kazenskega postopka.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Namen ukrepa začasnega odvzema vozniškega dovoljenja za čas trajanja kazenskega postopka po 137. členu Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je, da se iz javnega prometa takoj izloči voznik, glede katerega se, ob upoštevanju njegove osebnosti, prejšnjega življenja in načina storitve kaznivega dejanja predvideva, da bo še naprej ogrožal javni promet in da mu bo v kazenskem postopku, če bo spoznan za krivega, izrečena stranska kazen prepovedi vožnje motornega vozila ali varnostni ukrep odvzema vozniškega dovoljenja.1 Ustavno sodišče RS je v zvezi s tem zavzelo razlago, da sta namen in narava omejevalnega ukrepa začasnega odvzema vozniškega dovoljenja enaka kot pri varnostnem ukrepu odvzema vozniškega dovoljenja. Zato je treba glede pogojev, ki morajo biti izpolnjeni za odreditev ukrepa, analogno uporabiti določbe o tem varnostnem ukrepu (72. člen KZ-1). Sodišče mora tudi pri odreditvi ukrepa začasnega odvzema vozniškega dovoljenja presoditi subjektivne vsebinske pogoje, ki jih kazenski zakonik predvideva za izrek varnostnega ukrepa odvzema vozniškega dovoljenja. Ob upoštevanju Ustave, zlasti ob upoštevanju načela sorazmernosti, mora pri odločanju o ukrepu začasnega odvzema vozniškega dovoljenja opraviti presojo, ali bi obdolženčeva nadaljnja udeležba v javnem prometu pomenila nevarnost za javni promet zaradi njegove nesposobnosti za varno upravljanje z motornimi vozili.2

5. Iz kazenskopravne teorije izhaja enotno stališče, da morajo biti vzroki, ki narekujejo izrek varnostnega ukrepa odvzema vozniškega dovoljenja, kar skladno s povedanim analogno velja tudi za ukrep začasnega odvzema vozniškega dovoljenja po 137. členu ZKP, trajne narave, pri čemer ni nujno, da so neodpravljivi.3 Tudi Dežman navaja, da se pri presojanju voznikovih sposobnosti za varno vožnjo motornega vozila upoštevajo njegove osebne lastnosti in okoliščine, ki so trajne narave, se pravi okoliščine, ki kažejo na storilčev ustaljen način ravnanja v javnem prometu, zaradi katerih ga je treba izločiti iz prometa kot nevarnega voznika. Ob tem poudarja, da se ne upoštevajo samo tiste osebne lastnosti storilca, ki se razkrijejo le ob presojanju obravnavanega kaznivega dejanja – ni namreč dopustno, da se o sposobnosti storilca za varno vožnjo sklepa samo na podlagi enega dogodka in glede na naravo posledic.4

6. Stališče, da mora iti za okoliščine trajne narave ter da ne zadošča upoštevanje enega samega dogodka in narave njegovih posledic, izhaja tudi iz ustaljene sodne prakse Vrhovnega sodišča RS in višjih sodišč.5 Drugačno stališče je sicer mogoče zaslediti v sklepu VSL VII Kp 57483/2020 z dne 5. 2. 2021, vendar je ob tem treba opozoriti, da je v navedeni zadevi šlo za specifične okoliščine v zvezi s storilcem, ki pa v obravnavani zadevi niso podane.

7. Pritožnica zatrjuje, da je obdolženi glede na okoliščine storitve očitanega kaznivega dejanja nevarne vožnje nevaren voznik. Po njeni oceni naj bi prvostopenjsko sodišče nezadostno upoštevalo samo težo in storitev kaznivega dejanja, saj ni upoštevalo posebne teže dejanja, in sicer: stopnja alkoholiziranosti obdolženca (2,22 grama alkohola na kilogram krvi), močna prekoračitev hitrosti, ki je bila omejena na 40 km/h in vožnja čez neprekinjeno ločilno črto, kar je vodilo do trka z nasproti vozečim vozilom, kjer je ena oseba utrpela lahke telesne poškodbe.

8. Pritožbeni senat ob tem ugotavlja, da pritožnica odvzem vozniškega dovoljenja utemeljuje zgolj na podlagi okoliščin, ki izvirajo iz enega samega historičnega dogodka, ki je predmet obtožbe. Pritožbeno stališče, da je napačna ocena sodišča, da se o sposobnosti storilca za varno vožnjo ne sme sklepati samo na podlagi enega dogodka, je na podlagi povedanega zgoraj, neutemeljeno. V nasprotno tudi ne prepriča pritožbeno sklicevanje na posebno težo dejanja, ki naj bi samostojno utemeljevalo predvidevanje obdolženčeve nevarnosti za nadaljnjo udeležbo v javnem prometu. Drži, da okoliščine, na katere se sklicuje pritožnica, predstavljajo kršitev več cestnoprometnih pravil. Vendar pa v nasprotju s prepričanjem pritožnice na podlagi teh okoliščin, ki vse izvirajo iz enkratnega dogodka, še ni mogoče sklepati, da gre za ustaljen način obdolženčevega ravnanja v javnem prometu ali za trajne oziroma ponavljajoče se vedenjske vzorce, zaradi katerih bi bilo obdolženca treba izločiti iz prometa kot nevarnega voznika. Pritožbeno ponavljanje okoliščin, ki se nanašajo izključno na obravnavani historični dogodek je zato brezuspešno.

9. Nadalje tudi ni mogoče pritrditi pritožnici, da je zmoten zaključek sodišča, da gre za enkraten dogodek in da opisana vožnja predstavlja odklon v sicer urejenem življenju obdolženca. Kot izhaja iz 5., 7. in 8. točke obrazložitve izpodbijanega sklepa in kot je tudi v celoti podprto s spisovnim gradivom, je prvostopenjsko sodišče svojo odločitev utemeljeno oprlo na okoliščine, da obdolženec do sedaj še ni bil sankcioniran za kakršnokoli protipravno ravnanje v cestnem prometu, kljub dejstvu, da se vsakodnevno vozi iz C. (kjer prebiva) na D. (kjer opravlja delo). Poleg tega na njegovo siceršnjo osebno urejenost kažejo podatki, da obdolženec ni bil sankcioniran za kakršnekoli druge prekrške (priloga D 7), kot tudi ne za kazniva dejanja (priloga A 1/14), prav tako pa je v delovnem razmerju od dne 4. 1. 2010 dalje (priloga D 13). Tudi po presoji pritožbenega senata je zato na podlagi vsega navedenega pravilen zaključek prvostopenjskega sodišča, da glede na vse do sedaj ugotovljene obdolženčeve osebne okoliščine razlogi za začasni odvzem vozniškega dovoljenja po 137. členu ZKP niso podani.

10. Drži, da je za očitano kaznivo dejanje po tretjem odstavku v zvezi s prvim odstavkom 324. člena KZ-1 poleg denarne kazni ali zapora od treh mesecev do treh let predpisana tudi prepoved vožnje motornega vozila. Vendar pa navedeno samo po sebi še ne utemeljuje začasnega odvzema vozniškega dovoljenja, za kar se zavzema pritožnica. Za ta ukrep morajo biti namreč izkazane subjektivne okoliščine na strani obdolženca v smislu, da bi njegova nadaljnja udeležba v javnem prometu pomenila nevarnost za javni promet zaradi njegovega obnašanja, osebnih lastnosti ali nesposobnosti za varno upravljanje motornih vozil. Kot obrazloženo zgoraj pa te okoliščine v konkretni zadevi niso izkazane.

11. Ob vsem povedanem, okoliščina, da voznik v času trka med vožnjo ni bil pripet z varnostnim pasom na način, ki ga je predvidel proizvajalec glede na konstrukcijo zadrževalnega sistema, ne more omajati sicer pravilnih razlogov prvostopenjskega sodišča. 12. Upoštevaje vse navedeno in ker pritožbeni senat ni ugotovil kršitev, na katere mora skladno s petim odstavkom 402. člena ZKP paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo višje državne tožilke svétnice zavrnil kot neutemeljeno.

1 Horvat, Š., Zakon o kazenskem postopku (ZKP) s komentarjem, Ljubljana, 2004, str. 290. 2 Odločba Ustavnega sodišča RS U-I-328/04-22 z dne 29. 5. 2008. 3 Bele, I., Kazenski zakonik s komentarjem: splošni del, Ljbuljana, 2001, str. 400. 4 Dežman, Z. v Šepec, M. (ur.), Kazenski zakonik (KZ-1) s komentarjem, 2021, str. 910. 5 Glej na primer: sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 230/2005 z dne 14. 12. 2005, sklep VSL VII Kp 11189/2022 z dne 3. 6. 2022, sklep VSL VII Kp 68058/2021 z dne 4. 5. 2022 in sodba VSL II Kp 20991/2013 z dne 3. 3. 2016.